Pozdrav vsem,

z moderatorko se popolnoma strinjam. Soodvisnost je v takšnih zvezah hud problem, ki ga večina žrtev ne prepozna ali ga “noče prepoznati”. Že na začetku se pokažejo “opozorilni znaki”, v katero smer se bo partnerstvo odvijalo, ampak zatiskanje oči je veliko bolj udobno, kakor soočanje s samim seboj. Vsi, ki smo se zapletli s motenimi osebami, smo bili/smo še, tako notranje poškodovani, da nam je skoraj vse normalno. Zgodb in usod drugih ne poznam. Lahko govorim le o sebi.

Zrasla sem v ugledni in spoštovani družini, ki ji ni navidez nič manjkalo. Ena od pisočih na tem forumu je napisala imeniten izraz. FASADNA DRUŽINA. Znotraj štirih sten pa se je dogajalo marsikaj. Očetov alkoholizem, občasno fizično nasilje nad materjo, materina čustvena izsiljevanja, njeno večno igranje “žrtve” in poslednično vzbujanje velike krivda pri nas otrocih, nalaganje meni (prvorojenki) prevelikih obveznosti in odgovornosti, ki jim kot otrok, nisem bila kos. Vladal je “urejen kaos”, lepih in grdih trenutkov, ki me je poškodoval do te mere, da nisem bila sposobna “ločiti zrna od plev.”

Ko sem odrasla sem se zapletla v dve razmerji s partnerjema, ki sta bila kopija mojega očeta. Vizualao zelo privlačana, šarmantna, polna presenečenj, vznemirljiva…..oba rahla odvisnika od adrenalina in alkohola. To mi je bilo tako zelo domače, da nisem niti pomislila, kam me bo to pripeljalo.

Obe zgodbi sta predolgi, zato bom raje napisala, kako sem se iz tega rešila….Tudi mene je “moralo doleteti” hudo fizično nasilje, ko sem se odločno postavila zase. Morala sem “prileteti v zid”, kot je napisala Gitta, da sem se začela zavedati, kako uničujoče je to, da bom fizično zbolela (ker psihično sem že bila), da sem poiskala pomoč pri psihiatru.

Najprej sem se odselila iz skupnega bivališča, prekinila vse stike z MOM-om (ne morete si misliti, kako vztrajno me je iskal, nadlegoval po sms — da sem morala zamenjat tš—mene in vse okoli mene, poklicat policijo, da so odredili prepoved približevanja) in se soočiti sama s seboj.

Dobro leto se udeležujem terapije, ki me je postavila na realna tla. Vmes, sem imela nekaj “abstinenčnih kriz” in sem jokala kot dež, včasih sem se spraševala, če sem ravnala prav, da sem odšla, večkrat sem si rekla, kaj mi je bilo tega treba in včasih sem ga, tega zadnjega, zelo pogrešala. Zelo hude preiskušnje se ti dogajajo na poti “zdravljenja poškodovane notranjosti”, ampak samo to je način, da se izogneš novim bolečim zvezam.

Malo sem se razpisala, ampak samo zato, ker upam, da bom komu pomagala, da ne “hodil nazaj po nove doze strupa”.

Lepo bodite in pazite nase.

Ninchy živjo!

Evo iz prve roke nekaj besed, da boš lažje razumela prijateljico. Še vedno nisem rešena, le dokončno odločena.

Se strinjam. Dokler se ne zgodi nekaj strašnega, kar te “preruka” do temeljev, prevzemaš del krivde za psihično in fizično nasilje na sebe (saj ti ves čas MOM govori, da si ti kriva vsega in to odlično argumentira!!!). Čeprav veš, da razmerje v katerem si ni zdravo, ni normalno in vsekakor veš, da to ni to, kar želiš v svojem življenju, kar misliš, da bo bolje, da se bo spremenil (saj ni bil od vedno takšen) in še čutiš se na nek način odgovornega zanj saj veš, da ni imel ljubezni, razumevanja in veselja v družini ampak pekel. In ko mi je pred leti, ko je bil še idealen moški, pripovedoval o temnem otroštvu je napovedal, da ga vsi zapuščajo in da ga bom zapustila tudi jaz.. In jaz sem rekla, kako strašno, da jaz ga že ne bom zapustila! In resno sem mislila. In ta obljuba me preganja, se maščuje ter me uničuje. Kdo sem, da bom svojega najdražjega pustila v nesreči? Kaj nisva kot eno? Kaj si nisva bližje kot kdorkoli na svetu? In res se na trenutke trudi. In to je zanka okrog vratu.

Po zlobnih izpadih se obnašajo kot da je vse super in kot da nikoli nič ni bilo narobe!!!! Za njih je vse to sranje le mali prepirček. In nas prepirčajo, da potenciramo našo prizadetost. Po njihovo vidimo pri njih le slabe strani, dobrih pa ne. Pa tako veliko dobrih reči naredijo za nas! A me stalno vidimo le tiste spodrsljaje, ko so zaradi službe, bolezni, staršev, ali nečesa pač, imeli slab moment, sami od sebe oni niso takšni!. In to ponavljajo kot lajne. In dejansko te postane SRAM, da si nerazumevajoč… Tako se vrneš v stare tire.

In potem se spet zbudiš iz sanj, ko zaslišiš žaljivke, kletvice, grožnje, letenje predmetov v stene, ker te okrivi, da si nekam dala njegov deodorant (tudi če ga nisi, si ti kriva), ali ti sredi ceste zabriše v glavo vrečo rib, ker si hodila prepočasi, ali ti na glavo strese polno skledo solate, ker mu ni všeč, da dala najprej kuhat krompir, šele nato si se lotila solate, ali, ali, ali….

Še in še bi lahko pisala…..

Lep dan!

….In jaz sem rekla, kako strašno, da jaz ga že ne bom zapustila! In resno sem mislila. In ta obljuba me preganja, se maščuje ter me uničuje. Kdo sem, da bom svojega najdražjega pustila v nesreči? Kaj nisva kot eno? Kaj si nisva bližje kot kdorkoli na svetu? In res se na trenutke trudi. In to je zanka okrog vratu….

Meguljica odlično si opisala dinamiko manipulacije takšne osebe. Če bi jaz hotela nekoga prikleniti nase, bi izbrala kakšno res dobro dušo, si ji najprej predstavila v najlepši luči ( znam briljirat, če hočem..:-) in nato v tistih najbolj intimnih trenutkih povedala košček za koščkom nekaj res grdih stvarih iz svoje preteklosti. Že s tem bi v drugem, ki bi me do tarat že imel rad, sprožila avtomatični odziv, da me zaščiti, da me potolaži……Če bi hotela vse skupaj zapečatiti, se zasigurati, da me ne bo zapustil tudi takrat, ko bom totalna bitch , bi nekajkrat ( seveda spet v primerno mehkih, toplih, intimnih trenutkih) postokala, da so me vsi zapustili in da me bo tudi on. Zanesljivo deluje in vsak, ki druge priklepa nase s takšno manipulacijo to zanesljivo ve in verjtno povsem zavestno uproblja.

