Lepo pozdravljeni,

Odločila sem se, da vam pišem, saj se mi zdi, da ja napočil čas tudi zame, da svoje težave povem nekomu, ki je strokovno usposobljen, ki morda gleda na stvari malce drugače. Morda potrebujem potrditev lastnega razmišljanja, ki tli v meni. Dovolj mi je že rekov in tolažb kot so:”saj bo”, “potrpi”, “bo že kako” ipd. Mislim, da si krojimo usodo več ali manj mi sami.
Torej; poročena sem dobro leto, v zgodnjih tridesetih, mati enoletne hčerkice. Imam problem s partnerjem. Moj mož se bliža štridesetim in do nedavnega(do dveh let nazaj, ko sva šla živeti skupaj) je živel s starši. Doma si je zgradil prizidek in čakal na dekle, da zaživi z njim in jo popelje v hišo, kjer seveda živijo tudi njegovi starši. Prišla sem jaz in mu od prvega dne dala vedeti, da jaz želim živeti sama z njim. Še danes sem tista nehvaležnica v njegovih očeh(to mi tudi javno pove) in očeh njegovih staršev, ker nisem želela v njihovo hišo. Živiva v stanovanju, sama.

In res, tako sva hodila nekaj let, potem se bolj na njegovo kot mojo željo odločila za otroka. Sledila je poroka, vendar problemi so ostajali.

On je nesamostojen, nesposoben sprejemati kakršne koli življenjske odločitve. Za karkoli se odločiva, mi pravi:”ti povej”. Če vprašam njega, mi odvrne, naj se sama odločim, češ, da je njemu vseeno. Tako to vezo nekako voziva, vendar sedaj, ko je tu še otrok, mi je to postalo veliko breme. Misliti moram dejansko na vse. Največji problem je, to me tudi najbolj boli, da kadar se kaj v načrtih in odločitvah, katere sprejmem, ne da bi on sodeloval, zalomi, sem jaz največji krivec, nesposobnež. Padajo kletvice, žalitve itd. Naj povem, da živiva sama v stanovanju, katerega sva kupila, vendar sem še vedno tista nehvaležnica v njegovih očeh(to mi tudi javno pove) in očeh njegovih staršev, ker nisem želela v njihovo hišo. Tako me tudi njegovi sorodniki ne marajo .On je tisti ubogi stvor,jaz pa sem kriva za vse njegove tegobe.

Ne želim več tako naprej.Misliti moram tudi in predvsem na otroka.Sem univerziteno izobražena, uspešna v službi, priljubljena med ljudmi. Odkar sem z njim pa sem otožna, zapiram se vase. Moji starši vidijo problem, ne rečejo nič, vendar vidim, da jih boli, ko se moj mož spozabi in me žali celo pred njimi.Če mu kaj omenim, pravi, da ne ve kaj naj naredi z mano, da sem težka ipd.
Za otroka skrbim bolj kot ne jaz že od vsega začetka.Če moj mož že kaj postori me mora najmanj 5x vprašat, pa čeprav so to rutinske stvari, katere opazuje vsak dan. Če mu zopet to omenim vzkipi. Najbolje je, da sva tiho, vendar jaz v takih trenutkih v sebi jočem. On meni, da je vse v redu, če je v hiši tišina, jaz menim, da se samo s komunikacijo lahko stvari rešijo. Čedalje bolj sva na dveh bregovih in res ne vem, kam plovem oziroma kako dolgo bom še lahko, kajti nimam več potrpljenja.

Prosim, če mi lahko odgovorite ga. Alenka B., zahvaljujem se vam za odgovor.

Vaš mož ni nikoli pretrgal popkovine s svojimi starši in je verjetno, tudi glede na njegova leta, nikoli ne bo. Ima oblastne starše, ki so ga vzgojili v nesamostojno emocionalno odvisno osebo. Kot tak je večni otrok in nesposoben, da bi vam bil enakovreden partner. Glede na to kar ste napisali o sebi mislim, da ste samostojna, odgovorna in zrela ženska in potrbujete tudi takšnega partnerja. Prav bi bilo, da bi dali sami sebi v življenju še kakšno priložnost. Najprej pa poskušajte odkriti zakaj ste si izbrali prav takega partnerja, to ni naključje! Če tega ne boste odkrili, se utegne vaša napaka ponoviti.

Alenka B