Najprej hvala za odgovore. Res je lažje povedati nekomu, ki razume.
Mislim, da normalen človek nikakor ne bi bil sposoben toliko časa mirno gledati sočloveka, kako se obtožuje in išče krivdo sam pri sem za nekaj kar sploh ni kriv. Kako bi lahko normalen človek svoji dolgoletni partnerki mirno več kot 10krat v oči lagal, da nima razmerja in da je v bistvu ona kriva za nesglasja, ki so posledica njegovega vedenja (pitje, laganje in varanje).
Kako bi lahko normalen človek, ki 21 let zatruje, da je zanj družina najpomembnejša vrednota, da javno in naglas obtožuje druge, ki so prevarali svoje žene ali tiste, ki (po njegovem mnenju) niso znali pravilno vzgajati otroke in so ti zapadli v drogo ali kaj podobnega…
Čisto normalen človek ne more imeti po vsem tem še toliko poguma, da še vedno sebe opravičuje in tebe obtožuje. Čisto normalen človek ne more danes 10 krat klicati svojega otroka, ki je šel zvečer ven, jutri pa ga ne zanima več niti kam gre, niti kdaj pride.
Sama sem bila vedno mnnenja, da se zaljubljenost zgodi lahko vsakomur. Vednos sem ga prosila, da sva iskrena in da si poveva kar misliva, pa četudi je narobe. če bi bila iskrenost z njegove strani, bi svoj namen najprej povedal meni, ne pa nekim bežnim teniškim prijateljem že nekaj mesecev prej, preden sem sama ugotovila za kaj gre. Odgovoren oz. normalen človek bi poskrbel za to, da težave iskreno prizna tudi svojim otrokom. Novica o tem, da ima drugo, je bila za najina otroka kot strela z jasnega. Predvsem je prizadel hči, ki ga je naravnost oboževala. Dan po tem, ko so otroci zvedeli od mene (sam ni imel poguma povedati) jima je rekel, da se je zaljubil v eno prečudovito osebo, ki jima jo bo predstavil, če bosta želela. Ali tako poveš to svojim otrokom, ki hlipajoče stiskajo kolena pod brado od šoka? Mislim, da normalen človek brez osebnostnih motenj tega tako ne bi povedal na takšen način, kaj pravite?

Prav to dejstvo je bilo moje prvo spoznanje o mojem narcisu, ko še nisem vedela, kako se ta motnja imenuje. Opisala sem ga tako, da nastopa na odru z vedno isto igro in istim scenarijem, le publika se menja. Kakor sem v začetku menila, da je dober in izviren sogovornik, sem s časom, ko se je ves repertoar odvil in pričel le ponavljati, ugotovila, da je v resnici zelo omejen v svojem dojemanju in razmišljanju, saj ni sprejel nič novega, vse je imel že dodelano. S človekom, s katerim ne moreš sklepati dogovorov, kaj šele kompromisov, je živeti tako nemogoče, da se ti mora nujno odtrgati, saj ne veš več, kdo je tukaj bolj nor.

Dober opis- isti oder, ista publika in vedno znova drugo občinstvo.

Ena prvih težav s katero se moramo spoprijeti je naše dojemanje, da oni razmišljajo in doživljajo svet okoli nas tako kot mi. Ni tako. Če bi se mi zlagali, bi se počtuli slabo, četudi bi s tem dosegli svoje. Oni so zadovloljni, da so prišli do svojega in laž tudi pri sebi obrnejo v resnico. Če se mi znadjemo v totalni kaotični situaciji začnemo razmišljati, kaj smo storili naorbe, oni takrat začnejo razmišljati, kaj so drugi stroili narobe. .itd. Namige, da so morda sami krivi doživljajo kot napad nase in potrditev, da jim hočemo kaj grdega…itd

IN ker jih presojamo po nas samih, nam ni nič jasno. Oni se zlažejo, mi jih odkrijemo, oni napletejo zgodbice, mi začnemo dvomiti in ker razmišljamo iz svojega, kako bi se mi grzono počutili, če bi morali lagati in kako bi nam bi bilo grozno, če bi nas odkrili in ker bi verjetno mi lagali, če bi imeli neko hudo notrnajo strisko…..jih na koncu še tolažimo, ker so “morali” lagati. Oni naše napačno prepričanje spretno izkoriščajo + če jih ne tolažimo dovolj dobro in zagannao, ker so se nam “morali” zlagati smo še posebej velike hudbe in jih ne razmemo ( kar je v bistvu res, ker predvidevamo, da so drugačni, kot so)

Ker so pri tem kar počenjo tako zelo dosledni in zaradi lastne prepričanosti v svoj prav tako zelo prepričljivi začnemo dvomiti v naše doživljanje sveta. Mi bi morda lahko nekaj časa sveto zagovarjali našo last, vendar bi nas zavedanje in krivda slej ko prej omajala, če ne drugega vsaj v prepričljivosti. Oni tega ne čutijo.

Ni osebne rasti, če se ne soočiš iz oči v oči s svojimi napakami, pomankljivostmi, primankljaji….oni tega niso spsobni ali pa tega nočejo narediti ( še posebej ne, če jim uspeva tudi drugače, tako da se mi ukvarjamo z njimi, namesto, da bi se ukvarjali sami s seboj) in zaradi tega se nikoli ničesar zares ne naučijo, razen tega, kako še bolje izkoristiti tiste ljudi okoli sebe, ki ne razumejo njihovega načina delovanja.

