Kam po pomoč?
Pozdravljeni!
Moj problem enak vsem ostalih na tej strani, ne bom dolgovezila, samo nekaj me zanima > kam oziroma na koga se naj obrnem s svojo težavo, potrebujem strokovno pomoč, lepo prosim če mi napišete naslov kakšne ustanove, ljudi, centrov ali skupin za pomoč… karkoli konkretnega, kamor se lahko obrnem ker
sama ne zmorem več. (Na območju MB, od koder tudi prihajam, ostalo ne pride v poštev ker starši ne vedo za moje neumnosti.) Razmišljala sem, da se bi preprosto najavila pri psihijatru, pa nevem niti kje, kam in kako… mi lahko malce več napišete o tem kako naj to izvedem. Zavedam se kako resne so moje težave, rada bi zaživela normalno, temu moram narediti konec, ampak sama ne morem, torej – kam naj se obrnem po pomoč… prosim.
Hvala!
Stara sem 18 let. Začelo se je nakje pri 13, 14.
Anoreksija – prenajedanje – bulimija – prenajedanje. Trenutno sem v fazi, ko se odločam za novo skrajnost, bojim se da bo pogubna če prej ne poiščem pomoči. Za moje težave še ne ve nihče, razen nihanja teže na zunaj ni opazno nič, moja notranjost pa se ruši.. lahko bi pisala in pisal v nedogled, pa nima smisla, ne bi povedala nič novega, sem samo ena izmed mnogih
Ljuba Lana,
doma imam eno tako, kot si ti. Hčerko namreč. Ne bom ti na dolgo in široko razkladala, samo tole: čimprej nekomu zaupaj. Mami najbolje, če ji le zaupaš. Drugače pa prijateljici, šolski psihologinji/psihologu…Nato k psihiatru. Za začetek bo v redu, če poveš svojemu zdravniku/zdravnici, te bodo že znali napotiti naprej. Mogoče v tvojem lokalnem zdravstvenem domu dela pedopsihiater? Lahko se kar direktno tja naročiš.
Možnosti, vsaj začetnih, je kar nekaj. Važno je, da začneš in že to, da se zavedaš problema, je velik korak naprej!!
Kar pogumno in veliko sreče ti želim!!!
Maja
Peri!
Splošni zdravnici povem, da imam bulimijo – glede na to, da sem polnoletna najbrž staršem tega ne sme povedati ali lahko? Sploh pa kaj naj naredim če se odloči in me napoti v bolnico, lahko takšno zdravljenje zavrnem? Ker v mb bolnišnico sem že bila hospitalizirana (zaradi čist nekih drugih blabla zadev ) in tja definitivno ne grem več, kar sem videla tam je bilo dovolj. Torej, zanima me če lahko zdravnica karkoli ukrepa, ali komu pove brez mojega soglasja glede na to da jih imam 18 in ne želim da starši zvedo ??
Draga Maja, le kaj mi lahko mami pomaga? S svojim molkom jo obvarujem razočaranje, bolečine… ko sem pred nekaj leti zbolela za anoreksijo je bilo že dovolj problemov v hiši. Nočem da se zgodba ponovi. Jest sem začela samo zaradi tega ker sem družino s tem rešila vsakodnevnih prepirov. Ko je oči pometal krožnike z mize so mamo zalile solze, jaz pa sem bila hladna kot kamen… takrat sem vedela da nekaj ne delam prav. Lepe besede niso zalegle, potrebni so bili udarci. Danes se zavedam da nekaj počnem narobe, pa ne morem nehat, včasih nimam niti volje, včasih mi je prav všeč, ampak vseeno vem da to ni prav. Mami mi ne more pomagat.
Draga Lana,
mislim, da zdravnica ne sme nikomur povedati, če ti tako hočeš!
Vsekakor čimprej pojdi do nje in ji povej!! Te bo že znala usmeriti naprej, verjemi.
Glede tega, da mami ne moreš zaupati – verjamem, da je to zelo hudo. Zato pa imaš verjetno kako prijateljico, teto, sosedo….sploh ni važno, koga, važno je le, da osebi zaupaš, da veš, da te bo poslušala!! Pomembno je, da čimvečkrat “izkašljaš” iz sebe, kar te teži.
Ne glede nato, kaj vse ti svetujemo na forumu – prvi korak boš morala narediti sama. Vendar naredi ga, vredno je! Že to, da se problema zavedaš, je veliko!! Koliko jih je, ki se jim njihovo stanje sploh ne zdi problem…
Zato, Lana, pogumno! Ne obupaj! Sporoči, kako ti gre!!
LP
Maja
Zdravnica ne bo nikomur povedala, saj jih veže obveza o molčečnosti. sama ji lahko to še povdariš, tako, da se boš stoodstotno varno počutila. Zagotovo ne boš izdana. Mene je splošna zdravnica napotila k psihiatru. Bolnico lahko odkloniš, tudi kakršnokoli zdravljenje, vendar vedi, da greš k njej po pomoč, ne pa da boš samo odklanjala. Če želiš k psihiatru, ali psihologu ji to povej. Niti ni nujno, da ji poveš dignozo, samo za napotnico jo prosi. Boš videla, da ti bo uspelo.
Peri
zdravnico ščiti zavezanost k molku in brez tvojega privolenja ne sme ničesar posredovat tvojim staršem. hospitalizacijo ti lahko le priporoča…
glede na to, da najbrž ne ogrožaš življenja sebi in drugim, pomiri živčke in stopi do svoje zdravnice. ona te bo potem napotila k psihiatru, z njim pa se boš dalje dogovarjala, kaj in kako naprej…
pa veliko sreče in poguma!
lp!
nataša
Hvala vsem, se ob prvi priložnosti narišem pri svoji zdravnici. Kaj pa kakšne skupine za samopomoč in svetovanje, a to sploh obstaja? Včasih je bilo nekaj podobnega v Pekarni, nevem če to še deluje.
Ok, se oglasim še kaj, ko bodo zadeve stekle malo na bolje. Ne želim si zapravit cele mladosti, zadnji mesec sploh ne živim več.
Lana, lepo pozdravljena,
zdravnica ne sme povedati brez tvojega dovoljenja nikomur. Lahko jo pa za to še posebej prosiš. Pogovorita se o možnih načinih pomoči v bližini. Pokliči tudi na Žensko svetovalnico v Ljubljano in vprašaj, če bodo tudi letos organizirali skupine za pomoč osebam z motnjami hranjenja v Mariboru. Mislim, da so lani tako skupino imeli. To je lahko prvi korak, da najdeš pot naprej.
Sicer je v Mb tudi psihiatrični dispanzer, kjer delajo psihiatri in psihologi, morda lahko med njimi najdeš koga, ki bo vreden zaupanja. V ljubljani je možnosti nekaj več, čeprav bomo morali v tej smeri naredi še veliko, predvsem razširi mrežo ljudi, ki so o tem dovolj poučeni in bodo znali ustrezno pomagati.
Oglasi se, kako si se odločila in če ti je uspelo do svoje zdravnice,
M Anderluh