Kam po pomoč?
Sem poročen, oče čudovitih otrok. Zadnja leta imava z ženo veliko težav. Po prebranih neštetih člankih na spletu, videih, hodila sva tudi na zakonsko terapijo slabo leto in jo končala, opažam, da ima žena več znakov MOM in/ali NOM. Nekaj primerov:
– hitra jeza, razburjanje zaradi drobnih stvari (gneča na cesti, polita voda na mizi, otrok trmari…), ki se kaže v kričanu name in na otroke
– ko pride do spora, vpričo otrok kriči, da ima vsega dosti, da bo odšla; otrokom govori naj bodo kar z mano, da ji gremo vsi na živce, da nas ne prenese
– mene ozmerja z debilom, da se ji gnusim,
– fizično nasilje nad mano – porivanje, udarjanje (nekajkrat, ne veliko, ampak če enkrat je že preveč)
in še in še… kot je navedeno v simptomih NOM in MOM. Opažam, da to stanje, za katerega sem seveda v neki meri odgovoren tudi sam, ker to dopuščam, vpliva na otroke. Otroci se počasi že obnašajo tako, da so odgovorni za najino srečo, … ko ona zaloputne z vrati skočijo v zrak “mami, mami ostani”… Zdi sem mi da pogosto uporablja prisotnost otrok, da vpliva name, ker ve da bom vedno jaz tisti ki umiri situacijo. Nikoli ji ni žal, da je kričala, da me je udarila…
Kaj narediti? Kam po pomoč?
Pogovor z ženo o tej temi, o njenih izbruhih, je nemogoč. Enkrat sem dosegel da so bili otroci zunaj in sem se hotel pogovoriti o njenem nasilju, pa je izbruhnila in odšla… Čez nekaj ur.. kot da se ni nič zgodilo. Govoril sem z njenimi starši in se strinjajo, da potrebuje strokovno pomoč. Nameraval sem iti do njene zdravnice, pa tega še isem storil.
Kaj narediti? Kam po pomoč?
oj
zelo znana situacija…
jaz bi naredil takole
– nasel situacijo, ko bi bila brez otrok in ze vnaprej napovedal, da se zelis o necem pogovoriti, torej 1:1, in vidis, ali mogoce v nekem miru je sposobna pogovora, uvida v svoje neprimerno obnasanje itn…
– če sta terapije ze poizkusila, lahko probata s kaksnim drugim terapevtom, vendar bos ze po ene 3-4 srecanjih videl, ali je zadeva enaka ali kaj boljsa
– delaj na svojih mejah – zaustavi kricanje, fizicno nasilje, zapusti prostor, povej da tega in tega ne dovolis in ce se ne umiri, bos zapustil sobo in se pogovarjal naprej, ko se umiri. Spostovanje je tvoja pravica, ne pusti si je vzeti
– vzemi si cas zase, ne bodi vedno na razpolago za mirenje stvari, pazi nase
– otrokom razlozi, da ne bo boljse, ce se bodo malo bolj potrudili, ali malo manj polili vode po mizi, ampak da ima mami pac tezave,
– razmisljaj, kako lahko zgodbo razpletes ce se zadeva ne zacne popravljati…dopusti si tudi to moznost, da odnos ne bo sel…verjamem, da zelis vse poizkusiti, vendar vedi, da si svojim otrokom manj oce, če si stlano v drami in izcrpan kot pa fizicno in psihicno ok in manj z njimi
lp SVO
Hvala, SVO.
Bom poskusil še enkrat, ali nekajkrat s pogovorom z njo, kot do sedaj. Vsak tak pogovor se prelevi v to da jo samo ponižujem, da mi je vseeno zanjo; da se ona počuti groyno. Ob njenih izbruhih pa so tu še navedbe, da bo naredila samomor, da nima za kaj živeti.
To da bi prekinil odnos mi je zelo zelo težko. Že spopadati se s to mislijo mi je grozno. Ker imam rad otroke in nočem “razbiti” družine. Ker verjamem, upam, želim, da se stvari lahko izboljšajo.
Vem,
tudi meni je bilo v začetku že samo pogledati tako misel,
ampak lahko štartaš s tem, ali sploh imas odnos, ali imas familijo,
ali je tako že od nekdaj pa si si mogoče zatiskal oči?
