Kakšne izkušnje imate z bivšimi?
Življenje je nepredvidljivo. Usoda se lahko zasuka takoali drugače. Bivši je lahko bivši. Še vedno pa je to človek. Če ima nekdo pozitiven odnos do ljudi, bo tudi bivšega ali bivšo odslovil s kančkom spoštovanja in ga/jo tudi s kančkom spoštovanja “sprejel”, če življenje poskrbi, da se njune poti kdaj ponovno križajo. Od enega “dober dan” ali “nasvidenje” ni še nikogar pobralo. Sicer pa se vsak sam odloča kakšno intenziteto stikov bo imel z nekom, če sploh kakšno. a spoštovanje mora bit oziroma bi moralo bit.
Odvisno kakšen odnos je bil. Se strinjam z mnenjem par postov pred mano. Če sta imela dolgotrajno vezo kjer je bilo prisotno spoštovanje potem nekako nadaljnji (recimo prijateljski) odnos je možen . Če ne pač ne. Življenje teče dalje. Je pa res, da če imaš do svojega bivšega še vedno močna čustva lahko redna komunikacija z njim/njo predstavlja hude bolečine. Še sploh, če tvoj bivši začne zvezo s kakšnim drugim. Po mojem je najbolje počakat, da se stvari malo pohladijo potem pa počasi začeti komunikacijo, če se zato odločiš…
Naj povem, da imate vsi po svoje prav, odvisno od tega, kakšna je bila zveza. Moja izkušnja je sledeča; s partnerjem sva se vedno prepirala, že zaradi neumnih stvari. Vedno je začel on, vedno je drezal vame, izsiljeval in včasih je bilo bolje da potrdim obtoževanja, čeprav ni bilo res. Psihično me je uničeval in če bi želela napisat vse, bi verjetno pisala tri dni. Ko sem končala zvezo pa me je obtoževal, da sem jaz kriva za vse. Hčerki je rekel “mamica je želela, da je tako”….in tako dalje….še danes me žali in napada z besedami. Pogovarjal bi se, kadar mu ustreza in je mnenja, da me pač lahko žali, če tako želi…niti v sanjah si več ne predstavljam ponovno zaživet z njim….torej jaz bi rekla, kar je bilo je bilo. Če bi bila zveza trdna, ne bi prišlo do razpada!!
Imela sva zvezo več kot deset let, trajala je skozi dijaška, študentska leta v glavnem skozi čas brez velikih skrbi, tako da nama je bilo lepo, nisva se dosti prepirala, nisva živela skupaj, čeprav sem jaz to želel, a so nama bile finance problem. Pri meni pa ji žal ni odgovarjalo. Potem je ona začela delati na drugem delovnem mestu. Med tem časom sva se malo sporekla zaradi banalnih stvari, ki pa ne bi smele vplivati na naju. Opazil sem spremembo pri njej in en dan mi je rekla, da bi rada imela pauzo, da je čas za njo in da bi rada bila sama. Jaz tega nisem hotel. Potem me je v času kolektivnih dopustov klicala, se jokala, enkrat sva se potem dobla in kak ji je težko itd., izjavil sem ji, da bi jo rad imel nazaj, in da sem spoznal, da mi veliko pomeni. A ni nič pomagalo. Zato sem opustil vse stike, čez čas pa sem slišal, da ima drugega tipa, ki dela na isti firmi. To sem nekako pričakoval, ker sem vedel za njega. Najino zvezo sem jemal samoumevno, premalo sem se ji posvečal, premalokrat sem ji povedal, da mi je pri srcu. Zavedam se, da sem jo premalo spoštoval in ji nisem govoril, kako pomembna mi je. Drugače sem lepo ravnal z njo. In zaradi tega mi je najbolj žal in to me najbolj žre. Nisem cenil nje in najine zveze in se je velikokrat počutila samo kot je sama izjavila. To mi je življenjska izkušnja.
Res mi ni jasno, kako je lahko tako hitro pristala v drugi zvezi, jaz sem tudi imel priložnost, a nisem zmogel, saj me toliko lepih stvari spominja na njo. Bil sem nejni prvi in verjetno je hotela odpret nova vrata, ki so se ji odprla, da ji ne bi bilo žal zaradi izgubljene priložnosti.
Mene pa zanima sledece, se je ze kdo najdel v situaciji ko ne ve ali z osebo vztraja v zvezi samo zaradi tega ker je na to osebo navezan, navajen in nima neke druzbe ter bi mu bilo brez partnerja dolgcas, ne ve kaj bi sam sam kljub studiju in vsem obveznostim. ali pa do te osebe zares nekaj cuti?? ce ima kdo kaksen nasvet kako zares ugotoviti zakaj gre, ker ko sem sama ga pogresam sem zalostna, ubistvu pa mi je mogoce samo dolgcas in sem ga navajena imeti ob sebi..
Temu se reče kompenzacija.
