Lep pozdrav!

Ze 4 leta se bojujem z nizko samopodobo in doseganjem po mojih mislih popolne postave. Ni mi se uspelo in z vsemi cikli hujsanje prenajedanje sem se pa v zadnjem letu zredila za 12 kg(od septembra). Povsem se obupana in vsakokrat ko pridem v stik z hrano izgubim razum, pozabim na vse svoje zelje, cilje. Pojem vse, vse, vse. Nimam meje dokler dejansko ne morem stati, ker sem tako po domace nazrta. Potem nastopi grozno sekiranje in obup, gnus, jok.
Nevem s cem naj se zamislim, ko pridem do tega(da nebi sla v hladnilnik)? Moram omeniti, da se lahko popolnoma drzim diete oziroma zdravega prehranjevanja, ali pa pojem samo en naprimer ganceralle in potem se celo skatlo in se kaj. Cel uspeh mi je ce v enem tednu se ne najem 4krat ali 3krat. Ker do kosila lahko zdravo jem,potem ko sem pa doma pa gre vse.
Nisem in ne verjamem v nobene diete, samo v zdrav NACIN ZIVLJENJA, ki ga pa nikakor ne morm vzpostavit oziroma dejansko spremeniti zivljenje in prehranjevanje. Najtezje mi je zaceti, ker imam obcutek da je pred mano se tako veliko dela, jaz bi pa rada rezultate kar takoj. Konstantno razmisljam o hrani in svojih neuspehih in zeljah, ki se mi sploh ne zdijo realne in dosegljive. Kako naj zacnem in odmislim vse te misli, ter se sprostim in tako bo cas hitreje minil, kaksni nasveti, izkusnje ce je komu ze uspelo nehati s prenajedanjem?

Draga “Helloam”,

verjamem, da ti je težko, da dvomiš vase, vendar ni problem v tem, da ti ne bi imela dovolj močne volje. Voljo že imaš, vendar so v tebi notranji pritiski, ki se jih niti ne zavedaš in vse kar želijo ti pritiski je hrana, da bi lahko potlačili nekaj drugega.
Želiš si biti popolna, vendar to ni mogoče. Popolnost je nedosegljiva, ker so cilji, ki jih postavljaš vedno večji in težji. Zastavljaš si tako visoke cilje, da se že v štartu sabotiraš sama – npr., rezultati morajo biti takoj. To je nerealen cilj, in ker ga ne dosežeš, začneš nase gledati kot na slabo, nevredno, nesposobno žensko, kar v resnici nisi.
Nihče ne more doseči rezultatov takoj – ker nihče nima čarobne palčke, ampak garajo za svoje želje. Kar se tiče popolnosti pa je tako. Popolna si že takšna kot si. Napake imamo vsi. Ni problem v tem, da moraš spremeniti sebe, ampak pogled nase.
Sprašuješ kaj lahko narediš, da se ne boš več zatekala v hrano. Svetujem ti, da si poiščeš pomoč, psihoterapijo, kjer boš ob podpori terapevta raziskovala kaj je tisto kar te žene, da ješ. No za začetek si lahko izposodiš tudi knjigo s takšnim naslovom – Ne kaj ješ, kaj te žene, da ješ. Govori ravno o tem kaj je razlog prenajedanja. Lahko prebereš še kakšno drugo – npr. Čar samozavesti bi ti res priporočila. Vendar ti vseeno predlagam, da resno razmisliš o svetovanju. Čeprav imaš močno voljo boš sama izredno težko prenehala s prenajedanjem. Da boš lahko jedla toliko obrokov kot jih telo potrebuje in te ne bo oviralo kaj poješ in koliko, je potrebno raziskati kaj te sploh žene v to.

Resnično upam, da boš našla zadovoljstvo v sebi in ugotovila, da si vredna točno takšna kot si. Takrat se bo marsikaj postavilo na svoje mesto.

Z lepimi pozdravi,

Tatjana