Rada bi z vsami podelila svojo zgodbo. Celo življenje trpim za posledicami vsega kar se je dogajalo od rojstva naprej. Še danes se sprašujem kako je lahko lasten starš takšen sovražnik lastnemu otroku. Kako lahko svojo kri in meso toliko sovražiš, da ji povzročiš toliko gorja.

Sem prvi otrok, ki je spočet na silo. Oče je pijanc. Malokakšno stvar je naredil trezen. Pa pe ko je bil trezen se je izživljal nad nami. Ne vem kaj več boli, zlobne besede ali batine. Velikokrat se čudim, da sem sploh zdrava, mislim fizično, ker psihično zagotovo nisem. Nisem spsobna živeti kot vsi drugi ljudje, nisem sposobna imeti partnerja in družino. Partnerja zato ker se mi gabijo vsi moški, ker se ne znebim spominov na očeta, kar noče iz glave, otrok pa zato ker nobenemu na svetu ne bi privoščila takšnega življenja kot sem ga imela jaz. Meni življenje ni lepo. Nikoli mi ni bilo. Odakr pomnim trpim, jokam in živim v bolečini. Lepih trenutkov je zelo malo v mojem življenju. In tega kar sem prestajala in prestajam jaz, ne bi privoščila nobenemu. To ni življenje. To je maltretiranje in življenje zaradi življenja. Pač, se ne spodobi narediti samomor, tko so nam vcepili v glavo. Čedalje bolj se mi zdi, da je konec edina prava (od)rešitev.

Od rojstva naprej sem nezaželena. Odrivana. Niti ene osebe v naši familiji ni bilo, ki bi mi dala občutek da je vredno živeti in se je vredno boriti. Kot otrok sem sanjala o boljši prihodnosti in se borila. Borila se za boljši jutri, zato da se rešim zla, kateremu sem bila izpostavljena od rojstva naprej. Borila se in prišla do neke točke, ko naj bi malo zadihala. No, pa sem dobila po nosu. Življenje je poskrbelo, da pade na še večje dno, da mi ja ne bi bilo boljše. Če sem lahk toliko let trpela pa naj še naprej. Tisti, ki so prikrajšani trpljenja, jim je tako do konca življenja. Tisti, ki trpimo od rojstva, pa tudi umremo v trpljenju. In to je pravičnost….in za takšno življenje naj se borim in zavzemam. Zato naj rodim otroka in mu razlagam kako se je vredno boriti, kako je življenje lepo, ko pa iz lastnih izkušenj vem da so to vse floskule. Kar se ti dogaja ob rojstvu, te spremlja do smrti. In to je kruta resničnost.

Celo življenje sem bila podložna drugim. Celo življenje sem stregla in delala za druge, da je drugim bilo dobro. Nikoli nisem obstajala niti sem vedela kaj pomeni biti jaz. kaj pomeni ko rečeš, lej tega in tega bi se rada naučila in to tudi naredila. Jaz nisem imela pravice niti hoditi v šolo, ki je bila meni všeč. Enostavno sem bila vpisana v šolo, ki so mi jo drugi izbrali. In sem jo delala ker sem vedela, da nimam druge izbire, ker je tudi to bilo boljše od tistega kar bi se zgodilo, če sploh ne bi hodila v šolo. Kasneje sem spet hodila v neko šolo, ker sem bila prisiljena sprejeti tisto kar mi je bilo ponujeno, zato da sem poskrbela za brata in sestro, ki sta takrat bila otroka, kakor tudi jaz sama, pa vendar sem bila dovolj odrasla, da sem lahko skrbela za njiju. Odpovedala sem se zaradi njih, zato da me danes ne poznajo in se mi posmehujejo. Ker pač, nisem poročena in nimam družine. Spet delam neko šolo na silo. Me sploh ne zanima ta šola, niti me zanima ta poklic. Delam pa, ker sem spet stinjena v kot in se moram rešiti. In spet na silo…. In se mi upira. Vse kar delam in moje življenje.

In tako odkar vem zase. Na silo. Zato da zadovoljim druge in da bo mir pri hiši. Kaj bi jaz rada, ni pomembno. Niti več vem kaj bi. Tudi ko začnem premišljevati, ne vem več kaj bi, ker mi nikoli ni bilo dovoljeno pomisliti kaj bi jaz rada. Nisem imela pravice vedeti in narediti tisto, kar bi jaz rada. Starši so me tako vzgojili. V njihovem interesu je bilo, da sem tako vzgojena. Še danes se obnašajo tako do mene. Da ja ne bi imela to kar si jaz sama želim. Že ko gre za najbolj osnovne stvari, od tega kaj bi jedla. Ne, tudi to mi ni dovoljeno. Že poskrbita da ne bo tako kot jaz hočem. Nikoli v življenju nisem upala govoriti o tem kaj bi rada. Če sem že povedala na glas, so poskrbeli da se je vse sfižilo. Če pa sem že naredila tisto, kar sem želela so se mi posmehovali. Da ja ne bi občutila veselja in zadovoljstva. To pa ne. Me je blo treba vedno zabiti nazaj, da bodo oni zadovoljni, da bodo oni dokazali svoj prav saj to da nisem srečna in zadovoljna je dokaz kako imajo oni prav in kako so oni že predvideli, da bom nekaj narobe naredila….

