Kako živeti, da bo manj psiholoških problemov
Klasično uravnotežen način, ki ga najdeš v priporočilih babic in klasičnih mislecev, tudi v božjih zapovedih in podobnih tekstih in izročilih – je na splošno prava usmeritev.
Potem si ga pa malo prikrojiš – tako kot tebi paše – in drugim (vsem drugim) ne škodi.
Kot pravijo tudi vzhodnjaški misleci – modrost dobrega življenja je v ravnotežju.
Glede shizofrenije – pa (kolikor vem) – stil življenja kvečjemu prej sproži bolezenske epizode, ni pa razlog. Razlogi so številni in različni – od genetskih, mutacij, poškodb možganov – do okoljskih v otroštvu (posamezne infekcije, ravnanje matere med nosečnostjo,…), itd. Te zadnje so šele teorije in niti niso dokazane.
Ravnotežje že, se mi zdi pa da zelo pomaga možnost varnega zavetja doma, kjer smeš biti to kar si in izraziti svoja čustva, misli, brez obsojanja in kritiziranja. Da ne tlačiš stvari v sebi. Ljudje, ki nikoli ne “znorijo” so mi sumljivi;) Dvomim, da se lahko kdorkoli ves čas tako kontrolira, če se pa že, potem se mi zdi, da nekaj prikriva.
Besedo “znori” ne mislim samo v negativnem smislu ampak tudi v pozitivnem npr pri dobri muziki preplešeš celo noč, v športu se znoriš, na vrhu hriba gledaš čudoviti sončni vzhod…
Klasično uravnotežen način, ki ga najdeš v priporočilih babic in klasičnih mislecev, tudi v božjih zapovedih in podobnih tekstih in izročilih – je na splošno prava usmeritev.
Potem si ga pa malo prikrojiš – tako kot tebi paše – in drugim (vsem drugim) ne škodi.
Kot pravijo tudi vzhodnjaški misleci – modrost dobrega življenja je v ravnotežju.
Glede shizofrenije – pa (kolikor vem) – stil življenja kvečjemu prej sproži bolezenske epizode, ni pa razlog. Razlogi so številni in različni – od genetskih, mutacij, poškodb možganov – do okoljskih v otroštvu (posamezne infekcije, ravnanje matere med nosečnostjo,…), itd. Te zadnje so šele teorije in niti niso dokazane.
[/quote]
Po priporočilih tukajšnjih MON-ovk, je najbolje, da ostane večno samska. To je menda najboljša garancija za srečno življenje. 🙂
Velika večina vsega izvira iz prvih let življenja. Lahko imaš navidez srečno otroštvo, pa imaš v odraslosti kar nekaj težav. Temu pravijo telesni spomin, telo in um si namreč zapomnita že prve dneve življenja. Ravno zato je zelo pomembno, da je mama že od štarta usklajena s svojim dojenčkom in da prva leta vzgaja sočutno, kasneje je zelo pomembna tudi očetovska figura itd., ampak o tem se tu ne da toliko napisat, priporočam kakšno strokovno čtivo (Tomislav Kuljiš je npr. super za poslušat).
Kar se pa odrasle osebe tiče … če ima določene težave, naj jih razreši čimprej, povečini se pri tem rabi strokovno pomoč in z res intenzivnim delom na sebi. Skrbeti mora zase, da je fizično zdrava (primerna fizična aktivnost, sončna svetloba, zdrava prehrana), da ima urejene odnose z drugimi, da si vse življenje zastavlja cilje in jih uresničuje, da je zadovoljna v svojem poklicu, da ne živi zlagano, samo tako nekaj, da je navzven za videt, ampak naj bo res iskrena sama do sebe in do drugih (nič ni narobe, če nismo popolni, ljudje še raje vidijo, da povemo, če nas kaj teži, kot pa da glumimo, kako lepo živimo, v sebi smo pa nesrečni). Velika večina ljudi ne živi tako, zato pa je toliko depresije in izgorelosti. Nismo srečni, ker se pehamo za materialnim ali pa ker smo sužnji v službi, ki jo sovražimo. Živeti tudi čim bolj v sozvočju z naravo, mene tudi to osrečuje. Pa probat živet vsak trenutek posebej, se pravi v sedanjosti. To je meni še najtežje, ker sem nagnjena k temu, da mislim vse za nazaj in naprej.