ze velik casa zbiram pogum da bi povedala svojo zgodbo, ampak ne vem kako zaceti… torej, stara sem 19let. letos sem zacela studirati in zivim 200km od doma. vedno sem imela normalno postavo, ne suha ampak tudi debela ne. dve leti nazaj pa sm zacela izpuscati vecerjo in kilogrami so se zaceli topiti… kar na enkrat je moje telo dobilo novo obliko in jaz sem ogromno pridobila na samozavesti. zapustila sem tudi fanta s katerim sem hodila vec kot dve leti in sem si bila sele takrat pripravljena priznati, da me najina zveza ne osrecuje in mi ne daje tistega kar potrebujem. pocutila sem se… vau… kot da mi ves svet lezi pred nogami… spoznala sem fanta v katerega sem se noro zaljubila, velik sem zacela zurat, sola mi nikol ni bila problem tako da je tudi to slo kot po maslu. na enkat pa- flesh. zacela sem jesti, jesti, jesti… sladko, slano, masno, kislo… sam da so imela moja usta kaj pocet. to je trajalo 4mesece in ja, ogromno sem se zredila. nato spet bum in dva meseca sem pazila kaj jem in ogromno delala na svoji postavi in moj trud je bil poplacan. nato pa spet paf! jesti, jesti, jesti… samo se danes, jutr zacnem spet paziti, al pa se bolje- v ponedeljek. to traja sedaj ze 8mesecev in posledici so katastrofalne. zredila sem se, lase mi izpadajo, kozo imam vso mastno in mozoljasto, zelodec me na trenutke boli,da se bojim da mi bo pocil, crvici me v trebuhu… in kar je najhuje-popolnoma sem se izolirala. ne hodim ven, ce pa ze grem sploh ne sodelujem v pogovorih, pocutim se kot neka senca. zjutraj me ima da niti s postelje ne bi vstala, zvecer se mi niti zobov ne ljubi umiti, oblecem se tako da prikrijem cim vec tistega ogabnega speha, po ulicah hodim z ocmi uprtimi v tla… postala sem custveno popolnoma otopela, saj vrjetno bolje tako, ker ce bi cutila, bi se mi vrjeten ze zmesalo. za fante se sploh ne zmenim vec, ne morem si predstavljati da bi se kdo sploh lahko zanimal zame… in jem, kar naprej jem, obljubim si da ne bom vec, ampak nekaj v meni je mocnejse od mene. vrtim se v tem krogu in sanjam o bolsih casih. studiram medicino, ampak vrjetn ne vec dolgo, ker se nism sposobna pripravit k ucenju in sem ze v ogromnem zaostanku.
dolgo pismo ja… bistva pa vrjetn nikjer, tako kot v mojem zivljenju… ni volje, ni smisla, ni motivacije… kje je tista ambiciozna in delavna puncka? a se je ze zadusila pod vso to hrano ali se morda samo nekje skriva in jo lahko se najdem? prosim za odgovore… za karkoli! za nasvete, mnenja, kritike, vase zgodbe, KARKOLI! sicer sem jih tukaj ze ogromno prebrala, ampak tako lazje je, ko beres o nekom ki se bori (beri: vdaja) z istim… ki ni tak kot tvoja prijateljica ko ji poskusas zaupat in ti na koncu rece: “joj, a ves da sm tudi jaz vceraj pojela tri piskote,grozno”…
hvala vsem, ki se boste odzvali