GittaAna

Se podpišem pod vse napisano. Dodala bi le še to, da se z leti publika zmanjšuje. Nekateri kar dolgo igrajo svoje igre, vendar slej kot prej jih zdravorazumski ljudje spregledajo in se od njih odmaknejo.

V površnih odnosih (izletništvo, planinarjenje, zabavanje, nenazadnje pijančevanje) lahko dolgo funkcijonirajo brez zapletov. V partnerstvu, zakonu ali službi pa se kmalu zalomi. Odpovedo na vseh področjih.

Neredko se odselijo ali odmaknejo iz takega okolja, najdejo naslednjo žrtev, ki odvisno od svoje “zagledanosti v njihovo veličino”, vztraja z njimi. Ker ima laž vedno kratke noge, se kmalu zapletejo v nasprotujoče si besede, dejanja in spet pristanejo tam, kamor spadajo. Na dno.

Na starost ali še prej, ostanejo sami, zapuščeni, zanemarjeni, neredko zapiti in se smilijo sami sebi, ker se drugim že dolgo ne več.

Življenje je na dolgi rok pravično. Vsak dobi tisto, kar si je zaslužil.

Enkrat, sem omenila, da sem imela starše z MOM, predvsem mama, drugi pa je bil očim. Moj oče, ki ni živel z nama, pa je bil alkoholik. Ampak oče nima niti ene take nasilne lastnosti, ne v besedah, ne v dejanjih, samo ni ga bilo nikoli, ko bi ga potrebovala, zato sem bila ves čas sama s seboj… Edina zaupanja vredna oseba je bil oče od očima, za katerega lahko rečem, da mi je bil kot stari ata. Žal je pa že umrl.

Kako je bilo otroštvo, nima smisla pisat, ker si samo lahko mislite, lahko bi pa knjigo napisala. Ena je rekla, da je mama metala nože v njo – res mi je to nekako znano, veliko stvari sem kar potlačila nekam, ampak mislim, da je rekla, da me bo ubila, da me ni mislila imet in da me je lovila z vilico. To je bilo že takrat, ko sem jo zaradi dejanj začela sovražiti in sem se upirala, v puberteti – in sem si dala naredit uhan v nos. Mi ga je hotela strgat iz nosu in me je ranila. To je ena taka vsakdanja zgodbica… Ker nekatere so precej hujše in te, da sem zaradi bežanja od doma doživela še precej hujše stvari, ne ve niti moj sedanji fant, medtem ko mami dolgo nisem povedala, je pa od takrat šlo vse navzdol, ker bi verjetno takoj potrebovala psihologa in ko sem enkrat po cca 7 letih povedala mami, je rekla, da sem si sama kriva in od takrat je bila stvar zaključena. Prišla sem pa do te stopnje, ko sicer nikogar ne sovražim in vem, da vsako stvar, ki jo bom morala naredit v življenju, bom morala naredit in doseči sama od te točke naprej, ker oziranje nazaj ne pomaga nič. To delam samo takrat, ko to omenja moj partner glede njegovega očeta, ki z njimi tudi ni lepo ravnal. Vedno me sicer opozarja, da to delam jaz – ampak resnica je, da o teh stvareh, preden sem spoznala njega, nisem govorila z nikomer ampak sem se skrivala za masko, kot da ni nič narobe. Namreč po naravi delujem vedno dobre volje in mogoče, da imam neko karizmo, glede na kake take pripombe nekaterih, da se to potem ne vidi. Dokler se nisem spoznala z nekom, ki je vodil skupine za samopomoč, nek moj prijatelj, ki mu nisem niti najmanjše podrobnosti povedala, pa mi je omenil sam, da se mi vidi na obrazu in takrat sem se zjokala, prvič v življenju pred kom drugim. Bil je pa mislim da zaljubljen vame in ne vem, na nek način nisem mogla brez njega, bil mi je neka čustvena opora, ampak ni me pa nikakor privlačil, čeprav se mi je potem zgodilo, da sva se poljubljala in prišla zelo daleč, tega ne morem pozabit – ampak potem sva prekinila stike, ker sem rekla, da me je zaneslo in da ne želim več kot prijateljstvo… Zaneslo me je pa zato, ker sem obupno iskala potrditev in občutek, ko ti nekdo pokaže, da te ima rad in čeprav me npr. moj prijatelj ni privlačil, mi je bilo takrat fajn. Želel me je pa rešiti pred eno tako v bistvu nezdravo vezo – bila sem res zaljubljena v starejšega moškega, bil je starejši od mojega očeta. To mi tu ni sram priznat, očeta nisem imela in ta mi je dal prav tisto, kar mi je manjkalo. Je skrbel zame na nek način, tu sem mislila, da sem našla tolažbo, ampak to se je vedno znova podiralo s tem, ko me je začel obtoževati za nekatere stvari, bil je ljubosumen in mislim, da ker je bil tudi 100% prepričan, da ga varam, je imel počasi druge ženske. Na nek način sicer, je bil res sorodna duša, imel je čudno otroštvo (sem očitno magnet za take), zato ni bil prepričan vase in je počel te stvari. Vmes me je želel pustiti, ker je želel, da se družim z vrstniki svoje generacije in si najdem mlajšega fanta, pa je prišel nazaj k meni. Najhuje je bilo, ko sva se s prijateljico, ki je bežala od doma in je imela po teh opisih sodeč tavno tako MOM mamo, zatekli k njemu – in jo je začel nadlegovati, njej je bilo pa že tako hudo, meni pa nič manj. Takrat sem mislila, da ne bom preživela, glede na vse stvari, ki so se doma dogajale in res priznam, da sem si želela, da se najem nekih tablet.. Prvič, zadnjič in nikoli več. Nekaj mesecev je še trajalo, še vedno sem bila z njim, še vedno sem bila zaljubljena vanj, ampak nadaljevalo se je samo z ljubosumjem, ostalo se je nehalo. Ves čas me je bilo pa sram, da sem v taki vezi, vedela sem, da ni primerno zame, pa si nisem mogla pomagat. Nekega dne sem se odločila, da ne bom več niti minuto pomislila nanj in sem ga pustila. Od takrat je postal čuden in ni šel več od doma… Dve leti. To je naredil že pri bivši (prav tako mlajši) punci. Enkrat bi se morala dobit – glede neke stvari z mojo sodelavko, naj bi ji pomagal uredit neke stvari, pa je pričakoval, da bom prišla jaz in niti to nisem. Imam še vedno številko, ampak nisem se nikoli več ozrla za tem in posmislila nanj, zavestno. Če bi ga takrat spet videla, si ne bi mogla pomagat – zame je pač bil magnet, pa je lahko delal ne vem kaj z menoj, ni pa nbil nikoli nasilen do mene. Celo imel je zelo lep odnos do svoje hčerke, ki ni živela z njim, ni nikoli živel z žensko in bil poročen, razen z menoj in še z eno, hči pa ga je zelo cenila in moram priznat, da je nareidl vse zanjo in jo koval v zvezde, kar je v bistvu na nek način delal z menoj tudi (razen odvisnosti od seksa z drugimi in ljubosumja). Ko sva nehala, je rekel, da ga je motilo edino nekaj – da nikoli nisem povedala kaj potrebujem. V materialnem smislu verjetno, ker ni bil revež, ampak jaz res nikoli nisem potrebovala ničesar takšnega od njega, ampak eno tolažbo.