1. Tudi sama imam grozljivo otorštvo, vendar je od 18 + to moja odgovornost, ne odgovornost moje okolice. Tam nekje do 30 je še normalno, da kdaj rečeš starši so krivi, da sem tak ali tak….od tu dalje pa je to le opravičilo za to, da se tudi ti obnašaš grozno do drugih. Do takrat imaš vse možnosti in vsa orodja, da se s tem začneš soočati in da nekaj s tem narediš. Prelagati odgovornost na svoje bližnje ( tako sem poškodovan, da nisem odgovorne za svoje grdo obnašanje) je neprimerno. Prevzemanje odgovornosti drugega tudi ( tako mu je hudo, zato moram jaz prevzeti odgovornost zanj) in tak pristop še poslabša in podaljša njegovo stanje. Če bo meni zaradi stresa ali kakšnega spomina na otroštvo ali kake druge moje poškodovanosti počil film in bom imela npr kolerični izpad je to MOJA krivda, ne krida okolice ( četudi je ta naporna) in je na meni, da se opravičim, predsem pa da storim VSE ( terapija, izbraževanje…) da se to ne ponovi. Če se ponovi, je na meni, da se umaknem, dokler se ne spravim v red, da ne bi škodovala drugim.

2. Če ti nekdo reče, da so ga vsi zapustili in je to res, potem je najbolj preprosta razlaga ta, da so verjetno vsi imeli razlog, da ga zapustijo. Če imaš kužka, ki ga imaš res rad in na primer dobi steklino, potem ga ne boš ujčkal, božal, ter tako ogrožal še sebe, temveč ga boš dal v kletko, da te ne bo poškodoval, ter ga peljal k zdravniku. Če ne bo šlo drugače, ga boš moral dati uspavati za njegovo in tvoje dobro. Ne govorim, da bi morali nasilnega partnerja uspavati :-)) temveč, da imate vso pravico, da se zaščitite, če vam škodi in da mu rečete ne. Tudi če ga je zapustilo 1000 ljudi, je to še vedno njegova stvar, nejgova odgovornost in kot sem že rekla, po vsej verjetnosti je teh 1000 ljudi imelo razlog, po vsej verjetnosti,da bi zaščitili sebe. Najprej moraš zaščiti sebe, da lahko pomagaš drugim. S tem, ko dopuščaš, da ti drugi škoduje, škoduješ obema. Kolikor pa vem, je verjetno tudi on že n-krat obljubljal vsega in svašta in večine obljub sploh ni izpolnil. Predvsem tiste ne, da bo od sedaj vse drugače.

3. Nekoč sem brala odlično misel, da iz dveh, ki želita biti eno nastaneta zgolj dva polbitja. Če hočeš, da bi dve drevesi skupaj uspevali, morata imeti dovolj prostora za korenine in dovolj razmika, da pride sonce do listov. Drugače se posušita oba. Mnogo poškodovanih ljudi izkorišča ta mit o Enosti . Če želiš imeti zdrav, kvaliteten, dober, topel odnos si moraš biti blizu, vendar ne tako da si ne škodiš, poleg tega mora energija teči v obe smeri, ne zgolj v eno, drugače gre za parazitski ne za partnerski odnos.

Nekaj mojih misli za danes, vidim da ste se zbudili po nekaj dnevnem premoru 🙂
GittaAna

Živijo,

hvala vsem za odgovore.

Res je zelo teško gledati, kako si uničuje življenje.

Hvala še enkrat

Ne vem, ne razumem, kako jim uspe, da jih kljub vsemu ljubimo, pogrešamo, si želimo njihove bližine…?!?! Ne želim si drugega kot da srečno živiva do konca svojih dni skupaj. Ampak se očitno ne da.
Prav boriti se moram, da ga ne kličem in da ne popustim pri svoji odločitvi, da se zadeva konča. Pred tem razmerjem bi tudi sama razmišljala, da je oseba, ki si pusti takšnega ravnanja na nek način bolna, odvisna, skratka, da nekaj z njo ni ok.

Zarečenega kruha se največ poje, pravijo…. 🙁

Meguljica nič ni narobe s teboj, razen tega, da si normalno ,zelo čuteče, sočutno, pošteno bitje in kot taka idealen plen za ljudi z osebnostnimi motnjami. Najbolj pogosta napaka, ki jih pri njih naredimo je, da smo prepričani, da oni čustvujejo, razmišljajo, delujejo tako kot mi in se potem do njih tako vedemo. Nekaj, kar je nam nezamisljivo ( na primer, da bi načrtno izkoristili dobroto drugih ) je njim način življenja.

Oni delujejo po čisto svojem sistemu, čeprav tudi “našega” zelo dobro obvladajo ( za namene manipulacije sevda ). Zato je zelo pomembno, da njihov način doživaljnja in razmišljanja čimbolj razumemo in se odzovemo na dejstva, ki jih vidimo ali glede na to, kar nam dejansko počnejo,, ne pa glede ne glede na to, kar nam govorijo, obljubljajo ali glede na to, kaj mi mislimo, da se v njih dogaja.

Najboljša zaščita pred vsemi, tudi povsem običajnimi ljudmi je, da jih sodimo po dejanjih, ne besedah. Tako ne moreš sfaliti, četuti sploh ne razumeš, kaj se v njih dogaja.

GittaAna

Joj, te cisto razumem, kar bulim v telefon in cakam na sms, po drugi strani bi ga bilo najpametneje blokirat. Sicer se brzdam, jaz njega ne kontaktiram, ko me prime, grem brat clanek par tem nizje. Od razhoda je 2 meseca, sicer mi je lazje, ker me nihce ne daje v nic ker je npr juha preslana, so pa se zmeraj trenutki, ko si mislim, da se bo spremenil. No, v slabih dveh letih se je brzdal pred izbruhi in pred pijancevanjem max 4 dni, jasno, da bo zmeraj isti. Spravil me je v dolgove grozil, fizicno napadel, psihicno je pri njemu itak samoumnevno. Trudim se najti vzrok, za svojo odvisnost, pa ga ne najdem. Moje otrostvo je bilo super, tudi, ko sta se starsa locila je vse potekalo brez tezav, danes na kak druzinski dogodek celo hodita skupaj z novimi partnerji. Res ne vem od kot to, da tega mom nisem ob prvem izpadu pahnila cez prag in si odahnila, da sem se resla pekla. Ne, potrebovala sem zapufanost do grla, par udarcev, tisoce izpadov….da sem dojela, da ta veza ni zdrava in da ni moja krivda ce so njegovi izbruhi podobni otroski histeriji. In bojim se, da ko se vrne iz tujine bo mi en njegov sms zamajal tla pod nogami in bom zopet v krogu ljubim te-sovrazim te.