Pozdravljena,

naredila si velik in težek korak, ko si zbrala pogum in zaupala svojo zgodbo na forumu. Praviš, da si obupana, da si otopela, da ničesar ne čutiš in ne želiš čutiti, ker bi preveč bolelo. Si v začaranem krogu, kjer se ti ves svet vrti okoli hrane. Kadar ne ješ in stradaš razmišljaš o tem kaj bi jedla, ko ješ razmišljaš kako bi bilo dobro, ko ne bi jedla. Težko ti mora biti, verjamem. Ko si se zaupala prijateljici, ki te naj bi razumela, pa si naletela na gluha ušesa in ti je namesto razumevanja in podpore razlagala svojo zgodbo.
Iz tvoje zgodbe razberem, da se sramuješ sebe in svojega telesa – kaj je tisto česar se sramuješ? Pisala si, da si pred dvemi leti zmogla peljati svoje življenje – kaj se je zgodilo, da si začela hujšati, kaj je bil razlog? Kako si se počutila ko si odšla od doma? Kdaj se je pri tebi začelo vse vrteti okoli hrane?
Pri tebi se obdobja hujšanja in prenajedanja izmenjujejo – vprašaj se kaj je tisto kar ti hrana nudi, kaj dobiš s tem, ko ješ, kaj ti nadomešča? To so težka vprašanja, namenjena raziskovanju samega sebe. Gotovo pa je nekaj. Zdi se mi, da si želiš ven iz tega pa sama ne veš kako. Si že razmišljala, da bi si poiskala strokovno pomoč – terapijo, svetovanje, si jo kdaj že poiskala? Kaj si misliš o tem? Lahko ti napišem naslove kam se lahko obrneš po pomoč, lahko prideš tudi k nam na pogovor – pa skupaj pogledamo kaj je tisto kar bi potrebovala. Verjamjem, da si trenutno utrujena od tega večnega boja, da bi bilo bolje. Vendar, če hočeš, da bo bolje, moraš začeti danes. Bori se zase in za svoje življenje – da bo boljše in lepše.
Vprašaj se zakaj potrebuješ težo. Če bi tvoja teža mogla govoriti kaj bi ti povedala (te pred čim ščiti, ti daje varnost, zaupanje – kajti daje, razmisli).
Obstaja način, da prideš ven iz tega, najprej pa je potrebna tvoja odločitev, da si želiš spremembe. Verjamem vate. Odloči se zase, za to, da bo tebi bolje. Začni delati na sebi – poglobi se vase in se razišči. Kaj je tisto kar pogrešaš, potrebuješ, si želiš – ali to lahko izraziš?
Številka naše svetovalnice je 01/25 11 602 ali pa piši na [email protected] če se boš odločila, da bi si poiskala zunanjo pomoč.Sama si že poskušala pa praviš, da ne gre. Poskusi z ljudmi, ki se s tem ukvarjajo in so tu zate in za druge, ki imajo probleme s hrano. Če boš želela ti bomo pomagali. Odločitev pa je tvoja.

Lep pozdrav,

Tatjana

ja sramujem se… sebe, telesa, vsega! pocutim se kot da nisem dovolj dobra, da si ne zasluzim… da me bodo imeli raje in upostevali ko bom suha… sramujem se da imajo vsi moji novi kolegi na faksu energijo za se nonstop uciti, sam jaz se raje nazrem in pol se mi ni treba k me vse prevec boli, da bi se lahko… in gre se en dan mimo… obcutek krivde, manjvrednosti, brezupa… sram me je, da sem debela, da nimam nadzora, da sem lena in se ne ucim…
kaj se je zgodilo z mano pred dvemi leti res ne vem… sem ze velikrat razmisljala, ampak res ne najdem razloga zakaj bi zacela s tem… res imela sem vse! prijatelje, fanta ki me je ljubil, s starsi se razumem (kolikor se lahko najstnik razume), v soli mi je slo… kaj me je picilo? nimam pojma. pa tudi takrat nisem imela obcutka, da sem se ujela. jedla sem se vedno vse, sam pac po kosilu nc vec, razen za praznike, rojstne dneve itd.
dva meseca nazaj ko sem odsla od doma sem se pocutila ok. res ni mi bilo problem zapustiti doma, se vsec mi je bilo, da mama ne bo vec opazila mojih custvenih izpadov in me morila z njenimi zakaji. tudi ne vem kaj je bil mejnik, zaradi katerega se je moje zivljenje sklenilo v ta krog… kar naenkrat sem bila ujeta in veliko casa niti vedela nisem kaj se dogaja, potem pa sem nekega dne v knjiznici zagledala knjigo ko hrana ni vec hrana. ko sem jo brala me je kar dusilo… opisani so bili moji obcutki, moje obnasanje, moja zgodba… in takrat sem se zavedala da z mano nekaj ni ok, da sem zaznamovana z grdim madezem zasvojenosti s hrano. veliko sem prebirala knjige sanje rozman, a ni pomagalo. odlocila sem se poiskati pomoc. najprej sem se zaupala “prijatelju” ki ga niti poznam ne, samo smse si posiljava. se vedno mi stoji ob strani ter veliko svetuje, saj je tudi sam imel probleme z zasvojenostjo, tako da me razume, samo to ni dovolj. nato sem zbrala pogum in poklicala na neko stevilko, kjer se ukvarjajo z motnjami hranjenja, ampak telefon je zvonil v prazno. takrat sem izgubila vse upanje. aja pa se prijateljici sem poskusala zaupati, ampak sem hitro spoznala da ne bo razumela.sedaj si pa ponovno zelim zbrati pogum in nekaj narediti za sebe, vendar me je strah…
saj se borim… borba je ze to, da zjutraj vstanem, se oblecem in odpravim na faks… da sedim med tistimi ljudmi in samo razmisljam kdaj bom prisla domov in izvedla svoj ritual. “smesno” mi pa je, ker pred drugimi sploh nocem jesti in vedno zavrnem ponujeno hrano. dokler cimre ne odidejo iz stanovanja si niti kosila ne naredim.
kaj mi pomeni teza? nekaj s cimer si zapomnim ves dan… kaj bom jedla, kako bom shujsala, kako jutri zares zacnem… ves dan, vsak dan iste misli! in hrana mi zapomni tiste trenutke, ko se drugi zabavajo, gredo ven… jaz pa se zaprem in nazrem, da niti spati ne morem kolikor vse boli… je neka zascita pred obcutkom osamljenosti…
studiram v mariboru, tako da vase svetovalnice ne bi mogla obiskovati, sicer pa sem ze “zvohala” kam se lahko tukaj obrnem, sam nimam poguma pa se vedno upam, da mi bo morda sami uspeli… saj vem da je ta boj izgubljen in bi mogla poiskati pomoc, da bi vsaj vojno dobila, ampak res nimam poguma. pa lazje je tako… lazje zivet v tem sranju… tiste dve uri na dan, ko moram biti med ljudmi pa odklopim… moje misli so drugje… najveckrat v hladilniku ali pa v “boljsih casih”…