Po tem sem si dala duška in sem se želela malo zabavat, brez moških… Nisem želela sploh nobene veze več – itak nobena ni trajala več kot leto in pol, bila sem pa v dveh takih… Prvi fant me je pa res na koncu udaril in sem ga pustila oziroma je on mene, bila sem tudi čisto iz sebe in prebolevala eno leto, potem je pa hotel nazaj k men… In sem rekla ne. Rekel mi je pa, da je od kar sem nehala že dve leti na tabletah za živce, ker me kao ne more pozabit… Tu sem se pa res malo zamislila, kaj si izbiram… Še zdaj, 10 let od tega, ni vse v redu z njim, od družine se je popolnoma izoliral in ko sva se dobila in se pogovarjala, sem videla, da sem na nek način vzrok jaz oziroma to,d a sva šla narazen, je to potenciralo. Eno leto sva se imela takrat super in potem je bilo konec v enem mesecu.

Po tej drugi vezi sem pa spoznala sedanjega fanta, s katerim sem 9 let. Žal sem se tega otepala na vse načine in se ga nisem mogla znebit, je bil ful vztrajen. Takrat sem se namreč odločila,d a bom sama (14 dni po tem, ko sem se zavestno odločila da pustim moj očetovski nadomestek…). Je pa na odločitev vplivalo to, da so bile doma nevzdržne razmere, ta fant pa je do mene bil v redu, vsaj mislim… Nikoli nisem bila zaljubljena kot z metuljčki vanj, ampak nekako ne morem brez nejga. Imava problem – ki se kaže v spolnosti in nezainteresiranosti, z njegove strani, zdaj pa še z moje, ampak čez dan se vedno objemava, božava, cartava… Ne pije, me ne vara, kar bi bilo skoraj nemogoče, glede na to, da bolj kot ne pogosto delava skupaj, pa še na sestanke greva kdaj skupaj. Če ne greva, pa je pravi čas doma in zvečer je vedno z menoj. Poznam kakšni so znaki varanja, tega tu ni. Tdui ni nasilen, tudi prepirava se redko in ni verbalno nasilen, ampak ko se spreva – se nikoli ne dereva drug an drugega, če je bila kaka grda beseda, jo je sicer uprabil on, jaz sem jomenda enkrat v 9 letih (na to res pazim in znam pazit že zaradi narave mojega dela). Izvem pa, kadar se greva pogovor na kaki taki resnejši ravni, čuda stvari… Sem sploh vesela za take (redke) pogovore, čeprav potem mislim, da bova končala – ker se mi zdi, da tu ugotoviva, da sva si preveč različna… Npr. včeraj sem že izvedla šokantno novico, ki se me sicer ne tiče… In nekaj stvari, za katere ne vem kaj naj si mislim.

