Imam mamo z MOM, očima, oče pa je alkoholik. Moj brat ne vem kaj je, dejansko se ne poznava,pa sva živela skupaj in srecujem ga. Izgubljen primerek. Ga ne obsojam, deluje pa kot da ne dela nič, da bi nekaj spremenil.

Moje otroštvo je bilo torej življenje v nekakšnem peklu. Ampak sta bila dedek in babica res zelo zelo v redu. Normalna. Ena babica pa boga reva, v zakonu polnem zlorab, ona pa zelo dobra duša.

Imam izobrazbo, službe pa sploh ne dobim normalne. Ko sem imela hudo krizo, mi nihče od staršev ni pomagal oz. jaz mislim, da bi mama mi, pa je imela obdobje takih težav, da ni mogla. Kljub temu. Niti pomislila mi, da mi pa mogoče ni fajn. Vedno je ona najbolj boga.

Zdaj grem končno nazaj domov, ko je trenutno taka situacija da sama ne zmorem. Ampak lahko pa pridem samo zato, ker me v bistvu ona rabi. Ona ima krizo. Če ne bi bilo tako, bi verjetno našla izgovor, da ne pridem.

Prvo vprašanje – it k taki osebi nazaj, verjetno ni najbolj pametno? Ji sicer znam postavit meje, vedno pa ni učinka. Tudi ko je bil mir pred njenimi izpadi, sem ugotovila, da mi gre na živce njena prisotnost in neke navade (sem ful umirjena oseba rabim mir). Mamo imam sicer rada, skoraj brezpogojno, ampak imam tud sebe. Veliko miru rabim. Ne da je njeno obnašanje krivo. Moti me, ker se vedno name zanaša. Že od malega vidi v meni rešiteljico njenih težav (finančne).

Bilo je pa zelo težko obdobje zame in nikogar ni bilo, ko bi mi pomagal. Nimam otrok in partnerja. Vedno sem jaz drugim in spet bo isto. Zanima me kako se znajdete v teh obdobjih ko je težko in če je kdo brez partnerja in otrok in da živi sam? Kako vam je šlo v šoli in kake službe zdaj opravljate?

Podobno se pocutim kot ti. Stalne sluzbe zal z diplomo ne dobim. Tudi za tipe me je minlo vso veselje pri mojih 35ih..

Tudi jaz sem iz družine z mamo borderline in očetom narcisom in totalnim peklom. Nikoli mi niso pomagali, oziorma če so kdaj ponudili kakšno drobtinico, je imela ta zraven ceno, kaj moram narediti, misliti, čutiti….če hočem to dobiti. Že zelo zgodaj raje nisem nič sprejela, kot da bi se šla takšna izsiljevanja. V srednji šoli sem dobesendo strgana hodila okoli, kot kak klošar, kot pa da bi rekla za nove hlače, ker je to pomenilo mesece čustvenih izsiljevanj in potem še mesece poslušanaja kako sta dobra do mene.

Če odraščam v takem si obsojen na to, da si, vsaj do takrat, dokler se ne soočiš s svojo preteklostjo in pozdraviš rane, bolj ali manj sam in osameljen, ker druge ne razumeš dobro, oni pa tebe ne. Ker si od malega navajen in streniran, da so potrebe tvojega starša bolj pomembne, kot tvoje, se ti zdi noramalno, da pomagaš vsem naokoli in da nikoil ne prosiš za pomoč. Kot sem rekla, rešitev je v tem, da vso energijo vložiš vase in začneš delati na sebi. Če ni denarja je v knjižnici kup priročnikov ( ampak izberi pametne, ne kakšnih kvazi motivacijsih govorov) in začni delati na tem. Vzemi knjigo Strupeni starši, Ne stopajte več po prstih, Čustveni vampirji in še nekaj jih je na tem forumu napisano, malo pobrskaj.

Sama sem po letih dela na sebi, spravila sebe v red, imam dobro službo, nekaj malo bližnjih, ki pa so izjemni in resnično uživam v življenju. Nikoli ne bom povsem “normalna” ampak mi je vseeno, ker mi je ta pot dala toliko znanj in moči, da se mi včasih zdi, da imam večje “bogatstvo” kot tisti, ki so živeli v normalnih družinah in se potem sesujejo ob prvem malo močnejšem vetru in ne vedo kam bi s seboj, ker se niso vajeni spopadati s težavami. Odrašanje v takšnem te prisili, da se soočiš sam seboj , odkriješ svojo temo pa tudi svoje zaklade, tako da možnost, da na polno zaživiš je. Vendar moraš biti vztrajna in korakati naprej ne glede na to, da imaš vsega že vrrh glave in se ti zdi, da se drame in težave ne bodo nikoli končale,

jaz ne bi šla nazaj, pa če bi ostala na cesti in postala klošar. Ker bo tam situacija v kateri si, še dosti hujša. Niti ne boš imela možnosti, da bi se od svojega otroštva in sranja v njem postopoma odmaknila, pozdravila svoje rane in začela na polno živeti. Ker bo preveč dram, zahtev, manipulacij…itd. Vendar se moraš sama

Podpišem se pod to zgodnjo izkušnjo. Osamosvojila sem se pri 18ih, vse sem delala samo mi ni bilo treba več domov in kljub temu, da sem se dajala na 100kosov sem se imela lepo, doštudirala, delala, živela s partnerjem, ki sva še zdaj skupaj in se razumeva, le da trenutno preživljam zelo hudo obdobje (nekaj let), predvsem se mi je po rojstvu otroka začelo vse sesuvati kot hišica iz kart. Najprej sem se selila in nekako zgubila prijateljico, potem zaradi nosečnosti izgubila službo, po porodniški pa imam samo s… sem službami, trenutno sem na začetku 3. v dveh letih in sem na koncu z živci močmi. Lani sem eno leto doživljala hude mobing s strani sodelavk (nisem bila menda edina niti prva, ki so se nanjo spravile), vendar je to odprlo v meni vse rane, ki sem mislila da sem jih na terapiji predelala in je zazijala ven moja slaba samopodoba in občutka da nimam varnosti (pač ko veš da si sirota v bistvu). K vsemu temu je seveda pripomoglo, da sva se partnerjem sama in da je otrok veliko bolan, večino noči neprespane, pa ugotovitev, da je tašča kot mama in ko smo ji prvič postavili stike nas je zredirala iz svojega zemljevida. Zdaj mislim, da ne ne more nihče več negativno presenetiti, le da ne vem kako sama ven iz negativizma v katerega sem padla in pomanjkanja volje do življenja, zaupanja, ko ne vidim luči na koncu tunela.

Dodala bi še to, da če se zavedaš, da si vse delala, da je bilo mami ok, zakaj še vedno tako počneš? Mama je odrasla in je dolžna in zmožna poskrbeti zase, tako kot moraš ti zase, ima na voljo enake možnosti kot ti na tem svetu da si pomaga. Če greš domov njej ne bo nič lažje, tebi pa bo slabše, najprej zase poskrbi, ker se mi zdi, da ji želiš pomagati zato, da se ti ni treba s sabo ukvarjati, ker ti je pretežko in se s tem nekako zamotiš.