Pozdravljeni,
ob branju tega foruma, sem razbrala veliko podobnosti med mojo mami in ostalimi. Na ta forum sem naletla naključno, ker sem iskala pomoč, nekoga, ki bi lahko govoril z mojo mlajšo sestro, ker ji sama neznam več pomagat in me skrbi za njo. Stara je 17 let, živi še pri mami, jaz sem na svojem že več let, od doma sem odšla ko sem končala osnovno šolo in se vpisala v srednjo šolo v drugem kraju in tako bivala v dijaškem domu, saj sem hotela čimprej pobegnit od doma. Imela sem to srečo, da sem dobivala lepo štipendijo in preživnino od očeta ter imela super babico, katera mi je večkrat pomagala skozi šolanje. Če ne bi imela doma še sestre se tja ne bi sploh vračala.
Mama krivi sestro za vse. Za vso njeno nesrečo, nonstop ji pravi da je psihopat, kriči in kriči nonstop, kaznujejo jo na najbolj krute načine, zaklepa kuhunjo, da ne more jest. Ne pusti je v hišo po par ur, jo zaklepa ven brez vsega. Seveda kliče mene po telefonu in se isto dere kako jo bo ubila, ker ni vredno da je živa, kako si želi, da sva obe mrtvi, da sva ji uničle življenje, da je nama nepomombna, jo izkoriščava… to se ne neha. Ne moreš se z njo pogovorit, ne zmenit, tudi če jo lepo prosiš, se strinjaš z njo,tudi takrat,še vedno ni prav. Kdaj nimam druge besede za njo kot to da je zlobna, ker ne vidim nobenega razloga, da bi se nekdo znašal na tak način na svojega otroka. Nekaj si najde in potem z tem grozi, zdaj naprimer grozi moji sestri, da jo bo izpisala iz šole, ker ona več ne bo za njo skrbela, tako, da moja sestra nima podpisane vpisnice za ta letnik. Tepe je ne, vem pa, da jo kdaj udari med prepirom z prepričanjem, da je to edino prav, še bolj bi jo mogla, ker druga ji ne bo pomagalo, ampak ji zdravje na srečo ne dopušča.
So pa dnevi, ko je vse ok in super, se do sestre obnaša kot da sta najboljši prijateljici, od nje pa zahteva sto procentno pozornost, njeno prepričanje je, da ji morava bit na voljo nonstop, ko se to ne zgodi postane največja žrtev, najprej jok, kako je uboga, vsi hodimo po njej potem pa največja jeza.
Sama sem šla skozi ves ta proces s socialno službo, policijo in ni bilo nikoli nič iz tega, vedno se je izkazala, prikazala, da je vse super. Zato se ne bi obrnla na socialno delo, ker nima smisla, prav tako se bojim, kako bi mam takrat znorela.

Moja sestra je zelo občutljiva, vedno živčna in tesnobna, vsaka opazka od mame jo vrže iz tira, se krgata, ko pa mama znori pa pobegne, kdaj tudi za več dni. Ni vredu. Rada bi ji najdla neko pomoč, da bo dojela, da mora čim prej vstran od nje, da to ni vredu. Pa saj ji govorim, pa zdaj ko je že večja povem kako je bilo z mano, da to ni normalno. Pa, da naj proba mislit nasebe, da bo naredila šolo in lahko šla na faks, pa to nekako ne pride do nje.
Prejšnje leto je obiskovala srednjo Šolo tu pri meni, ker sj mam odločla enkrat, da je noče več doma. Pa ni hotela ostat tu, čeprav je bila v dijaškem, se ni mogla navadit na veliko mesto, ni imela nobenih prijateljev, z nobenim ni govorila, samo jokala in ni hotla sploh hodit v šolo.
Sestra obiskuje psihologa za mladostnike od septembra letos, ratalo mi je prepričat mamo, da ga rabi, ker je vedno živčna in tesnobna, tako, da je dovolila, da ga obiskuje vsak teden enkrat, nevem pa kako ji to pomaga, saj ni povedala še nič o mami. Sem ji ponudla, da grem z njo, pa noče, ker je psihologinja govori z mamo po telefonu o tem kako napreduje in se boji oz. ne vidi smisla.

Vesela bi bila, če mi lahko priporočate kakšnega svetovalca za mojo sestro ali vsaj kako se tega lotit, ker nočem več gledat tega le od daleč in tiho, kot sem do zdaj, ker m res skrbi za mojo sestro, ker jo iščem ko vsakič ko pobegne, nima nobenega veselja ali energije za nič, enostavno je prazna in zelo žalostna, ne pove s kom se druži, kje je bila, vedno so neki novi fantje, res me zelo skrbi za njo.

Moj bog, ko sem tole brala, me je mrazilo ves čas, do kosti in duše … Res upam, da se oglasijo še drugi, tisti, ki majo boljše informacije kot jaz – glede “pravnega” vidika, glede ustreznega psihologa … (Nujen bi bil psihoTERAPEVT, samo to je skoraj vedno za plačat – ji lahko plačuješ?)

