27 let poniževanj, štirje zlati otroci, 26, 25, 14,8, ne morem več, sem na antidepresivih, najstarejši je moral pri 19-ih od doma, če ne bi se meni zmešalo. Danes je jokal naš tiran, ker sem spet enkrat poskusila oditi vsaj v drugo nadstropje. Grozi, se smili sam sebi, da bo položil roko nase, da sploh ne vem kaj me čaka, če ne bo po njegovem. Deklici 14 in 8 sta prestrašeni, razdvojeni, on tri leta brez službe. Jaz malo plačo.On je v hiši policaj mi smo vse krivi, kriči, zaničuje, ponižuje, žali, udari tudi, otroke, jaz prej vem kaj sledi, in sem ponižna. Vem, da bom morala oditi. Pa nimam moči, deklici se mi smilita, ne vem kaj naj storim in kako. Sem kot cunja, deklici tudi. Skoraj dihati si več ne upamo. Sin 26, je pozabil kako je bilo in me ne razume več, hči 25 je v študentskem domu in me razume pa ne more pomagati. Deklici sta izpostavljeni, meni se meša, služba trpi. Kličeta me v službo, skriti sta v kopalnici in jokata, kaj je spet naredil in rekel oči. Nimam nobenega zaledja. Njegova mama je ista, moja je nebogljena. Same smo. Najraje bi kar šla, ampak brez otrok raje umrem, z njimi pa ne morem, se je težko odločiti. Kaj če me bosta zasovražili. Tako radi imata očija kljub vsemu in sproti pozabljata vse hudo, kadar je on normalno razpoložen. meni pa se trga srce. Ne vem zakaj to sploh pišem. Besede so mi že dolgo tega zastale na jeziku.

Najram nisi edina, ki je v takšni situaciji in obstaja mnogo poti ven, pa tudi pomoči. Sama ne zmoreš zato najdi pomoč. Pojdi do zravnice, da ti da napotnico za psihologa ali psihiatra ali psihoterapevta, ki ti bo pomagal, da se sestaviš in ti stal ob strani. Svetujem ti tudi, da se obrneš na Društvo za nenasilno komunikacijo, ki je pomagalo že veliko ženskam v podobni situaciji. Če ne zaradi drugega, zaradi otrok. Normalno je, da si otrok želi starša in tudi v primeru, da je neprimeren starš, kot je tvoj mož vseeno hrepenita po njem. Otroku je izguba starša grozljiva stvar. Vendar je še bolj grozljivo to, kar doživaljata in to povsem brez zaščite, saj ju tudi ti, tako brez energije kot si, nisi sposobna zaščititi. Ti si tista, ki mora temu narediti konec namesto njiju. Posledice, s katerimi bosta morali živeti vse svoje življenje, če ju ne umkaneš iz tega okolja so lahko hude in doživljenske in kasneje, ko bosta dojeli, kaj se je pri vas v resnici dogajalo, sta lahko nate zelo jezni, ker ju nisi kot odrasla zaščitila in se lahko odmakneta od tebe, kot se je tvoj sin.

Praviš, da je pozabil, kako je bilo. Po vsej verjetnosti se še predobro spomnija vsega in se iz distance lažje zaveda, da to, da te nekdo zlorablja ali kako drugače s teboj grdo ravna še ni opravičilo, da narediš vse, da to prekineš in zna biti tudi, da ti tega, da ga nisi zaščitila, verjetno zelo zameri. Razumljivo je tudi, da te hčer razume, vendar ne smeš dopustiti, da bi sedaj ona reševala tebe, namesto, da bi ti rešila njo. Takšna je prava in zdrava narava stvari, da starši zaščitijo otroka in ne obratno.

Še vedno imaš čas, da nekaj narediš ni če kot praviš ne zmoreš, potem čimpre poišči pomoč, ki je na voljo. Spodaj je kontakt od Društva in prav začudena boš koliko je podobnih zgodb,kot je tvoja. IN mnoge med njimi so uspeli skupaj rešiti.

