kam po pomoč?
Lep pozdrav
Stara sem 33 let in že pravzaprav imam motnje hranjenja že 20 let. Začelo se je z anoreksijo, potem so se menjavala obdobja prenajedanja in potem spet obdobja, ko sem se veliko gibala in zelo kontrolirano jedla (anoreksične tendence), in obdobja, ko je bilo moje življenje tako polno, da so se te težave pomaknile v ozadje. Že kakih deset let si aktivno prozadevam, da bi se izvlekla, nekaj let sem bila v skupini za samopomoč, hodila sem na psihoterapijo …
Potem ko je bilo nekaj let bolje, sem zdaj že drugo let spet v prenajedanju (ne ves čas, imam cikluse – vendar brez prenajedanja zdržim največ 14 dni) in potem vedno novih začetkih abstinence, vendar mi ne uspe narediti preboja. Izgubila sem zdravi občutek (zdravo pamet), kaj sploh jesti. Gibam se od prenajedanja do poskusov kontrole, vendar vse bolj tonem.
Potrebovala bi pomoč – vsestransko, na več ravneh. Prav konkretno bi potrebovala svetovanje, kaj in koliko naj jem, da bom spet našla ravnovesje, in koliko naj se gibam. Imam veliko psihološke podpore, a kljub temu se prav konkretno pri hrani vedem popolnoma neracionalno.
Prosila bi vas, če mi lahko svetujete, kam se s temi svojimi težavami in pri tej starosti sploh lahko obrnem.
Najlepša hvala in lep pozdrav
Nataša
Včasih ljudje potrebujemo različne pristope, da bi prišli do odkritja kaj sproža naše stiske. Loti praviš, da si že poskušala s skupino za samopomoč in psihoterapijo in da se ti je v tistem obdobju stiska zmanjšala in ti je takšen pristop pomagal. Trenutno pa so se stiske spet pojavile in imaš željo po prenajedanju.
Možnosti kamor se lahko obrneš je več. Zanima me samo ali bi poskusila ponovno raje skupinsko svetovanje ali bolj individualno? Pa tudi v katerem kraju bi iskala pomoč – v Ljubljani je namreč še največ oseb, ki se ukvarjajo s tem področjem (terapevti, psihiatri, svetovalci). Tvoja starost ni nekakšen problem. Lahko se za svetovanje obrneš na Muzo, na Klinični oddelek za mentalno zdravje, dr. Rejličevo. Pri nas trenutno ne moremo več sprejemati oseb na individualno svetovanje, bomo pa v septembru začeli z novo skupino in se nam lahko pridružiš takrat, če bi želela. Seveda vem, da je to obdobje predolgo, zato sem ti zgoraj naštela nekaj možnosti kam lahko greš. Če bi želela še kakšen naslov ali karkoli drugega, mi lahko pišeš tudi na [email protected] in ti bom odgovrila na vsa vprašanja, ki jih imaš.
Lep pozdrav,
Tatjana
Pozdravljena,
lahko poskusiš na KOMZ-u.Klinični oddelek za mentalno zdravje v Ljubljani, obrni se na Karin Sernec, njeno telefonsko številko najdeš na njihovi spletni strani (na internetu vtipkaj KOMZ) tam boš lahko tudi prebrala kakšen program ponujajo in kako lahko prideš noter.
V Mariboru se lahko obrneš na MISC Infopeka, ob Železnici 8 mislim, da je njihov naslov,ter na zdarvnico Nataša Dajčman Potočnik, dr. med., spec. psih.,Ulica talcev 9, 2000 Maribor, Tel. (02) 228 63 54 deluje v zd maribor.
Lep pozdrav,
tatjana
u mariboru deluje skupina na miscu (vtipkaj na iskalniku misc in dobila bos njihov mail pa jih kontaktiraj, ker so fuuul prijazni), vendar ne vem, ce je mentorica zaprla skupino ali se sprejemajo nove clane. psihologinja pa je odlicna v zdravstenem domu na ulici talcev, sicer ne vem njenega imena, ampak mislim da je edina ki se tam ukvarja z motnjami hranjenja, tko da vrjetn ni panike da bi dobila kako drugo. ti jo res toplo priporocam, ker jaz sem z njeno pomocjo v par mesecih, res dalec prisla. pa velik srece
Sama se borim z anoreksijo že pol življenja – okrog 15 let. Zdravim se ambulantno par let, trenutno pa sem v najslabši edijici, ko čakam na hospitalizacijo, ker bi baje morala iti v bolnico že kar nekaj časa nazaj. Sedaj imam 40 kg, depresijo, več kot eno leto težkih preizkušenj in sem čisto na tleh. Upam samo, da pridem hitro na vrsto, ker s hrano ne gre nikamor.