Kaj je to sreča, kaj je to zadovoljstvo? Rada bi to vsaj enkrat v življenju občutila. Ne poznam teh občutkov. Ne vem kaj je iskrena sreča in zadovoljstvo. Ne vem kaj naj me motivira, da sploh še grem naprej. Kje naj najdem motivacijo. S čem naj se tolažim? Saj kar naprej tečem in tečem, pa nikoli nič. Nikoli ne občutim sreče in zadovoljstva. Celo življenje imam občutek kot da delam nekaj kar prinaša korist komu drugemu. Celo življenje imam občutek kot da živim za druge in jaz sploh ne obstajam. Sploh nimam občutka, da sem jaz. Vse kar naredim je brez pomena. Kar naprej je ena praznina. Vidim druge ljudi kako so veseli, so ponosni ko nekaj naredijo in dosežejo. Jaz teh občutkov ne poznam. Jaz sploh ne čutim da sem jaz nekaj naredila / dosegla. Meni je to vse skupaj tuje. Meni se toliko gorja zgodi na poti do uspeha, da enostavno to kar dosežem mi na koncu ne pomeni nič. Toliko bolečine in muk doživim da nekaj naredim in dosežem, da mi to na koncu ne pomeni čisto nič. Meni je na koncu vse odveč. Vsaka stvar me spominja na bolečino, ker sem kri scala, da sem do nje prišla. Pa sploh ni pomembno za kaj gre, za neko veliko stvar ali za nekaj povsem običajnega. Za vsako stvar sem se morala hudičevo namatrati, da mi je na koncu bilo žal, da sem sploh kaj naredila. In kako naj potem občutim zadovoljstvo? Kako naj se potem nasmejim in naj bom ponosna da sem nekaj naredila in dosegla, ko pa mi v ozadju kar naprej letijo flashi o tem kolko sem morala pretrpeti da sem to naredila?

Nikoli mi ni bilo dovoljeno imeti prijateljic, kot otrok sem bila ves čas zaprta in mi je bilo prepovedano se družiti in se igrati z drugimi otroki. Velikokrat sm zbežala od doma in seveda sem vsakič bila potem tepena. Tepena sem bila ker sem se hotela igrati z drugimi otroki….. Ko pa sta rodila brat in sestra, sta seveda kar naenkrat bila moja skrb in dolžnost. In spet je bilo po meni. In tako celo življenje. Kar naprej bi nekdo rad visel na moji grbi. Kar naprej bi morala jaz delati za druge in je kar moja dolžnost da jaz skrbim in pomagam drugim. Da bi pa kdo skrbel za mene in meni pomagal – z lepo besedo, ne mislim na materialne stvari – pa bog ne daj. Moji starši, in tudi familija, so mi jasno dali vedeti, da sem jaz dolžna in jaz moram za njih skrbeti, tako materialno kot drugače. Ko pa sem jaz zbolela, ko pa sem jaz po operaciji potrebovala pomoč, pa ni bilo nikjer nobenega, tudi da bi kdo vprašal kako sem. Niti tisti, ki bi sami morali imeti občutek dolžnosti in sočutja, ker sem jaz za njih skrbela ko so bili na postelji.

Jaz za svojega življenja nisem doživela, da bi me oče poklical. Po telefonu mislim. Niti enkrat. Pa živimo kar nekaj sto km narazen. Mati me je enkrat poklicala, pa še to je bilo zgolj zaradi dolćnosti, zato ker jo je vedno zanimalo določene stvari. Leta in leta sem jaz bila tista, ki je klicarila domov. Nazaj itak nisem dobila nič. Nobenih čustev. Nobeden se ni razveselil ker sem poklicala. Leta in leta sem hodila domov v upanju, da bom vsaj enkrat dobila eno drobtinico, ljubezni, staršev…. saj ne vem niti kaj sem pričakovala. Nikoli nič. Nobeden se ni razveselil ker sem prišla. Kot da ne bi. Tako tudi ko sem šla, je bilo kr enak. Prišla ali ne, je bilo vseeno. Nobenega objema. Jaz ne vem niti kaj je to starševski objem. Jaz ne vem ali sem to kdaj v resnici doživela. Sploh se ne spomnim tega dogodka, niti občutka. Ne iz otroštva in ne kasneje. Ko sem še hodila domov me je seveda mati objela ko sem prišla, sm ta objem je vedno bil tako lesen, tako prazen….. Oče me ni nikoli. To se je kr vedelo, da je to nekaj kar se ne počne…..

Sedaj pa že kar nekaj časa nimam nobenih stikov z njimi. Z nobenmu od familije. Postalo mi je enostavno odveč in brezveze, da vzdržujem stike z ljudmi, ki sem jim enostavno samo predmet izkoriščanja. Ko je bila veselica me nobeden ni vabil. Brat se je poročil pa še toliko mu nisem bila vredna, da bi mi povedal kaj šele da bi me povabil na poroko. Od znancev sem izvedela, da se je poročil. Nobeden od familije se takrat ni oglasil niti mi povedal, k miši so se skrili v luknje. Ko pa je hudo in je treba kaj reševati, takrat pa se spomnijo name. Takrat sem jim dobra. In tega sem imela dovolj. Zlorabe. Dobesedno sem se počutila zlorabljeno in posiljeno. K marioneta, ki jim služi da oni dosežejo svoje cilje in sebe pokažejo pred publiko.

In tako se po letih dozorevanja in bolečine, še vedno spopadam z bolečino. Boli me. To da kot prvo nikoli nisem imela starše in jih nikoli ne bom, to da nikoli ne bom imela ne sestre in ne brata, to da sem za njih odpadek, ki ni vreden niti da bi me poklicali in vprašali kako sem, kje sem, ali sem jedla…. Nisem nikoli doživela od njih skrb, to da njih skrbi zame je meni neznanka. To, da v celi familiji ni bilo ene osebe, ki bi mi dala vedeti da sem del te familije, ni bilo ene osebe ki bi mi kadarkoli podala roko in mi dala upanje, me potolažila…..