Saj ne vem kje naj začnem… Mogoče na koncu – ravnokar končala enoletno vezo s fantom, ki trpi za resnimi borderline simptomi. Jaz sem stara 35, on 3 leta mlajši, spoznala sva se v tujini, kjer sva študirala. Jaz, kako ironično, psihoterapevtka, ki nisem prepoznala kako moten je, čeprav sva bila kar nekaj časa prijatelja. Ne bom razlagala kako sva kot na vlakcu smrti divjala iz pravljice v grozljivko; kako mi je vdrl v mail in fb, mi brisal prijatelje, telefonske številke iz telefona, me kontroliral, imel izpade ljubosumja, jaz sem bila kriva za vse… Popolnoma neuspešno sem postavljala meje, on je delal kar je hotel. Zavedam se svoje odgovornosti. Za moj rd sva šla na potovanje – totalen pekel; stalno poniževanje, obtoževanje… Za Božič in Novo leto sva planirala, da bova skupaj, vendar sem en teden pred njegovim prihodom začela debato o tem, da si želim imeti mirne praznike, kar pa mislim, da z njim ni mogoče – glede na rd izkušnjo. Takrat je dokončno počilo. On se je skregal z mano, on mene ne želi več videt, jaz zanj ne obstajam… Ker sem tudi sama prišla do točke, ko nisem mogla več sem vse to mirno sprejela, samo da imam mir. Sedaj imam sama s sabo pogovore o celotni vsebini tega leta z njim in ugotovila sem, da mi izredno tesnobo predstavlja misel, da bi me kontaktiral ali se celo prikazal na vratih… Se radi vračajo? Kako odreagirati? Kako dokončno povedati, da je res končano?

Prosim za kakršenkoli namig.

Hvala in imejte najlepši dan 🙂

Po mojih izkušnjah je tako, da moraš imeti predvsem popolnoma razčiščene stvari sama pri sebi. Pomembno je torej, da si sama v sebi absolutno prepričana, da z njim nočeš več imeti opravka. Potem imaš moč in energijo, da stopiš naprej in ne gledaš več nazaj.
Baje se radi vračajo, ja. Ampak če si ti sama v sebi jasna in trdna, ne bo hudega. Razen če je maščevalne sorte in ti bo začel nagajati. Mislim pa, da je to bolj pogosto pri starejših, ki nimajo več toliko možnosti, da bi dobili novo žrtev.
Predvsem nikakor ni dobro, da pristaneš na to, da se “samo še enkrat” dobita in “pogovorita”, ne spuščaj se v čisto nobene debate niti razlage. Popolnoma nič. Samo povej mu, da je zate zadeva zaključena. In niti besedice več.
Poskušaj biti ravnodušna. Ne pokazati nobenih čustev, ker ti ljudje se hranijo s čustvenimi odzivi drugih – bodisi pozitivnimi ali negativnimi, vseeno. Samo da te dobijo spet v svojo mrežo.
Vse to velja, če se ti pojavi pred vrati. Če pa te pokontaktira po sms-u ali mailu, je pa najbolje ne odgovoriti nič, enostavno ignorirati.

No, upam pa, da ti vseh teh nasvetov ne bo treba upoštevati, ker se ne bo vrnil k tebi, pač pa si bo raje našel novo žrtev. Pri vseh teh zgodbah me globoko žalosti dejstvo, da nove žrtve vedno so. Ne bo mu je težko najti. Nobenih mehanizmov nimamo, da bi to čustveno zlorabo in pustošenje v družbi preprečili. Edino upanje je izobraževanje, torej da bi se o MOM čimveč pisalo, čimveč vedelo. Ti kot psihoterapevtka boš na tem področju gotovo lahko še veliko naredila.

Pa srečno!
Anuk

Najnajlepša hvala, Anuk! Opažam, da sem noro veliko stvari potlačila in se mi sedaj vračajo. Berem vse maile in klepete, ker si želim ustvariti jasno sliko. Pravzaprav sem trenutno neskončno jezna. Jezna nase, ker sem dovolila, da so stvari sploh prišle tako daleč. Ampak v meni je popolnoma vse umrlo… Vsa čustva do njega – sploh ne vem, če sem zares čutila ljubezen ali me je samo potegnilo v vrtinec njegove igre, ki se je spremenila v pekel. Saj vem, rabim čas…

Hvala še enkrat in lep večer 🙂

Drage moje, preživela krutih 26 let z moteno osebnostjo, ki na zunaj deluje krasen človek.

preživela
RE.kako ste se postavile na noge

28.12.13 20:28
Ja taki osebki se vračajo, vedno znova in znova. Izhajam iz motene družine, predvidevam da sem kolikor toliko normalna. Sem si pa našla partnerja, s katerim sem samo podoživljala otroštvo. Iste zgodbe samo malo različne nianse. V najinem skupnem življenju in dveh otrocih me je zapuščal po tekočem traku, mi zbijal mojo samozavest do podna, samo pokukala sem ven, me je že potolkel. Očital mi je, da izhajam iz motene družine, da ne vem kaj pomeni cela družina, on jo je kao imel, ampak samo na zunaj ,kar se mene tiče. Obenem se je zelo razumel z mojo moteno, res moteno materjo.S svojo mamo je imel nenormalen odnos, čeprav sem jo jaz načeloma imela rada. Vse, vse bi naredila zanj, on pa me je zaničeval. Imela sem majhnega otroka ,najinega seveda,eno leto, iz prsi mi je teklo, hodila sem po onkologiji,če sem samo pokazala strah me je zatolkel, naj bom tiho, ker mi še nič ni ( iskali so diagnozo), bolna da je njegova mama, ker je res imela raka. ( stara 75 let).Sem se takoj počutila grdo in egoistično. S sabo me je vlačil le k njegovim, da sem jim pomagala, stala ob strani, ker je tudi njegova sestra zbolela in umrla za rakom. In tudi brat, ko sem doma pojamrala, da je nemogoč, so me pošiljali nazaj, da naj bom razumevajoča, ker se mu toliko hudega dogaja.

