Ne vem s katerega konca naj začnem.
Že dve leti se bojujem z velikimi težavami, ki pa vem, da še dolgo ne bodo doživele svojega epiloga. Na to ne morem vplivati. Naredila sem kar sem mogla, zdaj pa je potreben čas in potrpljenje.
naj povem, da sem zelo obremenjena, delam v različnih terminih, zjutraj, kak dan ponoči, pa čez dan…skratka ni ritma.
Dva otroka…z enim delam nalogo, drugi je še v pleničkah. Za vse sama, pomoči, vsaj tiste fizične ni.
Sem tudi bolj večerne sorte. Kaj to pomeni? Da lahko normalno funkcioniram šele po 18.uri. Zjutraj pa je za znoret. Oči me prav bolijo, tako se mi zapirajo. Najbolj hecno pa je, da se VSAKO noč zbudim. Včasih enkrat, včasih večkrat. Pravzaprav mi ni problem zaspati nazaj, toda pretrgan spanec mi ni ravno v veselje. In ponoči se zbudim blazno lačna. Vsakokrat. Čudno, res.

Vprašanje, ki se mi zastavlja je, kako živeti s tem? Kako si pomagati? Nasveti v stilu, naj dam otroka kam, pa žal ne pridelo v poštev, ker nimam kam. Pa tudi služb ni na pretek.

Kako torej si olajšat zadevo kljub takim pogojem?

Hvala za odgovore.

Draga Tamara,

obstaja nevarnost, da boste prej ali slej zboleli. Modrost vašega telesa vas na to previdno opozarja. Trajajoča utrujenost, težave s spanjem, motnje v apetitu … so pomembni znanilci s t r e s a. Stopnjevati se utegnejo s pojavom različnih bolečin: glavoboli, bolečine v hrbtu, v želodcu, slabosti … ipd. Predvidevam, da občutite tudi duševne simptome stresa, kot so: napetost, “živčnost”, razdražljivost, jezljivost, potrtost, izguba veselja nad življenjem.

Kaj lahko storimo sami?
Vse stresne situacije razdelimo v dve skupini:
a) situacije, na katere ne moremo vplivati – te je potrebno brezpogojno sprejeti in jih nekako vključiti v življenjski urnik. Se z njimi “spraviti” in se naučiti z njimi živeti.
b) situacije, na katere lahko vplivamo – vprašamo se torej, kje in kako lahko ukrepamo – in v tej smeri nato delujemo.

Skušajte si organizirati čas. Napišite na list seznam vseh nalog, ki jih morate opraviti. Razvrstite jih po pomembnosti in ocenite njihove prioritete. Sestavite si u r n i k, kdaj jih boste opravili. Najprej se lotite najpomembnejše naloge in jo dokončajte, preden se lotite druge. Presenečeni utegnete ugotoviti, da marsikatero obveznost lahko začasno odložimo, poenostavimo ali pa jo celo opustimo. Pri tem smo lahko do sebe prizanesljivi in se držimo načela, da nihče nima pravice (tudi sami ne!) od nas zahtevati ničesar, kar bi presegalo meje naših zmogljivosti. V svoj urnik obveznih opravil nujno vključimo čas za redno gibanje in stik z naravo! Pri tem se ni smiselno prepričevati, da nam čas in delo z otroki tega ne dopuščata. To dejavnost lahko najbolj zdravo in koristno izvajamo skupaj z otroki. S tem boste dosegli večkratno korist, dolgoročno pa svoja otroka navajali na zdrav način življenja. Otroka vam bosta precej bolj “hvaležna” za sproščujoč potep v naravo kakor za brezhibno urejeno stanovanje in kupe zlikanega perila. Marsikatero dnevno obveznost lahko poenostavimo, če se jo lotevamo načrtno ali pa znižamo kriterije “brezhibnosti”. Gibanje oz. fizična aktivnost pa je najbolj antistresna metoda, kar jih poznamo! Pri tem ga seveda ne smemo zamenjevati z gospodinjskimi opravili, ki so lahko izčrpavajoča in dodatni povzročitelj stresa.
Lahko se naučite tudi kratkih sprostitvenih tehnik za umiritev, npr. zvečer pred spanjem. (Ali poznate CD avtorja T. Pačnika z naslovom: Sprostitev? Preizkušeno učinkovita!)

