Pozdravljeni,

Veliko sem prebrala na temo mom, zato sem se odločila, da pišem tu gor. Moja situacija je sledeča. Pred približno več kot enim letom sem spoznala v službi smešno se sliši moškega mojih sanj. Vedel je vse praktično o meni samo pogledal me je v oči. Tega nisem še doživela pri nikomur. Dal mi je občutek varnosti in saj takrat se mi je zdelo tako, da me ima rad. Vse kar sem si zaželela, pa tudi če nisem izrazila mi je izpolnil. Zelo hitro me je prepričal, da se priseliva skupaj. Takrat sem živela še pri starših. Stvar se je začela zatikati pri tem, ko ni moral imeti kredita…zato sem ga vzela jaz- saj sem imela edina službo za nedoločen čas. Vse lepo in prav….opremila sva stanovanje, seveda z mojim denarjem ter plačala najemnino naprej. Spoznala sem njegovo mamo in čudno ampak res sprejela me je kot za hčer. Vedno je govorila kako sem ga spremenila in da od kar je z mano je kot drugi človek…celo moja mama ga je imela za sina- dobesedno sva mu vse dali.
Zatikati se je pričelo, ko so kar na enkrat izginjale položnice, ravno tiste katere bi moral on plačevati. Lastnik stanovanja je tudi že čakal na naslednjo najemnino in stroške- seveda me je pomiril in zatrdil, da bo zadevo sam razrešil. Živela sva v stanovanjski hiši in se je z vsakim sosedom odlično razumel ter hodil na sestanke.
Med tem časom mi je večkrat omenjal, da si želi otroka z mano in da je bila vedno njegova želja biti zgodaj oče- jaz sem bila starejša od njega, zato čeprav nisem razmišljala toliko o temu me je prepričal. V glavnem zelo kmalu sem zanosila. Veselice se je zelo razveselil, dala sem mu še vedno možnost, če ni pripravljen na očetovstvo in če se mu zdi prehitro, še vedno lahko naredim splav. Vendar mi je zatrdil, da ni tako. Vse lepo in prav. Hodil je z mano k ginekologu, na vse možne raziskave in še in še. Imela sem hudo slabost, ki je trajala kar 6m za kar. sem tudi šla na bolniško.Takrat je tako lepo skrbel zame. nosil mi je jogurte in zavihke po šihtu in me večkrat tudi poklical kako sem in če sem kaj pojedla. Vse je bilo lepo in hvaležna sem mu bila, da mi tako lepo stoji ob strani. Ko je ginekologinja pri nuhalni še potrdila, da bo res fantek se je kar jokati začel…seveda veselje je bilo veliko vsem kolegom in skupnim prijateljem je povedal to novico. Celo očeta je poklical, s katerim ni imel stikov, da bo postal dedi. Ponovno je navezal stike z njim, kar si je vedno želel. Skratka kot v pravljici.
Poleg tega, da se je zatikati začelo pri položnicah in najemnini, saj v času moje bolnike ni bilo več toliko denarja, je pri drugem pregledu (morfologija) še izvedel, da bo punčka in ne kot sprva fantek, ga je to vidno potrlo.Meni je bilo vseeno kaj bo samo da je veselo in zdravo. Čisto se je odaljil od mene. Kot da bi odklopil čustva. Vmes sva se morala v mojem 8m še preseliti. kar ni bilo dobro za otroka. Razlog, je bil listek od lastnika da se morava do 31.12.2013 odseliti, ker bo stanovanje uporabljal za osebne namene. Smrdelo mi je vse to. Lastnika nisem našla… moram pa tudi priznati da v času nosečnosti nisem imela kaj dosti stikov z ljudmi. bruhala sem že ko sem zavonjala parfum, kremo ali pot..
V glavnem napake same napake…vendar če imaš izbiro med varnostjo otrokom si odklopiš stresne situacije. Kot že prej napisano sva se preselila v manjše stanovanje z manjšo najemnino. Še bol je šlo navzdol. Skoz je visel na telefonu- wifi in še in še. Prišel je še samo spat domov in jest. Ko sem mu začela malo težit zaradi tega me je kar hitro prepričal, da so to moji hormoni in da to dela zato toliko veliko, da bo imel nadure in da ko bom rodila jih bo koristil za otroka. Čisto pri koncu nosečnosti me je poslal k meni domov, z razlogom, da bo vedno nekdo z mano ker on toliko dela.
Prihajala sem pa še vedno v stanovanje ker sem v bližini obiskovala šolo staršev. vsakič ko sem stopila v stanovanje je bilo umazano, dva krožnika, dve skodelice, čudni fleki na postelji… v glavnem skoraj se mi je snelo. Spet me je prepričal, da so to samo moji hormoni in da naj se ne razburjam. Kakor koli rodila sem 15 dni pred rokom predvsem zaradi živcev. Hvala bogu je bilo s tamaučkom vse vredu. Ostali sva dlje časa v bolnici ker je imela zlatenico. Ko sva končno prišli domov ni bilo nič prištimano- spet vse umazano in smrdeče po čikih on pa kot maharadža na postelji pisal smse in v drugi roki držal tamalo. Ko sem zatežila me je začel ozmerjati. Govoril mi je da sem nesposobna in da naj me bo sram kakšna mama sem. Zlomila sem se sredi veže…in to vse po porodu. Jokala sem kot dež, a me ni niti prišel tolažit. metal mi je tv daljinec da se je rasteščil.
Prav čakala sem, da je zapustil stanovanje še pred tem sem pregledala njegov mobi (tega drugače ne počnem). Ko je končno šel sem našla vse na računalniku. Slike nage od dekleta ki jih je imelo komi 17 let, Vse slikano v najinem stanovanju med časom ko me je on porinil mami.
Nikoli ne bom pozabila, ko sem klicala to najstnico, kaj mi je povedala…da ji je razlagal da sem nora in da si želi da bi bil ta otrok njen in ne moj :(((
V glavnem še zdaj ne morem verjeti, da sem mi je zgodilo to. Krivim se, ker sem ga spustila blizu. Po tem vsem sem se preselila nazaj s tamalo k staršem. Odplačala sem vse dolgove- tudi v tem stanovanju ni bilo nič plačanega, kar je bilo denarja namenjenega za položnice in najemnino je pobasal v žep in se lepo zabaval.z najstnico.
Za hčer ne plačuje preživnine- se izogiba. Stikov ni so pretrgani. Jezi me in sem žalostna saj ne vem kako naj hčerki razložim kakšen je njen oče. Sama sem za vse tako da je težko si vzeti čas, da bi vse to prebrodla- predelala. Skupne prijatelje sem vse skenslala. Pred dnevi sem se tudi izpisala iz FBja. Vsi so vedeli kaj počne, a zinil ni nihče, Tako sem sama in se definiram samo zgolj kot mama- vem pa da bi morala tudi sebe postaviti v prvo vrsto. Kot nameček vsega skupaj sem po porodniški še izgubila delo. Delo je bilo tisto, ki me je vedno pomagalo da sem prebrodila bilo katero situacijo. Za hčer znam vse narediti kar potrebuje…ko se pa sama spravim med knjige in opravo izpita pa vedno padem. Čutim samo jezo in žalost.