In boli, to da se zavedam da nikoli ne bom del te družine, te familije. Da nisem od tam ,da me niso sprejeli niti me bodo kdaj sprejeli. Boli ko vem da ni osebe, ki bi jo vsaj malo skrbelo zame, da ni nobenega od njih ki bi se spomnil kdaj pa kdaj poklicati, tko brez obveznosti. Boli ko nimaš staršev, boli ko nimaš družine…. Čeprav veš, da je to edina pametna pot. Bolje je nimati kot pa kar naprej doživljati zavrnitve, kot pa kar naprej doživljati poniževanja. Boli ko se zavem da moji starši niti toliko občutkov in čustve do lastnega otroka nimajo. Niti toliko nisem njihov otrok da bi mi vsaj dali vedeti da sem njihov otrok, kaj šele da bi kaj naredili zame. Ne vedo niti kaj delam, niti s čem služim kruh, niti ali sem zdrava, niti karkoli…… Ne zanima jih. Važno, da nisem na njihovi grbi in to je to.

Nisem še spoznala nekoga, ki je doživel, ali doživlja, enako usodo. Zanima me ali sploh kdaj neha boleti? Ali sploh kdaj otrok neha želeti in pričakovati ljubezen / starša? Ali otrok sploh kdaj neha pričakovati občutek sprejetosti ? Ali neha kdaj boleti to, da te še lastni starši ne marajo in jim ni mar zate?

Pozdravjeni!

V svojem življenju sem srečala veliko ljudi z zelo podobnimi izkušnjami odraščanja in nato življenja, kot so vaše.
Ja, odgovor je, da. Da, lahko neha boleti, da te lastni starši ne marajo in jim ni mar zate, a ne preneha samo od sebe.
Otrok ves čas želi in pričakuje ljubezen staršev, a odrasli lahko preide v stanje, ko sprejme, da tega od svojih staršev ne more dobiti.
V situacijah, kot so vaše potrebujete dobrega terapevta oz. svetovalca, da bo šel z vami skozi vse to. In trajalo bo kar nekaj časa ampak se da iti čez, preboleti. Če želite, da vam svetujem koga, mi lahko napišete to v zasebnem sporočilu.

