Sem taka oseba, ki nikoli ne ve kaj hoče.Šele ko nekaj zgubim, vem da je bilo tisto veliko vredno.Ko sem s fantom, ne vem če je to to, kaj pa če je kje boljši…Ko pa se me ta naveliča, pa iščem ravno njega.Je kot začarani krog.
A sploh kdaj v življenju veš, da je ta oseba s katero si, zares prava.Ali tega nihče ne ve?Se pač zadovoljiš s tistim kar imaš, sprejmeš njegove napake, če se da.In to je to.
No sploh pa, kaj narediš,če imaš več oboževalcev,pa ne veš kateri bi bil zate.Vsakemu nekaj manjka.
Verjetno ni noben zame.Ali vi veste s katero osebo bi radi bili,še preden začnete?
Je to ljubezen na prvi pogled ali dolgoletno znanstvo?
Kakšne so vaše iskušnje?

Pri meni ni bila ravno ljubezen na prvi pogled – mogoče tretji. Ampak po nekaj kratnih srečanjih sem enostavno začutila (pravijo da je to kemija) da je to to in da je ta pravi. Po 19 letih je še vedno ta pravi čeprav so nihanja kakor v vsakem zakonu. Mislim, da ko bo ta pravi ti bo en notranji glasek sam povedal……..

Naj bo fraza še tako oguljena: preprosto veš! Res, z vsemi ognjemeti in mehkimi koleni – ko preprosto veš, da je to tisti človek, s katerim se hočeš vsak dna prebujati… A pozor – to je začetek, ne konec – ko se enkrat podaš na skupno pot s človekom, se “delo” šele začne, prej je zaljubljenost, ljubezen je mnogo, mnogo več, v to spada tudi sprejemanje človeka kot je in ljubiti ga z vsemi napakami zraven. Kajti nogavice na tleh, umazana posoda, prehladi in utrujenost, ko se ti pač ne da seksati, pa naj on reče, kar hoče, so del ljubezni, del partnerstva. In četudi bi kdaj pomislil na to, da bi partnerja zadavil, ga zapustil ne bi nikoli, ker je vajino dihanje usklajeno, ker je tok misli enak, ker ti srce še vedno razbija, ko te poljubi, in te njegov nasmeh tudi po dolgih letih zakona, še vedno spravi v dobro voljo… se sliši logično?
T.

Mogoče bi pa morala najprej sebe malo bolj spoznati?
lp,Bear

Kaj pa vem, mogoče je vsak po svoje narejen glede tega . vedeti ali nekdo ali nekaj pravo… Pri meni je neodločnost definitivno znak, da ni čisto tapravo …. Če je kaj zame, vem od prvega trenutka in se ta občutek ne spreminja. Je pa zelo redek. In posledično zelo dragocen.

Tudi mene malo muci to… Nekak se resujem s tem, da se vprasam, kako bi bilo, ce bi izgubila. In potem vem.
Vprasam se tudi, ce si lahko predstavljam, da s tipom pri 70-in hodiva po parku. Da imava otroke. Da ga vidim vsak dan…
🙂
Nekak ne verjamem v tisti “notranji glasek”, me je ze veckrat vrgel na finto. Mislim, da samo custva niso dovolj, da je treba pogledat, ce bi v realnosti (gripe in slaba volja in umazano perilo in nerazpolozenje) se vedno klapalo.