Kako začeti življenje?
Pozdravljeni,
začela bom s stavkom, ki se mi ob moji zgodbi zdi nujno potreben: čeprav se bo verjetno komu vse skupaj izmišljeno, se prosim takih komentarjev vzdržite, saj vem, da me bodo prizadeli, ker imam že sama občutek, da nisem “po jusu”.
Stara sem 38 let, sicer prijetna, tudi na videz ne slaba, dokaj razgledana ženska. Imam v redu službo, nekaj prijateljev, po naravi pa sem bolj umirjena, torej ven ne hodim. V otroštvu sem doživela nekaj spolnih zlorab in sem se v tem delu od sveta zaprla, kar me danes tepe po glavi. Resnega fanta še nisem imela, kadar tema v družbi nanese na partnerstvo, se umaknem v ozadje. Partnerja si želim, hkrati pa sem tako neizkušena, da zablokiram, še preden bi si dala priložnost. Tako sem pri svojih letih še nedolžna, česar mi najbrž ne bi dosti ljudi verjelo, če bi jim povedala. Mislim pa, da lahko v odnosu veliko ponudim.
Strah pred moškimi sem predelala. Lahko si predstavljam, da imam ob sebi moškega, ki mu lahko zaupam in sr mu odprem, težave mi predstavlja predvsem spoznavanje, tista začetna faza. Ni mi težko povedati, kakšne so bile moje prve izkušnje z moškimi, vendar nočem nekoga s tem kar napasti na prvem, drugem zmenku. Saj pravim, sem tako neizkušena, da mi to predstavlja težavo. Vem, da se vsak odnos razvija po svoje in da tukaj ni kalkulacij in natančne predvidljivosti. Pomagalo pa bi mi morda kakšno razmišljanje predvsem moških članov. Kot rečeno, si želim partnerstva, hkrati pa me je strah, da bi potencialnega partnerja odgnala s preveč iskrenosti prezgodaj.
Pa še nekaj me muči, kako moški sploh gledate na žensko, kot sem jaz?
Hvala za odgovore in lep dan vam želim!
Pozdravljeni.
Težko je na kratko opisati možne posledice spolnih zlorab. Pri vsaki osebi so lahko drugačne. Nič ni narobe, če ste pri 38 letih brez seksualne izkušnje. Ni malo takšnih oseb.
Napisali ste, da zablokirate. O tem bi bilo dobro vedeti več. Lahko, da to ni samo posledica neizkušenosti in pričakovanj, kot navajate, ampak podzavestni spomin telesa na travme. Na kakšen način ste predelali strah pred moškimi?
Da vam skušam odgovoriti na nekaj vaših vprašanj. Skušajte odnose z moškimi in tudi seksualnost samo jemati kar se da sproščeno. Nobene katastrofe ne bo, če zmenek ne bo tekel gladko. Verjamem, da obstaja veliko moških, ki bi z veseljem šli z vami na zmenek. Mislim, da je modro, da takoj na prvem zmenku ne govorite o vseh intimnih podrobnostih. To lahko naredite, ko se boste z nekom počutili res popolnoma varno in mu boste v celoti zaupali. Ključ do dobrega zmenka (in tudi seksualnosti) je humor. Poskrbite, da se boste pogovarjali o stvareh, ki so vam zanimive, kjer se počutite samozavestno. Smejte se.
Kar se tiče same seksualnosti pa takole. Preden se seksualno odprete moškemu se seksualno odprite sebi (če se še niste). Ob samozadovoljevanju boste dobro spoznali svoje telo, ugotovili kaj vam je všeč in kaj ne. Uporabite lahko tudi kakšno seksualno igračko (normalne velikosti – brez vibracij), ki vam bo pomagala raziskati vse, kar si želite raziskati – brez zunanjih pričakovanj. Na ta način boste pridobili vse potrebne izkušnje. Ne delajte ničesar, kar bi vam predstavljalo odpor ali bi lahko vašemu telesu povzročilo poškodbe ali bolečine.