Čez noč se je začel ta človek obnašati popolnoma drugače. Po cca 8 letih skupnega življenja. Sredi noči je vstajal, šel ven, dramatično pokal in se odseljeval po tekočem traku. Otroci jokali, jaz zbegana, se mu opravičevala, jokala, ga prosila, ,…čez določen čas mi je pisal srce parajoča pisma, da me ima rad, da ne ve zakaj mi to počne, da si želi samo mene, da mu družina pomeni največ, to je vedno zatrjeval, posebno pomemben mu je bil imidž “dobrega moža, očeta,”.Medtem ko me je puščal z dvema majhnima otrokoma me je kontroliral, zganjal ljubosumje, šlo je tako daleč, da sem pri notarki podpisala, da v stanovanje ne bom pripeljala novega moškega, medtem ko prodajava stanovanje, kar sva v zadnjih 15 tih letih počela neštetokrat. Pazite to, Ko sem mu postavila ultimat, da greva po pomoč k svetovalcem je vedno šel, trikrat. Vsakič sva predčasno končala, ker so svetovalke ” držale” z mano. Sebi je privoščil vse, meni nič. Prepovedal mi je, da kupujem knjige za majhno hči, ker “šparava ” za stanovanje. Kmalu potem sem našla račun za nakup zelo dragega tenis loparja, zanj seveda. Ko sem hotela študirati, mi je metal knjige po tleh in me zmerjal. Imej se študentka”. Sam je med tem končal fakulteto.

Ko je nekoč odšel, je imel pravico ,da hodi po zabavah, spal pa bi pri meni. Ker tega nisem dovolila, je ves jezen , histeričen, prišel domov, odpeljal otroke na Dolenjsko, kamor je hodil verjetno z nadzvočno hitrostjo, tako da sem se bala za njihovo varnost.Sredi noči me je klical in jokal kot otrok, da on nima nikogar, jaz imam vsaj prijateljice in seveda sem sredi noči še jaz šla tja, ker sem se bala da si bo kaj naredil, predvsem sem se takrat že bala, da bi otroci imeli travme, če bi ga našli. Vedno me je znal pritegniti nazaj, vedno. Tekal za mano, me prosil, jokal, se ponoči stiskal, zjutraj odmikal, gledal grdo, nič kontaktiral, žal je predolgo prejemal mojo hrano, ker nisem vedela kaj se dogaja. Na zunaj je seveda deloval krasno. Imidž, imidž, imidž,….Če karkoli ni bilo po njegovem, je imel take histerične izpade, da si lahko samo gledal, tako smo sredi ceste za ovinkom obračali, ker je “ugotovil”, da sem jaz zračunala, da gremo na obisk k mojemu bratu, volan v rokah je imel on. Med sprehodom v tujini, ko sva se med tem sprla ker sem ga samo vprašala, kdo bo plačal kosilo, je “zginil” kot “kafra”. Sin ga je začel iskati, obtoževati mene, da sem jaz kriva, ker se z njim prepiram,…Čez nekaj minut je prišel za nami, me objel čez rame in rekel, naj se delamo, kot da se ni nič zgodilo. Halo???? Nekoč smo po avtocesti leteli 200 na uro, bog ne daj da sem karkoli pisnila, ko sem ga naslednji dan vprašala, kaj je to bilo, je rekel, da ni bilo nič, da je bil le utrujen in malo “tečen. Vso stvar je vedno zminimaliziral do amena, in če že kdo ,potem sem bila kriva jaz, ker z njim “nisem znala”, ker nisem diplomatska. To so bile njegove besede. Ločila sva se že pred leti, vendar me je spet pretental, da sva zaživela skupaj, se je pač prilagodil, kot kameleon, imel je neverjetne prilagoditvene sposobnosti,…Poročni prstan je že pred leti “izgubil”, sedaj ko sem na drugem bregu in srečujem “zveste”zakonske može, vem, da se je to dogajalo tudi pri meni, pa bi takrat roko v ogenj dala, da ne. Bil je vedno doma, samo služba, ni pil, vendar se je pa čedalje bolj odmikal, sploh ni več kontaktiral, oz, se je na ves glas smejal v “računalnik”, meni pa govoril, da dela za službo. Zadnji dopusti so izgledali tako, da je bil “dislocirana ” enota, sam jedel, pil kavo, bil na obali 50 m stran od nas, se celo gol sončil, v ušesih slušalke in “odsoten”nasmeh. Pa še nisem dojela, še sem rabila lekcije.Z nami, ne mano, ni hotel niti na morju prav nikamor več, ampak na dopust pa ja. Ko sem nekoč po enotedenskem morju “znorela”, da tega ne bom več prenašala, da se bova jutri zjutraj nekaj zmenila, je postal grozno paničen, celo popoldne ob meni, skuhal kavo, odpeljal pse, čepel ob meni,se hotel takoj pogovoriti, celo noč ni spal, tako zelo je bil živčen. Ko sem mu naslednji dan povedala, da mi njegovo obnašanje ni všeč,prisežem, da sem “videla” svetniški sij okrog njegove glave, tako si je oddahnil. Najbolj žalostno je to, da sem bila tako zelo globoko v tem, da sem vse te znake drugih žensk videla, vendar sem si jih samo razlagala drugače. Sem si mislila, no saj fantu le ni vseeno. Cel teden je bil kot novi medeni tedni, razen seksa, že dolgo mu ni bilo več zanj. Ker sem se od samih živcev zredila, mi je očital še moj izgled. NORO ,začaran krog. Ko so njegovi pomrli z mano ni hotel prav nikamor več, nekoč se je v trgovini šel skrit v garažo, pred tem je prebledel kot stena, češ da vidi sodelavca, ki ga ne sme videti z mano, ker se je v službi izdajal za ločenca in da ne živi pri meni. To mi je sicer povedal, in utemeljeval s tem ,da je prijavljen na bivšem domu in posledično dobi več kilometrine od tega pa imamo koristi vsi. Več kot psihološki triler bi lahko napisala.Mnogokrat sem od nemoči želela zapeljati kar pod tovornjak.