Nikar, nikar se ne pusti zamajati.

Ko/če se boš vrnila, boš samo še bolj utrdila njegovo prepričanje, da “te ima vso pravico vsestransko zlorabljat.” Nadel si bo najbolj svetohlinski obraz (kot si ga vsak takle sadistični psiho) in se zmagovalno smejal za tvojim hrbtom.

Dva meseca je tudi 60 dni, ki se ga lahko veseliš vsakega posebej, da si zbrala moč in šla. Torej zmoreš, samo vztrajaj, vztrajaj x 100.

Lp

Mogoče bi ti pomagalo, da pogledaš drugače, tako, kot pri vsaki odvisnosti.
Jaz sem ob prenehanju kajenja vsa srečna zavzdihnila “ni mi več treba….” :-))) in sem to res mislila.
Ne “odrekla se bom”, ne “nehala bom”, ne “joj, to je edina razvada, pa še tej se bom odpovedala…”
Ne.
Ni mi več treba. Nobenega trepetanja ob 8h zvečer, ali bo cigaret dovolj do jutri, ali pa bom morala
sredi noči na pumpo, nobenega zivčnega ravnanja zlomljene zadnje cigarete, nobenega besnega kresanja
vzigalnika, ki crkne ob najbolj nemogočih trenutkih, nobenega čakanja na pavzo, trepetanja v mrazu,
SVOBODNA SEM. Ni mi več treba, nikoli.

Tudi tebi ni več treba. Svobodna si, da zaziviš novo zivljenje in postaneš nova oseba.
Saj to si menda ze pogruntala, da izboljšaš lahko edinole samo sebe?

JessyGi!
Upam, da še gledaš odgovore na tvoje vprašanje. Jaz sem se namreč prvič znašla na tem forumu šele ta teden. Pa bi bilo prav, da bi se že prej. Bilo bi mi veliko lažje.

Pred nekaj tedni sem tudi jaz zaključila zvezo z narcisoidnim moškim. Takoj moram poudariti, da je to bil že drugi krog. Prvič sva bila v zvezi 6 let, po 4 letih pa pol manj kot prvič. Zdaj, ko prebiram ta forum ugotavljam, da sem pred tem bila poročena z moškim, ki je tudi imel MOM, le da je bil povsem drugače parazitski kot ta zadnji.

S tem zadnjim se je vse pričelo sanjsko lepo, tako kot berem tukaj na forumu. Odneslo me je v oblake, bila sem presrečna, da sem srečala moškega, ki me tako zelo ljubi in obožuje. Dolgo časa se nisem dala osvojiti, ker me je glodal dvom, da se bo to izpelo. A očitno, narcis nima odmerjenega časa, kdaj bo pokazal svoj pravi jaz. Dokler se nisem z vsem srcem predala in končno verjela, da je to res to, sem si le dala priložnost in zakorakala z vsem srcem v ta odnos. Kmalu za tem sva pričela s skupnim življenjem. Do takrat sva skupaj delila le lepe trenutke, potem je bilo treba deliti tudi vsakodnevne stvari. Kmalu sem bila razočarana, ker moški ni imel najbolj običajnih navad. Pomanjkljiva higiena, neustrezna prehrana – beri – kosilo se ne kuha ob običajnih urah, ampak večerja, če se za to posebej dogovorimo, sicer se odpre hladilnik. Večino časa je preživel s svojimi hobiji, kjer zame ni bilo prostora. Njegova edina delovna obveznost je bila služba. Z mamo je imel poseben odnos. Kar naprej je hodila k nama, naročala to in ono, spraševala vse, kot da sva stara 10 let. Seveda jo je moral večkrat kam peljati, tudi iti z njo na dopust itd. Noro, res. Moje potrebe in ideje so bile neuslišane ali grobo zavrnjene. Ves čas mi je vsiljeval svoje mnenje za moje stvari. Preračunaval mi je, ali imam dovolj denarja za svoje želje. Seveda ga ni bilo nikoli dovolj po njegovo. Sebi je uresničil vse želje, če so bile še tako neumne. Enkrat sem mu posodila denar za eno tako stvar. Z veliko krega sem ga končno dobila nazaj. Očital mi je, da tudi jaz koristim tisto njegovo stvar in da je podlo, da zdaj zahtevam vračilo denarja. Ob mojih pomembnih družinskih dogodkih ni hotel sodelovati in je odšel raje po svoje. Nekajkrat me je to globoko prizadelo. Jaz pa sem bila na njihovih dogodkih. Ves čas me je krivil za vse, kar je bilo narobe. Sebe je postavljal na visoko mesto, pri ljudeh je bil priljubljen in spoštovan. Poskrbel je, da jaz nisem bila. Hvalil se je z najmanjšo stvarjo, ki jo je naredil, pa tudi če je privil žarnico. Moje delo ni bilo nikoli cenjeno ali pohvaljeno. Nikoli nisem slišala, da sem skuhala dobro kosilo, pa vem, da sem dobra kuharica in gospodinja. Odnos z njim je postajal vse bolj dolgočasen, prazen in brezčuten. Ko sem na to opozarjala, sem bila tega kriva jaz. Zase je govoril, da nima nobenih problemov, jaz pa da jih imam cele kupe, da živim v krču in stresu. Njegov življenjski moto je bil uživanje na vseh področjih. Potem sem odkrila, da flirta oz. vara z drugimi ženskami, kar je kategorično zanikal in si izmislil tako neverjetne stvari na moje dokaze, da sem se spraševala, ali sem nora. Prepiri so bili na dnevnem redu in ugotovil je, da tako ne more živeti, zato sem se odselila. Ker je tako z lahkoto pretrgal najino zvezo, sem doživela hud šok in se dolgo pobirala. Vmes sva se še včasih videvala in poskušala zvezo obnoviti. Od vsega hudega sem hudo zbolela, skoraj me je stalo življenja. Takrat se je povsem odmaknil od mene, nikoli vprašal kako mi gre. Poskusov, ostati skupaj je bilo še nekaj, povsem pa sem se potem odmaknila jaz, ko je bilo očitno, da je vstopil v novo zvezo z drugo žensko. Ker mi je v tistem času dodobra opral možgane, menila sem, da ima vse prav on in da sem jaz nemogoča, sem vso krivdo za razpad prevzela nase. Zelo hudo je bilo. Predelovala sem vsak dogodek posebej in vselej našla krivca v sebi.