V kolikor s tem nimate težav, bo s pozornim moškim samo še bolje in bolj intenzivno. Samo sledite užitku. In če kaj ne veste, ali vam kaj ne ustreza, vprašajte, pokažite, povejte. Če se pri kakšni stvari ne počutite varno, recite tej stvari NE. Predlagam vam, da s penetracijo ne hitite.
Če je potrebno, poiščite strokovno podporo.
Vse dobro.
1. Življenje se ne začne s seksom.. partnerstvom.
Resda je seks dveh ljudi bil potreben, da človek obstaja. Vendar ta človek seksa ne potrebuje, da bi “živel”.
2. Resno travmo, kot je spolna zloraba, ne more človek kar v “samozaložbi” razglasiti za predelano in je potem tako.
Toliko bolj, ker vas očitno še vedno preganja v odnosu do nasprotnega spola.
3. Življenje se začne, ko presežemo travme.
4. Simbolike, kot je “devištvo”, skupno življenje je edino življenje.. pa zgolj ovirajo človeka. Nič od teh oznak vam ne jemlje nič človeškega, ženskega na vas. Človek je veliko več, kot zgolj seksualnost.
5. Pot odrešitve, če se tako izrazim, je tu nekje, kot je že moderator.. v razbremenitvi simbolik in pritiskov na lastno dušo.
To seveda zveni sila enostavno, a nikoli ni. Za vsakega človeka je to malce drugačna pot. S primerno usposobljenim strokovnjakom je dobro začeti. Ne zato, ker je lažje.. temveč zato, da se usmerimo k bistvu in vzroku.. ne odpravljanju posledic.
Hvala obema za odgovor. Hodim na psihoterpijo, ki mi pomaga pri naštetih težavah. Ampak izkušnje si moram pridobiti sama, pri tem pogovori ne pomagajo 🙂
Včasih me je bilo strah že same misli na moško bližino, kaj šele intimo, zato sem se temu izogibala. Zdaj si te bližine, tudi telesne, želim, ovira pa me (po mojem) sram, ker ne vem, kdaj in kako naj moškemu povem, kakšna je moja preteklost. Mislim, da je pomembno, da mu to povem, preden odnos postane intimnejši, saj bi rada, da to upošteva. Morda bi v nasprotnem primeru morda pomislil, da se delam “hard to get”.
Tudi s seksualno odprtostjo se strinjam, pomembno se mi zdi, da sem najprej sama prijazna do svojega telesa, da odkrivam, kaj mi je več itd.
Hvala za lepe želje!
1. Življenje se ne začne s seksom.. partnerstvom.
Resda je seks dveh ljudi bil potreben, da človek obstaja. Vendar ta človek seksa ne potrebuje, da bi “živel”.
2. Resno travmo, kot je spolna zloraba, ne more človek kar v “samozaložbi” razglasiti za predelano in je potem tako.
Toliko bolj, ker vas očitno še vedno preganja v odnosu do nasprotnega spola.
3. Življenje se začne, ko presežemo travme.
4. Simbolike, kot je “devištvo”, skupno življenje je edino življenje.. pa zgolj ovirajo človeka. Nič od teh oznak vam ne jemlje nič človeškega, ženskega na vas. Človek je veliko več, kot zgolj seksualnost.
5. Pot odrešitve, če se tako izrazim, je tu nekje, kot je že moderator.. v razbremenitvi simbolik in pritiskov na lastno dušo.
To seveda zveni sila enostavno, a nikoli ni. Za vsakega človeka je to malce drugačna pot. S primerno usposobljenim strokovnjakom je dobro začeti. Ne zato, ker je lažje.. temveč zato, da se usmerimo k bistvu in vzroku.. ne odpravljanju posledic.
