Imam 45 let. Mama. Ločena.
Pri 19 letih spoznala bodočega moža, bil je moj prvi fant. Do takrat sem bila totalno zadržana in s strašnimi kompleksi. Telesnimi (debelost) in psihološkimi (nevredna ljubezni). Par let sem potrebovala, da sem se sploh pokazala pred njim v kopalkah. Vedno zavita, skrivala telesne pomanjklivosti. On ni nič silil. V tistem času je bil idealni fant.
Sčasoma se je pokazalo, da je totalno pasiven. Na prelomu razmerja po petih letih sem zanosila. To je prevagalo, da sva ostala skupaj. Potem v naslednjih letih samo še otrok, gospodinjtvo, pa drugi otrok, pa skrb za družino.
8 let mojega življenja je bilo potem namenjeno otrokom. Mož je bil postranska stvar. Stalna kreganja okoli seksa. Iz moje strani nobene želje, iz njegove pa je bil edini problem seks. Otroci ogromno bolni. Bila sem njihov ˝suženj˝. Vedno na voljo, za milijon obiskov zdravnikov, pregledov, za vso gospodinjtvo, organizacijo.
Potem sem dobila službo. Direkt v moji stroki (univerzitetna izobrazba). Služba je zahtevala dosti mojega časa, energije. Nisem bila več non stop na voljo otrokom, družina se je reorganizirala. Veliko obvezosti je prevzel mož, še več jih je prelagal na moje starše. Nekaj let smo tako uspešno vozili. Potem je bilo meni dosti. Bil je kot en od otrok. Vse mu je bilo treba pokazati, ga vzpodbujati. Vmes je šel študirat za tri leta (študij je bila njegova odločitev, da bo v službi lahko napredoval). Več sem delala jaz za ta študij kot on. Na koncu ni iz tega potegnil nič. Niti danes ne, po desetih letih.
Najin zakon je vmes umiral. Utrujena sem bila od tega, da ni v ničemer vzpodbujal napredka. Ne finančno, ne okoli šolanja otrok, ne karierno. V nekem trenutku mi je bilo dovolj, zahtevala sem ločitev. Fizično ga več nisem prenašala v svoji bližini.

Ločila sva se sporazumno. Moja pobuda. Par let je trajalo, da je prebolel, sprejel, da so se otroci navadili. On je še vedno na istem – ista služba, isti vzorci. Pač vse je kriv sistem, drugi, vedno čaka, da nekdo spozna njegov potencial. Hecno – potencial ima resen, izkoristi pa ga ne. Nikoli ga ne bo. Ostaja ujet v to, da krivdo vali na starše, sistem, državo, firmo, otroke, …

Jaz sem po ločitvi spoznala nekaj moških, imela nekaj avantur, razmerij.
Najprej so me fascinirali moški, ki so sposobni. Poslovno, finančno, akademsko.
Potem sem spoznala, da so v glavnem varno zasidrani v nekih praznih razmerjih, ki jim nudijo socialni status, ne pa napredka.
Potem sem spoznala, kaj je tisto, kar me prebudi seksualno. Par let eksperimentirala. Ker ni bilo čustvene vpletenosti iz moje strani, je pač na neki točki obstalo.

Nato sem spoznala dva, tri moške, ki so mi bili toliko zanimivi, da se je razvila emocionalna vez med nama. Z enim nisem nikoli imela seksualnega razmerja, z enim bežno (pa njega ni zanimalo kaj več), s tretjim sva se ujela v vsem. Bil je pač proces mojega zorenja, seksualnega in čustvenega.

In zdaj na koncu ugotavljam, da so moški večni otroci. Ali debilni roboti, ki zadovoljujejo samo seksualne potrebe. Ali copate, ujete v nekih dolgočasnih razmerjih za kaj vem že (pametnih razlogov ne vidim, samo izgovore). Ali deloholiki, ki se sproščajo v priložnostnem seksu ali pretiranem športu. Ali pa se na koncu najde skupina moških, ki so čisto ok, psihično stabilni, ampak so mi enostavno fizično neprivlačni.

Zadnjih 5-7 let me je premetavalo. V vse smeri. V iskanju sebe, partnerja. Moji otroci so na pragu odraslosti. Ne potrebujem financerja ali očeta za otroka. Iščem partnerja. Da deliva neke hobije, neke projekte, cilje.

Zdelo se mi je, da sem ga našla. Pa ga je na koncu premagala slaba vest in sindrom žrtve. Uboga žena (nad katero je imel toliko povedati, da mu ni v nobeno korist) in ubogi otroci (ki gledajo hladen zakon s podjebavanje, pasivno agresijo in staršema, ki nimata nula nič skupnega). Ne vem, mogoče je bil to na koncu izgovor, da mu ni bilo treba direkt povedati, da ni pravih čustev. Ves čas je dajal signal, da so. Iz moje strani so bila. Trajalo mi je, da sem to priznala sebi in potem še njemu. Bil je dolg proces. Njegovo čustveno nezrelost sem pustila nekje na poti. Ne da se mi čakati 5-10 let, ko bo pravi čas.