Kako sem se rešila? Pred cca tremi leti sem se odločila, da grem na svetovanje, tokrat sama. Seveda, ko je videl, da mislim zares, je poskušal zlepa, da je pri vseh enako, da nisva nič posebnega, ko pa mu ni uspelo, je pokazal spet svoj bes, da me je postalo že pošteno strah. RESNIČNO STRAH za svoje življenje, tako odsotno je gledal. Bolnik. Nagajal mi je do konca. Ni verjel, da bom zbrala to moč in šla. Bilo je nečloveško trpljenje, prodajala, sem stanovanje, iskala novega, se prepirala z njim glede premoženja, se borila z otrokoma, ki sta danes hvaležna, da sva šla narazen. Z njim imata v redu odnos, v to se ne vtikam.

Po neki neverjetni sreči sem našla krasno terapevtko,, in vsakič bolj mi je bilo jasno kaj se dogaja. Nikomur ,prav nikomur sploh nisem povedala kaj sem se namenila narediti, ker sem se bala, da me bodo spet, kot že tolikokrat prepričali v nasprotno. Šele ko sem postajala močnejša, sem počasi širila krog ljudi,katerim sem povedala. Sorodniki so bili zadnji.

Danes živim eno leto v svojem stanovanju in sem srečna oseba, ki je nazaj pridobila popolnoma sesuto samozavest, lepše izgledam kot sem kdajkoli preje. On si je seveda zelo hitro našel novo “žrtev”, ko je ugotovil, da z mano ne bo nič več, najbrž ni naključje, da sva obe medicinski sestri,in tudi vizuelno menda strašansko podobni, čeprav je ona deset let mlajša in Ukrajinka. To mi je povedala hči. Seveda je otrokom povedal, da se je ponovno zaljubil in jima jo je zelo hitro predstavil. Sedaj delam na tem, da se opazujem kaj pritegujem naprej in po tem vem , kje sem.

Preživela, hvala za tvojo (saj se lahko tikamo, a ne?) zgodbo. Meni v tem trenutku prav to pisanje najbolj pomaga in še bolj vaše spodbudne besede. Velika lekcija je za mano in v še večji preizkušnji sem se znašla sedaj. Težko s komerkoli govorim o tem – “prijateljice” so večinoma navajene, da jaz ponudim ramo, mama živi že 30 let s prav takšnim bolnim človekom… Govorila sem z očetom, ki mojega bivšega vidi zelo realno; ostali ne. Pretental je vse okoli mene in seveda je sedaj težko razumeti, da je bil sposoben takšnih nerazumljivih dejanj… Pravzaprav sem še najbolj “presenetila” samo sebe… Vse to kar sem z bivšim doživela, sem doživljala leta doma. Prav psihopatsko… Delam z ljudmi, ki trpijo za psihičnimi motnjami in boleznimi in nisem spregledala njegove igre. So pa posledice kar hude – čutim jih kot razdražljivost, zjočem se takoj, počutim se prazno in izkoriščeno. Drugače sem precej vedra oseba, imam rada življenje in nisem težko sama. Sedaj pa prav bežim sama pred sabo. Ampak v enem momentu bom mogla “samo sebe srečat” in se sprijaznit, da njegova “ljubezen” ni bila ljubezen in da njegovi izpadi niso bili samo slab trenutek…

Hvala še enkrat 🙂

Seveda se lahko tikamo. Tudi to razumem kako se počutiš, težko je komurkoli povedati, ali sami živijo s takim človekom ali pa so sami taki. Nadalje me je bilo sram, ker sem se počutila nesposobno in ko dobivaš komentarje v stilu: za vsak prepir sta potrebna dva, pa še in še,..

Jaz sem bila čisto sama za vse, edina opora mi je bila psihologinja. Rešila mi je življenje. Posebno je hudo, ker sam rešuješ druge, sebi pa ne znaš pomagati, ampak kovačeva kobila je velikokrat bosa.Če želiš ti lahko pustim svoj kontakt.

Vso srečo, glavo pokonci in ogromno moči, saj jo boš potrebovala, saj manipulacijam ni ne konca ne kraja. Meni je govoril, da ne more ne z mano, ne brez mene, se sam iz sebe norca delal, kako je “pokal”,uničeval srce parajoča in čustveno nabita pisma, ki mi jih je pisal, torej čistil za sabo.Mi govoril, da želi da je vse po starem, ko sem se samo malo sprostila mi je rekel, da sem čorava, če mislim, da je vse v redu, da gre vse pod preprogo,…Koliko solza, neprespanih noči in vsakič je bilo samo slabše. Držim pesti, da ti uspe, da mu ne podležeš, ker verjemi, da ZNAJO;,…..