Vsak ima meje, fizične, psihične, ne dovoli, da te podrejo, ker zdaj še brcaš in iščeš pot.
ko enkrat padeš tako dol, da ti je za vse vseeno, saj kaj pa lahko sploh spremenis – takrat ne bos vec mogel.
poizkusi druge možnosti, vendar ne ostajaj v toksičnem odnosu samo zaradi otrok – verjemi, ko bo otrok star 25 let, ti bo rekel, zakaj nisi že prej odšel…
lp SVO
Hvaza za hiter odziv SVO. Berem tvoj post ki si ga začel 2014, “Moški z MomŽeno,…”
in se učim, mi gre na jok, se hihitam, premišljujem o iluzijah… in vidim zgodbe Kričača, Didyer-a … In sem vesel in žalosten hkrati
Vmesno vprašanje: ali je bila pri tvoji ženi MOM diagnosticirana, ali je bilo to tvoje mnenje, opažanje glede na njeno vedenje?
Hvala še enkrat za odziv. Ne vem več s kom naj govorim…
Cih
Žal tukaj strokovne sluzbe niso kaj prevec strokovne, sploh ce ima tezave mama ki je pac zlata mama. Strokovne sluzbe ne zelijo “razdirati” druzin, one zelijo da dokler ne tece kri, se da vse potrpeti, to je moje osebno mnenje. Pa četudi to pomeni, da oče miri celo zadevo in ob tem praktično umre.
Tako da za svojo situacijo in kako jo resis, si odgovoren sam, če žal nimas zenine podpore.
Najdi si nekoga, s katerim bos lahko predebatiral situacije ki so se in se še dogajajo, da sam sebi potrdis, da nisi nor, da ni samo “malo vec se bom potrudil pa bo v redu”, ampak da imas resno tezavo, ki jo lahko resis tako in tako.
Ampak se enkrat, pusti si odprto moznost tudi to, da odnos ne bo uspel – saj ne da je stvar 100% taka, ampak ze s tem bos zeni oddajal drugacno energijo, ker zdaj te je strah 100% in delas vse v to smer in tudi zena to cuti in lahko prestopa tvoje meje, ker jih lahko, ker ve da ti to pomeni da to branis…
Dober test ti je tudi, ali bo tvoja sprememba v obnasanju in reagiranju kaj spremenila pri zeni – mogoče dojame, da si pripravljen tudi na odhod in se bo bolj potrudila, če pa ne, potem imas odgovor na dlani, v katero smer bo šla tvoja zgodba.
lahko mi napišeš tudi ZS, pa še kakšno rečeva
lp SVO
Po prebranih nekaj postih tukaj, ki so mimogrede res izčrpen vir informacij, vidim, da sem na začetku poti. To kar sem v zadnjih dneh začel spoznavati je predvsem pojem razbite iluzije.
Moj absolutni ideal vedno je bil srečna družina, harmonični odnosi med partnerjema, med starši in otroci, in tudi v širši družini. Ne rečem, da se mi je ideal naenkrat razbil, ampak šele sedaj počasi začenjam sploh razmišljati o tem, da je ta moj ideal lahko iluzija. Ob tem sem potrt, neznansko, po drugi strani pa nekako malo lažji. Še vedno verjamem, da je vse mogoče, tudi to, da smo lahko srečni skupaj, da sva srečna midva, zavedam pa se, da je to le možnost, ki ni odvisna samo od mene. To kar sem si že pred časom obljubil, je to, da bom poskusil vse kar je v moji moči, da ohranim ta ideal, da preživi. Vendar ne čez vse meje. Izhajam iz enostarševske družine, oče je umrl, ko sem bil še majhen, z mamo sem živel vse svoje otroštvo. In v tem pogosto osamljenem, a tudi zelo srečnem času sem si ustvaril ta ideal, ki se ga tako oklepam.