http://www.drustvo-dnk.si/

Spoštovana moderatorka GittaAna in “najram”,

Naj se na začetku na hitro predstavim: Tudi sama sem psihoterapevtka, sicer res šele s 6 letno prakso, vendar sem se v teh šestih letih marsikaj naučila. Po poklicu sem diplomirana psihologinja (Filozofska fakulteta v Ljubljani), imam pa končane tudi 3 letnike Medicinske fakultete v Ljubljani. Trenutno živim in delam v Italiji.
Tema me je pritegnila, ker se tudi sama srečujem s podobnimi primeri, kot so objavljeni tukaj na vašem forumu. Z vašimi nasveti ženskam, ki svojo bolečino izlijejo na tem forumu, se generalno gledano lahko rečem da strinjam, vendar pa vsi vaši odgovori kot moderatorke, izhajajo iz ene predpostavke, in ta je, da brezpogojno verjamete kar ženska v stiski napiše na forumu. Se strinjam, dostikrat s(m)o ženske iskrene, in to drži kar napišejo, vendar pa jaz nikakor ne dajem tako “hitrih” nasvetov, še posebej ne takih, ki imajo lahko tako daljnosežne in težko popravljive posledice, v smislu pojdi, zapusti čim preje, obrni se na naše društvo itd. V teh šestih letih sem se naučila tudi to, da je treba predno daješ take nasvete za tako “težke” in kasneje nepopravljive korake, predvsem slišati obe strani, torej tudi izpoved moža ali partnerja, predno lahko kakorkoli objektivno svetuješ. Prav tako resen psihoterapevt nikdar ne svetuje kar “na pamet”, oziroma ne da bi prej vprašal za starost, druge življenjske izkušnje, splošno zdravstveno stanje (morebitne terapije), saj ima ženska v različnih obdobjih svojega življenja različna “čutenja”, prav tako tudi čustvena občutljivost pri vseh ženskah ni vedno enaka, saj prinesejo v zakon vsaka svoje izkušnje iz svoje otroške dobe, pubertete, odraščanja, morda izvirajo iz družin, kjer so bile tudi same že kot otrok žrtev nasilja itd. Torej zelo pomembno vlogo v tem, kako ženska dojema in opisuje nasilno vedenje, ima njeno lastno otroštvo, in kaj vse je v njem doživljala, saj se dogodki kasneje skoraj redno “preslikavajo”. Vsi ti dejavniki vplivajo na t.i. emotivni prag razdražljivosti, preprosteje rečeno, nekatere imajo nižji prag emotivne občutljivosti druge višjega itd. Potem npr. kot sem zasledila v pripovedi osebe “najram”, ko pravi da jemlje antidepresive, je zelo pomemben podatek od kdaj jih jemlje, kakšne vrste antidepresivov jemlje, in predvsem koliko časa, to so bistveni podatki. Pametno se je vedno prej posvetovati z lečečim zdravnikom, ki je ženski predpisal take medikamente. Ravno v primeru antidepresivov lahko najdete v “American Journal of Medicine” kar lepo število člankov uglednih ameriških profesorjev, ki opisujejo klinično že dognane izsledke o njihovih vplivih na emocionalno raven žensk, ter njihovo visoko preobčutljivost na dražljaje iz okolja, čeprav naj bi ravno to preprečevali. Če so otroci že odrasli, tako kot pri osebi najram, ki pravi da ima dva že odrasla, jaz osebno predno svetujem take korake, opravim vedno tudi razgovor z otroki. Dostikrat sem že naletela na situacijo, ko so šele otroci (ki so dokaj realen pokazatelj stanja v družini), odkrili pravo “sliko” družine, in pokazali kje dejansko tičijo problemi. Prav tako lahko sklepam iz pripovedi osebe “najram”, ko pravi da ima sin že 26 let, da bi lahko bila ta oseba tudi v menopavzi, kjer je zopet “dojemanje in čustvena reakcija ženske” povsem specifična, zaradi hormonskih sprememb, saj so zaradi kemičnih sprememb v možganih ženske nevrološke funkcije v tem obdobju drastično spremenjene. Ženske lahko v tem hormonsko občutljivem obdobju vsako stvar vidijo nekako preteče, jo “povečajo”, dejansko se potem kasneje izkaže da le ni vse tako črno belo. Take stvari resen psihoterapevt vedno preveri, predno daje kakršnekoli resne nasvete. Vse to so preresne stvari, da bi kar takole “malo čez palec” dajali nasvete, predvsem zato, ker so ti koraki kasneje vedno nepopravljivi in usodni za vso družino.
Treba pa je omeniti še eno dejstvo, ki ima svojo podlago v statističnih pokazateljih, in pove, zakaj je še posebej potrebno biti pazljiv pri svetovanju takih korakov: Namreč če imamo pred očmi resnično samo prihodnost svojih otrok, potem gre tu dejansko za tehtanje, kaj bo povzročilo pri otrocih manjšo škodo in manjše negativne posledice v njihovem razvoju: ali bo to odhod iz nemogočega družinskega okolja in zapustitev partnerja in odraščanje otrok ob enem zakoncu (občasni stiki z očetom nikdar ne morejo nadomestiti polnega kontakta z očetom), ali je za prihodnost otrok kljub vsemu boljše, da “potrpim” in ohranim družino celovito. Statistika kaže (vsaj v Italiji, kolikor sledim), da v približno 70% primerov razbitje družine pusti na otroku zelo velike travme, ki so včasih celo precej večje, kot tiste, če “mora” družina prenašati doma “tirana”, kot se je izrazili “najram”. Statistični vzorec je bil izpeljan na približno 1200 vzorcih družin, ki so se soočale s takimi problemi. Moje mnenje ki ga imam, je naslednje: Če je mož (partner) resnično grob (npr. bom rekla da zelo pogosto fizično obračunava z otroki in ženo, ali jih drugače “maltretira”, in če ima pri tem slučajno svojo vlogo še alkohol, ali varanje žene z drugimi ženskami, potem svetujem odhod iz takega okolja. Če pa je partner, oziroma mož recimo temu “še znosen” in otroci ne hodijo v šolo z modricami od udarcev, in da ni vdan alkoholu, ali da se da z njim vsaj kolikor toliko normalno pogovoriti, potem nikakor ne svetujem “razbitja” družine, saj bodo negativne posledice za otroka manjše, če ostane družina skupaj. Izkušnje mi tudi kažejo, da v družinah, kjer ni prisoten alkohol, se da še vse “sanirati” in urediti. Ravno zato, da se do teh dejstev in spoznanj pride, pa je potreben celovit pogovor s člani družine. Pri mojem delu se mi je ta način do sedaj zelo obnesel. Zato svetujem “najram”, naj sama presodi, kaj bi bilo za otroke boljše, imam premalo konkretnih podatkov o njeni družini, da bi ji lahko kar neposredno svetovala, saj ji lahko z napačnim nasvetom povzročim več škode kot koristi.
Kot tudi omenja, je njen mož tri leta brez službe. Tukaj bi samo dodala, da je morda to katalizator ki na moževo obnašanje še dodatno vpliva v negativnem smislu in da bi morda poskušali doseči najprej spremembe v tej smeri. Spoštovana “najram” ali ste morda razčistila z možem , kaj ga privede do takega nasilniškega obnašanja, ali je morda kakršenkoli vzrok tudi na drugi strani družine ? Vsak človek je “unikum” zase, in ga je potrebno vsaj poskusiti razumeti, predno ga razlasite za “tirana”. Pa ne mislit da zagovarjam moške, vendar je vedno potrebno ohraniti objektivnost in “trezno” glavo. Dostikrat nam ženskam tudi manjka samokritičnosti.

Spoštovana moderatorka GittaAna, pogledala sem tudi na vašo spletno stran društva IEN, kjer sem zasledila samo dvoje imen: Veronika Smrke (izobrazba ni navedena) in Uroš Plantan (kvantni fizik). To mi še dodatno utrjuje moj dvom v vaše “strokovne” nasvete. Kot sem opazila to društvo tudi prireja tečaje, ki verjetno niso zastonj, torej se ukvarja dejansko z nekakšno komercialno dejavnostjo. Nočem biti žaljiva do nikogar, zato upam da vas spoštovana moderatorka nisem “užalila”, poskušala sem pisati objektivno in korektno, predvsem iz lastnih izkušenj. Bi si pa želela tukaj na tem mestu slišati še mnenje dr. Drnovškove.

Želim Vam še naprej uspešno “delo” na forumu, vsem obiskovalkam in uporabnicam foruma, še posebno “najram”, pa vse lepo in srečno v življenju.

Lep pozdrav,
Carmela

Pozdravljena Carmela!

Hvala za vaše mnenje. Najprej bi vas vprašala, kako ste me pravzaprav povezali s tem društvom IENom, ker o njem nimam pojma, niti nisem kakorkoli povezana z njim.

Drugo, kar je zelo pomembno pa je, da jaz nisem psihoterapevt, niti ta forum ni zamenjava za psihoterapijo. Gre le za prostor, kjer si tisti, ki imamo v svoji bližini nekoga z osebnostno motnjo izmenjujemo svoja mnenja in izkušnje. Če ste res brali vse moje odgovore, potem bi morali opaziti tudi to, da pogosto poudarim, da tu ne delimo diagnoz in da celotne slike ne moreš dobiti zgolj iz neke pisne pripovedi in da v večini primerov ljudem svetujem, da se naj obrnejo na strokovnjake, ker so te stvari, tako kot pravite tudi sami, zelo kompleksne in da je vsak primer poseben in ga je treba posebej obravnavati.

Prav tako tukaj ne svetujemo, da se pari kar razidejo, o tem, kaj je bolje in kaj slabše se na dolgo in široko pogovarjamo in tako kot pri drugih tažavah poskušamo najti vse možne plati neke težave.

