Od otroštva sem namreč zasvojena s hrano. Prenajedanje. Nikoli nisem verjela, da je ta odvisnost ista, kot je recimo alkoholizem. Sedaj pa imam že take težave s pešanjem spomina, depresivnostjo itd… Pa me zanima, prosim, podrobno opišite, kakšne posledice ima zasvojenost na možgane.

V strokovnih krogih kljub številnim podobnostim z odvisnostjo od psihoaktivnih substanc, o prenajedanju ne govorimo kot o odvisnosti od hrane. Od hrane smo namreč odvisni vsi, ker je nepogrešnjiva za življenje vsakega.
Podobno hrana ne spada med psihoaktivne substance, zato direktnega škodljivega vpliva na možgane – kot recimo alkohol ali katera od prepovedanih drog nima. Lahko pa se pri osebah, ki imajo težave s hranjenjem, razvije depresija, kot omenjate vi. Lahko se obe motnji pojavita hkrati, lahko je prva depresivnost in je nezdravljena lahko vzrok za pretirano hranjenje (to je lahko tudi eden od simptomov depresije), lahko pa težave s hranjenjem človeka tako bremenijo, da privedejo te do depresivnosti.
O tem mora presoditi zdravnik psihiater, ki se ob sočasno prisotni depresiji tudi odloči za zdravljenje le-te. Depresijo namreč danes zelo uspešno zdravimo.

Poleg tega se je pomembno spopasti tudi z motnjo hranjenja. Ne pišete natančno, kakšne težave imate, napadi basanja s hrano spremljajo različne oblike motenj hranjenja. Dokazano je, da je ob strokovni pomoči težave hitreje minejo, zato priporočam, da si najdete pomoč in se o tem z nekom natančneje pogovorite.

M Anderluh

Že kot mala sem se tolažila s hrano. To je potekalo v večernih urah, ko sem bila sama in sem si dala duška. Jedla sem vsepovprek. V sebi sem bila tesnobna in tega enosatvno nisem zdržala. Pravite, da se s prenajedanjem ne da omamiti, če vas prav razumem? Moja izkušnja pa je, čeprav hrana ni alhkohol, da sem bila od hrane zadeta. Naenkrat sem se počutila blaženo, mirno. Do naslednjič. Imela sem izpade agresivnosti, razpoloženje mi je drastično nihalo. Pomoč sem poiskala in se zdravim. Sedaj se zdravim tudi za depresijo.
Lahko rečem, da so moje sposobnosti razmišljanja okrnjene. Saj ne vem, ali je to od hrane. Lahko, da je res depresija tista, ki je primarna in da sem s hrano tesnobo in depresivnost lajšala.
Pa vendar razmišljam, saj hazardiranje tudi ni kemično sredstvo, pa vendarle povzroča odvisnost oz. zasvojenost., kot pri hrani.
Kaj pravite?

Tudi s hazardiranjem se lahko zasvojimo. Prav razmišljate. Pri zasvojenosti gre za vzpostavitev možganskega kroga nagrajevanja, v katerem igrajo ključno vlogo endorfini, možganski naravni opiati, po kemični strukturi podobni tistim kemičnim morfinskim preparatom. Ta občutek ugodja lahko daje adrenalin pri hazardiranju, lahko tudi hrana in je gonilo nadaljnega ponavljajočega vedenja. Obstajajo tudi nekatee druge podobnosti z zasvojenostjo, vendar kljub temu v svojem kliničnem razumevanju bulimičnega vedenja upoštevam širše dejavnike. Tu je vključena tudi hemostaza – urejanje telesne strukture (za katerega predvidemo obstaja v možganih podoben ‘set point’ kot za npr. temperaturo, urejanje cilka sitost-lakota…, ki jih z neurejenim hranjenjem lahko močno spravimo iz ravnovesja.

Samo v opombo, pa lep pozdrav.

A lahko prosim poveste kaj več o tem set pointu v možganih, za katerega verjamem tud sama, da obstaja tudi za občutek sitosti oziroma lakote. Zanima me predvsem kako si ga lahko sama spravim nazaj v ravnovesje, če je že izven, ker sem si ga sama z neurejenim prehranjevanjem porušila?

Hvala za odgovore!

Nova dognanja o delovanju možganov postopoma izpolnjujejo tudi sliko regulacije sonovnih življenjskih funkcij, kot je apetit, naše razumevanje pa še zdaleč ni popolno. V uravnavanje lakote in sitosti in s tem tudi stanja telesne prehranjenosti so vpletene številne substance, kot so melanotropni hormon, substanca Y, t.i. Agluti related protein in drugi. V regulacijo je vpleten eden od centrov v hipotalamusu, v tistem delu možganov, kjer je tudi center za uravnavanje telesne temperature. Znani so nekateri cikli uravnavanja prehranjevanja, kot tudi nekatera zdravila, ki te cikle rušijo.
V boju za ponovno vzpostavitev naravnih ciklov lakote in sitosti je še vedno najmočnejše orodje vztrajanje pri rednem hranjenju. To potrjujejo tudi številne izkušnje ljudi, ki jim je to uspelo in so v nekaj tednih pomagali svojemu telesu k ponovni vzpostavitvi spontanega prehranjevanja. Z začetka je potrebna želja in odločitev, da sledite načrtu hranjenja s 5-6 zmernimi obroki na dan, ki naj vsi vsebujejo tudi ogljikove hidrate. In to ne glede na to, ali je bilo uro pred predvidenim obrokom basanje.

Razmišljajte o razlogih, če se bi tudi vam splačalo s tem poizkusiti.

M. Anderluh