[/quote]
Za predelovanje travme hodim na psihoterapijo, saj v “samozaložbi” tega nisem zmogla na zadovoljiv način. Izkušenj mi pa psihoterapija ne bo dala. Namen terapije (kakor jo razumem jaz) ni da bom na koncu “optimalni človek”, brez vseh težav, ampak gre to z roko v roki – da imam možnost odnose, ki jih živim, na terapiji tudi osvetliti. Po drugi strani pa mi je blizu misel, da mi ni več treba biti kot robot, ki vse zmore sam. In da mogoče pa nekaterih stvari sploh ne morem preseči sama, ampak le v odnosu. Podobno kot brez prakse ne moreš biti dober zdravnik, četudi imaš v teoriji same dobre ocene.
Naslov teme je res nekoliko ponesrečen, se strinjam, bolje bi bilo “Kako začeti novo življenje”. Če bi bila mnenja, da je seks bistven, ne bi bila brez izkušenj. Za pisanje sem sem se odločila, ker mi v življenju nekaj manjka. Znam biti sama s sabo, zadnje čase pa (končno) čutim močno željo po partnerstvu. Tukaj se mi zatakne, ker se mi zdi, da pri mojih letih nihče ne pričakuje, da nimam bistvenih izkušenj s partnerstvom. Sram zaradi solnih zlorab sem zamenjala za sram, ker nimam izkušenj. Kar pa seveda ne pomaga pri pridobivanju le-teh.
In hvala za vzpodbudne besede 🙂
Zelo dobro je, da hodite na psihoterapijo. Predlagam vam, da vsa vaša vprašanja naslovite v okviru psihoterapevtskega procesa. Kot ste napisali, pomembno je, da ste najprej sami prijazni do svojega telesa, da raziskujete svoje erogene cone, sami doživite orgazem. V kolikor ta del teče gladko, in ste samozavestni glede sebe, potem ste zagotovo pripravljeni na to, da začnete raziskovati tudi z moškim.
Kdaj povedati? Ko se boste počutili dovolj varno, to se mi zdi zelo pomembno. Zdi se mi, da ste sedaj ujeti v konflikt, ker podzavestno veste, da svojih izkušenj iz preteklosti ne morete kar obelodaniti na prvem ali drugem zmenku; kasneje pa se lahko že ujamete v vaša pričakovanja in/ali pričakovanja moškega, da bi se moral zgoditi spolni odnos, torej je pomembno, da poveste pred tem. S tem se ujamete v zanko in izgubite potrebno igrivost.
Morda nekaj idej, ki vam lahko pomagajo aktivirati vire:
– Seksualnost = igrivost, živost, samozavest … Prepričan sem, da lahko najdete pozitivne dogodke, ko ste bili igrivi, nasmejani, živahni … krepite zavedanje teh stanj.
– O sramu o katerem pišete se pogovorite s terapevtko/terapevtom. Predihajte ga. Postanite dobri s situacijo in stanjem v katerem ste. Menim, da ste lahko ponosni nase.
– S svojo prijateljico, terapevtko ali kakšno drugo osebo (pomembno je, da je to oseba, ki res uživa v seksualnosti z moškim) se pogovorite o vseh vidikih intimnosti z moškim. Vprašajte jo vse, kar vas zanima. Razkrijte vse morebitne tabuje. V tem kontekstu lahko kasneje, ko boste negotovi, sebi zastavite vprašanje na način: “Kaj bi “Maja” naredila v tem primeru?”
– Preberite kakšno knjigo na temo seksualnosti. Če vam bo ob vsem tem udobno, potem ste na zelo dobri poti.
– Moškemu razkrijte toliko kot je za vas v redu. Lahko rečete npr. “Želim si te, vendar pa je zame pomembno, da veš, da sem imela v preteklosti nekaj slabih izkušenj, zato želim, da raziskujeva počasi in postopoma …”. Pri raziskovanju samem si dovolite moškemu tudi pokazati, kaj vam je všeč, kaj vas najbolj vzburja ipd. Vzemite si toliko kontrole, kot jo potrebujete, da se lahko postopoma sprostite in prepustite. Če je moški normalno čuječ, je lahko vse to tudi za njega takšna zanimiva vznemirljiva igra, ki se jo bo rad igral.