Mateja Debeljak, univ. dipl. soc. delavka

Bolečina, ki izvira iz preteklosti, bolečina ki je sestavni del mojega odraščanja, mladosti in celotnega življenja. Nikoli nisem občutila pohvale, pozitivnega komentarja od staršev, od najbližjih sorodnikov. To me zelo boli. Zelo mi manjka. Hecno je kako pozitivni komentarji vseh drugih ljudi, ki me poznajo in cenijo, nimajo tako rekoč nobene teže. Nič mi ne pomeni pohvala ali priznanje ki ga dosežem, ker me globoko v meni boli to da nimam ne staršev, ne družine in nobeden od sorodnikov, ki bi mi izrekel neko pohvalo, pozitivno mnenje, mi potrdil da imam prav. Nisem nikoli imela ene osebe v celi familiji, ki bi res bila iskrena z menoj, ki bi bila na moji strani, ki bi mi dala kakorkoli vedeti da imam prav, da sem ok, da sem na pravi poti, da ji lahko zaupam. In hecno je kako sem prazna in kako mi manjka ta potrditev. Kako mi manjka pohvala očeta ali matere. Kako mi manjka njihova skrb zame. Nikoli jih nisem zanimala. Nikoli nisem bila za njih otrok da bi me poklicala, vprašala kako sem, kaj delam, kako mi gre, kako živim…. Ne, tega nisem nikoli doživela. Vedno sem imela občutek, da sem jim dolžnost in obveznost, nekaj kar morajo prenašati. Nikoli, nikoli nisem občutila zaželenosti, to da me komaj čakata da pridem, da me vidita. Nikoli, prav zares nikoli. Moji materi je bolj pomembno da gleda španske serije, da ji ja ne bi kaj ušlo, kakšen del, kot pa da ta čas posveti meni, da se kaj z menoj pogovori, da mogoče skuha kaj kar rada jem. Seveda ne, saj sploh ne ve kaj imam rada in kaj rada jem. Ne zanima jo. Nikoli me tut vprašala ni kaj takšnega. Od rojstva naprej se počutim zavrženo, odveč, nezaželeno. Nikoli ni bilo ene osebe v familiji, ki bi mi dala upanje, ki bi me zaščitila, ki bi mi pomagala preboleti vse to. Vsi so vedeli in vedo kakšno stanje je v naši hiši, ma prav nikoli se nobeden ni zavzel za nas otroke. Vsi so obrnili glavo stran, vsi so obrnili hrbet in se delali kot da nič ni. Nobeden ne ve in ne more razumeti koliko bolečine in koliko travm povzroči takšno obnašanje staršev. Nobeden ne ve in ne more razumeti kako težko je živeti, ko nimaš temeljev, ko nimaš doma, ko nimaš prav nobenega ki bi mu lahko zaupal in ki bi ti stal ob strani. Tega se ne da opisati in razložiti, dokler tega ne občutiš na lastni koži, ne veš za kaj gre. Nobeden ne more razumeti kaj pomeni ko so do tebe nasilni tisti ki naj bi te branili pred nasiljem. Koliko bolečine in trpljena ti lahko povzročijo tisti, ki naj bi te imeli radi, ščitili pred tovrstnimi dejanji in bili tvoje utočišče. Kakšna praznina je v človeku, ko se zaveš da si sam, da nimaš nobenega, da nimaš kam. To je druga vrsta bolečine, to ni tista bolečina ki jo človek doživlja ko izgubi ljubljene osebe v nesreči. Ne to je povsem nekaj drugega, tako razdirajočega, da se mogoče te bolečine nikoli ne moreš znebiti. Kaj je to nasmeh? Kaj je to veselje do življenja? Mislim, da tisti, ki smo od rojstva živeli v bolanem vzdušju, nismo sposobni in ne vemo se nasmejati, brezskrbno nasmejati in se razveseliti tako kot vsi normalni ljudje. Ne glede na to kako daleč prideš, kakšne uspehe požanješ in koliko dobrega na tem svetu narediš, si še vedno prazen, ti to ne predstavlja užitka niti te napolni. Manjka ti lepa beseda očeta. Manjka ti priznanje iz domačega ognja. Tega pa nikoli ne dobiš. Razen kritik in posmeha od lastnih staršev drugega nisem dobila. Ko me zdaj začne kdo kritizirati, od nadrejenih, od prijateljev, bi jim zaželela da kar izgubijo glas, da jim glasilke počijo in nikoli nobenega več ne morejo kritizirati. Ko sem imela nesrečo, da sem delala v firmi katere lastnik je nadiral in poniževal vse delavce po vrsti mi je bilo slabo. Privoščila sem mu smrt. In nikoli v življenju ne bom mogla sprejeti niti tolerirati ljudi, ki nadirajo, kritizirajo in ponižujejo vse povprek. Gabijo se mi ti ljudje. Bi vse takšne osebke kar poslala na drug planet, naj se med seboj pobijejo, če tako uživajo v poniževanju drugih.
Ne glede na vse uspehe v življenju. ti kar naprej odzvanjajo besede očeta, da si itak nihče, da nisi nič naredil ,da vse kar si dosegel ni vredno nič. Odzvanjajo besede, da kakšna njena šola, to da je ona naredila faks itak ni nič, če bi bila kaj vredna bi se poročila in imela svojo družino. In nihče ti ne verjame da je tvoj lasten oče tako zloben do tebe. Nihče ti ne verjame da te to hudičevo boli, do kosti, da se počutiš manjvredno ko te tako zaničuje lasten starš. In nihče ti ne verjame ko na koncu vse svoje uspehe čutiš kot poraze in nekaj slabega. Nič kar sem dosegla v življenju mi ne predstavlja nekega uspeha, ker so vsak moj uspeh spljuvali. Vsak moj uspeh je bil spremljan s poniževanjem in posmehom, da mi na koncu to kar sem naredila ni bilo nič vredno. Ja, normalno, saj je popolnoma razumljivo da se pohvališ s svojim uspehom in je popolnoma normalno da dobiš priznanje od najbližjih, od družbe da si naredil nekaj pozitivnega. In to naj bi te gnalo naprej in ti dalo voljo da delaš na napredku, da se trudiš biti boljši. Nobeden ne more razumeti bolečine, ki jo doživiš ker bežiš od doma. Odkar se zavedam svojega obstoja sem si želela le eno in to je zbežati stran od doma.
Nobeden ne more razumeti kako je ko te kot otroka izolirajo in ponižujejo. Ko sem kot otrok kaj narobe naredila, kaj ušpičila me je oče pretepel do onemoglosti in nato sem morala v kotu sedeti na tleh, da je vsak ja videl kako sem zanič. Jokati se nisem smela, ker se mi je pol še smejah v obraz, da kakšna sem, vsa slinastna. Mati me nikoli ni objela niti potolažila. Druga varianta je bila da some zaprli v sobo kjer sem potem okamenela od vsega, tut jest nisem dobila. Še največji zločinci niso bili tako kaznovani. In nikoli, prav nikoli se ni našla niti ena oseba na tem svetu, ki bi mi pomagala to preboleti, to pretrpeti, ki bi mi pomagala v takšnih situacijah, ki bi me potolažila. Vedno sem bila sama in brez upanja, da bo kdaj boljše in da bom kdaj prišla ven iz tega zapora. Nikoli ni bilo ene roke…..
In danes kot odrasla oseba se borim sama s seboj. Nisem sposobna normalno živeti. Strah se je zakoreninil globoko. Rane in zlobne besede staršev so se vrisale v kožo in tudi ko začutim kaj veselja in zazrem ali slučajno pomislim, da zdaj sem pa res zmagala, mi gre bolje, sem ponosna nase, se mora zgoditi kaj da me zabije nazaj. Če ne drugega, se najde en idiot, ki bo našel razlog in način da me skritizira in spljuva. In sem spet tam, na dnu. Prizadeta in brez volje. Vzamejo mi voljo. Če se še toliko trudim, se najde ena zloba, ki mi vzame voljo, upanje in idejo da je življenje mogoče lepo. In mi vzamejo upanje, da sem ok, da sem vredu in vredna. Tolikokrat sem bila razočarana, da sem začela postajati zlobna. Včasih se mi zdi da bi vse te nasilne, zlobne ljudi najraje namestila v Auschwitz in jim dala kar zaslužijo. Ne bi jim dala niti pravice živeti. Vsem ki na nasilen način, z vpitjem in poniževanjem drugih hranijo svoj ego bi odvzela pravico do moči. Dovolila bi jim le da pometajo cesto in kidajo gnoj, da bi vedeli kaj to pomeni ko si na dnu in vsak lahko dela s teboj kar mu je volja. Da občutijo kaj pomeni ko ti nekdo posega v tvoje bistvo, v to kar ne bi smel.