Več let nisem ničesar več vedela o njem, niti ga kje srečala. Splet okoliščin naju je spet prinesel skupaj, ko je zaključeval zvezo s tisto žensko. Ponovno sva se zbližala, spet je postal mačo, priznal celo napake najine prejšnje veze. Natvezil mi je, kako me je vsa leta pogrešal, kar je godilo moji ranjeni duši. Menila sem, da je taka prekinitev bila koristna za oba, da sva zdaj bolj modra in veva, kje so bile napake, ki se ne bodo več ponovile. Res pa je, da sem v novo zvezo stopila z zadržkom, nisem se več popolnoma predala kot prvič. Po začetnem očarljivem obdobju se je vse skupaj spet prevesilo v že doživeto. Vse moje aktivnosti je omejeval in ustavljal, dobre so bile le njegove ideje. V ničemer se ni popravil, vse slabe navade je obdržal. Vedno mi je kaj očital, če ne to, pa ono, važno je, da me je zatiral in nikoli podpiral. Tako sem se sama spopadala s pomembnimi odločitvami, on je le bežal, naj bo fizično ali čustveno. Nobene empatije ali čustev ni kazal. Najbolj grozna moja stvar se mu je zdela nepomembna, s čimer mi je samo prilil olja na ogenj. V odnosu sem se počutila za vse samo in obremenjena. Delala sem vse sama, on je velik lenuh. Ničesar seveda ni naredil narobe, da bi mi dokazal, da ima prav, mi je znal prinesti goro gradiva in dokazil, da se motim. Rekla bi, da je bil v odnosu z mano le z eno nogo. Vedno sem poslušala, da si sama delam težave in da se ne znam sprostiti in uživati. Alergična sem postala na te izjave. Večkrat sem sumila, da ima stike z drugimi ženskami, kar je kategorično zanikal in povedal spet eno zgodbico. Potem sem ga zasačila z eno in naredila sceno. V tistem trenutku sem se odločila, da je zveze konec. Po dveh dneh mi je poln samega sebe napletel novo zgodbico o tej ženski, ki seveda ni ljubica. Da bi se kako opravičil za nastalo situacijo nisem dočakala. Kar sprijaznjen je bil, da ga nočem več. No, tudi on me potem ni več hotel.

Nekaj dni sem bila v hudem šoku. Ni pa mu uspelo, da bi se spet počutila krivo, tako kot prvič. Za razliko od prej, sem se tokrat pričela ukvarjati z njim in ne sama s sabo.Zadala sem si nalogo, da odkrijem, kaj je s tem moškim, zakaj hodi v vedno nove zveze in “podveze”, zakaj ni nikoli ničesar kriv, zakaj se vsaka zveza konča na isti način, kjer on ni nič kriv, ženska pa vsega. Očital mi je celo, da sem vsa zagrenjena, preden sva pričela nov odnos, sem bila pa tako nasmejana in vesela. Da je to iz mene uspelo narediti njemu, mu ni kapnilo. In tako sem prišla do literature, kjer sem odkrila, da je ne le narcisoid, ampak je to že pataloško. Vse, kar sem prebrala, je natančno tako napisano, kot bi nekdo opisoval njega. Ob koncu zveze se vedno postavlja nešteto vprašanj, odgovor pa ni in ni. Zdaj, ko vem, kaj je narobe, sem dobila vse odgovore. Če poznaš razlago, poznaš odgovor, je tudi počutje boljše. Nič več se ne obremenjuješ, zakaj je bil ta ali oni dogodek takšen, kot je bil. Vse ti je logično. Kot matematika, da je 1 + 1 = 2. Nič več te ne muči, zakaj je ravno 2. Nimam občutka zapuščenosti, tudi mi en tak zajedavec sploh ne manjka. Vsak dan se počutim bolje, vse bolj sem zadovoljna, da sem po dolgih letih le prišla do spoznanj in odgovorov. Vse misli na očarljivo obdobje me ne ganejo več, mislim celo, da je bila to le igra za njegov ego.

Nisem mislila, da bom vso to zgodbo tako na dolgo opisala. Če tukaj kdo zna povedati, tega odgovora še nisem našla nikjer, me zanima, če se narcis sploh zaveda svojega stanja, ali živi v svojem svetu tako, kot da je to najbolj normalno stanje. Zanima me, ali sam pri sebi vidi napake in svoj sistem osvajanja žensk, pa je to del njegove na kratki rok uspešne strategije. Ta moj po večini ni imel namena imeti trdno zvezo. Vedno je trdil, da se vsaka veza lahko podre, pri čemer je bil precej neprizadet. Je pa to prizadelo mene. Trdil je celo, da vsak lahko dela v zvezi kar hoče, očitno tudi vara.

Po vsem, kar sem prebrala in premislila, se mi danes zdi zelo majhen, nedorasel svoji starosti in tako prazen osebek. Ne premore nobenih otipljivih kvalitet. Ves njegov začetni šarm me ne gane več. Tudi to ne, da se zdaj udinja tisti novi ženski. V resnici nima veliko kvalitet, se pa z njimi na veliko hvali in ustvarja vtis pomembnega človeka. Zame je zdaj pomemben le toliko, da sem zaradi njega doživela veliko življenjsko izkušnjo, kakršno zagotovo ne bom več ponovila.

Uau, dobromigre, kakšna zgodba! Vedno znova me fascinira, ko kdo svojo zgodbo tako lepo in nazorno opiše. In tudi to me vedno znova fascinira, kako so si vse te zgodbe med seboj podobne. Neverjetno!

Moj zadnji NOM je bila prijateljica, ki je sicer na trenutke imela kakšen dober uvid v svoje obnašanje, že čisto v začetku najinega druženja mi je rekla, da je zelo zelo težka in da so ji ljudje v preteklosti že rekli, da je kruta(!). Ko bi jo takrat le poslušala, ji verjela in se takoj umaknila! A kaj, ko se mi je zdela tako neznansko šarmantna in posebna in tako zeloooo zanimiva.
Pravzaprav pa mi ni žal za to izkušnjo, ker sem se iz nje ogromno naučila. Ta prijateljica je bila nekakšen katalizator za mojo spremembo in sem ji na nek način zdaj celo hvaležna, da me je tako treščila ob tla. Brez tega se morda ne bi nikoli prebudila 🙂

Na podlagi vsega, kar sem do zdaj prebrala o NOM bi lahko rekla, da se ti ljudje večinoma ne zavedajo, kaj počnejo in kakšne so posledice njihovega početja za druge ljudi. Razen v kakšnih šibkih trenutkih. Ali kadar hočejo morda narediti vtis, da so vendarle sposobni kakšne introspekcije. Začutijo, kaj od njih pričakuješ in ti točno to rečejo. Mislijo pa tega zares ne. Njihov svet je drugačen, njihovi možgani delujejo drugače, njihova logika je drugačna od naše. Zato jih je tako težko oz. nemogoče razumeti. Meni se je ta moja NOM prijateljica kar malo posmehovala, ko sem se tako zelo trudila, da bi jo razumela. Rekla mi je, da niti sama sebe ne more razumeti(!). To ji zdaj popolnoma verjamem. In če se poskusim vživeti v njeno kožo, se mi tudi v dno srca zasmili. Vem, da ji sploh ni lahko. Nekje v duši zelo trpi. A pomagati ji ne moreš. Če poskušaš, te uniči. Ne more drugače. To je v njeni naravi oz. to je del te motnje.