– Pomembno je tudi, da moškemu ne delegirate odgovornosti za vaš užitek. Na prvem mestu ste za svoj seksualni užitek odgovorni vi sami, seveda tudi moški pri tem igra pomembno vlogo, vendar nikakor ne absolutne.
– Vedno znova pri raziskovanju vstopajte v stanje radovednosti in igrivosti.
– Nadaljujete s psihoterapevtskim procesom.
Vse dobro.
Za predelovanje travme hodim na psihoterapijo, saj v “samozaložbi” tega nisem zmogla na zadovoljiv način. Izkušenj mi pa psihoterapija ne bo dala. Namen terapije (kakor jo razumem jaz) ni da bom na koncu “optimalni človek”, brez vseh težav, ampak gre to z roko v roki – da imam možnost odnose, ki jih živim, na terapiji tudi osvetliti. Po drugi strani pa mi je blizu misel, da mi ni več treba biti kot robot, ki vse zmore sam. In da mogoče pa nekaterih stvari sploh ne morem preseči sama, ampak le v odnosu. Podobno kot brez prakse ne moreš biti dober zdravnik, četudi imaš v teoriji same dobre ocene.
Naslov teme je res nekoliko ponesrečen, se strinjam, bolje bi bilo “Kako začeti novo življenje”. Če bi bila mnenja, da je seks bistven, ne bi bila brez izkušenj. Za pisanje sem sem se odločila, ker mi v življenju nekaj manjka. Znam biti sama s sabo, zadnje čase pa (končno) čutim močno željo po partnerstvu. Tukaj se mi zatakne, ker se mi zdi, da pri mojih letih nihče ne pričakuje, da nimam bistvenih izkušenj s partnerstvom. Sram zaradi solnih zlorab sem zamenjala za sram, ker nimam izkušenj. Kar pa seveda ne pomaga pri pridobivanju le-teh.
In hvala za vzpodbudne besede 🙂
[/quote]
Spolnost ne bazira na “znanju”, temveč čutenju.
Robot, ki obvlada celotno Kamasutro bo spolno nepotešljiv za partnerja, navkljub vsemu “znanju”, ki ga še lahko vanj dodatno zmečemo, bo ostal robot in predvsem nezadovoljiv.
In ja, če niste zaslutili namiga, marsikateri človek je v spolnosti dobesedno robot.
Čutno in čustveno zavrt, s spolnostjo opravi v najkrajšem možnem času ali monotono (robotsko).
Ljudje, ki so že seksali in celo redno seksajo, so tako lahko globoko za vami, pa čeprav niste še naredili koraka v to smer fizično.
Fizis je najmanjši del spolnosti pravzaprav, je pa seveda prvi korak malce strašljiv že znotraj normalnih okoliščin.
Družba in religiozne dogme so spolnost že zdavnaj sprevrgle v nekaj grešnega, grdega, umazanega, nespodobnega… in kar je še teh svetohlinskih izrazov. In ker nas na to temo ves čas bombandirajo in ker je celotno prebivalstvo ŽE prestrašeno na temo spolnosti.. so tudi prvi koraki pač malce plašni.
Vprašanje “Kako moški gledamo na spolnost?” je tudi malce zgrešeno. Vprašanje je: Kako ljudje gledamo na spolnost?!
In ljudje smo dokaj različni, ekstrovertni, introvertni in še drugi vmes (ambiverti ipd.), empatični in tisi, ki to čisto nič niso (npr. psihopati, narcisi, egocentriki..).
“Drugi spol” ni vesoljec.. ima vse čutno, čustveno relativno fizično podobno izkušnjo telesa, duha in seveda drugih.
Res pa je, da žal še vedno družba usmerja ljudi, jih vzgaja v različne vloge na osnovi ločitvi po spolu. Seveda se vsi ljudje ne pusitjo stlačiti v te industrijske kalupe.