Hvala. Bi lepo prosila za kontakt, res hvala. Ne bom podlegla, sigurno ne, ker ko pomislim nanj se spomnem samo slabih stvari. Mislim, da me bo pustil pri miru (vsaj nekaj časa), sedaj je tišina že 14 dni. Je pa res, da sem ga povsod zablokirala. Več pa v mailu… 100x hvala, lepo je vedeti, da nekomu ni vseeno…

[email protected].

Meni se je enkrat vrnil po dveh mesecih, drugič po enemu letu, še sama nisem vedela kdaj sem bila nazaj v peklu,…Vse obrnjeno na glavo, popolnoma me je izoliral od socialne mreže, ma ni da ni,…

Hvala… Pišem mail.

Zdravo,
kot je rekla Anuk, ko boš v sebi odločena, da ne boš več z njim, bo šlo na bolje-počasi. Tudi pri meni je bilo tako. Sama pri sebi sem vedela, da tega ne morem več prenašat, vendar dokler nisem res bila odločena, mu je vedno uspelo, da sem spet začela verjeti, da je zdaj dojel kaj počne in bo od zdaj naprej bolje. Pa ni bilo. Nikoli ni dojel in nikoli ne bi bilo bolje.
Borila sem se sama s seboj, da prekinem. Se kao “odločila”, pa se je spet vrnil in zmešal moje občutke. V tej fazi sem bila jezna sama nase, kako je mogoče, da me lahko tako obrne. Ampak tudi ta faza mine. Predlagam ti, da prebereš vse kar ti pride pod roke v zvezi z mejno osebnostno motnjo. Meni je to najbolj pomagalo, da sem spet začela verjeti sebi in svojim občutkom in ne njemu. Več boš imela znanja na tem področju, bolj boš odločena, kaj boš storila, ko se bo spet oglasil. Taki ljudje poskušajo in poskušajo vedno znova. Vmes lahko mine teden, mesec ali dva ali pa leto dni in on se spet javi s kakšnim prijaznim smsom, klicem, mailom…Kako zaključiti takšno razmerje je odvisno od vsakega posameznika. Jaz sem poskušala na lepo (ne gre nama, žal nisva za skupaj, želim ti vse dobro…) pa na grdo ( ne zanimaš me več, midva sva preteklost, pusti me pri miru, ne kontaktiraj me več…). Pri takšnih osebkih v bistvu ne zaleže nič, razen po mojem mnenju naše ignoriranje. Se pravi, ne odgovarjaš na klic, na sms, na mail, ne odpreš vrat…Vsakršen naš odziv naj bo prijazen ali jezen je za njih čustvena hrana, ki jo potrebujejo za svojo praznino. Ignoriranje pa je tisto po katerem se zares čutijo ubogi. Pri tem si v njihovih očeh sicer največja “p…” ampak si naslednjič ne upajo tvegati, da slučajno spet ne bo od nas odziva in bodo spregledani, kar jih totalno sesuje, saj začnejo dojemati, da izgubljajo svojo “moč” nad teboj. V tem primeru naokrog o tebi natvezijo kup laži ampak nič hudega, mi sami pri sebi vemo, kaj je res in kaj ne. V kolikor vaju ne vežejo otroci, premoženje, služba…. je edini recept, da se zadeva konča “no contact”. No, to je sicer samo moje mnenje.

Čvrsto na nogah, hvala. Jaz sem z njim absolutno zaključila. Nisem niti več jezna… Se mi zdi, da sem že v vezi prebolela. Trenutno se ukvarjam sama s sabo… Kaj se moram naučiti? Zakaj sploh taki tipi? Sicer pa uživam v svojem miru 🙂
Sem skoraj prepričana, da me bo pustil pri miru, ker ve, da ko jaz kaj rečem to drži 100%. Tokrat sem jaz prvič predlagala zaključek, po tehtnem premisleku. On je mene zapuščal stalno… 150x nočem več, 150x ne morem brez tebe… Noro…
Jaz teoretično točno vem kaj mom pomeni ampak tukaj so pa čustva in upanje odigrala svoje. Sicer pa imam tudi malo sreče; on živi 400 km stran in se ne more kar tako prikazat na vratih – ne bo pa tvegal, da ostane pred vrati (kar bi se definitivno zgodilo).

Lekcije…

Lep večer 🙂

Jeza je super! In prav nič si ne očitaj, da si “padla na finto” Jaz sem bila leta specialist v tem, da sem padala v to past, pa čeprav sem naštuirala goro knjig in imam psihologoijo v malem prstu 🙂

Takšno je moje mnenje: Če odraščaš v družini, kjer je eden ( ali oba, kot mojem primeru) moten, potem ti je takšno vedenje nekje globoko v tebi domače in zdi se mi, da bo kar držalo, da nekako privlačimo partnerje v svoje življenje, s katerimi si želeimo podzavestno ponovno odigrati igro svojega otroštva, dokončati nedokončane drame, le da si želimo, da bo tokrat srečen konec. Ne more ga biti, lahko pa to izkoristimo za samospoznavanje, kje so še naše temne luknje, šibke točke, podzavestne kvake….in da razčistimo s preteklostjo. Glede na to, da si v stroki ti bo dala ta izkukšnja kasneje mnogo, mnogo plus točk, saj boš imela veliko boljši uvid v nekatere procese, ki se bodo dogajali v tvojih klientih. Eno mojih vodil je, da iz vsake amapak res vsake stvari lahko potegneš dobro ali slabo, odločiš se pa sama in sama sem iz vsega kar sem doživlea, vseh grdih in lepih procesov, skozi katere sem morala iti, da sem kolikor toliko očistila in spucala svojo preteklost in se spravila v red res veliko odnesla in mi je prineslo veliko novega in lepega v življenju. Včasih celo več, kot če bi imela čisto “običjano” življenje.