Pozdravljeni Anakonda,
verjamem, da je težko. Včasih potrebujemo različne pristope preden najdemo tistega, ki nam res ustreza ali pa nam vsaj delno pomaga. Ljudje smo si med seboj različni in tako potrebujemo tudi različno dolg čas preden ugotovimo kako nekaj spremeniti, če sploh želimo spremeniti. Težko je, ker je v veliki meri odvisno od nas, kako bom napredovali in včasih res potrebujemo dalj časa, da se nekaj spremeni.
Verjetno ste že marsikaj poskušali. Ali je bilo v vašem življenju obdobje, ko je šlo bolje kot sedaj? Če ja, kaj je bilo takrat drugače v primerjavi z obdobjem v katerem ste sedaj?
Kakršnokoli čakanje ni preveč prijetno in verjamem, da tudi to ne. Čakate za sprejem na KOMZ ali kam drugam? Kakšni občutki, misli se vam pojavljajo sedaj? Pravite, da imate depresijo. Težko je včasih ohraniti upanje, vendar nam drugega ne preostane. Kaj bi v vašem primeru svetovali vaši prijateljici, če bi se to dogajalo njej in bi se ona počutila tako kot se sedaj počutite vi?
Kadar se nad nami zgrinjajo črni oblaki je težko verjeti, da bo bolje, toda nikar ne dovolite črnim mislim, da vas prevzamejo. Pomislite kaj bi rekli prijateljici, ki bi razmišljala negativno?
Veste negativnih misli smo navajeni, pogosteje jih uporabljamo kot pozitivne. Kadar nam kaj ne gre v skladu z našimi željami je to še dodatno potrdilo, da smo vedeli, da itak ne bo nič, da bo še slabše, da gre itak vse narobe, da nas nihče ne mara,…in takšne misli nas prevzamejo, ker si to dovolimo. Kakšne misli se porajajo v vas?
Ni lahko preiti iz negativnega v pozitivno. Skušajte iti vsak dan posebej. Poiščite kaj pozitivnega pri sebi. Tudi, če si na začetku ne verjamete, ponavljajte to misel in s časoma bo mogoče vsaj malo drugače.
Če je depresija huda, so potrebni tudi antidepresivi. Verjetno vas spremlja zdravnik in mogoče celo kakšna zdravila že jemljete? Tudi s tem ni nič narobe. Včasih potrebujemo nekaj da nas pripravi na drugačen pogled na svet.
Ste kdaj brali kakšno knjigo o Luise hay? Ima veliko knjig o pozitivnem življenju. Skušajte najti moč za branje. Za začetek vam predlagam njeno knjigo Zmorem, potem pa Življenje je tvoje.
Delo na sebi je težko. Imate izbiro. Izberite življenje in začnite delati na sebi. Postopoma, počasi. Padci se dogajajo skozi življenje in se še bodo. To ne pomeni, da vse kar smo do tedaj dosegli ni vredno nič ali da je bilo zaman. Pogledati je treba v čem se situacija razlikuje od prejšnjih, da je toliko težje in raziskovati kaj bi še lahko pomagalo, da se vsaj malo premaknemo.
Želim vam vso srečo pri okrevanju in držim pesti za vas.
Lep dan kolikor se da.
tatjana
Draga Anakonda!
Zelo veliko ti bi lahko napisala. Razumem tvojo stisko, žalost in strah.
Meni je nekako uspelo. Verjemi, da ni nemogočih poti.
Če želiš mi lahko pišeš na mail.
[email protected]. Tudi če ne, bom verjela vate in z mislimi s teboj, da ti bo bolje. Bom držala pesti.
Veliko sonca.