hvala za odgovor, res mi veliko pomeni.

Živjo, vidim, da res veliko razmišljaš o sebi in iščeš izhode iz tega kar se ti dogaja. Kot si že ugotovila boš sama težko ugotovila kako bi prišla ven iz tega. Poskušaš na različne načine pa ne gre. Pogum imaš, se vidi, ker si poiskala pomoč tako na forumu kot pri drugih ljudeh. Verjamem, da te odbije, da bi to še poskušala, ko ugotoviš, da te osebe, ki so ti blizu ne slišijo, ne razumejo kako se počutiš. Vendar pa so ljudje, ki razumejo, ki želijo pomagati tako tebi kot drugim. Verjamem, da te je strah, kako bo, kaj bo ugotovila, ali bo pomagalo, če poiščeš pomoč – te bodo razumeli, te bodo slišali? S kakšnimi strahovi se ukvarjaš – kaj je tisto kar te ovira, da ne zmoreš narediti koraka in iti v svetovalnico, ki si jo našla zase? Gotovo ti bodo stali ob strani, te poslušali in skupaj s tabo iskali načine kako izboljšati življenje in kako prekiniti s tem kar se ti dogaja v zvezi s hrano.
Res je težko, ko končno zbereš pogum in nekam pokličeš, pa nikogar ni. potreben je čas, da zopet poskusiš. Vendar ne vdaj se. Odloči se zase, odloči se danes. Praviš, da želiš prekiniti s tem in da te je tega strah hkrati. Seveda se gotovo sprašuješ kako bo potem, ko ti toliko časa, energije vzame to razmišljanje okoli hrane. Verjamem, da si težko predstavljaš, še posebej, ker praviš, da ob tem občutiš tudi varnost, zavetje, če sem te prav razumela. Poiskala boš nove načine kako poskrbeti zase, nove načine kako bi ti lahko bilo bolje. Ja, potreben je čas. Tudi, če začneš dannes, še ne pomeni, da bo jutri že bolje in tega se zavedaš tudi ti, kajne? Vendar bo bolje, začeti pa je treba, da bi bilo, ne le govoriti o tem. Veliko si storila že, ko si si pri drugih ljedeh piskala podporo, da imaš občutek, da je nekdo tam zate – vsi te res ne bodo razumeli, vendar na svetu je miljarde ljudi, kako naj te vsi razumejo? Vsak človek zase je poseben, edinstven v svojem razmišljanju in čutenju, tudi ti si. Imaš nekaj kar ljudje potrebujemo v svojem življenju – voljo, praviš, da si borka. Torej bori se zase, odloči se in pokliči še danes, lažje bo ob nekom drugem pogledati kako bi lahko spremenila to kar se ti dogaja. Sama niti ne veš kje bi začela verjetno. Zato so tu drugi, da pomagajo. Naredi to zase. Pokliči.

Srečno,

Tatjana

Pozdravljena

Sem mama šestnajstlenice, ki se je borila z anoreksijo in še vedno ni čisto iz tega. Živimo sicer kar nekaj kilometrov iz Maribora, vendar je moja hčerka obiskovala v Mariboru skupino za pomoč pri motnjah hranjenja. Center deluje na naslovu:

Mladinski informacijsko-svetovalni center INFOPEKA
Ob železnici 8, 2000 MARIBOR
tel.: 02 300 68 50
gsm: 041 481 246
e-mail: [email protected]
http:// http://www.infopeka.org

Moja hčerka je hodila v skupino par mesecev in res ji je pomagalo. Obiskovala jo je vsak teden. Glede na to, da je iz tvojega pisanja razvidno, da se želiš rešiti tega pekla in si pomagati poskusi. To da želiš iz tega je začetek, kajti tako se je tudi pri moji hčerki začelo zdravljenje, pa je bila že zelo globoko v krempljih anoreksije, ki so jo spremljale tudi močne samopoškodbe.

Želim ti vse dobro in veliko uspeha pri reševanju težav.