Torej, nisem terapevtka, to ni terapevtski forum ( so pa tudi s pomočjo tega foruma ustanovljene terapevtske skupine za samopomoč, ki jih vodi strokovnjakinja – pshiatrinja) in moje izkušnje izvirajo iz mojega življenja ( starši NOM; MOM) ki sem ga uspešno spravila v red, pa tudi iz izkušenj, ki sem jih dobila, ko sem nekaj let sodelovala v mednarodni skupini za samopomoč odraslih otrok mejnih staršev, v kateri sodedluje več tisoč ljudi iz vsega sveta ( med njimi tudi izjemni strokovnjaki) , plus prebiranju res ogromno strokovne literature. Torej, nekaj ( konkretnega, ne zgolj teoretičnega) znanja sem pa le nabrala 🙂

Kar se tiče razhajanja ali ostajanja skupaj sem mnenja, ponavljam, da je vsak primer drugačen, vsi ljudje različni in da je treba rešitve iskati za vsakega posebej in seveda če je le možno s pomočjo strokovnjakov. Na tem forumu pa bomo vsi, ki imajo v bližini nekoga z MOM; NOM ali podobno še naprej pripovedovali svoje izkušnje, strahove, žejle, mišljenje, pa naj bo to karkšno že koli.

Kar se pa študij tiče, pa vsak, ki je imel kdaj opraviti z znanstvenimi raziskavami ve, da ni enoznačnih odgovorov in če si boste nekoč vzeli toliko časa, da boste zbrali vsaj nekaj deset strokovnih študij na eno in isto temo, boste verjetno na koncu odkrili, da ni jasnih odgovorov ( razen osnovnih premis, pa še tu se kdaj znansvenikom zatakne), ker bodo ene dokazovale, črno, druge belo, nekatere vso paleto sivine vmes…itd. Zato tudi ne vidim smisla, da sedaj navajam strokovne študije, s pomočjo katerih so prišli do povsem različnih sklepov, kot jih navajate vi.

Torej, nasvet, da je treba ostati skupaj, če je drugi kolikor toliko znosen je sicer razumsko čisto ok, vendar se tu postavlja vprašanje, kaj pravzprav znosno je? To, da te nekdo ne tepe, temveč zgolj psihično ali čustveno muči? Je to res manj škodljivo? Kdo bo torej odločal, kaj škodljivo je? To, pa da imajo psihične in čustvene zlorabe hušje posledice, kot fizične in jih lahko mom starši in partnerji tistim storkovnim delavcem, ki ne poznajo osebnostnih motnj z lahkoto prikrivjejo pa kot strokovnjakinja verjetno že veste.

Pa tudi to, da imamo ljudje različno osebnostno strukturo, prag vzdržljivosti ( tudi čustvene), energetsko opremljenost, različno močne in učinkovite obrambne sisteme…itd. potem tudi veste, da lahko nekoga že majhna zloraba pahne čez rob in v hudo duševno stisko in morebitne posledice, nekdo pa lahko leta preživlja grozljive zlorabe in jo še vedno relativno dobro odnese.

Sama sem mnenja, da je za otroke potrebno stisnit zobe, če se le da, pa tudi menja, da je treba v primeru, da začne oseba z osebnostno motnjo preveč negativno vplivati na otroke ali partnerja, primarno zaščititi otroke in tudi sebe, ker v najprej si odgovoren zase in za otroke.Oseba, ki ima osebnostno motnjo je kljub svojim težavam še vedno edina! dogovorna zase in za svoja dejanja in če ta škodijo drugim, potem se mora s posledicami pač soočiti.

Ogromno otrok, ki so odraščali v takšnih zakonih, s katerimi sem sodelovala v mednarodni skupini je zelo prizadelo, ker jih tisti, ki je zdrav ni zaščitil in se je bolj ukvarjal z staršem, ki ima MOM in ki seveda s svojimi dramami postane središče okoli katerega se vrti cela družina in v takšnem pogosto ni prostora za otrokove potrebe, ker se morajo vsi skupaj uklanjati dramam mom starša. Mnogo je bilo tudi takšnih, ki so se spomnijali raznih strokovnjakov, ki so se vključili v njihovo družino in jim govorili da je bolje, da ostanejo skupaj – ker starš je pa le starš in vsi še desetletja kasneje bentijo zaradi tega, kako lahko tudi strokovnjaki podležejo tabujem in govorijo takšne neumnosti in kako grozljivo so se ob tem počutili, ker že starši niso upoštevail njihovih potreb in jih niso zaščitil, potem pa so to ponovili še strokovnjaki, večinoma zaslepljeni s svojimi teorijami, podkrepljenimi z očitno zacementiranimi predsodki, da ti to, da si starš, da pravico, nekakšno bianko menico, da lahko s svojim otrokom počneš karkoli ti v glavo pade, četudi je to zloraba. To, pa da imajo psihične in čustvene zlorabe hušje posledice, kot fizične in jih lahko mom starši in partnerji tistim storkovnim delavcem, ki ne poznajo osebnostnih motnj z lahkoto prikrivjejo pa kot strokovnjakinja verjetno že veste.

Nekaj je bilo tudi takšnih, ki so zamerili “zdravemu” staršu, da je kar odšel in jih prepustil tem dramam, da so se morali nato namesto odraslega partnerja z njimi ukvarjati sami, vendar le v primeru, da jih je res čustveno, psihično in fizično povsem zapustili. Nisem pa še srečala nikogar, ki bi gojil zamere ali težave, če je zdravi starš ostal v stiku z njimi ( pa naj se je ločil ali ostal) in mu, če ne drugega s svojim vzgledom pokazal, kako ravnati z osebo z MOM , to pa vključuje tudi postavljanje meja nezdravemu vedenju in mu vsaj on (četudi kasenje) pokazal kaj je to zdravo mišljenje, čustvovanje, odnos in mu dal vedeti, da ni težava v otroku temveč v staršu, ki ima duševne težave.

Upam, da sem vam vsaj malo odgovorila.

GittaAna

Draga GittaAna

Podpiram te v tvojem odgovoru in mnenjih. sama se ubadam z raziskovanjem svojega življenja in sem v dveh letih brez psihoterapevta, s pomočjo antidepresivov, predpisanih od dr Drnovškove, ter s pomočjo tebe in foruma odkrila večino resnice v mojem petdesetletnem življenju. Vzrok in začetek mojega raziskovanja je bil > nenaden odhod našega idealnega očeta in mojega partnerja po štirinajstih letih prevzgojila< in je samo še odrasel moški z velikim srcem in brez osebnih pravic. Sestra z istimi lastnostmi, posledično en otrok rešitelj en z vsemi značilnostmi MOM. Moj partner pa unikum, uporablja pet mask, odkrila da laže 20 let , če ne še več, z lažmi in ustrahovanjem povzroča hude spore in traume v najširši okolici in ne neha niti po skoraj triletnem razhodu in uporabi nove žrtve, v svoj vrtiljak ima vpetih ogromno ljudi tudi svoje otroke in sem samo srečna, da uporabljam prve prijeme in sem v zadnjem letu vso energijo usmerila samo v reševanje sebe in najinih otrok. Vse prijeme sem spoznala izključno na forumu in brez porabe denarja ker ga nisem imela in si posledično nisem privoščila plačljivih psihoterapevtov vsaj pri nas se mi zdijo predragi za ljudi, ki se znajdemo v takih situacijah. Hvaležna sem GittaAni za vsak dober nasvet , ki sem ga lahko uporabila v odkrivanju mojih težav.
LP

Ha, ha moram še nekaj dodati, moji starši so celo življenje ugotavljali, da v ničemer ne zadovoljujem njihovih pričakovanj, no in prejšnji teden so postavili diagnozo, da me razumejo ker sem menda v meni in imama zaradi tega toliko težav v življenju. Osebno ne čutim nobenih hormonskih težav in že kar nekaj časa vem, da znam svoje življenje in življenje otrok znova postaviti v prave tirnice.

