kakšno je življenje brez otrok???
Sem ze babi. Vajini dvomi! To je zelo intimna zadeva .Odlociti se bosta morala sama.Meni je zal,da imam samo edinko. Poznam dve mlajsi bivsi kolegici,ki sta se zavestno odlocili,da ne bosta imeli otrok.Vzrok? Nezaupanje v prihodnost.Vcasih ju razumem,se zlasti ob teh groznjah z vojno in ekoloskem onesnazenju.Toda clovek kot vrsta se je v vseh obdobjih prilagajal. Sicer sta se mlada in ko bosta spontano zacutila,da bi rada postala starsa,ne oklevajta.
Mislim pa,da nas planet brez malckov ne bi bil tako lep in iskriv.Lep dan Ulmi.
Ne moreta se odločiti če bi imela otroke, hkrati pa moža skrbi, da vama bo potem žal ?
Srečnica. Ne da bi se tega zavedala, si dobila moža, ki bi sicer rad imel otroke, vendar ve da jih ti ne bi rada imela, pa te preveč spoštuje, da bi ti svojo željo naravnost povedal. Zato zavija besede v celofan in upa, da boš razumela…..
S časom, ko človek zaradi staranja zgublja toleranco…. takrat verjetno ne bo več tako obziren. Zato je odločitev izključno na tebi. Če boš za, ujemi vlak…. če si proti, mu to jasno povej, da si ne bo delal utvar…..
Težko je nekomu svetovati: imej otroke, oz. nikar jih ne imej.
Sama sem se z bojaznijo pri tridesetih odločila zanj, kajti bila sem vzorčen primerek nematerinske ženske. Z veseljem lahko rečem, da mi je popolnoma spremenil dimenzijo življenja in tudi enkrat nisem pomislila, da je bila odločitev napačna.
B&B,
Tezko vprasanje zastavljas neznancem. Vsak par se mora dodobra poznati za taksno pomembno zivljenjsko odlocitev….To je ena najvecjih odgovornosti v zivljenju, kajti ko enkrat priveka malo bitjece na svet, je jasno, da postane to bitje v prvem planu pri starsih. Vse osebne potrebe mu je potrebno podrediti, nuditi vse potrebno za zdravo rast in zdravo zivljenje….Brez slabe volje, z veliko potrpezljivosti vsak dan…
Posteno od tebe je, da si postavljas taksno vprasanje, da se mogoce zavedas velike odgovornosti do novega bitja in da hoces razcistiti pri sebi….
Imam eno prijateljico, ki je svoje zivljenje posvetila le profesionalnemu zivljenju in se je nacrtno odrekla otroku. Njeno stalisce je, da je po temeljiti analizi same sebe ugotovila, kako bi bila glede na svoje osebnostne lastnosti prav slaba mati eventuelnemu otroku. Ker bi bila razdvojena vsak dan in ker bi ga verjetno veckrat “kaznovala” s svojim furijanjem po svetu, kjer se vidi kot uspesna poslovna zenska. In njen moz racuna s tem, ker je tudi sam preprican, da ni sposoben prevzeti vloge oceta in matere istocasno in se delati kariero…..
Vsakdo nosi na plecih svoje odgovornosti. In jih je pripravljen prilagoditi tako ali drugace, ce se pojavi se tretja oseba v druzini…
Ti pa lahko povem le svojo osebno misljenje o tem, ali je mogoce racunati na otroke v starejsem obdobju. Ce razmisljas tako, je bolje, da jih nimas, kajti otroci zacnejo ze takoj po rojstvu ziveti SVOJE zivljenje. V zacetku jih imas za svoje veselje tja do osnovne sole, potem so vedno manj TVOJI, pa vedno vec od drugih in SVOJI. Na nasa stara leta bodo ziveli za svojo druzino in ne za nas. In ne racunajmo na to, da bodo ob nas, ko jih bomo potrebovali, ker lahko da tega ne bodo zmogli ali pa celo hoteli. Tako je pac. Otroke imamo zaradi svojih bioloskih in psiholoskih potreb in to brez “racunice”…..Moje osebno mnenje pac….
Se imata cas, da razmislita in upam, da se bosta pravilno odlocila. Predvsem zaradi novega bitja….. LP
Z leti kmalu spoznaš kaj so prave vrednote v življenju. Kot vsi ambiciozni ljudje sva tudi midva z možem marsikaj materialnega uresničila – dve stanovanji, dragi avtomobili, vikend, kariera, dragi dopusti, športi…Hvala bogu sva pri tem ostala tudi človeka. Danes, ko se bližam pedesetemu letu ti zagotavljam, da mi od vsega največ pomenita najina dva otroka in to da sem še vedno poročena kar večina mojih kolegic ni več. Vse to zidovje, plehovje in “kreativno” preživljanje prostega časa je lari-fari. Edino kar nekaj velja je človek, če pa je to tvoj otrok, je radost človeka toliko večja. Vse drugo je dimna zavesa za katero skrivamo veliko praznino. Menim, da je največja kreativnost v življenju moža in žene vzgojiti dobrega otroka.
mali otroci mali problemi, veliki otroci veliki problemi. ampak, šele, če jih ni…. takrat je šele problem! jaz brez mojih dveh srčkov – meni bi bilo zelo pusto brez njiju. mož pa – saj je prevzaprav on dal pobudo za prvega ootroka – mogoče ravno tako po ovinkih kot tvoj, ki se sprašuje, če mu ne bo na stara leta žal. ja kaj pa ti misliš? ali nič ne misliš? pri vajinih letih je res počasi že čas za otroka.