Vsekakor se je treba obrniti na VSE naše organizacije proti nasilju, nasilni komunikaciji itd. (TOM itd.). Imaš možnosti anonimnega klica, anonimnega mejla, se mi zdi …
Opcije, ki jih še vidim: če imajo na njeni šoli kolikor toliko dobrega psihologa oz. podobnega strokovnega delavca, stopi do njega, povej, kaj se dogaja – zlorabo je po službeni dolžnosti dolžan prijaviti dalje. Enako glede njene psihologinje – pojdi sama k njej, izprosi si sestanek, povej, da je življenjsko nujno. Saj tudi je. Ob tem, kar si opisala, se usodni korak kar “sliši” med vrsticami. Ubijamo se lahko tudi počasi (preklop v alkohol, droge, usodne spolne bolezni …). Nujno nujno povej čim več strokovnim osebam o tem. Ne zametuj CSD-ja, če nič drugega, bodo vsaj zapisnik naredili, o čem si poročala. Tudi to je pomembno, če pride do faze (in moralo bi ) ko bi tvojo sestro ločili od matere oz. bolje rečeno mater od nje…

Opisuješ podobno stanje kot je v knjig Otrok brez imena (Dave Peltzer), ampak njega so “zgodaj” rešili, mislim da pri 11 letih … pa še potem je imel, ne vem, 10 ali več let hude težave, da se je spravil k sebi. Tvojo sestrico čaka dolga pot okrevanja, ki pa se ne more začeti, dokler je stanje kot je. Vsaka ura v tem toksičnem in dejansko fizično nevarnem ogrožajočem okolju poglablja njene travme. Prijavi nasilje povsod, kjer moreš. Sestra bi lahko posnela mamo, ko kriči, verbalno zlorablja, tepe. Ja, vem da je kaznivo brez dovoljenja, ampak v tako akutni situaciji mislim, da je boljše plačati kazen za to kot pa biti brez vsakega dokaza. Tudi to vem, da jih ne priznajo kot dokaz, ampak če to vsaj sliši kdo, bo vsaj verjel in ukrepal.

Lahko pa bi poskusila tudi tako, da ko mama začne s svojim, ona kliče npr. TOM in oseba, ki se tam javi, neposredno sliši, kaj se dogaja.

Pozanimaj se, morda sestri ali tebi pripada brezplačna pravna pomoč ali pa kje najdeš koga, ki je pripravljen iti na roko za manjši denar ali pro bono. Vse to so koraki – nabralo se bo zapisnikov in mozaik se bo začel sestavljati. Ali njen osebni zdravnik ve, da je tesnobna itd.? Tudi to je neke vrste dokaz.

Upam, da se oglasi gospa Leonida Zalokar in še kdo …

Pozdravljeni, sem morala tudi jaz globoko zadihati ko sem brala kalvarijo tega družinskega dogajanja, v glavi mi je odzvanjalo Saj ni res – pa je. Sama sem mnenja, da je potrebno sestro NEMUDOMA odstraniti iz domačega okolja, do njene polnoletnosti jo je država dolžna zaščititi – tukaj mislim predvsem na pristojni Center za socialno delo, ki je dolžan slediti in realizirati vse člene Zakona o preprečevanju nasilja v družini. Dolžan, drugače se proti centru za socialno delo nemudoma vloži kazenska ovadba; obvesti se Ministrtsvo za delo, družino in socialne zadeve ter enake možnosti; Varuha otrokovih pravic – skratka cel aparat. Ne čakat, z dopisom in vsemi navedbami poslati dopis vsem odgovornim – Center za socialno delo je dolžan sestro zaščititi, v ta namen tudi delujejo t.i. krizni centri za otroke in mladostnike. Tam lahko bivajo toliko časa, da se jim uredi ustrezna namestitev – sestra bi bila kasneje lahko nameščena v eno od delujočih stanovanjskih skupin, dijaški dom….karkoli, samo doma ne sme bivati. Zaradi maminega toksičnega funkcioniranja je 17 letnica že dokaj oškodovana, ranjena, brez izgrajenih ustreznih obrambnih mehanizmov – je žrtev, in dokler bo bivala v takem okolju, ji ne bo pomagala nobena psihoterapija oziroma strokovna pomoč. Njeno rešitev vidim zgolj v odstranitvi iz domačega okolja, ob sočasni individualni in skupinski pomoči – za finančna sredstva morajo poskrbeti starši. O dolžnosti staršev je več napisano v Družinskem zakoniku (zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih). Predlagam takojšnje ukrepanje – na sestrino konstruktivno sodelovanje in razumevanje situacije pa sedaj ni realno računati, ker jo je potrebno najprej zaščititi pred škodljivimi vplivi mame – šele ob njeni fizični odsotnosti je upati na sestrino umiritev in zmožnost počasnega uvida in kritičnega vpogleda na celotno situacijo, ob pomoči strokovnjakov izgradnje pozitivne samopodobe, trdnosti in stabilnosti, predelovanje občutkov krivde in slabe vesti, za kar pa bo vsekakor potrebno nekaj let. Srečno in vse dobro, za nadaljnja vprašanja oziroma predloge sem na voljo, Leonida