Zmanjšajte svoje breme in zaupajte težave tistim, ki so vam blizu in vam lahko pomagajo, npr. pri skrbi za otroke. (Primer: Poznam več primerov prostovoljcev, ki so nudili redno brezplačno učno pomoč na domu učencem z učnimi težavami. Če nimate sreče, da bi vam lahko na pomoč priskočila zlata babica ali dedek, bi se morda našla kakšna vitalna upokojenka iz vaše okolice, ki jo pesti občutek osamljenosti in nekoristnosti. Morda bi se z veseljem poigrala z vašima nadobudnežema in tako združila prijetno s koristnim … In tako naprej v smislu čim večje iznajdljivosti …)

Dopustite, da vas ima kdo preprosto rad ali pa imejte radi kar sami sebe. In ne pozabite na smeh in na veselje do življenja, kajti ni zgolj fraza, da je “smeh pol zdravja”!

Pozdravljam vas!

Kaj naj rečem?
Veronika, hvala! Nekako mi je odleglo že, ko sem tole prebrala in se malo znebila občutka, da nisem dovolj sposobna, da bi vse zmogla (saj drugi pa lahko, ali ne?). Najtežje pa bo pri tem zadnjem, da naj imam preprosto rada sebe, Vem.

Hvala.

Pozdravljena,

v eni knjigi sem prebral, da se na stres ‘navadiš’ le tako, da dvigneš svoj prag tolerance do stresa. Dolgotrajen stres je v vseh primerih škodljiv. Hočem reči, da tukaj ni rešitev, da dvigneš toleranco do stresa, češ drugi pa zmorejo. Se mi zdi, da je edina rešitev v zmanjševanju stresa na kakršenkoli način kot je že napisala Veronika.

Matej

Matej, tudi tebi hvala za nasvet, oziroma razmišljanje. Dam ti prav, vendar se sprašujem do kam lahko človek dviga svoj prag tolerance do stresa. Moram priznati, da sem se v teh dveh letih, od kar traja tole stanje, spremenila, da se nekako varujem, v smislu, da si dopovedujem, da težave niso vedno katastrofa… Veliko sem razmišljala, iskala izboljšave, če ne bi počela tega, bi že zdavnaj “pregorela”. Toda skušam razmišljati nečustveno in prihajam do zaključka, da edostavno SEM preobremenjena, to je hkrati tudi mnenje psihologinje in torej toleranca je dvignjena.
Sprašujem se, kje je meja, v nedogled človek si človek ne more nalagati bremen. Nekje je meja.

LP

Ali ni to da se razumsko zavedaš problema (t.j.da si povečuješ bremena?) praktično že rešitev tega problema. Se mi zdi, ko se enkrat tega zavedaš, so rešitve le stvar prakse, treninga in izkušenj.

So ti že drugi vse napisali, predvsem Veronika. Jaz sem v podobni situaciji. V glavnem za vse sama. No, skratka, težko mi je priznat, ampak, ko grem po službi v vrtec po hči in potem domov, sem že “čist crknjena”. Včasih sem tako zmatrana, da mislim da bom znorela, vsekakor pa da ne bom zdržala popoldneva. Pa moram. Tako kot še kup žensk s podobno usodo. Proti večeru me utrujenost nekoliko zapusti, toliko da v miru “poplužim” stanovanje, ne spravim pa se k nobenemu branju, redko k pisanju dnevnika, ali k poslušanju resne glasbe. Vse to sem prej rada počela. Večer se zavlečem pred TV, ponoči pa se tudi zbujam. Hvalabogu se je obdobje skoraj dvoletne nespečnosti (zbudila sem se okol dveh ponoči in nisem več zaspala, in to vsako noč in seveda zaradi neke notranje živčnosti tudi napadala hladilnik) nekoliko izboljšalo po letošnjem enomesečnem dopustu na morju.Ti pa predlagam, da hodiš spat res zgodaj. Ob devetih, kadar le moreš. Ma, nej te briga ves nered! Meni samo to pomaga, da sem drugi dan fit in se mi ne trena. Pozdravčke!