Večkrat sem po tihem upala, ko sem prebirala stavke na telem forumu – da meni nebi bilo potrebno doživljati česa takega. Nažalost tokrat tudi sama čutim takšno nepopisno praznino v svojih prsih. Ne, ne pričakujem vaše tolažbe – uteha je že tole pisanje, kajti naglas izgovarjati besede v teh trenutkih je težko. Že včeraj sem poskušala pisati o tem pa nisem mogla. Zapustila me je stara mama. Vem dosegla je lepo starost – 85 let. Vem da bi lahko rekla, da je bilo njeno življenje skoraj popolno in polno ljubezni, ki nam jo je iz srca dajala – pa vseeno tako zelo jo pogrešam.

Ni primerna beseda ‘sreča’ -za to, da je čutila, da bo umrla – pa vseeno od vsakogar posebej se je poslovila – vem da je to njej pomenilo ogromno – mislim, da marsikdo nima te ‘sreče’ – tudi meni je to pomenilo ogromno, da ni kar tako odšla od mene – od nas, ki smo jo tako zelo imeli radi. Bili smo z njo do zadnjega trenutka. Tega me je bilo nekdaj strah, da bi mogla biti z umirajočim. Toda tokrat sem pogled na te zadnje trenutke življenja popolnoma spremenila.

Draga Polona!

Ne bom te tolažila. Rada bi napisala le nekaj svojih misli.

Smrt lahko resnično doživimo samo, če smo z osebo imeli srčen odnos. Bolečina je huda, a nato nam ostane toliko lepih spominov, topline pri srcu.
Vsak tak res ljubeč odnos je največ vreden, nas polni in nam osmišlja življenje.

Pri nas doma ne bo tako kot pri tebi. Stara mama nam je prizadejala veliko hudega in ko bo umirala ne bomo okrog nje zbrani zaradi vseh lepih trenutkov z njo, ki nam jih bi podarila, ampak zaradi obveze. Žalostni bomo, ker ni bila taka stara mama kot tvoja in bi nam zaradi tega bilo hudo.

Težko je biti z umirajočim, če z njim nimaš pristnega odnosa.
Najbrž si vsak ob umiranju okrog sebe želi ljudi, ki jih ima rad in oni njega.
Šele takrat začutimo vso “lepoto” in globino umiranja.

Bodi rada, da si imela tako staro mamo, podobna je moji prababici.

Spomnila sem se moje prababice in mojih občutkov ob njenem umiranju. Bila sem stara 7 let. Njeno smrt sem doživela kot nekaj popolnoma naravnega. Zdelo se mi je, da je preprosto zaspala in da se noče več zbuditi. Takrat sem verjela, da ji ni nič slabega, ker tudi sama, ko zaspim, nič ne trpim. (Prababico sem imela najraje na svetu).

Od takrat sem vedno na pogrebih jokala zaradi vseh ljudi, ki so ostali živi. Zato, ker so trpeli.

Sedaj sem stara 35 let in pred dvema letoma sem izgubila lastno hči. Staro 6 let in pol.

Bolečini, ki sem ju doživljala kot otrok in predlani, bi morali biti nekje na istem nivoju. Pa vendar nista. Prvič nisem trpela in sem smrt sprejala kot del življenja, drugič pa sem včasih pomislila, da mi bo od bolečine v predelu srca, dobesedno raztrgalo prsni koš. In mi ga ni.

Ne vem, če bo to tolažba zate. Mogoče, če poiščeš otroka v tebi, boš lahko tako naivno sprejela smrt, kot sem jo jaz pri 7h letih. Mogoče je tako prav. Mogoče ni. Tvoja babica pa bo, če te vidi, čuti ali kakorkoli še živi, sigurno vesela zate, če zaradi nje ne boš žalostna. A se ni sama vedno trudila, da bi te osrečila?? Zakaj bi bila žalostna, ker je več ni. Če bi bilo po njeno, bi sigurno živela celo stoletje, samo zato, da ne bi onesrečila ljudi, ki jih ima najraje. A je tako? Žal pa je umreti, edina stvar na svetu, ki jo človek mora storiti.

Mogoče si lahko poskusiš predstavljat, kaj bi bilo, če bi umrla ti. Meni je to pomagalo.

Enega rumenega, žarečega sončka ti pošiljam v tvoje misli!

Tudi jaz sem izgubila mamico. Mineva že leto in pol, toda praznina ostaja. Kako zelo jo pogrešam. Ne da se povedati.

Občudujem vas, da ste tedaj sprejeli njeno poslavljanje. Jaz ga nisem. Na njene besede, da bo umrla, sem dejala, da ne bo in da ne sme. Kako zelo mi je sedaj žal, da ji nisem prisluhnila. Tako rada bi slišala njene besede, ki mi jih je želela povedati.
Žal sedaj je prekasno.

“Življenje je edina šola, v kateri se učenci bojijo končnega izleta.”