Bomo videli. Mnogi tu ste prehodili dolgo, naporno pot. To kar me navdaja z optimizmom, tudi jaz sem večni optimist, je to, da je počutim stabilnega, močnega, da vem, da imam napake in da vem, da večino stvari delam prav. Gledam svoje otroke in včasih mi je dovolj, da opazujem kako se premikajo, kako hodijo, ko vidim te ljudi v majhni obliki, vidim smisel. Smisel vidim tudi v sebi, v tem kar sem, v tem kar si želim sam zase, za ženo in za otroke. Ko me najmlajši sprašuje najbolj nemogoča vprašanja z vso mogočo resnostjo, z radovednostjo, s tisto nedolžno iskrico v očeh. In tudi ko gledam svojo ljubo ženo, ki je dobra oseba, ljubeča, ko gledam, kako je včasih srečna, cvetoča, spet drugič na najnižji možni ravni. Rad bi ji pomagal, vem pa, da ni vse odvisno od mene. Karkoli že bo, bo OK. Ker bom poskrbel jaz za to. Otrokom moram jaz pokazati kaj je prav.
Hvala vsem, ki ste napisali svoje zgodbe, jih berem, se učim in se spoznavam, in upam, da napišete še kaj meni. Jaz sedaj ugotavljam, kaj točno sploh hočem, kako formirati prve korake.
Lep vikend
Bodi optimist, vendar ne bodi zaslepljen z optimizmom.
Vedno bolj bolijo iluzije, kot pa resnica. In ne oklepaj se iluzije, da bo nekdo ženi diagnosticiral motnjo, potem pa jo boste skupaj ozdravili. Če gre resnično za motnjo NOM ali MOM, jo ljudje, ki jo imajo, NE želijo zdraviti oz. jo spreminjati. Terapevti pa se zdravljenja te motnje izogibajo, koliko je le možno.
Na koncu gredo po liniji najmanjšega odpora in tebi, ki si toleranten, povedo, da potrpi.
Dokler lahko osebe s to motnjo zajedajo druge, bodo ostali v svoji poziciji.
To pa lahko oceniš sam; torej, kako globoka je motnja in v kakšno skupno brezno vas pelje.
Edina pomoč je TAKOJŠNJA razveza zakona. Vse ostalo je metanje peska v oči in tratenje tvojega dragocenega časa. Pišem ti iz lastnih izkušenj in ti zagotavljam kot trdijo tudi ostali, MOM in MON sta neozdravljiva, taka osebase niti ne bo prostovoljno zdravila, če pa jemorda stisnjena v kot, se bo potuhnila, obljubila vse naj, naj……samo potem, ko bo možnost se ti bo obilno in večkratno maščevala!!
Zapomni si vse, kar je napisano in samo BEŽI iz odnosa!
Jaz sem imela NOM moža, ki se je razkril v vsem svojem jazu po rojstvu otrok, ko je imel nekaj, kar me je vezalo nanj, potem me pa ni več rabil…Obnašanje v hiši je postalo nekaj podobnega kot Mrs. Serena Waterford in Offreda. Ker ta moj je imel čisto žensko obnašanje do otrok, do mene pa sposoben krutosti kot Serena do Offrede (Deklina zgodba).
Ločitev je bila in je še zmerom cel psiho triler. Konflikt traja že več let. “Moja Serena” me trpinči na vse načine, tam, kje ve, da me bo najbolj bolelo. Na vse načine obrača otroke proti meni, pranje na 90, pri tem neverjetno spreten in manipulativen. Kaže se pa seveda kot najboljši očka na celem svetu.
Ločitev od NOM-a je še hujša kot živeti z njim. V njem se bo razživela vsa moč negativnih projekcij in bo vse sile usmeril v to, da te dejansko uniči, blati tvoje dobro ime, te finančno izžame, odtujuje ti otroke.
Kako poznano le da je na drugi strani MOM bivša partnerka. A sam menim, da še vedno ostane kar precej časa v tej zmedi, ki jo pripravljajo bivši NOM,MOM in vsaj v tem vmesnem času se človek lahko malce razvedri in ima svoj mir. In se lahko v času, ko si z otrokom posvetiš njim in si lahko ti dejansko ti. V zvezi pa si dan za dnem v zmedi ter dejansko životariš in toneš globlje in globlje…
Menim, da bi morali o teh MOM, NOM še veliko več govoriti, predvsem za to, da tem ljudem njihova okolica ne verjame, ker so jih sama usta, manipulacije in laži. Kot taki pa posegajo v temelje našega življenja – ljubezen in spoštljive,lepe odnose.
Alek