Tudi jaz imam kdaj pa kdaj kakšen ne tako dober dan.

Ravnokar mi je poštar prinesel pozdrave s policije – položnica s fotografijo. Radar, jasno. In to – ne boste verjele – ravno tistega dne, ko me je mož peljal v bolnišnico rodit najinega mrtvega sinčka, so naju v naselju (sicer na delu, kjer ni nobene hiše in je ravnina) dobili na radar. Minimalna prekoračitev. Oh, ko vsaj ne bi poslali tiste slike!

Ne sekiram se zaradi plačila, vem, da prekoračitev hitrosti pač potegne za sabo kazen – itak je znesek majhen, ker ni šlo za resno divjanje. Le zabolelo me je, ker je napisan datum in celo točna ura, še posebno pa me je zbodla fotografija…

Le zakaj niso tam viseli kakšen drug dan…

Malce otožen pozdrav

Mogoče je pa nekdo tam gor to storil namenoma – prva in do sedaj edina radarska fotografija, ki jo je moj mož prislužil, je bila “posneta” na dan, ko se je rodila moja hčerka…

Ah…

(((((((špelin@)))))))))

Ob takšnih dogodkih ugotoviš, da naključij preprosti ni. In vse, kar se ti je včasih zdelo, da ne more biti res, dobi nekakšen smisel. Ne vem, kaj je “tam zgoraj”, nekakšen “red” pa vendarle obstaja.

Drži se, samo nekateri to zmoremo.

Draga Spelin@,

zamahni z roko, odzeni turobne misli in pomisli, koliko lepih dejanj naredis vsak dan za svojega sinka (in seveda za svoje)! Ze topla dejanja, ki jih lahko spremljamo tukaj na forumu, so tisto, kar te naj napolnjuje se v naprej! Resnicno, nekaj tako enkratnega in pozitivnega kot izrazas Ti, ne srecamo vsak dan! In vse, kar si zmogla premagati do sedaj je veliko, veliko hujse kot bled policijski “opomin” na bolecino. Ne pusti se negativnim “opomnikom”, da te spominjajo in budijo bolecino. V takih trenutkih poskusi takoj preklopiti v svoj optimizen, v svojo brezmejno ljubezen do sinka, ki jo opazamo in beremo!

Saj vem, da je tezko kar po narocilu to narediti, ampak zdi se mi, da si tako zelo mocna in pozitivna, da bos zmogla! Glavo pokonci, “potrebujemo” te ne-zalostno, da bos tudi nas se naprej polnila s svojo toplino – seveda pa poskusamo dati tudi tebi takrat, ko potrebujes; upam, da nam vsaj malo uspeva!

Ana

Kako sem žalostna ko to berem.
Vem, spomini so grozljiva stvar.
KO sem se sama poslavljala od svojega prvega pikota, sem mu napisala pismo, ki sem ga spravila globoooooko v omaro in ga nikoli več odprla.
Ko sem letos nekaj pospravljala po omarah sem našla to pismo in verjemi, da ga še nisem zmogla odpreti in prebrati, ker so spomini na več kot 7 let oddaljen dogodek še danes premočni. Sprašujem se, kdaj bom sposobna prebrati to kar sem mu namenila.
Zato, draga moja, te dobro razumem, kako so ti s tem pismom zadali močno rano v srce.
Ko že mislimo, da smo se vsaj malo pobrale, se nas vedno znova nekaj dotakne in bolečina izbruhne na plano, v vsej svoji mogočnosti.
Drži se, mislim nate.

Draga moja dekleta, ne bom pustila, da me ena takšnale bedarija potre 🙂

Draga Ana, verjemi, da ste tudi ve meni v veliko oporo in me ravno ve polnite z energijo in voljo. Seveda ostajam še naprej pozitivna!!! Mi se kar tako ne damo, kajne?

Draga Jasna, moje srce je s tabo in mislim nate. Tako vesela sem, da sva se spoznali! Ti si en tako velik sonček, da se še zavedaš ne!

Topli objemi in poljubčki na lička za vse.

Špelin@,
hvala ti.
Tudi jaz sem srčno vesela, da sem te spoznala.
Vidiš, kaj naši angelčki počno tam zgoraj – spoznavajo mamice med seboj :-))

Špelin@, ti si ena fejst punca!

Zdaj že vemo, da ponovno čakaš otročka in iz srca ti ga priviščim!!! Pa naj vas še kdaj slikajo policaji to je res najmanj, kar se človeku lahko zgodi.

Bodite zdravi!!