A ne, kako so smešni ( če si seveda že zunaj njihovih dram) ko se končno začneš postavljati zase, postavljati meje in začneš zdravo živet. Z njimi nikoli in nikdar ni nič narobe, vsega je kriva okolica, četudi je vsem nakoli že jasno, da je pred njimi en hud problem.

Jaz sem tudi slišala od svoje, ko sem dokočno začela delat red, da imam očitno hude težave in da bi res potrebovala pomoč strokovnjaka. Se sicer stirinjam, da bi mi strokovnjak prišel prav, vendar le za to, da bi se hitreje in lažje izvila iz posledic življenja z MOM, NOM starši :-).

GittaAna

Z zadovoljstvom ugotavljam, da lahko zdaj tudi na primeru beremo kako lahko v praksi izgleda posvet s strokovnjakom, ki pozna teoretična izhodišča in ima izkušnje, vendar po mojem mnenju žal nima praktičnih izkušenj s področja MOM/NOM.
Praktične izkušnje s tega področja pa so tiste, ki so neprecenljive in jih žal ne more nadomestiti nobeno teoretično znanje, še manj pa statistične raziskave (bolj ali manj je jasno, da so le te v velikih primerih namen le same sebi in tistim, ki jih opravljajo. Pa upam, da se s tem ne zamerim statističnim analitikom). Statistična raziskava obravnava ljudi kot številke, ne obravnava pa njihovih doživljanj, travm, zlomljenih čustev in vsebine čustvenih popotnic teh ljudi v nadaljnjem življenju.

Pa da se vrnem nazaj. Moje mnenje je, da je tale forum eden redkih, kjer se na to tematiko pogovarjamo resno. Poleg tega je verjetno za enkrat edino zatočišče, ki ljudem v stiski, ki jo prinaša sobivanje z momsterjem daje možnost, da se anonimno izpovedo, da opišejo svoja opažanja svojega življenja, da si olajšajo »dušo«, ker čutijo, da jim nekdo »pije kri«. Pri tem, po mojem mnenju ni važno ali imajo nizek ali visok tolerančni prag, niti ni važno koliko so stari, niti ni važno ali so v menopavzi ali v kakšnem drugem obdobju. EDINO KAR JE VAŽNO JE, DA SE NE POČUTIJO DOBRO, DA SO V STISKI IN, DA POTREBUJEJO NASVET. Povrhu vsega ga bodo dobili hitro (ni se potrebno naročiti za določen termin) in jim ne bo potrebno plačati zanj in še ostali bodo anonimni.
Dejstvo je, da ko nekdo dobi nasvet kjerkoli ali pri strokovnjaku ali na tem forumu, z njim naredi tako kot ga je volja. Lahko ga zanemari lahko pa tudi ne. Naredi torej z njim kar želi.
Minili so časi, ko je bil doktor ali zdravnik ali tako imenovani strokovnjak neka »sveta podoba«, ki naj bi bila edina verodostojna. Češ on edini ve, ker je strokovnjak. Je pa vsekakor zelo dobrodošel, če se na določeno področje resnično spozna.

Sama dobro leto in pol spremljam tale forum in , če lahko rečem je ta forum in vsi sodelujoči na njem kriv, da sem se izvlekla. Velikokrat sem že napisala in bom tudi danes. Hvala za vse vaše zgodbe in nasvete. Danes živim zadovoljno in polno življenje.
Pa kot prebiram nisem edina. Torej nasveti na tem forumu očitno niso tako slabi.

Je pa slabo in to celo zelo slabo, da strokovnjak modruje o tem, kako je potrebno zgodbo pogledati iz vseh zornih kotov od pradedkov in prababic do staršev, od otrok do nenazadnje nasilneža, ki morda pa to le ni, saj ima žrtev morda lahko zaradi različnih vzrokov prenizek prag tolerance. No tole je pa milo rečeno smešno, če ne žalostno.

In, ker to tako je in, ker imamo zdaj pred sabo odličen primer kako nekatera stroka deluje, je posledično tudi tako stanje v družinah. V bistvu se število takšnih disfunkcionalnih družin povečuje, družba pa postaja čedalje bolj motena. Posledično se zato tudi težko kam premakne, posledično so žrtve psihično izčrpane saj čutijo eno, strokovnjak pa jim govori drugo in ob tem raziskuje in raziskuje in modruje in vabi na razgovore vso mogočo žlahto in leta tečejo in otroci v nasilnih družinah rastejo in postanejo nasilneži in čustveno prazni ljudje, ki si bodo morda enkrat spet dobili življenjskega sopotnika, kjer se bo stanje ponavljalo…….
Zato tudi nekdo zaradi sobivanja z MOM/NOM leta hodi k strokovnjaku pa se zadeve ne izboljšajo, psihično izpita žrtev pa še globje tone in tone. In si lahko rečemo: »Pa saj je poskušala, saj je šla k strokovnjaku. Pa ni nič boljše. Kako to? Morda je pa z njo kaj narobe, da je tako?«.
V bistvu pa je žrtev uspela vsaj malo zbrati moči in poiskala pomoč in strokovnjaka pa je žal naletela na nedoraslega omenjeni tematiki. Potem res ni čudno, da stvari niso šle na bolje.

Pri vsem napisanim prosim, da razumete, da ne mečem vseh strokovnjakov v isti koš. Sicer pa tisti, ki so resnično strokovnjaki na področju MOM/NOM verjetno niti nimajo takega menja, kot smo ga prebrali zgoraj.

Takole bom rekla, srečala sem kar nekaj res dobrih terapevov, ki vedo, kaj so osebnostne motnje in dobro, da jih imamo, ker pridemo še bližje in hitreje do rešitve.

Je pa tudi kar nekaj čisto v redu ( ali pa precej zanič) terapevtov, ki pa osebnostnih motnenj v resnici ne poznajo dovolj ali pa ne razumejo zares njihove dinamike. Ljudje z osebnostnimi motnjami preprosto so drugačni, mislijo, čustvujejo drugače, se vedjo drugače in na poseben način vplivajo na okolico. Konec koncev je že v osnovni definiciji osebnostne motnje, da povzroča težavne medosebnostne odnose in da so to ljudje, ki doživljajo in reagirajo čisto drugače, kot njihova okolica. In zato je pri delu z njimi in njihovimi bližnjimi potreben čisto drugačen prostop, kot z drugimi “težavnimi” ali poškodovanimi ljudmi. Tudi če si še tako dober plesni učitelj, boš moral slepega drugače učiti, kot pa videčega, če želiš, da bo dober plesalec. In pri ljudez z mom ne delujejo iste stvari, kot pa pri drugih, ki imajo težave. Še z alkohliki je lažje delati in celo v stroki ni priporočjlivo, da bi nek terapevt, psihater ali katerikoli drug strokovnjak imel veliko takšnih klientov, ker veljajo za najbojl težavne.

