Pozdravljeni,

stara sem 25 let in zdi se mi, da se moje življenje ustavlja. Po končanem študiju sem se znašla v situaciji, da službe nikakor ne dobim. Nobenega cilja nimam več, zdi se mi, da se svet, kot ga poznam, sesuva. Dnevi se vlečejo izredno dolgo, družbe skorajda nimam. Imam fanta, ki je zelo dober do mene, mi zelo pomaga, ampak tudi sam opaža, da sem se popolnoma spremenila. Nikamor več ne greva, nenehno sem utrujena, čeprav čez dan ničesar ne počnem. Če jočem, me niti on ne zna več potolažiti, raje se posveti računalniku. Vem, da je tudi on naveličan situacije, a nič ne more. Meni se vse zdi zapravljanje denarja …. rada bi se odselila proč, začela s fantom skupno življenje, si uredila življenje po svoje. Tako pa se moram vedno le prilagajati drugim in zdi se mi, kot bi me z vrvjo zvezali skupaj in mi ne pustili dihati. Preteklih 14 dni jočem vsak večer in posledično me najbrž zato grozno boli glava in tišči v prsih. Pozabljam stvari, doma težko zdržim, starši me finančno ne podpirajo več (saj niti niso dolžni), sicer pa tako si čustveno nismo bili nikoli zelo blizu. Drugim osebam ne povem ničesar, na zunaj se trudim biti prijetna, izgledati v redu … ko pa sem sama, pa ne gre več.

Vem, da je še tisoče drugih ljudi v veliko slabšem položaju in da moram vztrajati naprej. Ampak meni se zdi vse črno, že od nekdaj sem zelo pesimistična. Rada bi že, da se moje življenje začne, da začnem delati z ljudmi, da imam možnosti … Vem, da se je treba potruditi, se gibati vsak dan, sprejemati življenje itd. Vendar mi v praksi ne gre, počutim se, kot da zame veselja ni. Moram reči, da nisem imela super lepega otroštva, že od malega sem bila zelo samostojna, zelo smo varčevali. Zaključila sem študij psihologije in vem, da bi bila psihoterapija super, ampak finančno trenutno tega ne zmorem. Menite, da moram k zdravniku po zdravila? Prosim vas za kakršen koli nasvet, spodbudne besede, ker me res že spreletavajo misli, kako bi bilo bolje, če me ne bi bilo. Saj ne kot samomorilne misli, samo kot želja. Hvala!

Lep pozdrav in veliko uspehov pri delu!

Pozdravljeni,

hvala za vaše želje!

Kar opisujete je neke vrste depresivno razpoloženje, ki se je, če prav razumem, še potenciralo po končanem študiju in ko niste dobili službe?

Drugim osebam ne poveste ničesar, na zunaj se trudite biti prijetna, izgledati v redu. Kolikor vas slišim, jih ne želite obremenjevati in bolj poskrbite za njih kot za sebe? Ali je to lahko eden od razlogov, da se ne odpirate drugim? Je to podobno kot je bilo s starši, s katerimi si čustveno nikoli niste bili zelo blizu in za vas niso bili na voljo, ko ste jih čustveno potrebovali? Ste se potem zaprli vase in sami reševali svoje težave? Počnete zdaj podobno?

Denarno in čustveno podporo omenjate v istem stavku, ali so vam starši z denarno podporo nekako izkazovali čustveno podporo? Zdaj pa tudi tega ni več?

Moje mnenje je, da bi vam psihoterapija lahko pomagala pri vaših težavah. Do psihoterapije lahko pridete tudi z napotnico, vendar bodite pozorni, da boste res prišli do psihoterapevta in ne psihologa ali svetovalca. Predvsem bodite pozorni na modaliteto psihoterapije – na voljo imate psihoterapije, ki se ukvarjajo z zmanjšanjem simptomov in pa tiste, ki se ne ukvarjajo s simptomi, ampak z vzrokom, ki je privedel do težav (npr. psihoanaliza in psihoanalitična psihoterapija). Preverite tudi ali ima psihoterapevt večletno izobraževanje in pa vsaj 200-300 ur osebne izkušnje v svoji osebni psihoterapiji (da je šel sam čez isti proces). Na voljo imate tudi samoplačniško psihoterapijo. V primeru socialne stiske, se nekateri psihoterapevti prilagodimo in se lahko dogovorimo za znižano ceno, ki se dvigne na normalno ceno, ko ste to sposobni plačat ali z zakasnelim plačilom ipd.

Zdravila vam lahko pomagajo pri lajšanju simptomov, vendar vam težav ne bodo rešila. V primeru, da boste začutili, da vam je prehudo, potem poiščite pomoč pri osebnem zdravniku oz. specialistu psihiatru, ki vam bosta verjetno predpisala antidepresive in/ali pomirjevala. V vsakem primeru pa bi vam priporočal psihoterapevtsko obravnavo ali vsaj več pogovarjanja o vaši stiski.

Govorjenje o svojih težavah in odpiranje drugim ljudem nam da občutek slišanosti, ob tem pa se nam odpirajo že morebitne možne rešitve naših težav. Ste pripravljeni tvegati in se zaupati ljudem? Nenavsezadnje ste se odprli na forumu in tudi za to je potreben pogum in volja, ki ste ju pokazali. Jaz vašo izpoved cenim in prepričan sem, da jo bodo znali tudi vaši prijatelji in bližnji.

Ni potrebno biti tiho, ker obstaja še na tisoče ljudi, ki so v slabšem položaju kot vi. V vsakem primeru bi lahko rekli popolnoma isto – vedno je lahko nekdo še v slabši koži, vendar to ne pomeni, da vi niste upravičeni do pomoči in razumevanja drugih. Nekako imam občutek, da ste empatični in ljubeči – naučite si to privoščiti tudi sebi.

Lep pozdrav,