Moja mati ni skrbela zame. Mi ni namenila objem ali kaj lepega. Je pa poskrbela da sem se počutila še bolj zanič. Ne morem pozabiti kako mi je rekla, da sem gnila kot svoj foter. Da saj ni čuden da se nisem poročila, kdo bi me pa hotel takšno. Kako ji je čudno da sploh imam kakšne prijatelje glede na to kakšna sem…. To pa mi je znala rečt. Da bi mi pa skuhala kaj zame, da bi me objela, ni nikoli znala. To pa ne. To mogoče ni naloga matere…. Pljuvat čez mene sestri in bratu ji ni problem. Moja lastna mati dela konflikte med lastnimi otroci.
Najbolj žalostno pa je to, da nikoli v življenju nisem počela neumnosti. Skrbim sama zase, šolo sem naredila, sama sem si itak vse plačala, delam, imam službo in delo, od nobenega nič ne zahtevam in nobenemu nisem v breme, nikoli policija ni imela opravka z menoj, nikoli nisem pila alkohola, se omamljala, delala težave. Skrbim kako se obnašam do drugih in kaj počnem. Pomagala sem vsepovprek, in finančno in fizično, tudi staršem, sestri in bratu, in ostali familiji, na koncu pa se oni vsi meni posmehujejo in po meni pljuvajo. Kakšna sem jaz, res, čudno da sploh imam kakšne prijatelje… to sem dobila v zahvalo od matere. Ni se pa vprašala kakšna sem jaz, ko sem ji dala denar. Takrat jo to ni motilo. Je vzela denar brez slabe vesti, in seveda veselo še naprej pljuvala po meni. In to da iz mene dela lažnivko, to je veselo delala od otroštva naprej. Ne vem kaj sem kot otrok morala narediti, da celo življenje iz mene dela lažnivko….. v resnici pa je ona tista, ki laže.
In kar je najhujše od vsega, nikoli ne vidiš pri njih ne obžalovanja, ne kesanja in ne opravičila. Moji starši nikoli niso z ničemer nakazali, da so se kdaj zmotili, ali pa da mogoče takrat niso prav ravnali, da mogoče niso vedeli kaj je bilo takrat in so napačno sklepali…itn itn. Ne, nikoli, ma res nikoli ne bodo dali vedeti da so oni mogoče kdaj kaj narobe rekli, naredili, mislili ipd. izkoristili bodo vsako priložnost da krivdo zvalijo name. Prav vsak razlog je za njih dober da mene naredijo za krivca za vse. Ni važno za kaj gre. Bodo že poskrbeli da sebe operejo. Nimajo vesti. Niti kanček. Kadar sem materi rekla, da je kaj naredila narobe do mene, ali pa da mi je kaj grdega rekla, da je nepravična do mene, mi dogovori da ni res, da se lažem, da sem ljubosumna, ipd.

In tako minevajo dnevi, leta in življenje. Ves čas nosiš v sebi praznino. Ki jo ni mogoče zapolniti. Ki je kar naprej tam, boleča in globlja. In nihče ti ne verjame. Saj kako pa bi ti lahko. Delaš, se nisi hotel obesiti, živiš in se trudiš iti naprej, navzven vse zgleda cool. Notri pa je jama, jama brez dna.
Ko si še mlad, imaš zdrave živce, nekako gre. Se boriš, imaš cilje, si želiš postaviti na noge, uspeti, dokazati, materialno preskrbeti. Ko dosežek nek nivo samostojnosti pa se ti vse sesuje na glavo.
Nisi sposoben imeti fanta, moža. Upira se mi, gabi se mi. Že sama misel na moškega mi je ogabna, ker me to spominja na očeta. Kljub temu, da se zavedam da niso vsi ljudje slabi in niso vsi moški enaki, se mi gabi. Kakorkoli se trudim, se zgodi asociacija. In to me odbija, me odvrne da bi sploh potem se spuščala v vezo. Ne predstavljam si da bi bila poročena, da bi imela moža, ki bi od mene seveda pričakoval in zahteval določene obveznosti. To mi je enostavno nesprejemljivo. Ne morem. Pa ne, da nimam fizičnih potreb, ampak v glavi je enostavno preveč slabih spominov, slabih izkušenj in bolečine. Si ne predstavljam, da bi še z enim moškim morala iti čez vse to kar sem že enkrat v otroštvu, da bi še enkrat podoživljala vse te travme in bolečino. Enostavno mi je to preveč. Ne želim si tega. Vse kar si želim je mir. Da se že enkrat umirim in neham trpeti, neham kar naprej podoživljati bolečino. Dovolj imam vsega, prav zares. Ne potrebujem še več travm, dovolj jih imam za celo življenje.
Moji starši se niso nikoli ukvarjali s tem kaj se dogaja z menoj. Verjetno je vsak normalen človek opazil da nekaj ni ok. Moje nezanimanje za moške je več kot očitno. Moji starši se nikoli niso vprašali zakaj sem jaz vedno in še vedno sama. To ne. Se pa posmehujejo, ker sem sama. To pa. To jim je v največje veselje. Dokazati kako so imeli oni vedno prav, ko so trdili da sem zanič in da iz mene ne bo nikoli nič. To je njihovo orodje in obramba. Da bi pa kdaj vprašali zakaj pravzaprav nimam fanta ali moža, ali sploh enega moškega, to pa ne. Oni niso starši da bi kaj takšnega vprašali ali se s tem ukvarjali.
Želim si, v resnici si želim imeti enega moškega s katerim bi podelila lepe in slabe trenutke. Samo kaj, ko me preveč boli in najraje zbežim. Boli, to kar sem doživljala toliko da si potem najraje ne želim ničesar več v življenju. Izgubila sem tudi voljo do življenja. Včasih si prav želim da bi kar nehala živeti. Žal ne gre. Samomor pa zaradi jebenih moralnih zadržkov, ki so mi jih vcepili starši ki kršijo vsa moralna in človeška načela, ne morem storiti. Ko bi vsaj imela pogum in bi končala to svoje trpljenje. Pa ga nimam. Se mi takoj prikrade misel da bom kao trpela še na onem svetu če se bom ubila. Srčno upam, da ne obstaja nobeden drug svet. Meni je še ta preveč.