Če se tak terapevt, ki je lahko drugače celo čisto v redu, loti dela z osebnosno motenimi in njihovi družinami, pride lahko do totalne katastrofe in škodi tako momsterju, ki so specialisti za to, da takšne terapevte obrnejo okoli prsta in jih običjano zgolj izkoristijo za nadaljno čustveno manipulacijo svojca ali kot opravičilo, da lahko še naprej počenjo kar počnejo, ker jim je tako ali tako terapevt rekel, da so Žrtev… pogosto k takšnim celo radi hodijo, saj se jim zaradi terapevta, ki jim ni kos, ni potrebno soočiti samim s seboj in se spremeniti. Tako v resnici momsterju v resnici z ničemer ne pomagajo, svojcem in ostalim bližnjim pa celo škodujejo, saj v bistvu še dodatno travmatizirajo klienta.

Čeprav tisto, kar se mi zdi pri nekaterih naših storkovnjakih še najbolj sporno pa je, da ne samo, da jim ni zares jasno, kako se osebnostne motnje izražajo in delujejo, temveč, da ne poznajo niti osnov npr. da ne obstaja zgolj fizična zloraba in da pri osvajanju svoje stroke do čustvene in psihične zlorabe sploh še niso prišli, kaj šele, da bi odkrili ( kar v resnični storki že leta velja), da so posledice takšnih zlorab veliko hujše, kot pa zgolj fizičnih.
GittaAna

.

Čeprav tisto, kar se mi zdi pri nekaterih naših storkovnjakih še najbolj sporno pa je, da ne samo, da jim ni zares jasno, kako se osebnostne motnje izražajo in delujejo, temveč, da ne poznajo niti osnov npr. da ne obstaja zgolj fizična zloraba in da pri osvajanju svoje stroke do čustvene in psihične zlorabe sploh še niso prišli, kaj šele, da bi odkrili ( kar v resnični storki že leta velja), da so posledice takšnih zlorab veliko hujše, kot pa zgolj fizičnih.
GittaAna[/quote]

Ta problem sama vidim kot nerešljiv v Sloveniji, ker tudi zakonsko ni urejen, na policiji na CSD povsod ti samo svetujejo umik a v primeru otrok zahtevajo urejene stike, v teh primerih je zelo težko dokazati psihične zlorabe, ki je zaradi manipulacij še težje opazimo.

Pozdravljeni!

Oh, ja! Prebrala sem pisanje ge Carmele. Sem ena izmed starejših udeleženk tega foruma, z obilo kilometrine dela na sebi in prav tako z veliko osebnimi izkušnjami dela z ljudmi v stiski. Eno je teorija, statistika in ne vem kaj še vse, drugo je življenje, ki ga je treba živeti… Vsak ima pač pravico, da izrazi svoje mnenje. Tudi sama bom izrazila le svoje mnjenje.

Kljub psihoterapetskemu delu in praksi, na katero se autorica Carmela sklicuje, me njeno pisanje žal ni v ničemer prepričalo. Zato tudi na vse zapisano ne bom polemizirala. Edino to, da pomoči pri tovrstnih psihoterapevtih tudi slučajno ne bi iskala.

In naj mi bo oproščeno, vendar morala sem to zapisati. LP Odmev

Gospa moderatorka, odgovarjam kar znotraj vašega odgovora:

Hvala za vaše mnenje. Najprej bi vas vprašala, kako ste me pravzaprav povezali s tem društvom IENom, ker o njem nimam pojma, niti nisem kakorkoli povezana z njim.
(Tole je pa malo čudno; namreč vi osebi “najram” predlagate v vašem odgovoru, naj pokliče IEN, zraven ste napisala še telefonsko številko, in naslov spletne strani. Kako je mogoče da potem o tem društvu nič ne veste, če ga sami priporočate?- bodite vendar iskreni)
Drugo, kar je zelo pomembno pa je, da jaz nisem psihoterapevt, niti ta forum ni zamenjava za psihoterapijo. Gre le za prostor, kjer si tisti, ki imamo v svoji bližini nekoga z osebnostno motnjo izmenjujemo svoja mnenja in izkušnje. Če ste res brali vse moje odgovore, potem bi morali opaziti tudi to, da pogosto poudarim, da tu ne delimo diagnoz in da celotne slike ne moreš dobiti zgolj iz neke pisne pripovedi in da v večini primerov ljudem svetujem, da se naj obrnejo na strokovnjake, ker so te stvari, tako kot pravite tudi sami, zelo kompleksne in da je vsak primer poseben in ga je treba posebej obravnavati.
(se zopet ne morem strinjati z vašo trditvijo, kako pa potem lahko kar iz parih vrstic, ki jih ženske o nekom napišejo, ocenite da gre za MOM ? Iz vaših odgovorov je več kot jasno moč razbrati, da imajo kar vsi partnerji vaših uporabnic ki se odločijo za odhod, diagnozo MOM/NOM. Kdo pa jim je postavil to diagnozo? Če ga nimajo, in ne delite diagnoz kot pravite, zakaj potem pozdravljate njihove odločitve o odhodu od partnerja ? To ne gre skupaj z vašimi trditvami). (Tistih šest simptomov posebno ker so vsi ali,ali, ali…..nikakor ni dovolj za postavitev diagnoze da ima neka oseba MOM. V sklepanju diagnoz za MOM ste veliko prehitri, še posebej ker sklepate na podlagi kratkih pisanj vaših uporabnic, pa še za ta pisanja ne vemo če so popolnoma resnična. Vi jim pač verjamete, jaz ne morem kar verjeti, ker v lastni praksi doživljam, da je le malokatera prva izpoved ženske, ki jo poda poplnoma pravilna. Večinoma se kasneje skozi razgovore izkaže, da ni vse tako kot je zapisano v prvi izjavi, še posebej, če so podane v stresni situaciji.) (Morda bi če že ravno pišem o tem, povedala, da je v Italiji kaznivo kakršnokoli “zapeljevanje” ali “svetovanje” tudi po forumih, v primeru, da ima takšen nasvet neželjene posledicene za družino ali posameznika. Ne vem kako je s tem v Sloveniji.)

Prav tako tukaj ne svetujemo, da se pari kar razidejo, o tem, kaj je bolje in kaj slabše se na dolgo in široko pogovarjamo in tako kot pri drugih tažavah poskušamo najti vse možne plati neke težave.
(res je, direktno ne svetujete, vendar pa prav navijaško pozdravljate vsako tako odločitev, ko se kakšna od uporabnic foruma odloči za odhod, to delate prav v vsakem vašem odgovoru, ni niti enega da ne bi pozdravljala takih potez)

Torej, nisem terapevtka, to ni terapevtski forum ( so pa tudi s pomočjo tega foruma ustanovljene terapevtske skupine za samopomoč, ki jih vodi strokovnjakinja – pshiatrinja) in moje izkušnje izvirajo iz mojega življenja ( starši NOM; MOM) ki sem ga uspešno spravila v red, pa tudi iz izkušenj, ki sem jih dobila, ko sem nekaj let sodelovala v mednarodni skupini za samopomoč odraslih otrok mejnih staršev, v kateri sodedluje več tisoč ljudi iz vsega sveta ( med njimi tudi izjemni strokovnjaki) , plus prebiranju res ogromno strokovne literature. Torej, nekaj ( konkretnega, ne zgolj teoretičnega) znanja sem pa le nabrala 🙂

Kar se tiče razhajanja ali ostajanja skupaj sem mnenja, ponavljam, da je vsak primer drugačen, vsi ljudje različni in da je treba rešitve iskati za vsakega posebej in seveda če je le možno s pomočjo strokovnjakov. Na tem forumu pa bomo vsi, ki imajo v bližini nekoga z MOM; NOM ali podobno še naprej pripovedovali svoje izkušnje, strahove, žejle, mišljenje, pa naj bo to karkšno že koli. (Zopet še enkrat ponavljam: kako veste, na podlagi česa, da imajo uporabnice foruma res v bližini osebo z MOM? Ali so vam pokazale zdravstvene izvide the oseb? Zakaj kar naravnost zaupate njihovi laičlni oceni? Jaz si takega postopanja ne morem privoščiti, ker bi me lastnik ustanove pri prvi taki napaki odpustil in bi si mogla iskati novo službo).

