Vedno, ko pride do opustošenja, takega ali drugačnega, v različnih okoljih, bodisi osebnih ali družbenih, npr. pride do različnih naravnih katastrof, hudih boleznih, neuresničenih ciljev, razočaranih src,.. skratka dogodkov, ki zrušijo veliko, mogoče navidezno vse, vedno nekje pod vsem tem opustošenjem, bolečino, strtostjo, nesrečo ostane seme življenja, seme nove rasti, ki samo čaka, da ponovno vzklije. Čaka na hrano, da bo lahko začelo rasti in se bo razcvetelo. Hrana pa je ljubezen, ljubezen nas samih in ljubezen ljudi okoli nas. Osnova sprejemanja in posledično ljubezni pa je zaupanje v to, da se bo vse zopet zgradilo; vsekakor na nek nov način. Novosti nas mogoče plašijo in jim zato hitro dajemo negativni predznak. Kar pa pričakujemo, se velikokrat tudi uresniči. Mogoče ni napačno zavestno gojiti do sprememb pozitiven odnos, zaupanje in na vsakem »pogorišču« iskati kalčke novega življenja.