kako veš da…

Pozdrav,

kako veš, da je vse skupaj res oz. da je sploh kaj od tega res?

ali je to le tvoja domišljija ali je to domišljija tvojih znancev, sodelavcev ali strokovnjakov na tem področju?

eni pravijo, da odgovore vedo iz izkušenj, drugi verjetno drugače. dejstvo pa je, da si vsak po svoje razlaga npr. obstoj in življenje duš (če lahko govorimo o življenju), nastanek vesolja in življenja, Boga itd. kako pa potem veš, izmed toliko odgovorov, kateri je pravi? (samo prosim, ne napiši, da to pač sam odkriješ, ko se zazreš vase)

za tistega, ki uči, npr. da duša preide po smrti telesa v nirvano in da se tam šele vse začne, je razlaga, kot jo sam navajaš v postih in drugje, neresnična in celo “pravljica” (tisti del, kjer naj bi ena duša oz. energija iskala drugo, komplementarno, in bi se, s časom, združila v nirvani v eno). spet tretji bo našel drugačno razlago in bo pravil, da je od prvih dveh napačna. pa pustimo vsiljevanje lastnih idej drugim in svojo resnico kot edino pravo, ob strani.

navsezadnje je, resnica ena sama. in kdo jo ve? če jo sploh kdo med nami?

ali pa je to le naša percepcija, naša zaznava, ki se oblikuje na podlagi prejšnjih izkušenj, okolja, navad, prepričanj itd.?

Kaj je torej res, se sprašujem.
vem, na koncu bom morala iti tja in ugotoviti sama, pa vendar, to zna trajati, jaz pa nočem čakati tako dolgo.

pikica.

Vsaka teologija je krožna . Temelji na krogu. Že od Aristotela velja (čeprav mi mnogi Grke ves čas očitajo), da je krog popolna figura enosti in enostavnosti (od tukaj vzel Goethe). Zato je na simbolni ravni najbolj razvidna v neskončnem krogu.
Absolutni maksimum (različne vere ga imenujejo z različnimi imeni – redki ga ne imenujejo, ker ga čutijo), ki ga tu predstavlja neskončni krog, je torej kot neskončna enost: brez sleherne različnosti in drugotnosti. V absolutnem maksimumu je vsaka različnost enakost: tako je v njem dobrota modrost, preteklost prihodnost in prihodnost sedanjost.
Vse to lahko razberemo iz neskončnega kroga…..ampak (it’s always that but): moj neskončni krog je večen, brez začetka in konca, povsem in nedeljivo edinstven in vseobsežen. In, ker je ta krog maksimalen, je tudi njegov premer maksimalen. Ker pa ni možno, da bi bilo več maksimalnih (stvari), je zato ta krog povsem edinstven, saj je njegov premer isti z obodom: Neskončni premer pa ima neskončno središče. Očitno je torej, da so središče, premer in obod isti. Iz tega spoznanja uči naša nevednost, da je maksimum nedoumljiv in mu minimum ne nasprotuje. Kajti središče je v njem obod.
Do neskončnega kot neskončnega pridemo s prehodom prek likovnega in vidnega: Matematika nas pripelje vse do praga »videnja duha«, lahko pa nas njena notranja težnja (mogoče tendenca bolj prav) vodi tudi preko tega praga ali: matematika ima prag, kjer doseže mejo svojih zmogljivosti, vendar po svoji naravnanosti usmerja prek sebe na neskončno. Neskončno je nedostopno za sleherno spoznanje in se ga lahko dotakne le »učena nevednost«.
Nadaljujem.
Recimo, da je nek geometrijski lik mišljen vse do svoje mejne vrednosti. Izberem v krog vrisan mnogokotnik .Ta mnogokotnik ima toliko večjo površino in se toliko bolj bliža površini kroga, kolikor bolj se povečuje število kotov. Če izpeljem to operacijo do mejne vrednosti, potem mislim, da bi se mnogokotnik (če bi bilo število kotov mogoče povečevati v neskončno), izenačil s krogom, tako, da bi bil krog hkrati neskončen mnogokotnik in obenem ne-mnogokotnik. Različne geometrične figure po moje sovpadajo v neskončnosti. Neskončni krog je izvir vseh likov (tri, štiri, petkotnih….),kot je črta izvir vseh kotov. Neskončni lik (do njega pridemo-kot že dejal- z dvigom do mejne vrednosti), vsebuje vse druge like in je izvor vseh drugih likov. Zdaj šele lahko zapustimo območje matematike. Neskončnih likov si ni več moč predstavljati kvantitativno in kot taki niso več matematični, kajti vse matematično je končno. Lik, ki nastane s preseganjem matem. likov , je teološki.
Poizkušamo dokazati: (rišem v wordu , bolj slabo bo, ampak služilo namenu)

D F H G E C

A B

Če bi si povsem matematično zamislili lik kroga in premice, je v končni sferi krožnico nemogoče spraviti na premico.

Toda zaporedje vse večjih in večjih krogov (moja slika) privede do tega, da neskončna krožnica v neskončnosti sovpade s premico , zato bo premica AB lok maksimalnega kroga, od katerega ne more biti večjega. In iz tega lahko speljemo, da je maksimalna in neskončna črta nujno najbolj prema, ukrivljenost pa ji ne nasprotuje (kajti ukrivljenost je v tej maksimalni črti enaka premosti) Comprende?
To še ni vse!
Gremo dalje, ker smo zgoraj rekli, da neskončni lik vsebuje vse druge like.
Za izhodišče vzamem ravno črto, to pa zato, ker je neskončna črta pravzaprav tisto, kar je potencialno prisotno tudi že v končni črti.
Torej: če črto AB premikamo (s tem, da ostane točka A negibna dokler B ne pride do točke C), nastane trikotnik. Če dokončamo kroženje tako, da se B vrne na izhodišče, nastane krog. Če (točka A ostane negibna) B vrtimo, dokler ne pride na mesto proti izhodišču, do točke D torej, je iz črt AB in AD proizvedena kontinuirana črta in opisan polkrog. In, če vrtimo polkrog (polmer BD naj bo negiben), napravimo kroglo. (zdaj se spomnil; me enkrat en vprasu, al prideš prej do cilja po krožnici al po krogli, hehehe).Krogla pa je zadnje iz potencialnosti črte, v celoti obstaja v deju (vidnem), kajti krogla ni v potencialnosti do kakega nadaljnjega lika:
Če so torej v potencialnosti končne črte ti liki, neskončna črta pa je dejansko vse tisto, do česar je končna (črta) v potencialnosti, sledi, da je neskončna (črta) trikotnik, krog in krogla.
(zdaj se spomnila tistega »če obstaja vprašanje, obstaja tudi odgovor«)

Povzetek:
Mogoče je res, da noben mnogokotnik ne more biti enak krogu, saj za vsak mnogokotnik, ki se krogu približa, najdemo mnogokotnik, ki je krogu se bližji. Ampak, mnogokotnik se krogu približuje samo v svetu intelegibilnega, medtem ko je v svetu čutno zaznavnega to približevanje tako natančno, da tudi z najbolj drobno količino ni mogoče vzpostaviti razlike med izgrajenim kvadratom in površino kroga. Treba se je samo odpovedati zadnji natančnosti in kvadraturo kroga napraviti »racionalno« s tako stopnjo gotovosti, da ni mogoče še prisotnega odstopanja ugotoviti z nobeno zemeljsko mero.

Saj ni važno, če drži. Važno postane šele, ko verjameš.

Trudim se verjeti.