Kako ven iz začaranega kroga?

Upam, da ste prebrali moje prejšnje vprašanje, tole sedaj pa je neke vrste nadaljevanje. Torej, vedno znova opažam, da se vrtim v enem in istem krogu iz katerega ne morem ven. Kot centrifuga me drži notri, kot paradoks, ko me na koncu poti vedno znova vrže na sam začetek. Pot vedno znova prekorakam, vsakič bolj uspešno in vsakič hitreje, vendar pa se prav tako vsakič enako hitro vrnem na začetek. Na ta začetek me lahko pripelje že nekaj povsem malega, kar mi ni všeč ali česar nimam rad. Sprva se mi vedno zazdi, da je to to in je dobro, a na koncu se vedno nekaj najde, kar me od tega odbije. Ni tukaj bližnjic, saj je to lastnost tiste stvari, proti kateri se usmerim. Morda je res, da ostalih poti še nisem poskusil in vedno hodim le po tej tisočkrat prehojeni pot, vendar nikakor ne uspem drugih poti sploh videti. Tako sem ugotovil, da v resnici še nisem nikamor prišel, saj sem celo življenje hodil po istem delčku poti, znova in znova in znova…

To, kot sem nazadnje ugotovil, je moj največji problem katerega na noben način ne morem rešiti in verjemite mi, da sem ga poskušal že na mnoge načine, kar pa mi je povzročalo le stres. Želel pa bi kakršenkoli nasvet strokovnjaka, ki tole prebira. Hvala vnaprej.

Miha!

Tale opis je preveč splošen, da bi vam lahko kaj konkretnega odgovorili.
Glede na vse napisano, pa mislim, da bi bilo prav, da si še enkrat preberete Majin odgovor in poskušate kakšen nasvet preiskusiti v svojem življenju!

Špela, Šent

Zakaj pa ni bil objavljen tretji del, kjer je pojasnjeno še več?

Zato, ker se bomo potem tudi tukaj začeli vrteti v začaranem krogu. Najprej poskusite najti kakšno ustrezno rešitev, saj je vaše pisanje vedno bolj podobno ravnanju v vašem življenju.
Nikakor ne morete preiti neke stvari in prav vztrajate pri njej – zato pa se potem nič ne spremeni.

Veliko sreče pri dejanjih oz. korakih iz tega kroga, ki ne bodo prav lahki, zato predlagam, da začnete z njimi in ne podaljšujete svoje agonije!

Lep pozdrav!

Špela, Šent

Pozdravljeni!

Zavedati se morate, da praktično ni rešitve, ki bi bila izključno samo dobra, ampak, da lahko tudi dober izhod prinese kaj slabega s seboj, kar pa se lahko v nadaljevanju izkaže kot pomemben nauk in nek problem na katerem lahko gradimo naprej. Če se pa vi obrenete na svoji poti zato ker že na daleč zaslutite, da vas bo nekja odbilo, potem je normalno, da boste šli zopet na začetek, ker nobene poti sploh ne prehodite do konca in se potemtakim iz nobene ničesar ne naučite. Morda vas je preveč strah biti spet žrtev. Ampak s tem, ko ne greste, na vkljub preprekam naprej, avtomatično pristajate na vlogo žrtve, ki so vam jo vcepili. Če ne zmorete narediti tega koraka naprej, vam svetujem, da pojdite h kašnemu psihoterapevtu, ki vam bo pomagal iz te vloge, da boste potem sploh videli še druge možne poti.
Pri tem vam bo pomagal nekajkrat in boste kmalu dobili druge razsežnosti, druge vpoglede. Ampak za to potrebujete oseben stik in konkretne primere, ne pa abstrakcije.

Srečno, Maja, Šent

Kadar ne vemo, kako se spopasti z nerešljivim problemom, nam lahko zelo pomaga, da si problem razbijemo na manjše, obvladljive dele.

Recimo skuhat pico je relativno težko. Če pa si rečemo, aha, najprej je potrebno nabaviti sestavine, potem je potrebno pripraviti testo, obložiti pico ter jo položiti v pečico – je že lažje.

Rekli boste sliši se lahko, ampak kaj moram kupiti, saj ne poznam sestavin. Da, verjetno je potrebno pogledati v kuharsko knjigo ali pa (še lažje) vprašati prijatelja.

…

Kaj ma to veze z resničnim življenjem? Kar precej. V večini primerov se da vse probleme razbiti na kuharske recepte – vsaj tiste, pri katerih sploh imamo kakšen vpliv. Na nekatere stvari pa na žalost nimamo vpliva. Teh stvari je v resnici precej manj kot mislimo, se je pa potrebno z njimi sprijazniti in se naučiti z njimi živeti.

Je pa tega veliko manj kot zgleda na prvi pogled, zato kar pogumno – v sestavljanje kuharskih receptov za NOVO življenje.