Kar se pa tiče vračanja. POnavadi gredo v skrajnosti, ali te nočejo spustiti ali pa v trenutku, ko od tebe nimiajo več koristi ali najdejo novo žrtev pozabijo, da si sploh obstajal. Meni osebno je druga možnost boljša, čeprav zna biti tudi ta boleča, saj se kar naenkrat znajdeš pred dejstvom, da človeku, zaradi katere si preživljal takšne viharje v resnici sploh ni mar zate. V vsakem primeru pa, če se znajde na vratih pripravi stavek ali dva v stilu, da ne želiš več nobenih stikov in ga neglede na to, kaj bo želel ponavaljal kot pokvarjen gramofon. Pomembno je, da se ne spuščaš v debato, da ne razlagaš svojih oldočitev, da ne nasedeš provokacijam, da si kot solnati steber in gre vse mimo tebe kot veter….in potem ugotovijo, da ni reakcije, torej ni hrane za njih in odnehajo. Glede na to, da nimata otrok je to veliko lažje in se da realtivno lahko izpeljati.

Kar se pa tiče prihodnosti. MOja izkušnja je, da dokler ne podelaš tistih temnih, pozabljenih, ranjenih kotičkov iz tvojega otroštva vedno naletiš na nekoga ( četudi v povsem novi preobleki) s katerim lahko nadaljuješ dramo od tam , kjer si jo končal. Svoje notranjosti, svoje podzavesti ne moreš nikoli vreči na finto. Zato je dobro, da si vzameš čas, morda najdeš kakšno dobro psihoterapevtko ( na tem forumu je omenjeno nekaj dobrih, ki vedo za kaj gre) in čimveč postoriš, da se izogneš morebitnim ponvitvam..:-9

Super je, da si z nami, namreč če tega ne doživiš ne moreš dojeti, kako lahko to izgleda. In kot sem že rekla, boš zaradi tega lahko nekoč še boljši terapevt…:-)

Prav lepo je tole povedala Gitta Ana. Se podpišem prav pod vsak stavek. In zate, čeprav v tem trenutku izredno boleče neprecenljiva izkušnja, samo, če res želimo iz tega nekaj potegniti. Prepričana sem ,da ti bo to tudi v poklicu zelo koristilo.

Dokler mi terapevtka ni omenila, da le ponavljam družinsko dramo, sem se vrtela v krogu. Pravzaprav sem se v življenju stokrat postavila na začetek in iskala kje sem zgrešila, jaz,vedno jaz,še pomislila nisem, da bi kdo drug,pa vedno prišla na isti kraj, kjer se nisem počutila v redu.Nisem se počutila dobro, zadostno, občutek nevrednosti,pa saj sem to ves svoj čas otroštva poslušala.Na vsak način sem želela srečen in zadovoljiv konec, pa ni in šlo. Saj poznamo vsi to. Če se bom pa dovolj potrudila, bodo pa le videli moj vloženi trud.

Ko sem se odločila da grem po pomoč sem se zavestno odločila, da grem po-za mene “napačni “poti in izkazala se je kot prava. Tista moja prava pot je bila seveda moja družinska dramo, sedaj se mi je odprla cela paleta motenih ljudi okrog sebe. Moja mati, oče, čeprav že dolgo živita vsak zase, bi še vedno manipulirala z mano, stara mama pri kateri sem živela in me je vzgajala, pa sestra ,ki je bila najšibkejši člen v družini, …Spraševati sem se začela, kako lahko iz tega sploh izideš zdrav in cel? V bistvu sem vseskozi problem iskala pri sebi.

Vsekakor je lažje, ker je res tako daleč, pa ker nimata ne skupnega premoženja in ne otrok. Sem prepričana, da boš tole kar hitro rešila sama s sabo. Po tako izkušnji, ko jo preboliš, se počutiš kot zmagovalec, preje pa vedno kot poraženec in vsaj meni se ne pozna samo na tem področju, ampak na vseh sem pridobila samozaupanje, se lažje in uspešnejše potegnem zase, brez da bi “trenila z očesom.”In to je nadvse zmagovalen občutek,….

Hvala vsem za podporo, pomoč in deljenje vaših izkušenj. Jaz sem presenetljivo dobro 🙂 Sem se zaposlila, pripravljam eno novo predavanje, tudi delam v tem času… Nekaterim je veliko težje kot meni, prazniki so pa sploh hrana za samoto… Jaz sem rada sama, če mi pa paše družba imam pa vedno koga za poklicat. V tej situaciji mi stoji ob strani mami, res je zlata. Se pa ne zapletam v miselne vozle kot Zakaj, Kaj sem jaz naredila narobe (vem, da nič), Kje je, Kaj dela… Briga me. Samo, da imam mir. Sem ga res po tem turbolentnem letu zelo rabila.

Pozdravčke 🙂