Pozdravljeni!

Prosim ta vase mnenje nasvet. Stara sem cez 40. 25et sem v vezi. Doma sem najstarejši otrok, ki je bil vedno vse kriv. Se danes sem zelo tesno povezana s starsi, saj jima pomagam v družinskem podjetju. Imam dva otroka in moza, ki zadnje case ni prepoznaven. V teh 25 sem dozivela vse…najboljse dopuste, obilo dobre hrane in lepih trenutkov, groze, varanje,ločitev, vrnitev in zdaj zadnjih 10 let trpljenje okoli tocke 0 po vrnitvi… Na terapiji po vrnitvi, ki sva se jo udeležila oba, terapevtka nobenega od naju ni določila, da bi imela mom. Imava pa oba izredno težko pritljago iz otroštva. V zadnjem času opazam, da je moz popolnoma brezčuten, brez kančka socutja, kaže močne znake Nom…bolj kot berem, bolj se mi zdi, da berem svoje primere. Na trenutke, v teh primerih najdem tudi sebe in se prestrašim, da imam tudi sama težave?
Rada bi vprasala:
1. Je mozno, da je on bil 25 let tak, jaz pa ga komaj zdaj vidim tako drugačnega?
2. Kako in kdo postavi diagnozo?
3. Kaj se zgodi z ljudmi, z Nom, ki jih vsi zapustimo, ker ugotovimo njihov naklep? Moj mož praktično nima nikogar, le mene in otroka, moje sorodnike, s svojimi nima razvitih nobenih odnosov in stikov. Se opravicujem, ker sem tako zmedeno zapisala moj primer, želim si, da bi ob branju knjige

Odgovarjam bolj za odziv, kot odgovor, ker se mi (osebno) zdi huje čakati celj teden, kot dobiti “pač en” odgovor.

Malo v razmislek:
Kaj bi se spremenilo? Če bi dobil diagnozo NOM ali diagnozo MOM ali diagnozo depresije ali ostal brez diagnoze ali bi ti dobila kaj od naštetega? (Ok ob diagnozi depresije je možen predpis antidepresivov).

Nekako najhuje je, ker se nič ne spremeni ali dobi diagnozo NOM ali MOM ali nič… to so osebnostne motnje, ne kemična neravnovesja ali zlomljena noga. Pač nič ne spremeni razen to, da bi ti imela en listek, ki nič ne spremeni. Kaj bi se zapeljala do ene sošolke iz gimnazije in po četrt stoletja ji zakričala “vidiš”?
Pa ni mišljeno napadalno ampak nihilistično – vsi bi se morali truditi biti boljši, od grešnikov do svetnikov. A moraš imeti 100kg, da ješ zdravo? Potrebuješ pljučnega raka, da prenehaš s kajenjem? Ali moraš voziti avto, da ostaneš trezen?

Tako, malo za šalo, malo za res, si na list zapiši kaj konkretno bi bilo drugače ob diagnozi NOM/MOM…
Sem ravno dovolj tečne volje, da nimam manir – na splošno ne prenesem teh škodnih propagand, kako je tista ena malenkost, pa ena beseda, pa eno dejanje in je vse za naprej in nazaj za vedno drugače. Ni. V psihologiji tega ni.
Če se ti 25let ne ljubi ob sobotah vstati pred 12, se ti po nakupu psa še vedno ne bo; če 10let nisi knjige vzel v roko, je tudi z novo nočno omarico ne boš; če ne maraš hišnih opravil, ti nakup “nove XYZ” s katero se igralka na reklami smeji in pleše in poje in uživa – ti boš še vedno godrnjal/a “prekleti prah”…

Pač nič se ne bo spremenilo, zlasti ne čez noč. To je tako kot, če bi ti otrok umrl v prometni nesreči – a bi se kaj spremenilo, če bi izvedela ali je povzročitelj vozil pijan, vozil prehitro, vozil med govorenjem po telefonu, vozil pravilno, vozil prehlajen, vozil z ustreznimi gumami, vozil iz trgovine, vozil iz službe, vozil od zoprne tašče … Nič ne bi bilo drugače! Samo na sodišču bi med odškodninsko obravnavo lahko zakričala “vidiš”. kVA?

Razlogi so pomembni samo pri tistem kar lahko spremenimo ali se iz njih naučimo. Nobena diagnoza (ne glede na to ali jo ima ali ne) ne bo spremenila zadnje četrt stoletja, za spremembo v bodoče pa je ne potrebuješ. Ni ti treba doživeti prometne nesreče, da si pripneš varnostni pas; če si ga prej ne, si ga tudi potem ne boš – potrebuješ samo samodisciplino in odgovornost.
Ene stvari v življenju lahko spremenimo, druge lahko samo sprejmemo.

Resno svetujem: napiši si na list papirja kaj bi se spremenilo, potem pa ovrednoti ali je vredno spreminjati (se gnati za diagnozo) ali sprejeti (da je nima). Na sebi pa bi tako ali tako morali vsi “delati”.

Lp ter veliko sreče in notranjega miru.

Že dolgo me ni bilo na tem forumu, in preberem prvi odgovor – no, zaradi potrpljenja je vrlina se je splačalo spet pokukati sem! Kako zelo res! Shakespeare je to sicer povedal malce bolj pesniško – vrtnica bi dišala, tudi če bi jo imenovali drugače (in drek bi smrdel, tudi če bi se imenoval chanel nr. 5 ali karkoli že).

Dejstvo: imaš slabega partnerja. Ali je bil tak že prej, ne vemo, ampak 25 let je šlo, in tudi če bi se zdaj zbrihtala, da je za teboj 25 let groznega partnerstva, ne bi mogla za nazaj nič več spremeniti.
Dejstvo: se lahko ta partner popravi? Izkušnje kažejo, da so možnosti za to tam okoli 0,1 procenta, torej jih ni.
Dejstvo: kaj boš torej glede na povedano končno naredila zase?