In zdaj sem stara skoraj 50. Otroci so skoraj samostojni, potrebujejo še nekaj finančne in emocionalne podpore, ne pa več časa. Sem atraktivnega videza, moškim privlačna (menda). Hodim na zmenke, pa me ne premaknejo niti za centimeter. Moški so navadno navdušeni, ogreti in takoj za akcijo ali celo za razmerje. Počutim se čustveno otopela in mrtva.

Da se zaljubim, moram pač moškega občudovati. Da ima nekaj, kar je vredno občudovati. Da je boljši od mene. Jaz pa imam nekaj razgledanosti, izobrazbe, spretnosti, kondicije, seksualnih izkušenj in znanj. Res ne iščem princa na belem konju, lahko se navdušim tudi nad oslom v neki divji pokrajini, ki zna hoditi po previsih in skalah (beri med vrsticami!!).

Še to – imam hobi, ki je bolj moški kot ženski. Sem probala najti moško družbo preko tega hobija, pa se izkaže, da moški tekmujejo. Nisem dovolj dobra v konkurenci ali pa me sploh ne registrirajo kot žensko. Mnogi me celo gledajo vzviška, arogantno, ko me prehitijo. Čez par let bo biologija naredila svoje in bom jaz prehitevala njih.

Torej, kak pameten nasvet?
Ne bom v vezi z moškim, ki mi je fizično neprivlačen. To ni stvar za debato. Privlačnost ni stvar lepote, ampak energije.
Ne mi svetovat, naj spustim kriterije. To ni noben nasvet, ampak floskula, ki si jo ponavljajo luzerji. Iskala sem v svetu mojih hobijev. Na internetu. Preko poznanstev. V hribih.
Pa nehala iskati. Ne iščem več ničesar in nikogar. Prosti čas porabljam za samotne ure in dneve v mojem ˝moškem˝ hobiji. Uživam v tem. Samo je malo grenak priokus, ker nimam tega s kom deliti.

Svoje hobije na koncu tako delis s tistimi, ki se ukvarjajo z njim. Torej s prijatelji, kolegi.

Nasveta nimam oz nisem prepričan ali ga resnično potrebuješ, imaš preveč izkušenj.

Kot pišeš bi se rada zaljubila v nekoga, ki ti je vizualno privlačen, ki ti parira na intelektualnem nivoju, je ravno prav ambiciozen, da ne bo zaostajal niti te prehiteval…
Za zaljubljenost rabiš bit malo sanjača ali vsaj poprilično neveden, da lahko sanjariš o nekom, iz česar nastane zaljubljenost, ki je zgolj privid, ki te navdaja z lepimi občutki. Bojim se da si prestara za kaj takega oz preveč stojiš na realnih tleh. No go… 🙂

V teh letih si ljudje ustvarijo nek življenjski standard in ne stremijo (več) k nekem “večnemu” napredku, ki zahteva ogromno energije za…. čemu že?

Pri petdesetih imaš na izbiro nekaj ločencev, kakšen vdovec, samski so pri teh letih z razlogom samski, tisti starejši dvomi, da te lahko zadovoljijo v seksualnem smislu, oni mlajši pa ne dosegajo nekih drugih kriterijev… torej ti ostanejo kratkotrajne avanture z mimobežniki. 😛

Kriterijev ne boš spremenila, kar se mi bere kot tisto, ko nekdo vztraja na svojem, ker je preprosto preveč vase zagledan z eno od oblik narcistične motnje :/

Ko berem to tvojo izpoved, se zamislim nad svoje slabe izkušnje z moškimi. Kot si rekla ali so copate, ki vztrajajo v strupenih razmerjih z manipulativno partnerko ali deloholiki, ki se sproščajo s priložnostnim seksom ali pretiranim športom. Tisti ki so normalni so ti fizično neprivlačni, jaz imam podobne probleme, pa še nisem bila poročena, samo nekaj slabih vez sem imela. Sem vsaj potolažena, da nimam samo jaz take smole z moškimi.
Ti najprej uživaj svoje življenje, bodi nekaj časa brez partnerja, najdi si ljubimca ali še to ne.

Če si se mlada morala zadovoljiti s podpovprečnim (skladno s svojim trenutnim stanjem), močno dvomim, da boš v letih naletela na kapitalca.
Da bo moški na vseh področjih boljši od tebe so sanje mladoletnic, ki so jim starši in družba z vzgojo sprali možgane. zakaj točno rabiš boljšega od sebe? Ker se v resnici še vedno dojemaš kot neprivlačno bajsko? Vsak človek je na koncu sam na svoji poti.