Kar se pa študij tiče, pa vsak, ki je imel kdaj opraviti z znanstvenimi raziskavami ve, da ni enoznačnih odgovorov in če si boste nekoč vzeli toliko časa, da boste zbrali vsaj nekaj deset strokovnih študij na eno in isto temo, boste verjetno na koncu odkrili, da ni jasnih odgovorov ( razen osnovnih premis, pa še tu se kdaj znansvenikom zatakne), ker bodo ene dokazovale, črno, druge belo, nekatere vso paleto sivine vmes…itd. Zato tudi ne vidim smisla, da sedaj navajam strokovne študije, s pomočjo katerih so prišli do povsem različnih sklepov, kot jih navajate vi.

Torej, nasvet, da je treba ostati skupaj, če je drugi kolikor toliko znosen je sicer razumsko čisto ok, vendar se tu postavlja vprašanje, kaj pravzprav znosno je? To, da te nekdo ne tepe, temveč zgolj psihično ali čustveno muči? Je to res manj škodljivo? Kdo bo torej odločal, kaj škodljivo je? To, pa da imajo psihične in čustvene zlorabe hušje posledice, kot fizične in jih lahko mom starši in partnerji tistim storkovnim delavcem, ki ne poznajo osebnostnih motnj z lahkoto prikrivjejo pa kot strokovnjakinja verjetno že veste. (Zelo posplošeno rečeno, namreč v naši ustanovi ločimo in razvrstimo psihične zlorabe v 8 kategorij, čustvene pa celo na 10, pač glede na stopnjo zlorabe, imamo razvit poseben točkovalni sistem, in se ne morem strinjati da je prav vsaka čustvena ali psihična zloraba hujša kot fizična) Pa ravno zato, ker kot pravite, ne vemo točno kaj je znosno, tudi ne vemo točno kdaj je neznosno, ravno zato pravim da so vse te ocene po forumih veliko prehitre.

Pa tudi to, da imamo ljudje različno osebnostno strukturo, prag vzdržljivosti ( tudi čustvene), energetsko opremljenost, različno močne in učinkovite obrambne sisteme…itd. potem tudi veste, da lahko nekoga že majhna zloraba pahne čez rob in v hudo duševno stisko in morebitne posledice, nekdo pa lahko leta preživlja grozljive zlorabe in jo še vedno relativno dobro odnese.

Sama sem mnenja, da je za otroke potrebno stisnit zobe, če se le da, pa tudi menja, da je treba v primeru, da začne oseba z osebnostno motnjo preveč negativno vplivati na otroke ali partnerja, primarno zaščititi otroke in tudi sebe, ker v najprej si odgovoren zase in za otroke.Oseba, ki ima osebnostno motnjo je kljub svojim težavam še vedno edina! dogovorna zase in za svoja dejanja in če ta škodijo drugim, potem se mora s posledicami pač soočiti. (Morda paradoks, vendar oseba z osebnostno motnjo ne vpliva toliko negativno na otroke, kot na njih vpliva pravzaprav tista oseba, ki je z osebo ki ima MOM, stalno v stiku, pa se tega še zaveda ne. Take primere srečujemo vsaj enega tedensko).

Ogromno otrok, ki so odraščali v takšnih zakonih, s katerimi sem sodelovala v mednarodni skupini je zelo prizadelo, ker jih tisti, ki je zdrav ni zaščitil in se je bolj ukvarjal z staršem, ki ima MOM in ki seveda s svojimi dramami postane središče okoli katerega se vrti cela družina in v takšnem pogosto ni prostora za otrokove potrebe, ker se morajo vsi skupaj uklanjati dramam mom starša. Mnogo je bilo tudi takšnih, ki so se spomnijali raznih strokovnjakov, ki so se vključili v njihovo družino in jim govorili da je bolje, da ostanejo skupaj – ker starš je pa le starš in vsi še desetletja kasneje bentijo zaradi tega, kako lahko tudi strokovnjaki podležejo tabujem in govorijo takšne neumnosti in kako grozljivo so se ob tem počutili, ker že starši niso upoštevail njihovih potreb in jih niso zaščitil, potem pa so to ponovili še strokovnjaki, večinoma zaslepljeni s svojimi teorijami, podkrepljenimi z očitno zacementiranimi predsodki, da ti to, da si starš, da pravico, nekakšno bianko menico, da lahko s svojim otrokom počneš karkoli ti v glavo pade, četudi je to zloraba. To, pa da imajo psihične in čustvene zlorabe hušje posledice, kot fizične in jih lahko mom starši in partnerji tistim storkovnim delavcem, ki ne poznajo osebnostnih motnj z lahkoto prikrivjejo pa kot strokovnjakinja verjetno že veste. ( S tem bi se težko strinjala, moja praksa, in praksa mojih kolegov, pa tudi statistični letopis italijanskih societar. Zavodov za zadnji dve leti kaže, da oseba ki ima MOM ni kar za vreči v koš, oziroma da se naredi križ čez njo, in se potem koncentrira samo še na otroka. To ni dobra praksa, tudi če taka praksa kot pravite obstaja v Sloveniji. Namreč zmaga je edino (seveda če je možno) v tem, da ozdraviš MOM, in tako obdržiš partnerja, ter otroka skupaj, to je idealna rešitev in uspeh, ne pa to kar pozdravljate vi večkrat, da je treba osebo z MOM zapustiti, da se reši otroka. To je rešitev v skrajni sili.)

Nekaj je bilo tudi takšnih, ki so zamerili “zdravemu” staršu, da je kar odšel in jih prepustil tem dramam, da so se morali nato namesto odraslega partnerja z njimi ukvarjati sami, vendar le v primeru, da jih je res čustveno, psihično in fizično povsem zapustili. Nisem pa še srečala nikogar, ki bi gojil zamere ali težave, če je zdravi starš ostal v stiku z njimi ( pa naj se je ločil ali ostal) in mu, če ne drugega s svojim vzgledom pokazal, kako ravnati z osebo z MOM , to pa vključuje tudi postavljanje meja nezdravemu vedenju in mu vsaj on (četudi kasenje) pokazal kaj je to zdravo mišljenje, čustvovanje, odnos in mu dal vedeti, da ni težava v otroku temveč v staršu, ki ima duševne težave. (Zopet po mojem napačen pristop: namreč če se le da, se s pravilno terapijo doseže, da ostaneta oba starša, zdravi in tisti z MOM, ki se s pomočjo terapevta in s pomočjo celotne družine odloči za zdravljenje, tako da ni potrebno nikomur oditi).