So pa različne stopnje te motnje – od blažjih oblik do totalnih psihopatov, ki ti lahko res uničijo življenje. Odnos z NOM pa je ponavadi izredno težko zaključiti, ker je zveza s takim človekom tako nenavadno intenzivna in te tako zelo posrka, da pozabiš na vse (predvsem nase!) in ravno tu je “caka”, na tem moramo potem žrtve delati – poiskati tiste vzorce v sebi, zaradi katerih smo se zapletli z NOM osebo. Če tega ne narediš, se ti take zveze ponavljajo.
No, ampak o tem je na tem forumu že veliko napisanega.

Za malo dodatne tolažbe ti bom spodaj skopirala en prevod, ki zelo jedrnato opiše odnos z NOM osebo in vsebuje tudi nekaj malega o tem, kaj se v taki osebi dogaja.
Pa dobrodošla na forumu in oglasi se še kaj 🙂
Anuk

—
TRI FAZE RAZMERJA Z NARCISOM
2013 – FebPosted by Savannah Grey http://www.esteemology.com

Razmerje z narcisom lahko primerjamo s čustvenim vrtiljakom, na katerem se izmenjujejo izredne višave in izredne nižine. Gre za pregovornega Jekylla in Hyda, ko se nam v enem trenutku pokaže en obraz in v drugem trenutku drugi.
Ljudje gredo ponavadi v razmerje zaradi ljubezni in iz potrebe po povezanosti z drugim človekom. Narcisi pa gredo v razmerje iz čisto drugačnih razlogov. Ne čutijo ljubezni in nimajo sposobnosti, da bi se povezali in ustvarili normalne vezi in bližino z drugimi ljudmi.
Narcisi potrebujejo druge ljudi bolj kot kdorkoli. Ker je ves njihov občutek samospoštovanja in lastne vrednosti odvisen od občudovanja, ki ga dobijo od drugih, morajo vzdrževati negotovo ravnovesje med potrebo po drugih ljudih in potrebo, da jih drugi pustijo pri miru.
Narcisi v sebi čutijo velikansko praznino. Ta praznina je prisotna ves čas in edino, kar jo lahko zapolni, je ljubezen in spoštovanje, ki ga dobijo od druge osebe. Ta droga pa je vedno samo začasna. Neki narcis je to opisal tako: “To je, kot bi moji možgani ves čas nekaj iskali. Kot da kar naprej tečem za korenčkom na koncu palice. Nič od tega, kar počnem, me ne zadovolji, vsaj za dalj časa ne. Zdi se mi, da stvari počnem samo zato, ker se to od mene pričakuje ali ker celotna družba to počne. Počutim se, kot da ne spadam nikamor in k nikomur.”
Narcisi so popolnoma okupirani sami s sabo in se ne zavedajo želja in potreb drugih ljudi. Ko gredo v razmerje, je to zato, ker skušajo zapolniti to praznino v sebi in si zagotoviti nekoga, ki jim bo vedno na razpolago za seks, za hranjenje ega oz. za zadovoljitev katerekoli potrebe, ki jo imajo. Razmerje z narcisom je vedno sestavljeno iz treh faz: faze, ko te poveličujejo, faza, ko te razvrednotijo in faze, ko te zavržejo.

Prva faza – poveličevanje
Narcis je zelo previden, ko si izbira svojo tarčo. Skoraj vedno si izbere žrtev glede na njen status. Tarča mora biti privlačna, priljubljena, bogata ali izjemno nadarjena na nekem področju. Večji ko je njen status, večjo vrednost ima za narcisa “hrana”, ki jo iz tega odnosa dobi.
Ko si narcis izbere tarčo, je skoraj tako, kot bi se mu strašansko izostril vid. Postanejo izredno pozorni pri zasledovanju svojega cilja in nase projicirajo popolno podobo, ki jo od njih pričakuje njihova žrtev. V tej fazi so prekomerno skrbni, ljubeči in pozorni. Svojo žrtev zasipavajo s pozornostjo, s komplimenti in ji dobesedno spodnesejo tla pod nogami.
Svojo tarčo postavijo na piedestal, jo obožujejo in častijo kot nekaj najboljšega, kar sploh obstaja. V tem času je narcis ekstatičen, poln upov in sanj. O teh upih in sanjah nenehno govori in je evforičen. To je najbliže temu, koliko je narcis sploh sposoben čutiti ljubezen. Te vrste oboževanju sicer pravimo zaljubljenost.
Žrtev se ujame v to pozornost in na tej točki ponavadi tudi verjame, da je srečala svojo sorodno dušo. Njen oboževalec je točno tak moški, kakršnega si je želela (ker ji odseva tisto, za kar je zvedel, da si ona želi) in kar ne more verjeti svoji sreči, da je še vedno samski.
Česar ne ve in na kar se je bilo nemogoče pripraviti, pa je to, kaj jo čaka.