Zelo majhni ljudje bodo zato v vas videli zgolj tisto, kar jim špranjica kalupa dopušča, pa še to znotraj prizme vloge, ki jim je dodeljena. Vrednost človeka, njegovo notranje bogatsvo, razgledanost, izobrazba, tolerantnosti, empatijo.. nikoli ne določa kaj je že in kaj ni počel v življenju.
Želja po partnerstvu ne bazira zgolj na spolni osnovi. Če karikiramo, povprečen slovenski par seksa 2x tedensko po cca 30min (iz knjige dr. irene Klavs in dr. Ivana Bernika – Spolno življenje Slovencev). Eno uro od 168ih.
Spolni akt sam je manjšinski del partnersta in seksualnosti. Erotiko, ki je daleč bolj pomembna pa sestavljajo vse tiste stvari, ki jih že imamo (še preden doživimo, se lotimo akta): čustvenost, empatija, tolerantnost in uvidevnost, razgledanost, poznavanje sebe itd.
Človek, ki bi vas torej želel popredalčkati ali še huje kar zavrniti, ker je vaša življenjska pot bila takšna, kot je.. si pač ne zasluži ravno poimenovanja “človek”. Temveč neko ozko, ukalupljeno bije polno strahu in predsodkov.
In ker je takšnih kar nekaj na svetu, ni ravno najbolje na javnem forumu iskati sobesednike. Večina jih bo trolov, ki naravnost uživajo v tem, da lahko prizadenejo druge. To je njihova edina “duhovna” hrana.
Začuda se še niso pojavili.
Posledično priporočam, da takšne teme naslovite v temah, ki so aktivno moderirane – ljudje ne morejo avtomatično objavljati v njih, kot v tejle.. temveč pred objavo tekst preleti moderator in ta naj bi potem sfiltriral najbolj nasilne in škodoželjne, samohvalisave (kar se vseeno, žal ne zgodi).
Če se postavim v kožo moškega, ki bi te recimo spoznal in bi se mu zdela sprejemljiva / OK oz. za nadaljevati druženje… Ne vem zakaj bi trobila glede (pomanjkanja) bivših (tipi tega itak ne marajo slišati) ipd. Poskušaj predelati te zlorabe “interno”, tistemu moškemu, ki bo po tvojem mnenju OK, pa pač poveš v naslednjih korakih. Da pač imaš slabe izkušnje in rabiš čas. Če ne razume, potem ni tapravi.
Meni prav dol visi ali si imela kakega, nisi imela ali imela 10. No, raje imam da jih je manj.
Kot moški (se imam za normalnega, kjer ni seks na prvem mestu) čisto iskreno raje imam “neizkušeno” kot pa žensko, ki je dala skozi celo vojsko…. Pravi moški te bo razumel in te ne bo obsojal, ker te nima noben pravice obsojati, ker je to tvoj lajf… Izkušnje si bosta nabirala sama sproti in ugotavljala kaj komu pase v seksualnosti prav tako v odnosu…. Če mene vprašaš nisi sproščena, ker ti samo hodi po glavi kaj si bo kdo mislil kaj te briga kaj si kdo misli!! Če komu kaj ne paše naj se obrne in gre za take ljudi ti Nerabi biti krivo in se sekirati! Življenje je tvoje Just relax in bo vse prišlo samo sproti… Bodi to, kar si naprej in želim ti osebo, da te bo sprejela takšna kot si in ti njega! Good luck
Zelo dobro je, da hodite na psihoterapijo. Predlagam vam, da vsa vaša vprašanja naslovite v okviru psihoterapevtskega procesa. Kot ste napisali, pomembno je, da ste najprej sami prijazni do svojega telesa, da raziskujete svoje erogene cone, sami doživite orgazem. V kolikor ta del teče gladko, in ste samozavestni glede sebe, potem ste zagotovo pripravljeni na to, da začnete raziskovati tudi z moškim.