Hvala tistemu, ki bo bral tole, že to mi dosti pomeni.

Miš

Miš, to kar si doživela je grozno in velik šok. Ko se prvič srečaš s takšnimi ljudmi je tako, če pa je zraven še otrok je še huje- Preprosto ne moreš verjeti, da je kdo lahko tako grozen in tako brez sočutja ali normalnih človeških čustev.

Vendar ti je vse skupaj prineslo vsaj malega sončka, usmeri se vanjo in se poskušaj čimprej skopati iz vsega skupaj. Pazi na to, da se lahko tak človek, potem ko boš prišla k sebi in mu boš spet lahko koristna spet vrne in je spet vse pravljično…do trenutka, ko nima več koristi, ki jih želi od tebe.

Ne vem, kaj boš naredila sama, boš ostala ali ne, vendar bi jaz sama čimprej zaključila in začela z novim življenjem. Tak človek ti ne more prinesti nič dobrega, da bi se kateri zares spremenil pa tudi še nisem slišala.

GittaAna

Pozdravljene!

Zanima me, kako veš, da je ta oseba res oseba z motnjo, da ni le skupek vseh nekih napačnih delovanj in težav osebe v določenem obdobju? Oziroma, kako si lahko 100% prepričan v to, da je to res ta napaka in vso to krivdo/razlago zvališ na partnerjevo motnjo?

Ker sama se najdem v vsem naštetem oziroma so mi opisi in situacije, ki jih tu berem zelo znane. Čustveno manipuliranje, žaljenje, izsiljevanje, prepoved stikov, nadziranje, laganje, pretvarjanje, ob enem pa nekaj najlepšega kar sem doživela v življenju, nekdo ki se je znal res potrudit, premagat vso mojo trmo, se odpovedat marsičemu zame, enako razmišljanje. ( Ja, saj vem budala sem.)

