Kako živeti z možem, ki ima MOM?
Ko pridejo hčere na obisk, se pretvarjaš, da je vse OK.
Si se kdaj vprašala, komu koristiš s tem?
Možnost, ki jo nihče od zgornjih komentatorjev ni omenil je, da ob vsakem obisku mirno poveš, kako se trenutno počutiš – samo to. Brez obtožb in planov in prošenj za reševanje – samo informacija o tem, da se počutiš kot se počutiš. Naj tvoj mož v družbi ostalih (sklepam, da ima obiske hčerk z družinami rad) sliši, kaj imaš povedati.
NIKAR si ne zamišljaj, da boš lahko mirno sobivala zraven moža.
Če hočeš imeti mir in počasi pozabiti vse težave in poniževanja s strani moža se odseli čimdalj stran. Ti povem iz svojih izkušenj in izkušenj drugih v skupini MOM. Niti ena taka oseba se ni toliko pozdravila, da bi lahko s partnerjem normalno komunicirala.
Spoštovana Bager,
tudi jaz bi vam želela podati svoje mnenje. Moje osebne izkušnje so sledeče:
– če živiš v partnerstvu z NOM (za mom sigurno ni drugače), so to večni padci in minimalni vzponi, ravno toliko, da te še držijo nad vodo. Da lahko vmes malo vdihneš in si potem spet pripravljen na tunkanje – uničevanje tebe in tvoje osebnosti. Verjemite, sploh se v tem stanju ne zavedate, koliko čez mero dovoljujete partnerju, da se nad vami izživlja. Pogled, ki ga imamo v tem stanju ni pogled. Je le stanje v katerem smo v nenehnem boju in akciji zagovarjanja. Ne delamo nič drugega kot to, da smo vedno v pripravljenosti, da zagovorimo sebe, da se poskušamo prikazati v drugi luči- kajti seveda nismo to, kar nam on predstavlja da smo. To seveda nikoli ne obrodi nikakršnega sadu. To je ravno ta hrana, ki jo vedno znova dajemo. Zraven pa neizmerno trpimo. Je to vredno življenja? Je vredno, da uničimo svoj notranji jaz, svoje zavedanje, da nam sreča v tem življenju v resnici pripada? Upam, da bo za vas napočil čas, ko boste zmogli reči: NE. Tudi pri meni je trajalo dolgo. Razlogi so bili v moji glavi različni. Dejansko pa je bil samo eden: NISEM SE IMELA DOVOLJ RADA. Premislite o tem…čitajte, začutite svojo notranjo bit…
– v kolikor se boste odločili še živeti z možem, pa je scenarij po moje tak: sedaj, ko ste se uspeli toliko izolirati, da spite v svoji spalnici, a vseeno živite z njim in za njega skrbite, se stvari po moje nekoliko obrnejo. Po moje tukaj niti za tisti en vzdihljaj zraka ne dobite časa. Takšne so moje izkušnje. Tak človek se vam bo večno maščeval. Dokler bo zmogel bo tolkel po vas na različne načine. Njegova jeza ne mine, večno prisotna zamera… Premore pa izredni čut za prepoznavanje vaših čustev in občutkov in po tem naravnava svojo uro..
Zamislite si, da zbolite, da se morda otroci odselijo in vi ste sami z njim… Najraje imajo te osebe nemočne – ko si še fizično nemočen je to najoptimalnejša varianta. Ravno toliko vam bo pustil, da boste lahko ravno še kuhali in prali. Če si pa bo našel novo žrtev (kar si tak človek poišče takoj ko niso več zadovoljene vse njegove potrebe), pa mu bo tudi vseeno ali ste še na tem svetu ali ne. Tak človek se vam sedaj še bolj maščuje in vas še bolj ponižuje. Na doseg roke ste mu vedno znova. S tem ko ste se oddaljili od njega (ločena spalnica) vas je on povsem zavrgel. Nič mu ne pomenite. No saj mu tudi prej niste…
Če bi se odselili tega ne bi tako pogosto občutili. In če bi šli je tudi za pričakovati, da bo potem povsem meden in nov očka za vaše otroke: razumen, ustrežljiv, dober oh in oh… Če v naprej veste, da je to potem vaša realnost, se lahko vnaprej spoprijateljite s tem. A nekaj vedite: živite pa vseeno zelooo mirno življenje. Stres je velik faktor bolezni in ob takšni osebi ga imamo dnevno v dozi, ki si je takrat ko smo v odnosu niti predstavljamo ne. Šele kasneje spoznamo eno in edino dejstvo: kako smo lahko vzdražali toliko let, kdo smo bili vsa ta leta? Ali smo se sploh zavedali koli smo vredni in kaj nam pripada? Vse našteto in še mnogo več je bilo pri nas pohabljeno, nezdravo…
Priporočam, da se ne vežete več v svojih mislih na vrt, na otroke, na vnuke. Saj jih boste potem tudi imeli. K vam bodo prišli. Namesto vrta, pa se boste ukvarjali s čim drugim.
In na koncu: priporočam, da še naprej ne gojite jeze na njega in da razumete položaj: on je moten in vi ste tista, ki se mora pozdraviti, beri se začeti imeti rada. In to je vse. Če se vam smili pa verjemite: tudi to vas bo minilo, ko boste dovolj predelali sama s seboj. Z jezo, zamero itd.pa škodujemo samo sebi.
Seveda pa odločitve ležijo v vaših rokah.
Želim vam vse dobro,
Pozdravljen,
sem relativno ok. Seveda ves čas, ko si prizadevam biti z otrokom se z nasprotne strani dogajajo manipulacije, neresnice in pritiski na otroka. Veliko mi pomaga znanje, ki sem ga pridobil tu in v literaturi, da ne odreagiram na omenjene njene aktivnosti. Da gledam na vse skupaj z vidika tretjega očesa in ne jemljem to osebno. Ni pa vedno lahko. Neverjetno je kaj vse taka oseba zna sproducirati. Tega si ljudje, ki niso bilo/niso v takem odnosu ne morejo predstavljati niti pod rubriko “Ali je to sploh mogoče/možno?” 🙂 Ja je možno…
Žene me LJUBEZEN do otroka in odnos, ki ga imava je lep,iskren,ljubeč. Čas, ki ga preživljava skupaj je napolnjen z navedenim in obilo smeha ter dobre volje. Ob sebi imava ljudi, ki naju imajo radi, naju podpirajo ter sva, kjerkoli že sva, dobrodošla.
SVO (kako si sicer ti in otroci?) in vsem ostalim..želim vam stabilnost, nasmeh na obraz in pogumno naprej.
Alek