Partner ti ne more nadomestiti praznine, ki jo čutiš v sebi. Ko boš sama izpolnjena in zadovoljna s svojim življenjem, bo partner le še polepšal že tako poln in vsakdan..[/quote]
Tole floskulo sem že najmanj 100x prebral vsepovsod. Kdor je izpolnjen in zadovoljen sam s sabo, ne potrebuje nikogar, če pa potrebuje nekoga potem pa NI povsem izpolnjen in zadovoljen sam s sabo. Drugo osebo iščejo zgolj tisti, ki v tem vidijo nek interes in imajo nek manjko (čustveni, premoženjski, seksualni, družabni…) kajti zveze so v resnici vzpostavljena iz obojestranskega koristoljublja (jaz tebi to, ti meni tisto).
Temu se reče kompenzacija.
Partner ti ne more nadomestiti praznine, ki jo čutiš v sebi. Ko boš sama izpolnjena in zadovoljna s svojim življenjem, bo partner le še polepšal že tako poln in vsakdan..[/quote]
Tole floskulo sem že najmanj 100x prebral vsepovsod. Kdor je izpolnjen in zadovoljen sam s sabo, ne potrebuje nikogar, če pa potrebuje nekoga potem pa NI povsem izpolnjen in zadovoljen sam s sabo. Drugo osebo iščejo zgolj tisti, ki v tem vidijo nek interes in imajo nek manjko (čustveni, premoženjski, seksualni, družabni…) kajti zveze so v resnici vzpostavljena iz obojestranskega koristoljublja (jaz tebi to, ti meni tisto).[/quote]
Se nikoli nisi vprašal, če je mogoče nekaj dejansko na tem, glede na to, da je to fraza, ki si jo slišal že najmanj 100x? 🙂
Zame to ni nobena floskula, ampak resnica.
Tole floskulo sem že najmanj 100x prebral vsepovsod. Kdor je izpolnjen in zadovoljen sam s sabo, ne potrebuje nikogar, če pa potrebuje nekoga potem pa NI povsem izpolnjen in zadovoljen sam s sabo. Drugo osebo iščejo zgolj tisti, ki v tem vidijo nek interes in imajo nek manjko (čustveni, premoženjski, seksualni, družabni…) kajti zveze so v resnici vzpostavljena iz obojestranskega koristoljublja (jaz tebi to, ti meni tisto).[/quote]
Se nikoli nisi vprašal, če je mogoče nekaj dejansko na tem, glede na to, da je to fraza, ki si jo slišal že najmanj 100x? 🙂
Zame to ni nobena floskula, ampak resnica.[/quote]
Ne. Če vsi enako trobijo predvsem pomeni, da ne znajo uporabiti lastne glave.
Se nikoli nisi vprašal, če je mogoče nekaj dejansko na tem, glede na to, da je to fraza, ki si jo slišal že najmanj 100x? 🙂
Zame to ni nobena floskula, ampak resnica.[/quote]
Ne. Če vsi enako trobijo predvsem pomeni, da ne znajo uporabiti lastne glave.[/quote]
Mnogokrat to drži, ne pa vedno. Tu prav gotovo ne.
Če bi to res vsi trobili (in ja- ne le trobili, ampak to/tako tudi živeli), ne bi bilo toliko težav in odprtih tem…
Sej lih v tem je point, da smo ljudje preveč zakompleksana bitja, hitro se naveličamo določenih stvari, nam postane dolgčas in si potem zaželimo nekaj novega. Eni pa potem najdejo izhod v sili – najti si partnerja – s katerim bi si krajšali ta prosti čas. Ampak nismo vsi takšni, če imaš ogromno hobijev, če rad delaš tisto kar te veseli, roko na srce, neboš niti veliko razmišljal o teh stvareh in porabil toliko časa na tem forumu s pisanjem komentarjev.
Dejansko obstaja folk, ki si ne predstavlja niti en teden bit samski, zato pa tud tok pogosto menjavajo partnerje. Mislijo si, da je to edina stvar na svetu, ki ti lahko prinese zadovoljstvo.
Saj pravim, gre za kompenzacijo in tak par po mojem mnenju nima postavljenih pravih temeljev in zato malo možnosti za zadovoljujoč odnos.. Oseba, ki ve, kdo je in kam gre, ne fura takega partnerstva.
Ko si zadovoljen in izpolnjen- sam s sabo in svojim življenjem, ne čutiš potrebe, kaj šele nuje po partnerju. In če ti partner na pot pride v takem času, bo iz “pravega prostora”. Avtomatsko bo ta veza bolj izpolnjujoča, saj ti tak odnos življenje le polepša, čeprav ti je lepo tudi brez njega.