Spominjaš me na znanko, na katero se lepijo moški, ki iščejo nekoga, ki jih bo vodil in prevzel vso odgovornost. Ta znanka je bolj možača, ne po videzu, ampak po obnašanju. Groba, posmehljiva, vzvišena, zaverovana v svoj edini prav. V njenem vedenju ni ženske energije, mehkobe, prijaznosti in na njo padajo moški, ki so bolj “babe” in potrebujejo komando. Njej so všeč moški, ki iščejo partnerstvo, družinskost in žensko energijo, tem pa ona nima ničesar ponuditi. To ni kritika ne tebe ne znake, prosim, ne razumi me narobe, le premisli mogoče o tem, kaj ti lahko moškim ponudiš poleg površinskih zadev kot izobrazba, kondicija in nekakšnih večnih izboljšav. Občutek imam, da se oklepaš površinskosti, ker se bojiš pogledati pod gladino in res dovoliti nekomu, da ti pride blizu.

Po pravici. Pišeš kot da si 20 letna lepotička ki ima xx osvajalcev in ljubimcev in se neve odločit za tapravega. Imela si vse , pač to da si morala skrbet za otroke je normalno, to da nisi za zakon … meni ni. A nebi lahko s svojim možem odkrivala svojo sekusalnost, verjetno te je 10 let prosil za sex. Ti si pa potem zacvetela ko si bila samska… ja drugi so te imeli samo za sex, verjetno bolj premožni da so lahko imeli svoje skrivno gnezdo kjer so se dobivali ker doma niso dobili kot tvoj mož. Ja bila si jim samo ljubimka, da kaj več ne napišem.
Zakaj pišem tako direkt ker vem kako stvari gredo.
To kar si želiš si vse imela. Sedaj tega ni in si samska 50 letnica tam nekje visoko v oblakih.

To si pa tako dobro napisal, da se pod tole kar podpišem.

Tako pač (žal)je eno je kar vam hočejo prodati drugo je pa reala. Pač zafurala si svoj zakon in zakone svojih otrok ( statistično gledano imajo 3x večjo šanso da se ločijo) ala sej se je tudi mami in kako ji je bilo potem lepo je govorila….
Druga plat, ko si stara 20 let se nate lepijo vsi recmo od 20 do 60+ let. Starejša si se ta meja dviga tako da 50+ si zanimiva 60+ . Taka je reala.

Oh, sem se kar prepoznala. Tudi moj moz postaja tak bebec kot je bil ta tvoj, zakaj potrebujes nasvet? Uzivaj, potuj, bo ze kaksen mimo prisel.

VSE moške ste v svoji pripovedi, kot zaključku, že vnaprej obsodili na eno samo vlogo.

To spominja na oni vic o Muju na nemški avtocesti, kjer po radiju sliši, da se po AutoBahnu vozi en Geisterfahrer (v nasprotno smer vozeči voznik). In reče Mujo: “Ma kakvi jedan, vidi koliko jih ima!”

Zapis ni napisala ženska. Veliko prej moški, ki želi nakazati “zmešanost” žensk. Da z ničemer niso zadovoljne.

Prebrala sem tvoj zapis in moram reči, da si dala toliko skozi in tako ti je vse jasno, da kaj veliko ne rabiš več. Mislim, da je zdaj čas, da spustiš željo in začneš verjeti v magijo. Si v letih in imaš toliko znanja, da bi bil morda čas, da spoznaš nekoga, ki bo tisti pravi, temu nekateri rečeno duša dvojčica. Če verjameš v to ali ne, je tvoja izbira. Nekateri, ki so duhovno zreli in imajo veliko izkušenj, pravijo, da tisti pravi pride, ko smo pripravljeni, ko smo oddelali svojo karmo skozi odnose. Moža si spoznala prezgodaj, kaj pa človek pri 19 letih ve. Zares zoreti začnemo po 30. letu, pa še to samo nekateri, ki smo naklonjeni delu na sebi, ki nam je to način življenja, da odkrivamo sebe, svojo temo in poskušamo vse to spremeniti v svetlobo. Ne gre zlahka, veliko težavnih odnosov rabimo. Tvoj zakon bi se končal že veliko prej, če bi si dovolila biti zavedna. Pa si si raje (kot večina žensk in moških danes) čas tako zapolnila, da je nekako minilo veliko let, preden si spoznala, da tako ne moreš živeti. Če želita dva ostati skupaj, se morata spreminjati in delati na sebi vzporedno. Če en stagnira, drugi pa se prebuja, eden ostane zadaj in je konec.
Morda ne bi bilo slabo v vesolje spustiti željo, da ti pripelje na pot pravega človeka. Ampak najprej moraš sebi do kazati, da znaš biti izpolnjena in srečna sama s seboj.