Upam, da sem vam vsaj malo odgovorila.

Kljub vsemu hvala za vaše odgovore, očitno imava drugačen pristop, kot tudi način reševanja tovrstnih problemov, kar navsezadnje niti ni nič narobe. Predvsem bi rada povdarila še enkrat: mi ne štejemo za zmago to, da “zdrav” partner zapusti tistega z MOM in tako po vaše “reši” otroka in sam sebe. To je zgolj polovična rešitev, ki družbi daljnoročno naprti dodatne socialne in ekonomske transferje.

Lep pozdrav,
Carmela

Naj podam še svoje skromno mnenje.

Na tem forumu so (smo) ljudje z OSEBNIMI, več desetletnimi izkušnjami z MOM/NOM, tako v partnerskih kot tudi v odnosih starši – otroci. In osebne izkušnje povedo marsikdaj mnogo več kot statistični podatki (po mojem mnenju je odstotek oseb z MOM/NOM, ki so se bile sploh pripravljene zdraviti, zelo nizek, kar je že mnogokrat predebatirano na tem forumu in tudi napisano v strokovni literaturi). Torej, ali obstaja statistični podatek o ozdravljenih MOM/NOM? Kot kažejo izkušnje na tem forumu, je zanemarljivo malo ljudi s to motnjo (pa naj bo imenovana kakorkoli že, diagnosticirana ali ne, pa vendarle motnja, ki dobesedno uničuje vse okoli teh ljudi), ki bi bili sploh pripravljeni na neko zdravljenje, ker, kot že tolikokrat rečeno, “z njimi ni nič narobe, ampak z vsemi ostalimi okrog njih”. Torej, spoštovana g. Carmela, koliko oseb z MOM/NOM je vam osebno že uspelo ozdraviti?

Meni osebno so debate in nasveti GitteAne pri moji osebni izkušnji v 50+ letih z mojo MOM materjo izredno pomagali, da uspevam kolikor toliko živeti normalno življenje in minimalizirati drame, ki so me uničevale 50+ let ter tudi pošteno načele moje zdravje.

In ja, če bi se moj oče znal in zmogel postaviti zame, bi mi bilo verjetno veliko prihranjenega. Če pa je v družini MOM oče, ki je poleg psihičnega še fizično nasilen, potem po mojem mnenju ni kaj veliko za razmišljati, če želiš zaščititi otroke. Najram pravi, citiram: “Deklici sta izpostavljeni, meni se meša, služba trpi. Kličeta me v službo, skriti sta v kopalnici in jokata, kaj je spet naredil in rekel oči” Ali je to smisel otroškega življena in doma? Potrpeti in “zdraviti” očeta???

Draga gospa Carmela!

Najprej se ppravičujem za napako, v tekstu sem govorila o Društvu za nenasilno kumunikacijo ni zraven dodala napačen link, Dodajam pravilnega.

http://www.drustvo-dnk.si/

Kot ste rekla, imava očitno drugačen pristop in pogled na vse skupaj. Super, če imate vi tisto čudežno palčko, ki lahko z vašeo terpaijo ozdravi MOM ( v stroki družinska ni ravno priporočljiva za mom) in potem vsi skupaj živijo srečno do konca dni. Jaz takšne situacije pri več sto primerih, ki sem jih spremljala, še nisem doživela (mnogo od njih je hodilo k res dobrim terapevtom) in bom resnično globoko in iskeno hvaležna, če se bo izkazalo, da kaj takega res obstaja.

In če ste vi in vaš zavod res tisti, ki ste tako kvalitetni, da lahko ponudite resnične in predvsem zdrave rešitve, potem vas res prosim, da poveste, kam se lahko obrnejo. Če si boste pazljivo prebrali maile ljudi tukaj, boste namreč videli, da si večina iskreno želi ostati v odnosu in je zato poskusila že vse, kar je v njihovih mejah zmožnega in ponavadi še krepko čez in je odhod šele zadnja izbira, predvsem zaradi ohranitve svojega fizičnega , čustvenega in psihičnega zdravja in še posebej zato, da se zaščiti otroke. Zdi sem mi pa, da je vaš način komunikacije precej podoben, kot tisti, ki so ga vajeni doma, zato nisem povsem prepričana, da bodo pred vašimi vrati dolge vrste.

Ne vem sicer od kod vam, da takole vsakemu nalepimo diagnozo. Za lažje komuniciranje sicer pogosto rečemo momsterji tistim, ki se vedejo podbno, kot se vede nekdo, ki ima znake mom. Poleg tega je pogosto tudi napisano, da za laike v resnici ni toliko važna diagnoza, temveč vedenje. Če te nekdo tepe, je bolj kot to ali je alkoholik, mejni, zgolj agresivnež….. pomembno to, da sam pri sebi spucaš, da tega ne boš več dovolil in da boš, če tisti na drugi strani s tem ne bo prenehal, pač odšel stran, ker tako naredi zdrava osebnost, ki ve, kaj je zravo in kje so meje. Ni na partnerju, da svojemu partnerju igra terapevta, niti ni prav, poleg tega je ena od osnvonih stvari, ki jih mora vsak človek in še posebej nekdo, ki je mom narediti , sprejeti odgovonost zase in posledice svojih dejanj. Navkljub temu, da ima s tem morda velike težave.

Torej, tu se ves čas pogovarjamo o vedenju, ki ima značilnosti mejne osebnostne motnje, pa tudi kakšnih drugih, ker je to pač edini forum, kjer se lahko o tem sploh pogovarjaš ( navkljub hordam takšnih in drugačnih strokovnjakov, ki celo služijo s tem, da izobražujejo in pomagajo v takšnih primerih, ne tako kot mi, ki to delamo prostovoljno) Pri tem ali je nekdo mom ali ne ( če že potrebuje nekakšno nalepko) pa, glede na to, da veliko število naših “terpevtov” v resnici sploh ne ve, kaj osebnostna motnja je ( razen teoretično) pogosto še najbolj pomaga zdrava pamet, ki jo najbolje opišem z izrekom: Če se zdi kot gos, gaga, kot gos, raca kot gos, potem je velika verjetnost, da gos tudi je.

Ne vem sicer, kje vidite moje navijanje za razhod in še kup drugih stvari, ki mi jih pripisujete. Vsak pač vidi, kar želi videti in ni na meni, da bi vam dokazovala kaj počnem in česa ne. Jaz zase vem, kaj pa si vi o tem mislite, pa je vaša stvar. Sicer se z velikim veseljem pogovarjam s strokovnjaki, vedar le, če so sposobni dialoga in se mi zdi, da me (nas) res lahko nečesa načuijo. Tokrat pa se mi zdi, da to nikamor ne vodi in da v resnici nima drugega namena, kot da dokazujete, kako je tale forum povsem brezveze, kako smo nestrokovni, morda celo škodljivi, kako nimamo pojma in kako lahko zgolj vi , kot strokovnjak poveste, kaj je res in kaj ne, kaj je prav in kaj ne.