Pozdravljeni,
moje mnenje je še vedno, da se da s kvalitetno terapijo marsikaj storiti in izboljšati življenje.
Veste katera knjiga mi je prišla na misel za vas, da bi mogoče nekaj odločilnega premaknila v vas. Lahko da vam bo pretežka, pa jo sploh ne boste mogli brati, lahko pa bo premaknila nekaj odločilnega znotraj vas. Poskusite. Ste že slišali za knjigo Otrok brez imena? Govori o želji po preživetju, otroka, ki je bil zelo, zelo trpinčen s strani svoje mame. Napisal jo je Dave Pelzer in opisuje svoje življenje. Je prva v sklopu triologije.

Upam, da vam to, da ste vse to zapisali, vsaj malo olajša vašo dušo.

Srečno!

Mateja Debeljak, univ. dipl. soc. delavka

Lepo prosim če mi odgovorite kje se da to knjigo kupiti . Hvala

Pozdravljeni,

na povezai: http://www.bukla.si/?action=books&book_id=9431 pridete do ene od možnosti nabave knjige.

Lep pozdrav,

Mateja Debeljak, univ. dipl. soc. delavka

Zgodba podobna moji. Jaz sem imel to srečo da sem obkrožen z pravimi prijatelji, kateri so mi (nezavedno) pomagali in stali ob strani.
Največji preobrat pri starših je bil ko sta spoznala da stanjuna sinova odšla za vedno od hiše, s končano šolo, službo, družino..
Ampak še vedno je moje srce trdo kot kamen

Veliko si napisala o slabih straneh svojega življenja. Znaš dobro opazovati in dobro opisovati. Tvoje otroštvo je bilo zelo boleče, vendar zdaj si odrasla in imaš priložnost, da kaj spremeniš v smeri, kam želiš iti naprej, kakšno življenje si želiš živeti.
Moj predlog je: začni iskati pozitivno, dobro, lepo v življenju.
Najprej to, da sploh si živa. Pa kolikor toliko zdrava. Se lahko sama preživljaš? Začni se učiti in iskati, kaj ti je všeč, kaj ti prinese drobno zadovoljstvo. Če boš vztrajna, bo tega vsak dan več in težki spomini se bodo odmikali. Pomoč terapevta bi zagotovo zelo zelo pomagala.

Vsekakor pa piši, piši, piši. Tako boš dala hudo in grdo in boleče iz sebe. Mogoče je to zate najboljši način, saj nimaš izkušnje zaupnega pogovora, znaš pa se pogovarjati sama s sabo v mislih. Zapisuj to.

Mogoče začneš pisati obrnjeno – vse negativno spremeni v pozitivno – torej napiši, kakšno življenje bi si želela. Npr da tvoj oče ni pijanec – kako bi to dejansko zgledalo? Da tvoja mama ni zagrenjena koalkoholičarka. Kakšna bi bila?

Odloči se in začni!

Vem, da je že malo pozno in ne vem ali boš prebrala, ampak vseeno.

Jaz sem imela zelo hudo otroštvo, oče prav tako pijanec. Ko je z mano govoril, me je samo žalil ipd. Precej podobno kot pri tebi.
In več let me je ta “slaba karma” spremljala, nizka samozavest, neodločenost, za sabo imam eno dolgoletno propadlo zvezo. Zakaj? Zato, ker je moj partner bil slika mojega očeta, le da ni bil pijanec. Pretepač, kolerik, jaz sem pa bila njegova služkinja. Kasneje sem ugotovila, da sem magnet za slabe fante in to je seveda posledica napačnih prepričanj o sebi, ki so mi ostala iz otroštva.

Vem, da ti to mogoče ne bo pomagalo, ampak jaz v tvoji zgodbi vidim sebe. Nesrečna v otroštvu, tako me je nonstop spremljala nesreča, povsod. In to se mi je vcepilo v misli.

Ko sem bila že povsem na dnu, na robu tega, da si vzamem življenje, sem pogledala v kup tablet, s katermi se se mislila “zastrupiti”. In takrat se je v meni nekaj premaknilo. Namreč, vprašala sem se: Ali sem res kriva za to, za takega očeta, slabo družino, slabo življenje? Enostavno sem v trenutku sprejela odločitev, da bi rada živela. Stekla sem ven in tistikrat celo noč enostavno tekla po gozdu, ja, stekla sem nekam, kar nekam, v gozd, brez strahu, brez zadržkov. In to je bilo vse. Zveni kot roman, ampak je resnica.

Naše misli so naše edino vodilo in ti moraš to dojeti pri sebi. Bistvo tvojega obstoja ni tvoj oče niti tvoja bolečina ampak samo tvoj jaz. Kdo si? Zakaj si?
Kasneje sem svojega očeta enostavno odrezala iz življenja in nikoli več nisem vprašala zanj. Preprosto. In ni mi žal.
Danes sem srečeno poročena in v pričakovanju drugega otročička.
V resnici je vse skupaj zelo preprosto. Živiš ali pa ne. Za življenje imaš samo eno priložnost, druge ne boš dobila. Verjemi, vse je v moči trenutka. Trenutka, ko se odločiš, da si oseba zase in da je tvoje življenje edinstveno in lepo ne glede na vse.
Nekateri nimajo take priložnosti in mi se tega ne zavedamo, nekje so otroci samo številka, umorjeni pri rojstvu in podobno…
In samomor je za strahopetce, resnično. Življenje je samo eno in to pogosto pozabimo ceniti.