Biti brez otrok je kot biti jablana, ki ne rodi niti enega samega jabolčka. Na koncu se počasi posuši in odmre. Za njo ne ostane nič razen nekaj strohnelega lesa.
Koliko žensk si želi biti mati, pa jim narava ni dala? Če lahko imaš otroke, jih imej, saj živeti in delati samo zase je skrajno sebično.
Imeti potomstvo je konec koncev ena od temeljnih ciljev vseh živih bitij.
Pozdrav, sama imam dva sončka , ki sta neplanirano vzšla. Po tolikih dvomih, da sem zanosila prezgodaj (20.let), da bom veliko izgubila, premalo poskusila, vse to je lari fari. Če bi imela možnost ponovne zavestne izbire bi to ponovila.Življenje ti popestrijo in z njimi lahko ustvarjaš čudeže, tako duhovne rasti kot materialne dobrine. Če se človek preveč obremenjuje s tem kaj bo če bo , si je že sam napovedal boj.Sedaj pri enain tridesetih smo srečna družina, poslovno uspešna, fanta sta uspešna v šoli in športu, veliko se družimo, hodimo na dopust….skratka živimo. Morda je res v nagonu je pa tudi tako toplo prijetno, saj izhajava z možem z številne družine in nedeljska kosila ko se 12 najbližnjih dobimo je prava sprostitev.
Sicer vsak se odloča po svoji vesti.
Lep pozdrav
paty
Dober dan,
z ženo sva stara ravno enkrat več kot vidva in brez otrok…
Žal ne po svoji volji, ampak enostavno kljub zdravljenju ni šlo.
Skupaj in vsak zase sva na ta račun preživela ogromno grenkih,žalostnih trenutkov, ur
in dni.
In še zdaj,po tolikih letih, ko sva mislila ,da sva že ven iz tega ,ostaja tiha bolečina,ki vsakega toliko časa udari, tudi v tej obliki, da vnukov, ki jih imajo že vsi najini sošolci-sošolke ne bo.
Res nama je bilo morda prihranjeno nekaj ali veliko grenkih trenutkov (bolan otrok, narkoman,
ali še kaj hujšega..),pa vendar užila nisva niti grama tiste sreče,ki je za mnoge naravna,samoumevna.Sva sicer kompenzirala z nečaki v vseh fazah njihovega odraščanja,
vendar verjemita TO NI TO.
Zadevo verjetno zelo,zelo premišljata,dodal,bi edino to,da upoštevajta tudi biološko uro.
Pa ne samo ti(prvi porod pri 30-ih), ampak tudi on (moški smo sicer plodni,do pozne starosti,
z leti pa upada kvaliteta semena – možne genetske okvare)
Želim vama srečno odločitev,upoštevajta pa razum in srce !
Srečno, Jani
Zdaj pa še malo drugačno mnenje. Zgodilo se je, da sem ostala sama z dvema hčerama obe sem vzgajal več ali manj sama v najstnihških letih je bio zame zelo težko, večerni izhodi, cigarete, alkohol, špricanje in vse ostalo kar pride še poleg si za vse sam in moram rečt ,da mi je bilo zelo težko, da sem dobila veliko sivih las in uničenih živcev. Sedaj, ko je mlajša hčera tudi v tem obdobju mi ni nič lažje razumem, da je veliko lažje, če je poleg tudi oče vendar vedno ni tako in ženska ostane sama z otroci, ko si mlad še gre, ko pa prideš v petdeseta leta pa nimaš več živcev ne moči za kakšno strogo vzgojo, ko imaš tudi sam probleme služba, zdravje pa še kaj. Tako je kot pravijo mali otroci mali problemi veliki otroci veliki problemi in marsikdaj sem naglas rekla, da mi je žal, da sem imela otroke, tako pač je, ko si za vse sam in jim tudi ne moreš nuditi marsikaj, če nimaš, oče se pa kaj dosti ne zmeni za hčerke, ker ima sam s sabo dosti problemov. Seveda, če se odločita za otroke in jih bosta skupaj vzgajala imela podporo med seboj in tudi včasih trdo roko bo vse lepo in prav, če pa pride do ločitve je pa hudo za samohranilca in tudi za otroke, to je moje mnenje.
B&B – glede na to, da večina ljudi ima otroke, ti bo verjetno večina svetovala, da jih imejta. Sama sem enkrat naletela na članek na Vivi, kjer so se razgovorili odrasli pari brez otrok, morda ga prebereš: http://www.viva.si/Psihologija-in-odnosi/8034/Pari-brez-otrok-Ne-normalna-izbira. To so večinoma tisti, ki so se odločili ne imeti otrok in so srečni, da so se tako odločili. Če ne čutiš želje po otrocih, jih morda ni dobro imet, kaj pa vem. Življenje z otrokom je popolnoma drug slog življenja kot življenje brez otroka. Odločat se je treba zlasti na podlagi tega, ali si želiš življenja Z otrokom. Torej ali si želiš to odgovornost, zadolžitve … Ne na podlagi strahu, da ti bo nekoč žal. Ni fer do otroka.