Kdaj povedati? Ko se boste počutili dovolj varno, to se mi zdi zelo pomembno. Zdi se mi, da ste sedaj ujeti v konflikt, ker podzavestno veste, da svojih izkušenj iz preteklosti ne morete kar obelodaniti na prvem ali drugem zmenku; kasneje pa se lahko že ujamete v vaša pričakovanja in/ali pričakovanja moškega, da bi se moral zgoditi spolni odnos, torej je pomembno, da poveste pred tem. S tem se ujamete v zanko in izgubite potrebno igrivost.
Morda nekaj idej, ki vam lahko pomagajo aktivirati vire:
– Seksualnost = igrivost, živost, samozavest … Prepričan sem, da lahko najdete pozitivne dogodke, ko ste bili igrivi, nasmejani, živahni … krepite zavedanje teh stanj.
– O sramu o katerem pišete se pogovorite s terapevtko/terapevtom. Predihajte ga. Postanite dobri s situacijo in stanjem v katerem ste. Menim, da ste lahko ponosni nase.
– S svojo prijateljico, terapevtko ali kakšno drugo osebo (pomembno je, da je to oseba, ki res uživa v seksualnosti z moškim) se pogovorite o vseh vidikih intimnosti z moškim. Vprašajte jo vse, kar vas zanima. Razkrijte vse morebitne tabuje. V tem kontekstu lahko kasneje, ko boste negotovi, sebi zastavite vprašanje na način: “Kaj bi “Maja” naredila v tem primeru?”
– Preberite kakšno knjigo na temo seksualnosti. Če vam bo ob vsem tem udobno, potem ste na zelo dobri poti.
– Moškemu razkrijte toliko kot je za vas v redu. Lahko rečete npr. “Želim si te, vendar pa je zame pomembno, da veš, da sem imela v preteklosti nekaj slabih izkušenj, zato želim, da raziskujeva počasi in postopoma …”. Pri raziskovanju samem si dovolite moškemu tudi pokazati, kaj vam je všeč, kaj vas najbolj vzburja ipd. Vzemite si toliko kontrole, kot jo potrebujete, da se lahko postopoma sprostite in prepustite. Če je moški normalno čuječ, je lahko vse to tudi za njega takšna zanimiva vznemirljiva igra, ki se jo bo rad igral.
– Pomembno je tudi, da moškemu ne delegirate odgovornosti za vaš užitek. Na prvem mestu ste za svoj seksualni užitek odgovorni vi sami, seveda tudi moški pri tem igra pomembno vlogo, vendar nikakor ne absolutne.
– Vedno znova pri raziskovanju vstopajte v stanje radovednosti in igrivosti.
– Nadaljujete s psihoterapevtskim procesom.
Vse dobro.
[/quote]
Najlepša hvala, tole mi je v veliko pomoč. Predvsem primer stavka, ki bi ga lahko rekla ob odpiranju te teme z moškim.
Kot sem že napisala, mislim, da lahko v odnosu veliko ponudim, humor mi je zelo blizu, odgovornost zase pripisujem sebi, ne pričakujem moškega, da me bo nosil po rokah, želim si vzajemnosti… Tej oviri sem pa predolgo puščala, da me je bremzala, in mislim, da ko bo to mimo, se bom lahko prepustila 🙂
Dejstvo je, da punce, letnik 93 ali manj, gledajo samo na luksuz, cimvec sveta najdit, slucajno ne smejo dobene zabave zamudit.. Imeti otroka samo zto, da se lahko pohvali (niso pa vse iste, to se ve). Torej vi s svojimj 38 leti, z slabimi izkusnjami v preteklosto ampak z dobro urejeno glavo, ste za marsikoga boljsi kot jackpot. Treba je samo med vrstica prebrat, kdo si kaj zeli. Sam sem star 28 let in v zadnji zvezi sem bil sam tisti, ki sem prvim sexsom premzal.. Pac tista leta “norosti,” so za mano in sem na koncu cudno izpadel.. Ces kaj si te nea upas al kaj.. Hocem to povedat.. Ce bote draga gospodicna sli na zmenek, pijaco, sprehod.. Potipajte malo moskega, seveda samo z besedami o spolnosti.. Tisti, ki bi ze takoj hotel skocit v posteljo, predlagam, da je to vas zadnji zmenek.. Pravi moski vasbo cenil in cakal, kolikor bo treba. Je res, da sex v zvezi dosti pomeni, ni pa nujen. Se da kakorkoli drugace to pomanjkanje nadomestitu dvoje.