Še vedno je v meni tisti kaj pa če ni bila samo v njem napaka. Morda tudi zaradi tega, ker te dejansko čustveno sesuje in sam svojih vrednot nimaš več? To se mi dogaja, da sploh ne vem več, da mi tisti njegov glasek še vedno govori, da dajem na koncu sama sebe v nič. Mi tudi ljudje dostikrat rečejo naj že neham za vse krivdo valit nase. Pa sem brez tega razmerja že več kot leto dni, ampak še vedno ne vem.

In koliko časa traja da se tega rešiš? Res je bilo to moje prvo “resno razmerje”. Sama nad sabo že izgubljam voljo. Kaj pa če je z mano kaj resno narobe?

Pa se ne utapljam v tem, grem med ljudi, polno nekih stvari je, ki jih počnem da si zapolnim življenje, uživam, lepo mi je, rada imam življenje. Ampak tistega “wau” pa ni in ni, spoznavam moške, že mislim da se zaljubim, kmalu doživim dolgčas, ker s tistim prej “je bilo pa res nekaj posebnega”. In na splošno ne znam se čisto otresti vsega. In imam pomisleke.

Koliko časa ste rabile punce? Živite zdaj čisto mirno, brez kakršnihkoli pomislekov na to osebo?

Upam, da dihate svobodno in srečno!

Prebrala sem tvoj post in ti bom iz lastnih izkušenj dala kakšen nasvet, ki pa ga sprejmeš ali ne. To je zgolj moje mnenje in morda tebi ne bo všeč. Zmeraj in res zmeraj se za vse naše zveze odločamo sami. S tem moremo tudi sami sprejeti posledice, dobre in slabe. Problem je v tem, da tisti tako imenovani dobri ljudje, ki bi za drugega naredili vse, si nismo nikoli zastavili mej. S tem nismo določili kaj vse dopuščamo in česar ne! S tem nismo smo določili do kje je naša krivda in kdaj nam ni potrebno krivde prevzeti zaradi dejanja drugih. V strupenih partnerskih odnosih se dogaja, da eden od partnerjev prestopi meje drugega. Če ne poznamo do kje je naša meja, prevzamemo krivdo drugega na svoja bremena in s tem krhamo svojo samopodobo, to je pa v tvojem postu lepo zapisano. Dejstvo je, da če nekdo prestopi tvoje meje toleriranja ni prav, da prevzameš krivdo in se obremenjuješ s težavami ki niso posledice tvojih dejanj. Za dejanja drugih ne moreš biti odgovoren. Da pa spoznaš kdo je kriv moraš imeti postavljene meje do kje dovoliš, drugi osebi!! Meje meje meje!! In še nekaj nas v življenju zelo zelo prizadene. Zmeraj iščemo krivce za nastalo situacijo v drugih ljudeh, a smo se sami odločili kdo bo naš partner, prijatelj… zato je potrebno pred razmerjem premisliti ali je pametno se spustiti v nek odnos z določeno osebo. Ljudi je potrebno vsaj malo spoznati, prededen vstopiš v nek odnos. In kaj nas zmeraj dotolče? NAŠA PRIČAKOVANJA OD DRUGIH!! Resnica je, da je človek najbolj srečen, ko ničesar ne pričakuje od drugih. S tem mislim na dejstva, da si mnogi v glavi zastavijo neka pričakovanja kako jih bo drug ljubil, kako jih bo občudoval, kako jim bo ugajal… in ker tisti na drugi strani ima svoje možgane in drugačne vzorce, navade in mišljenja se to seveda NE ZGODI!! Ker morda drugi tega ni sposoben ali pa to izraža na kak drugačen način. Pomembno je, da si razčistimo kakšni načini pa nam vendarle ustrezajo. Morda ni kot smo si zamislili, a je za nas še vseeno o.k. Najslabše je, da sprejmemo tisto, kar nam ni o.k. a mislimo, da se bo drug človek z našo prisotnostjo vendarle spremenil. Da ga bomo mi spremenili. Ne pa ga ne bomo!! Nikoli!! Mi lahko spremenimo samo sebe!! Zato ti priporočam, da preden se spustiš v neko zvezo ljudi najprej spoznaj. Daj času čas brez omejitev. Bodi sproščena in ljudje se bodo pokazali v pravi luči. Drži se svojih mej in ne dovoli, da jih kdo prestopi, pa če prav ga imaš tako rada, da te meče. Prej majhne napake postanejo čez čas gromozanske!! In nikoli ne pričakuj, da se bodo ljudje ravnali kot si si ti zamislila.
To je moje mišljenje, ki se ga držim kot pijanec plota. Življenje se mi je spremenilo v vseh pogledih, srečna sem z ljudmi, ki me obdajajo in v mojem življenju ni več norcev!! Pa srečno!!