Druga faza – razvrednotenje
Prva faza poveličevanja ponavadi traja od nekaj tednov pa vse do nekaj mesecev, ravno dovolj dolgo, da se narcis prepriča, da si je zagotovil ljubezen in predanost svoje žrtve. Žrtev se ne zaveda, da je bilo to, čemur je bila priča v zgodnji fazi odnosa, narcisov lažni jaz. V drugi fazi njegova maska pade in narcis začne kazati svoje prave barve.
Do spremembe lahko pride postopoma ali pa navidezno skoraj čez noč. Pozornost, s katero je bil prej tako radodaren, nenadoma izgine in nadomestita jo ravnodušnost in molk. Lahko minejo dnevi ali tedni, ko se narcis ne oglasi. Ne vrača ti telefonskih klicev, ne drži obljub in začneš se spraševati, če te morda vara. Žrtev je zaprepadena in zmedena in se sprašuje, kaj je naredila narobe, da je prišlo do tako nenadnega preobrata.
Narcisu postane hitro dolgčas in v tej fazi se mu ponavadi dogaja to, da se začne njegova notranja praznina ponovno pojavljati. Višave, s katerimi se je hranil, upadajo in narcis začne postavljati pod vprašaj tvojo vrednost in razmišlja o tem, da navsezadnje pa le nisi tako zelo posebna, kajti če bi bila, se praznina ne bi spet pojavila.
Narcis postane hitro čemeren, muhast, zlahka se razburi in te okrivi za vsak še tako majhen prekršek. Vse pogosteje izgine in neha govoriti s tabo, da bi ustvaril distanco. Ko se narcis umika, se ga začne žrtev oklepati in tvoja potreba, da bi razumela, kaj se dogaja ter tvoje zahteve po njegovi pozornosti mu gredo na živce. Čim bolj se narcisa oklepaš, tem bolj se on umika. Začne te obtoževati in kritizirati za vse, obnaša se, kot da si njegova emocionalna boksarska vreča.
Na tej točki je žrtev že čustvena razvalina. Narcis je odšel brez kakršnekoli razlage in ona ne more razumeti, kako je bila lahko v eni minuti postavljena na piedestal, zdaj pa se zdi, da zanj več ne obstaja. Narcis je projektor in nate projicira svojo čustveno stisko. Hrani se z nesrečo drugih ljudi (če je on vzrok zanjo) prav tako kot se hrani s tvojim občudovanjem – vseeno mu je, če je eno ali drugo.
To kruto, ravnodušno, brezčutno, sadistično bitje je oseba za masko. Njegova žrtev večinoma obupano poskuša najti moškega, v katerega se je na začetku zaljubila. Ne zaveda pa se, da tisti moški ni nikoli zares obstajal. Šlo je za fasado, za igro narcisa, da si je zagotovil “hrano”.
Narcis ne prevzame nobene odgovornosti za svoja dejanja, ker mu preprosto ni mar, kako se je obnašal do tebe in kako se počutiš.
Narcisi niso sposobni ustvariti normalnih zdravih vezi z drugimi ljudmi. Tisti, ki ne vedo za to osebnostno motnjo, na noben način ne morejo razumeti, kako lahko pride do tako nepotrebno krutega obnašanja. Ženska narcisu ni nikoli pomenila kaj več kot predmet, katerega uporabnost je začela upadati.
Vendar pa narcis potencialne dobaviteljice hrane ne zavrže kar tako. Nadaljeval bo z igro “ljubim te, ne ljubim te”, vse dokler mu bo ustrezalo oz. vse dokler boš to dovoljevala. Vedno znova bo spet priplesal v tvoje življenje, kot da se ni nikoli nič zgodilo, popolnoma brez občutka do tebe in tvojega trpljenja.
To umsko poigravanje je namerno in trosil ti bo drobtinice pozornosti, ravno toliko, da te bo zadrževal v čustveni zapletenosti in da mu boš na voljo za kakršnokoli potrebo, ki jo bo imel.
Na določeni točki se bo zgodilo tole: bodisi bo našel novo tarčo in z njo začel prvo fazo in tebe popolnoma ignoriral ali pa boš ti imela dovolj te psihotične zlorabe in boš vzela zadevo v svoje roke, zaključila odnos ter s tem sprožila tretjo fazo.

Tretja faza – zavrženje
Skorajda šokantno je opazovati, s kakšno lahkoto se narcis odmakne od svoje partnerke. Mnoge se v tem času sprašujejo: “Ali me je sploh imel rad? Sem mu sploh kdaj kaj pomenila?” Preprost odgovor na to je: ne. Narcisu nihče ne pomeni nič. Ženske so samo sredstvo na poti k cilju – da dobi narcistično hrano, ki jo tako zelo potrebuje. Ko se tvoja uporabnost izteče, te bo zavrgel iznenada in kruto, brez opozorila.
Prebolevanje razmerja z narcisom je izjemno težko. Ko se zveza zaključi, je ženska ponavadi čustvena razvalina in popolnoma brez samospoštovanja, ker ji ga je narcis uničil s stalnim poniževalnim obnašanjem, žalitvami in krutostjo. Glede na to, kdaj se je uspela osvoboditi, je ženska-tarča zdaj morda samo še senca tega, kar je bila prej in čaka jo ogromno dela, da si bo ponovno zgradila svojo porušeno samopodobo.
V času, ko se skuša žrtev spet sestaviti, ne gre pozabiti, da si bila namenska tarča, namenoma nalagana in zmanipulirana s strani spretnega prevaranta, ki mu je šlo samo za lastno korist. Ničesar ni, kar bi bila lahko naredila drugače in nisi kriva za nič, kar se je zgodilo. Narcis bo ponavljal ta vzorec z vsako naslednjo žensko, vsakič znova, brez izjeme.
Vse nekdanje tarče morajo biti zelo na preži, kajti narcis si vedno pridrži pravico, da se ponovno oglasi pri svoji nekdanji dobaviteljici hrane, ne glede na to, koliko časa je minilo ali koliko trpljenja ji je povzročil.
Ko si se osvobodila, moraš zapreti vrata za vsakršen kontakt, kajti če tega ne narediš, se ti bo samo ponovil celoten ciklus – od prve faze naprej.

Pozdravljena “dobromigre”,

ko sem prebrala tvoj post, sem se najprej vprašala: a sem morda opisala svojo zgodbo, pa se tega ne spominjam? Identično!

Zelo rada bi te osebno spoznala, zato me prosim kontaktiraj na e: [email protected].

Veliko si bova imeli za povedat. Lepo bodi in pazi nase.

Pozdravljena “dobromigre”,

ko sem prebrala tvoj post, sem se najprej vprašala: a sem morda opisala svojo zgodbo, pa se tega ne spominjam? Identično!

Zelo rada bi te osebno spoznala, zato me prosim kontaktiraj na e: [email protected].

Veliko si bova imeli za povedat. Lepo bodi in pazi nase.

Se narcisi in momovci zavedajo, da je težava v njih? Rekla bi, da skoraj zagotovo nikoli. Morda se zavejo kdaj pa kdaj, da imajo težavo, predvsem takrat, ko si pošteno zapletejo življenje. Vendar niso sposobni dojeti, da so si ga sami zapletli, vzrok vedno poiščejo v okolici, ki je ..bi morala biti….če bi le….

Ena bistvenih značilnosti osebnostnih motenj je, da se ti ljudje niso sposoboni učiti iz svojih napak, ki jih lahko ponavaljajo znova in znova. Predvsem zaradi zgoraj opisanega.

To je tudi razlog, da nikoli ne deluje, če se ukvarjamo z njim in mu poskušamo pomagati, da bi končno spregledal, da ima vse na dlani, da je rešitev v njem, ne v spremembi okolice……edino kar od tega odnesejo je naša pozornost in energija, ki jo usmerjamo vanje. In to je tudi razlog, da je skoraj edini način, da iz tega izstopmo, da se začnemo ukvarjati sami s seboj, da poštimamo sebe in da se vsaj mi začnemo učiti iz svojih lastnih napak.