Pa srecno v iskanju partnerja, sam nimam te srece pri iskanju partnerice
Nekega zdravega in resnega odnosa nemores vzpostavit z nekom preden imas custven in trezen sex + se druzis dalj casa.
Gleda na to, da nimas izkusenj bos pa tezje ocenila kdo je dober partner in kdo ne, sploh na zacetku “razmerja”.
Za moske s karakteristikam kot jih omenja Moderator + Fizicno OK
bo pa itak tako, da bos z njimi vesela, srecna, imela pozornost, sex ampak v “resno razmerje” se ne bojo spustili kar tako..
Mene bi naprimer bolj motilo da si devica in niti najmanj ne tvoja preteklost ali pomanjklivosti… Tako da kr pogumno v zivljenje, ljudje s predsodki so itak mal mentalno nedorasli.
Troli so se že oglasili.
Je pa res, da je v vašem pisanju hud paradoks. Dokaj moteč.. in sicer: Zakaj bi človek, ki hodi k terapevtu šel iskati na anonimni forum “nasvet”?
Deležni ste profesionalne pomoči in podpore, sedaj se pa kot jagnje mečete med volkove?
Kaj naj bi s tem pridobili?
Terapevt ve, da ste to naredili?
Boste z njo/njim to predebatirali?
Najbolje je, da si najdeš nekoga s tega foruma, ki je prebral tvojo temo. S tem si že naredila en korak naprej in imaš prednost, da ti ni treba skrivati dogodkov iz tvoje preteklosti. V teh 14 dneh kar malce bolj spremljam tale forum in sem tudi sam odprl temo, da iščem resno partnerico, sem spoznal, da po svetu res hodi preveč ljudi, ki bi moralali biti nastanjeni v kakšni oblazinjeni sobici, oblečeni v jopič z rokami na hrbtu. Ni pa vse tako slabo, so tudi posamezniki in posameznice, ki se resno odzovejo in če ne druzga se lahko vsaj s kom malce pogovoriš, jim zaupaš svoje težave in dobiš kakšen pameten odgovor ali pa zgolj toplo besedo. Pa še anonimno je vse skupaj, če imaš tremo ali težavo s spoznavanjem novih ljudi. Opogumi se in se registriraj, da bo komunikacija lažje stekla.
LP
Troli so se že oglasili.
Je pa res, da je v vašem pisanju hud paradoks. Dokaj moteč.. in sicer: Zakaj bi človek, ki hodi k terapevtu šel iskati na anonimni forum “nasvet”?
Deležni ste profesionalne pomoči in podpore, sedaj se pa kot jagnje mečete med volkove?
Kaj naj bi s tem pridobili?
Terapevt ve, da ste to naredili?
Boste z njo/njim to predebatirali?
[/quote]
Vključila sem se v terapijo, ne v sekto 😉 Svojih dejanj mi ni treba ne za naprej in ne za nazaj terapevtki opravičevat, se zagovarjat ali jo prositi za dovoljenje. Odločitve za svoje življenje sprejemam sama, jih ne obešam na terapevtko. Glede na pisanje bi rekla, da ne veste, kako naj bi (dobra) terapija potekala.
Za pisanje na forum sem se odločila, ker me zanima predvsem, kako mojo situacijo vidite moški. Dobila sem odgovore, ki so mi zelo dragoceni.
Konstruktivnih debat se ne bojim, vseeno pa sem napisala, da ne želim žalitev, kar se je tudi obrestovalo. Tako da jaz ne vidim problema.