Avtorica….malo pozno sem videla tvoj post, pa vseeno upam da boš to videla.
Kako zelo čutim tvojo bolečino, praznino, stisko ki jo opisuješ, prav enako jaz doživljam, zelo podobna zgodba tvoji, enako ugotavljam,kako ti lahko starši zaznamujejo življenje, borim se že zadnjih 15 let od svojih najstniških dni za boljše življenje, pa vedno pride kaj kar me sesuje, ta usoda mojih staršev me spremlja…
Hodila na terapije, ne morem reči da si nisem uredila življenja, sem si ga, vendar vedno pride kakšen rušilni val, ki mi vse podre in se spet znajde v teh občutkih. Meni je pomagal šport, da sem se izvlekla iz najhujšega, trenutno nimam te možnosti zaradi okoliščin in mi je res težko.

Gospa, res je, prihajajo rušilni vali. Meni je všeč prispodoba, da pot naprej vodi v obliki spirale, če je to pot duše in ne pot ega. Če gre nekaj v življenju ves čas samo kot po maslu in brez ovir, samo naravnost, potem se enkrat zlomi in zlom je hud. Takrat gre za pot ega. Če pa gre nekaj v obliki spirale, ko tako kot pravite, pride val in se navidezno stvari podrejo, v bistvu, pa če dobro opazujemo, vidimo, da smo napredovali. Četudi za čisto majčkeno. Samo na prvi pogled je vse isto, drugače pa potujemo v majhnih korakih. In včasih mogoče res naredimo dva koraka naprej in enega nazaj. Nič hudega, pot je prava. Tako pač gre. Vse prevečkrat nasedemo iluzijam, da se je vsega potrebno naenkrat rešiti, da je potem vse samo še pravljica, vedno srečni, vedno zadovoljni, vse je za nami. Ni tako. Stvari, bolečine postanejo obvladljive, znamo jih tudi spustiti in znamo tudi uživati, toda pridejo trenutki, ko rane znotraj nas potrebujejo pozornost in takrat jim jo pač namenimo. In vsakič, ko ji namenimo pozornost, jo zdravimo. Tako to gre. In tako kot obstajajo vali »nesreče«, obstajajo vali »sreče.« Gospa upam, da boste uteho, ki vam jo je nudil šport, našli vsaj začasno drugje.
Srečno!
Mateja Debeljak, univ. dipl. soc. delavka

Z veseljem bi ti dala kakšen dober nasvet, ti pomagala, da ojačaš in dvigneš iz teh oklepov. Pa žal ni formule, ni pravil, ni recepta. Vsak se mora na svoj način spoprijeti in najti pot iz tega. Da se priti ven iz tega, da se ozdraveti in postati svoj človek, zaživeti normalno. Kar lahko iz osebnih izkušenj priporočim je, da se obnašate tako kot vam v določenem trenutku ustreza, da se ne pustite ukazovati in prilagajati množici, da ne podležete zahtevam in vrednostim in pričakovanjem drugih – pa da ste iskreni do drugih. Jaz npr. nikoli prej nisem nekoga zavrnila ali povedala točno tako kot mislim (nisem tega upala), danes to počnem v situacijah ko mi nekaj ne ustreza, ne ustreza mi nekaj kar so mi postregli na mizo za jesti in tega ne jem, čeprav riskiram da me bodo zasovražili; ne potrjujem mišljenj drugih če se z njimi ne identificiram, ne grem na nek obisk samo zato ker se to spodobi in ker moraš. Skratka, delam to kar meni dejansko ustreza v določenem trenutku / situaciji, seveda ob zavedanju za koga gre, poskušam čim več komunicirati da ne pride do zapletov – ljudem povem po pravici in se običajno zgodi, da imam razumevanj in zavrnitev ni več zavrnitev. Se pa zgodi tudi obratno, nekatere prijateljice so me že blokirale :). Pa nič hudega, njihova odločitev, je pa edino važno to, da jaz vem kdo sem, kaj sem in kakšna sem jaz do teh ljudi.