GittaAna

Moj MOM je eksplodiral v trenutku, ko kaj ni bilo po njegovem, pri tem je sel v ekstreme, groznje, manipulacije…tudi sama sem veckrat znorela, kasneje se mi je bolj vcepal obcutek krivde ker nisem ostala mirna. Veckrat sem sredi noci pobegnila, veckrat njemu v efektu njegovim grozenj spakala cunje pred prag. Vendar je on zmeraj, po kregu in zasipu z ocitki, 2 dni pasel mulo, potem pa jok in stok na moja vrata.in ker sem tudi sama burno reagirala, sem mislila, da je krivda res v meni. Po kregu je on veckrat priznal napake, se kesal. Tako, da mislim, da se zavedajo vsega, le priznati nocejo. Ker pri njemu je bilo npr tako, sluzbeno odsoten, me zvecer klice ves vesel, 5 min se pogovarjava potem me vprasa kaj pocnem, recem npr ravno sem se stusirala in on v zrak, kur…, pras…, za koga se urejas, varas me, zgini iz mojega zivljenja…to varira v nedogled, zgoraj je en primer, dogajali so se se bolj butasti ocitki. Seveda je tezko ostati miren v tem, potem sva ponavadi najino vezo zakljucila, cez dva dni je pa ponavadi prosil, pisal srceparajoce stihe, posiljal ljubezenske pesmi, da bi se kamen ozivel ob njih. Tega jaz ne razumem pri njemu, zakaj v efektu krici, da je konec, naj izginem, potem pa hodi nazaj. Saj je on zelel, naj ga pustim na miru in ko ga, pa brez mene ne more zivet. Zdaj vem, da je to nacin manipuliranja, se vedno pa ne razumem, zakaj ne gre po mom hrano drugam ker jaz mu nisem kazala blazne ljubezni, on pa kot vecni sarmer zlahka dobi mom hrano drugje.

Veliko koristnega sem prebrala na tam forumu, zato sem se odločila tudi sama nekaj napisati.
Trenutno prestajam boleč razhod od partnerja po več kot 20 letih. Zapustil me je zaradi mlajše ženske.
Vsa leta sem ga doživljala kot ljubečega, skrbnega in ponosnega očeta, do mene pa je bil tudi korekten in pozoren. Sama sem ga imela rada takšnega kot je, saj sem se vedno zavedala, da ima vsak svoje napake. Vedno je poudarjal, da je njegova družina na prvem mestu in potem dolgo nič..šele potem pride ostalo. Tako se je tudi obnašal. Otroke in mene je vedno povzdigoval nad druge. Bil je zadnja oseba na svetu za katero bi rekla, da bo eno leto prekrival razmerje z drugo žensko in me spravil ob 15 kg, v depresijo in na tablete, saj mi je z svojim manipuliranjem vcepljal občutek krivde za krizo v najinem odnosu.
Prevaro sem ugotovila sama, vendar pa sem čutila da nekaj ne štima že eno leto prej, saj me je začel odrivati od sebe in me obtoževati da sem težka, da mu ne dajem svobode in da ga dušim. Nikoli prej tega ni omenjal, saj mu nikoli, nikoli nisem omejevala ničesar (bil je aktiven na raznih področjih in vedno je dal najprej vse od sebe, potem pa se je po nekem času skregano odmaknil). Če sva se sprla, sve se zato, ker je (po mojem mnenju, po njegovem NE) preveč pil. Ni me motilo pitje alkohola na žurih, to delamo vsi, ampak ko je prihajal iz službe domolv smrdliv in kdaj tudi vidno vinjen z izgovorom, da je to del njegovega posla. Zadnjih nekaj mesecev je prihaja domov skoraj vsak dan pijan. Obtoževal me je, da imam jaz težave s toleranco do alkohola, ker je moj oče eno obdobje precej pil.
Ko sem pred nekaj meseci ugotovila, da me vara, je čez vikend obrnil list in oznanil, da se je zaljubil in da ne more pomagati. Rekel je, da ima razmerje iz katerega ne more ven. Iz petka na soboto je odšel sicer na mojo in na prošnjo otrok, saj je bilo življenje z njim zadnje mesece neznosno (pil je do onemoglosti in lagal meni in vsem okoli sebe).
Vedno je bil rad v centru pozornosti, organiziral družabne dogodke, dopuste za družino, izlete za prijatelje….in na koncu vedno pričakoval pohvale in zahvaljevanje z vseh strani. Če tega ni bilo se je užalil. Užali se je tudi, če mu je kateri od prijateljev v oči povedal kar njemu ni pasalo. Tašnega je takoj dal na stranski tir in se od njega oddaljil.

Najprej sem si po njegovem odhodu oddahnila, ker sem bila prepričana, da je to fleš in bo v nekaj dneh minil. Človek se je spremenil, da ga ne prepoznam več. Kar naekrat mu ni bilo mar za nikogar od nas, ki nas je imel prej rad. Svoja dejanja je opravičeval z izjavami, da se vsem lahko to zgodi in da za nas ni konec sveta, če bomo brez njega živeli, in da življenje gre naprej. Za mene in najine otroke se je življenje ustavilo, ker si nismo niti v najgrših sanjah predstavljali, da je naš skrben oče in mož kaj takega sposoben narediti in ob zdravje spraviti nekoga s kateri je še par dni pred ohodom spal in mu rekel, da ga ljubi….še sedaj po smsjih izkazuje naklonjenost z RTM in ŠE ČUTIM DO TEBE, BILA SI IN BOŠ,….

Po obdobju samoobtoževanja in tavanja v temi, sem začela iskati informacije o tem fenomenu, za katerga nisme prej nikoli slišala. Oblaki so se kar naenkrat razblinili in ugotovila sem, da sem toliko let živela z človekom z MOM. Njegova dejanja, nagle odločitve in obnašanje se popolnoma skladajo z simptomi, ki so poleg ostalega super opisani na http://narcisticnaosebnostnamotnja.weebly.com/
Po vsem, kar se mi je zgodilo, sedaj ugotavljam, da mi je morda naredil uslugo, čeprav ga še vedno imam rada in bi najraje zavrtela film nazaj v čase, ko smo bili še srečna družina in ta njegova MOM zver ni privrela še na dan.
Človek je v treh dneh zamenjal svojo dužino za drugo družino, drugega otroka, drugo taščo in tasta, drugo okolje, druge prijatelje, skrbi in vozaka naokoli tujega otroka…..z svojim pa se menda nima niti kaj pogovarjati. Njegov odnos do svojih otrok in staršev sedaj temelji le na kakšnem klicu ali smsju. Čez noče je spremenil stil oblačenja in iz športnega moskega, kakršen je bil, je postal podoben nekemu albanskemu mafijcu…za neprepoznat.
Ali mislite, da je možno, da bi se ta človek spet vrnil v svojo staro embalažo in vsaj z otroki spet vzpostavil normalen odnos, ki je seveda sedaj porušen do tal zato, ker otroci ne odobravajo, tega kar je storil in predvsem to zaradi kakšne osebe je žrtvoval svojo (zanj do včeraj še idealano) družino in ženo. Človek, ki je moraliziral in pametoval, kako se njemu ne more v življenju prav nič takega zgoditi in, ki je rekel, da tisti ki varajo svoje žene in zapustijo otroke niso vredni živeti na tej zemlji.

