Kako živite brez ščitnice ????
Pozdravljeni!
Meni so odstranili ščitnico v celoti pri 17 letih, sedaj že 11 let hormon nadomeščam umetno (1 tableta Eutyroxa na dan). Morem reči, da nikoli nisem imela pretiranih razpoloženjskih sprememb (vsaj ne takšnih, da bi jih povezala s ščitnico :-)), sem pa kmalu po operaciji zasledila poslabšanje vida (sedaj imam že dioptrijo -3 – čeprav ne vem, če lahko to povežem s samo ščitnico, lahko da je bilo tudi naključje). Predvsem sem se po prebiranju tega foruma želela oglasiti in iz lastnih izkušenj prikazati tudi možnost, da se da brez ščitnice živeti povsem normalno, me pa seveda zanima, ali je to možno reči tudi za primer nosečnosti. Na kaj morajo osebe, ki nimajo ščitnice, biti pozorne v primeru nosečnosti?? Ali je kakšen drugačen tretma?? Ali je povečana verjetnost, da se rodi prizadet otrok??
Lep pozdrav vsem.
Pozdravljena Maša,
ta moja nosečnost tako hitro mineva, da me je kar malo groza. Kar naenkrat bom šla v porodnišnico. Zdaj že v 31 tednu. Počutje – oh kaj pa vem. Včeraj sem imela zopet enega tistih slabih dni, ko ni vzroka za slabo voljo, pa je vseeno in konstantno pristotna. Oziroma me je ena brez vezna malenkost tako potrla, da se ves dan sploh nisem mogla pobrati. Preprost dober dan. Prekleti dve besedi – jaz pa čisto na psu, zaradi tega. Najhuje mi je, ko me take zadeve iztirijo. Torej je v meni nabranega toliko sranja, jeze, žalosti, da sploh ne potrebujem veliko, da sem na tleh. Groza.
Zdaj smo cele dneve na morju, moj mali je čisto podivjan. Nič ne uboga, kar nekaj se prepira z mano, vse je ne – jaz pa tega zdajle sploh ne morem. Pa se raje kar umaknem, ker ne bi rada izbruhnila na njega. Vem, da bo enkrat konec septembra spet na starih tirih, pa me to malo tolaži, zdaj pa je kot mali ciganček. Joj.
Sem pa precej utrujena. Spim pravzaprav tako slabo, da sploh ne morem govoriti o spancu. Vsaten na uro, lulanje, pa še tako noro me bolijo kolki, da sploh ne morem ležati na boku, na hrbtu me pa itak duši. Zdaj imam goro blazin za sabo, tako da spim v sede. Joj, joj.
Ampak se tako veselim tega piščanca, prav zato me je groza, ker je že vse skoraj pri koncu, jaz pa še vedno ne morem verjeti vsemu temu in se še zdaj čudim ali je sploh mogoče.
Kako je kaj pri vas? Upam, da tudi vi uživate.
Javi se.
Pozdravljeni!
Ob prebiranju vaših prispevkov kar ne morem verjeti, da se po odstranitvi ščitnice srečujete s takimi težavami. V družini so ščitnico odstranili sestri po tretjem porodu, zaradi operacije je morala prenehati z dojenjem. Po tem obdobju sta se z možem odločila še za enega otroka. V času nosečnosti je bila redno kontrolirana na onkologiji, ni bilo pa opaziti kakšnih posebnih težav v nosečnosti. Res pa je, da sestra prekipeva od življenja in je počutje zato verjetno tudi psihološko pogojeno, ne samo organsko (biti brez ščitnice), vendar je težko sklepati, kakšen vpliv ima psiha. Vsem želim veliko poguma pri soočanju s težavami.
Lp, Vztrajna
MJ oglasi se kako si ?
Zase lahko rečem da gre. Če se držim svojega ritma je v redu. Če kakšen dan prekoračim svoje zmožnosti, se pač pozna nekaj naslednjih dni. Jemljem homeopatske kapljice, ki me nekako držijo tako da ne rabim opaldanskega spanca, pa tudi ponoči je bolje.
No kakorkoli že gre. Kako pa tebi.
LP, Maša
Hej,
vesela tvojega sporočila, sem te že kar pogrešala. Upam, da ste prijetno preživeli poletje. Mi super, veliko na morju, plavala.
Evo še en teden, pa gremo. Moj mali ima v nedeljo 5 let, tako da imamo zdaj te tri dni same fešte, potem pa naslednji teden lahko grem rodit. Si bom vzela čas, čeprav sem ga srala te dni. Obvezno, nujno čiščenje, pa v tem tednu spekla 5 vrst piškotov, pa delala kar naprej in sem seveda čisto adijo. Očitno še ne dovolj. Sem utrujena, ampak ne vem od kod jemljem vso energijo.
Skratka zadnja kontrola na onkološkem v začetku septembra, vse prva liga. Po porodu 8 tednov moram na kontrolo. Sem zelo zadovoljna s seboj.
Ponoči slabo spim, če se temu sploh lahko reče spanje. Zbujam se vsako uro – lulanje, nore bolečine v kolkih. Spat grem pozno, se zgodi, da po dve uri ponoči bedim, ob pol sedmih pa kot sova – ne morem več spati. Noro je to, res. Res je težje v drugo, pa v prvi nosečnosti ni bilo še problemov s ščitnico.
Prehitro mi je minilo, vesela sem, da sem bila ves čas doma in sem se naužila doma. Ne predstavljam si, da bi morala biti dopoldan še v službi. Ampak bi pa tudi že šla rada rodit, pa mogoče spat drugače kot zadnja dva meseca. Saj vem, da bo vstajanje, pa dojenje, pa jok, ampak tole zdajle je porazno.
Poslala bi ti kaksno slikico – privat. Kako?
Bila sem na društvu onkoloških bolnikov. Mogoče sodelujem.
Pozdrav
Vabimo vas na
Mj ,
vesela bom tvoje slikice in stika s tabo.
Pošlji mi jo na [email protected]. Sama se še ne morem odločiti za sodelovanje ne na Onkološkem ne pri Metuljčici. Delovanje slednje spremljam in sem vesel, da obstaja. Če ne bi bilo teh forumov bi verjetno že znorela. Tako pa vidiš, da na žalost se to dogaja še mnogim.
Mož mi je v šali že zdavnaj rekel, da bi morala odpreti svetovalnico na kliničnem.
Držim pesti .
Lp, Maša