Ob pravem času ja, se zelo podpišem pod to… ker tako zgleda pri meni, da so se najine časovne linije v teh 10+ letih enostavno zgrešile. eden je pogrešal nekaj danes, včeraj, drugi pa to isto stvar jutri, te nove želje po drugačnem življenju pa nikoli niso bile realizirane z obeh strani nikoli validirane. preveč prepiranj kdo je močnejši, mene je dejstvo njegove dolgoletne prijateljice/ljubice preveč ‘motila’, ker sem videla, da to ni prijateljstvo, da je tam pri njen razkrito vse moje življenje, besede, problemi,… ampak problemi so bili doma in ona ga je razumela, sta jih skupaj reševala :)… doma seveda nikoli.
in tako sem zdaj že kar v polletnem počasnem razhajanju (nabava stanovanja pač traja) sprašujem ali se meni, kot je pisal Anthony, kolesa vrtijo v pravo smer…povezana sva bila namreč poslovno in sedaj bivši vidi, da stvari brez mene ne bodo šle tako dobro naprej… ves ta čas ekonomsko nisem bila odvisna od njega, sem delala drugje, sedaj mi pa ponuja pri sebi delo za precej boljšo plačo in nebroj ugodnosti… kaj naredit? v njegovem biznisu sem se res našla, sem vmes tudi jokala, da mi je vzel ne samo sebe (kar sem pač še imela od njega), tudi delo , ki sem ga rada opravljala, celo terapevt je komentiral, da sva očitno poslovno dobro sodelovala… poleg tega ni zanemarljivo dejstvo, da si bom z višjo plačo lahko vsaj kaj privoščila (zdaj bo marsikateri strošek x2)… ne vem ali sem morda nora, da resno razmišljam o ponudbi?
Imam razlicne izkusnje s svojimi bivsimi. Z vecino, se je po letu ali vec premora, dalo iti na kofe, celo dobro debatirati. Z nekaterimi celo razviti neke novo vrsto prijateljstva, a nic v seksualnem smislu. V to smer je slo le par krat, a se je koncalo katastrofalno in se tega potem nisem vec hotel igrat.
Manjsina je sezidla kitajski zid med nama. Ceprav se nismo razhajali na sovrazen nacin, so se me na cesti na siroko ognile. Ne bi vedel zakaj. Morda so me demonizirale, da bi me lazje pozabile. Kdo bi vedu…?
Lep pozdrav, upam na odgovor.
Sam po 6 mesecih še vedno nekaj čutim do svoje bivše, nevem zakaj, vendar vedno se mi je zdelo, da najina zveza nemore razpasti, saj nisem delal napak, mogoče manjše (nisem ji deval dovolj pozornosti, vendar sem imel svoje razloge v družini, zaradi katerih ji nisem želel trpinčiti življenja). Ko sem to doumel, mojo napako, kot vidite me tepe še danes, da ji nisem povedal resnice. Ko me je zapustila, mi je rekla, da sva lahko prijatelja in da me ima še vedno rada, vendar sam sem rekel, da bom potreboval nekaj meseceh, da pridem h sebi in da ji bom javil ko bom pripravljen. No in tudi to sem storil, po dveh mesecih razpada zveze, sem ji pisal, vendar takrat je bila nesramna do mene, in takrat sem se že skoraj predal, rekel sem si saj bo še kakšna boljša prišla kot je ona. Vendar zgodba še ni končana, po 4 mesecih razpada, se je na neki žurki, na kateri sem bil tudi jaz, zjokala zaradi mene in mi je bilo potem zelo težko, vendar ko sem slišal kaj je želela še narediti na tisti žurki, sem tudi to prebolev. No sedaj v zadnjem mesecu sva se srečevala bolj pogosto (6 mesecev kasneje), na prvi žurki, je prišla do mene in sva se malo pogovarjala, nakoncu sem jo držal že za roke, jo objemal… vendar na koncu mi je rekla, da se “tipka” z drugim in da tega nesmem početi, sem se obrnil in odšel, tisti večer sem bil spet žalosten, vendar tudi ona je bila zopet objokana zaradi mene. Prejšnji teden je prišla do mene ko sem se pogovarjal z drugimi, in to ji je šlo v nos zato je prišla zraven in jih odgnala, potem sem se pogovarjal še z eno, se je vključila v pogovor in ker tiste ženske nemara je bila zelo nesramna do punce s katero sem se pogovarjal, tega nisem moral razumeti, vendar vseeno mislim, da če se ne trudiš, pride bivša sama do tebe, seveda jo imam še vedno rad in mi je najlepša oseba na svetu, zdaj skupaj hodiva na kavice, se pogovarjava, hodiva rolati… Sva v dobrih odnosih, vendar kaj mislite, se mi splača malo potrpeti in znova poizkusiti z njo?
Lep pozdrav.
Pa hudiča sej si tip kaj to delaš? pejt do nje zvleči jo nekam pa ji povej vse kar si povedal nam. Povej ji da jo imaš še vedno rad, povej ji popolnoma vse kar ti leži na duši. Potem naj ti ona pove še svoje in se odločita za naprej. To kar sedaj počenjata je izrazito otročje in čudno. Bodi moški ne pa mlahavi pezde.