Po moje tukaj ni mom ker potem bi v 20ih letih ze dojela. Po mojih izkusnjah se mom osebki spreminjajo pogosteje, moj npr sigurno 2 krat mesecno. Ta tvoj se je pa verjetno slepo zaljubil, da ti v smsih se kaze znake naklonjenosti je pa verjetno njegova vest ne ljubezen.

Pozdravljena zavržena.
Povsem razumem, da ti more biti grozno. Že samo razpad zakona po 20 letih je kruta zadeva, če pa odkriješ, da si bil z nekom, ki ga v resnici nisi poznal in da je bilo velik del samo krinka je uničujoče. LJudje z osebnostno motnjo imajo težave z lastno identiteto in zato pogosto prilagodijo svoje vedenje, mišljenje, oblačenje…..svoji okolici, predvsem tisti, ki jim je pomemna. Pomembna jim je ponavadi tista, kjer dobi hrano za svoj ego, svoje drame….Znani so tudi po tem, da trenutku, ko najdejo nekoga, ki njihove potrebe bolj zadovoljuje ( vsaj tisti trenutek) da se lahko čez noč povem, ampak res povsem “spremenijo”, prevzamejo drugo identiteto , pa tudi to, da z lahkoto izstopajo iz odnosov in da je nekaj, kar je bilo prej Najbolj pomambno, naenkrat Najmanj pomembno ( ali poveličujejo ali razvrednotijo). Vse to stvari so zelo doboro opisane v knjigi Ne stopajte več po prstih.

V staro embalažo ne bo več šel, razen v primeru, da se mu tam kjer je ne bo izšlo, tako kot si je zamislil, potem bo napletel kakšno zgodbico, za katero ve, da bo delovala , po možnosti še tebe okrivil, da si bila ti kriva, ker kakrkšna si ( tu vnesi njegove besede) in da ni mogel drugače, kot da te je povsem brezvestno in egositično zapustil, zamenjal in da pri tem še zanemarja otroke. Tudi sporočila se mi zdi, da kažjo, da vas ima kot nek zasilni izhod, za vsak slučaj, da ne bo priletel na trdo, če bo padel na tla. Dejanja govorijo eno ( ni mi mar) sporočila pa drugo. Pri ljudeh, ki imajo osebnostno motnjo ali temu podoben značaj je nujno, da jih sodiš in ocenjuješ glede na njihova dejanja, ne besede.

Otrokom mora biti res hudo, ko vidijo, da njihov oče naokoli vozi drugega otroka, medtem ko je njih nekako zavrgel. Tu se ne da kaj dosti. Takšni ljudje so neglede na to, kakšo zunanjo podobo peljejo totalni egoisti in jim v resnici ni mar za druge, razen toliko, kolikor služijo njihovim koristim ( podobi ljubeče družine, navidezno dobri sampodobi, občutek varnost..) Na tvojem mestu bi preštudirala čim več litarature, da bi razuemela dejanske mehanizme, ki ga vodijo ( ne tiste na površju) da bi vedela kaj in kako lahko pomagam otrokom . Prav tako bi jim na njim razumljiv in čim manj boleč razložila, da ni težava v njih, da niso oni problem, da z njimi ni nič narobe, da je težava v očetu, da je problem on in da je z njim nekaj narobe. Pri tem je treba upoštevati tudi njihovo starost in če so večji moraš spoštovati njihovo odločitev, če z očetom ne želijo več imeti stika. Jaz se ne bi v to vmešavala temveč bi jim zgolj stala ob strani.

Toliko na kratko. Upam, da se še kaj oglasiš. Takšne stvari so lažje, če jih deliš z ostalimi, še posebej s takšnimi, ki razumejo o čem govoriš.

GittaAna

” ……Po moje tukaj ni mom ker potem bi v 20ih letih ze dojela. Po mojih izkusnjah se mom osebki spreminjajo pogosteje, moj npr sigurno 2 krat mesecno. Ta tvoj se je pa verjetno slepo zaljubil, da ti v smsih se kaze znake naklonjenosti je pa verjetno njegova vest ne ljubezen….”

********

Morda gre zgolj za slepo ljubezen in krizo srednjih let, vendar se tudi v tem primeru moški ne obnašajo tako zelo kruto in hladno. Poleg tega je zavržena opisala tudi druge simptome, ki kažejo na to, da nekaj ni bilo ok.

Treba je vedeti, da ljudje z osebnostno motnjo ( ali temu podobnim značajem) pogosto ljudi delijo na Dobre in Slabe, ki jih ali kujejo v oblake ali pa so za njih nič vredni. To lahko počnejo eni osebi večkrat na dan, ali pa si izberejo Dobrega in so z njim leta in leta v “čudovitem” odnosu, ki je v resnici tudi nezdrav, vendar zloraba ni tako zelo opazna, potem pa lahko sprememba v življenju povzroči, da iz Dobrega postanejo Grdi ( in obratno). Pogosto so ti ljudje zaradi te spremembe povsem šokirani.To se še posebej dobro vidi pri otrocih, kjer je skoraj zagotovo en Zlati in en Grda račka. Če vprašaš takšne otroke o otroštvu imata zagotovo oba povsem različne spomine.Temu deljenju na zgolj na črno in belo , brez sivih odtenkov pri osebi z MOM pravijo razcepljanje, nekako ne morejo dojeti vseh nians vmes in tako se tudi obnašajo. Če k temu dodaš še egocentričnost in težave z identiteto imaš človeka, ki je lahko neko obodobje takšen in zelo na hitro in brez obžalovanja ( ne obstaja nič vmes) povsem drugačen.

Pogosto lahko opazite, da drugi ljudje okoli nekoga z MOMom – eni jih kujejo v nebesa, da so utelešenje čudovitega na zemlji, drugi pa ga opisujejo kot utelešenje zlobe. Gre za nekakšen Jeckll and Hyde sindrome.

GittaAna

Hvala vsem za odzive. Posebej se zahvaljujem Anuk, ki si prevedla narcisoidne faze. Veliko mi je pomagalo, vedno znova jih prebiram.

Ko bom spet kaj napredovala v svojem prebolevanju, se bom oglasila, da s tem pomagam še komu. Srčna bolečina je ena največjih, zato se ne smemo prepustiti nerazumnemu žalovanju. Vse je treba osmisliti, da vemo, zakaj se je to moralo zgoditi.

m.s. tudi tebi se bom oglasila na email.