Drugo kar mi je pomagalo je menjava okolja s katero sem zamenjala krog ljudi. Poleg tega sedaj hudičevo pazim s kom navezujem globlje stike in s kom sem res iskrena, koga spuščam v svoje življenje – ljudje z drugačnimi etičnimi, moralnimi in drugimi načeli ne morejo več biti sestavni del mojega življenja. Kot prvo z njimi ne morem biti iskrena in to je spet mučenje zame, kot drugo ne želim imeti ob sebi ljudi v katere bom ves čas dvomila. In ta del procesa okrevanja je postal tako očiščujoč. Življenje je postalo bolj sproščeno ker točno vem s kom sem in kakšna je moja okolica. Neprecenljivo. Tukaj moram poudariti, da sem jaz stike s starši in familijo prekinila. Na srečo si to lahko privoščim, že zaradi same razdalje. In to me je odrešilo. Sem novi človek. Se skoraj nikoli ne spomnim na njih, sem usmerjena v svoje življenje, me ne vračajo nazaj s svojimi bolnimi komentarji in vedenjem. In bolj, ko čas mineva, bolj sem prisebna, bolj sem trda, bolj sem stabilna. Se še vedno zgodi kakšen udarec. Zadnjič mi je npr. eden od sorodnikov poslala email, ker email naslova nisem zamenjala, kar me je spravilo v slabo boljo. Sem bila takšna 3 dni, potem sem se pobrala, oziroma bolje rečeno moje sedanje obveznosti so me pobrale in vrnile nazaj. To situacijo sem dala čez, si rekla da so pač takšni kot so in to je to. Od sedaj naprej bom tudi email ignorirala ali pa bom spremenila email naslov, in rešeno. Številni bodo rekli, da je to neumno kar počnem, da tako nikoli ne bom prišla ven, da to ni rešitev, da moram nekaj razčistiti, da moram predelati ipd. Pa naj. Jaz vem, da je to moj način, da vidim rešitev samo v tem, da drugače ne zmorem, sem poskušala leta in leta, pa sem vedno bila izpita. Danes, kot odrasel človek sprejemam to dogajanje takšno kot je, in obenem odločam in zavzemam stališče, da tega sranja ne potrebujem več v svojem življenju in da bom naredila vse kar je v moji moči, da to kar sem prej doživljala ne prestopi praga mojega doma, mojega zatočišča in varnega kotička. Pa četudi to pomeni, da bom prekinila vse stike z vsemi in tudi spremenila ime, priimek ipd. Kaj bodo rekli strokovnjaki, me prav boli patka. To je moj način in je meni ustrezen zato, ker gre zame in moje življenje. In ker sem leta in desetletja življenja izgubila, da bi končno imela starše in dom in ljubezen ipd. na koncu dobila nič, sem se odločila da tega nič pa res ne potrebujem, pa tut če je konec sveta.

Torej, vsak se mora odločiti kaj je njemu najbolj pomembno in kaj ga zdravi. In tako delati. Ne pa delati nekaj na silo. Ne hoditi nekomu na obiske in jesti njegov strup samo zato da sosedje vidijo kolk je pri vas v hiši vse ok. Bljak. Počela sem to leta in leta, in vedno potem en mesec bolehala in se matrala da sem se spet postavila na noge. To je življenje v nasilju, katerega sem jaz preživela pač. In dovolj je ena malenkost da se začneš tresti. Jaz vidim, da brez odvzemanja vira takšnega počutja ne prideš ven nikoli. Seveda so situacije v življenju ko nekaj podoživiš samo če imaš prave ljudi ob sebi s katerimi to lahko varno doživiš in skomuniciraš, potem ta strah in slabo počutje izgine. Ne vem kako, samo pač tko je. Jaz sem si našla osebo za pogovor. Res je strokovnjak, vendar je najprej prijatelj s katerim se lahko pogovorim kadar potrebujem. Pa sploh ne gre za neke strokovne pogovore in terapije, temveč za sproščene človeške pogovore ko si lahko dam duška, ko povem to kar mi v resnici leži na duši. Tudi tega nisem nikoli od prej bila vajena – da povem da mi nekaj ni všeč, pa da nekoga ne maram, pa da me je nekdo užalil ipd. To je bilo prepovedano, se je leta nabiralo v grlu, sedaj pa to lahko izustim in se osvobodim. Tudi to je veliko. Najdite si nekoga s katerim se lahko pogovorite, olajšajte si dušo, ni nujno da je strokovnjak. Včasih so to vlogo prevzele babice in tete, žal pa so današnje preveč obremenjene same s seboj…

Za zaključek lahko le še priporočam čim več življenja, danes in za prihodnost. Naredite vse tisto kar ste si kadarkoli želeli narediti, privoščite si tisto po čemer hrepenite, lepo se oblecite, kupite si tisto kar vam je res všeč in za obleč in za jest, pojdite tja kamor vas vleče, družite se samo s tistimi ljudmi, ki vas res imajo radi in vas sprejmejo takšno kot ste – vas ne merijo kar naprej kako ste oblečene, kakšno frizuro imate, kolk ste zaslužile, kje ste bile na dopustu ipd. Pa veliko komunikacije z ljudmi okoli vas, da pridobite nova spoznanja, poglede in razmišljanja drugih, ki zelo pomagajo živeti danes, da najdete svoj kotiček – nekdo vas navduši, nekdo razočara, v vsakem primeru pa da novo lekcijo, ki izniči pretekla prepričanja in ohranja v sedanjosti. Nova prijateljstva, ki pomenijo nove vezi zaradi katerih pozabimo in odmislimo ljudi od katerih bi radi bili sprejeti in ljubljeni, pa tega nikoli ne bo. Pomaga in tudi zdravi, da danes in tukaj imamo ljudi, ki nas sprejemajo in ljubijo – zapolnijo praznino ki nam manjka in istočasno izbriše namišljeno predstavo o ljubečih starših, ki nas tako boli. Obkrožite se z ljudmi s katerimi vam je enostavno lepo tudi ko se nič ne pogovarjate in ki vas bodo poklicali sami od sebe, objeli sami od sebe.
Torej, čim več živeti v sedanjosti. Najdite si nekaj kar vas veseli in to delajte. Pomaga. Preverjeno!

Srečno moje drage duše. Naj kmalu vse zaživimo v miru.

Pišite kaj, ko vam je hudo, lahko si pomagamo z izkušnjami.

Jočem isto doživela

Žal mi je gospa, da ste isto doživeli. Zelo žal. Naj vam solze pomagajo izliti bolečino.

Pošiljam vam virtualni objem.

Mateja Debeljak

Kot bi brala svojo zgodbo.   Razumemo te pa samo mi ki smo dali isto skozi ,

Ne ukvarjaj se preveč z njimi, rajši ta čas,  misli, čustva, posveti sama sebi, tistemu kar imaš rada, majhne drobne stvari  ,  nauči se imet rada same sebe.

Želim ti vse dobro.