Meni se zdi to izguba časa, ker sem raje v dialogu, kjer skupaj odkrivamo kaj novega, poleg tega je tu prostor, kjer si lahko izmenjujemo izkušnje ( strokovne in laične) ne da bi nas pri tem kdo gnjavil, da ne razmišljamo,čutimo prav , kjer smo si v podoro, kjer poslušamo drug drugega, kjer se ne napadamo, kjer iščemo tisto, kar nam je skupno, namesto, da bi ves čas poudarjali, kje smo si različni in poskušali drugega pripraviti do tega, da bi bili taki kot mi in da bi razmišljali, tako kot mi. Zato bom tale najin dialog prekinila, ker je že zavzel čisto preveč prostora, ki je namenjen za čisto druge stvari. Če se vam zdi tak forum dober način komunikacije vaših idej, potem je morda bolje, da ustvarite svojega, tukaj bo namreč še naprej ostalo tako kot je.

Če pa bova lahko najin dialog konstruktivno nadaljevali v še kakšno drugo smer, kot kdo ima bolj prav in kdo ne in boste morda naklonili še kakšno besedo komu drugemu na tem forumu ( prijazno, prosim ) pa se spet ( z veseljem) pridružim. Če pa boste z napadi nadaljevali, pa vas bom preprosto blokirala.

GittaAna

Jaz sem se zgrozila, ko vidim pristop “stroke”….tole, namesto da bi komu vlilo upanje in zaupanje
v stroko, lahko človeka v stiski samo odvrne, prestraši, ustrahuje pravzaprav.

// Vi jim pač verjamete, jaz ne morem kar verjeti, ker v lastni praksi doživljam, da je le malokatera prva izpoved ženske, ki jo poda poplnoma pravilna. Večinoma se kasneje skozi razgovore izkaže, da ni vse tako kot je zapisano v prvi izjavi, še posebej, če so podane v stresni situaciji.) (Morda bi če že ravno pišem o tem, povedala, da je v Italiji kaznivo kakršnokoli “zapeljevanje” ali “svetovanje” tudi po forumih, v primeru, da ima takšen nasvet neželjene posledicene za družino ali posameznika. Ne vem kako je s tem v Sloveniji.) //

tole recimo direktno pove, da se vaši izpovedi terapevtki pravzaprav ne verjame, da se bo dvomilo v
vašo stisko, da se nimate na koga obrniti….ker itak “pretiravate”…zaradi stresa, jasno…(itak pa ni
važno to, da je do stresa očitno prišlo, važno je, da lažete)
In kaj so “neželjene posledice za družino”? Kdo oceni, kaj je bolj “neželjeno”? Me res zanima, od koga
in po kakšnih kriterijih se taka “neželjenost” ocenjuje…

. //(Zelo posplošeno rečeno, namreč v naši ustanovi ločimo in razvrstimo psihične zlorabe v 8 kategorij, čustvene pa celo na 10, pač glede na stopnjo zlorabe, imamo razvit poseben točkovalni sistem, in se ne morem strinjati da je prav vsaka čustvena ali psihična zloraba hujša kot fizična) Pa ravno zato, ker kot pravite, ne vemo točno kaj je znosno, tudi ne vemo točno kdaj je neznosno, ravno zato pravim da so vse te ocene po forumih veliko prehitre//

Ta je tudi fajn, res.
Zato, ker ne morete TOČNO po točkah oceniti neznosnosti zlorabe, ta očitno ne obstaja?.
Tukaj so ženske (in moški) , ki so že fizično zboleli od vsega hudega, ampak morajo vztrajati v
zvezi, ker sami očitno ne vedo kaj je neznosno?

//Morda paradoks, vendar oseba z osebnostno motnjo ne vpliva toliko negativno na otroke, kot na njih vpliva pravzaprav tista oseba, ki je z osebo ki ima MOM, stalno v stiku, pa se tega še zaveda ne. Take primere srečujemo vsaj enega tedensko). //

Ta je zmagovalna. Itak vsi vemo (celo popolni laiki na forumih), da so osebe z MOM zelo
blagodejne za otroke. Torej predlagamo, da se iz družine odstrani zdrava oseba, ki otrokom
škoduje.

//Kljub vsemu hvala za vaše odgovore, očitno imava drugačen pristop, kot tudi način reševanja tovrstnih problemov, kar navsezadnje niti ni nič narobe. Predvsem bi rada povdarila še enkrat: mi ne štejemo za zmago to, da “zdrav” partner zapusti tistega z MOM in tako po vaše “reši” otroka in sam sebe. To je zgolj polovična rešitev, ki družbi daljnoročno naprti dodatne socialne in ekonomske transferje. //

In tukaj končno še razlog za to pisanje…..da ja ne bo države kaj stalo, čeprav ne vidim čisto, kakšne
stroške ima država s tem?
Mogoče to, da “uspešno neozdravljeni” momovec v zadnji fazi pade na pleča države, namesto da bi
zanj zvesto skrbel partner?

Močno upam, da s takim pristopom ostanete še dolgo v Italiji….

//

Oprostite ampak prav drži me, da se še enkrat oglasim in podam svoje mnenje, ob tem pa
predlagam gospe strokovnjakinji Carmeli, da glede na stališča, ki jih zastopa v povezavi z njeno strokovno usposobljenostjo, da se nam predstavi s svojim polnim imenom in navede organizacijo kjer opravlja svoje poslanstvo, saj bo s tem lahko pomagala mnogim, ki so v stiski in jim je blizu njen pristop – pogled in način pomoči. Glede na to, da gre za usposobljenega strokovnjaka, verjamem, da to ne bo nobena težava.

Sicer pa gre moje opažanje v naslednji smeri:
– GittaAna očitno si se nekomu zelo hudo zamerila, saj opažam, da gre za neke vrste osebnega »napada« nate (v tvojih prispevkih nisem zasledila, da bi se tako, kot je omenjeno radikalno zavzemala za odhod. Ob tem pa moram priznati, da se zanj zelo zavzemam sama.)
– Gospa Carmela skozi opis svojih stališč poudarja, da »…brezpogojno verjamete, kar ženska v stiski napiše na forumu….«.
Tole se mi zdi, da malce bode v oči, saj če bi do vsakega, ki tu objavi svojo zgodbo že v začetku bili skeptični in sumili, da govori neresnice, potem lahko pogovore kar ukinemo. Je pa zanimivo, da se je gospa strokovnjakinja v to poglobila in sploh omenila. Torej o tem razmišlja. Morda pa tu malce diši na nekaj čemur pravimo – zrcaljenje.
– Gospa strokovnjakinja tudi ves čas govori le o ženskih uporabnicah tega foruma in ženskah, ki naj bi bile tiste, ki jim svetujemo odhod.
Zanimivo. Glede na to, da je gospa brala tale forum, je verjetno spregledala, da je kar nekaj moških udeleženih v naši debati oziroma kar nekaj moških se ubada s težavami partnerice, ki ima vedenje podobno znakom MOM/NOM.
Tu se sprašujem ali v Italiji obravnavajo le ženske in jim pomagajo k »spregledu«, da je za otroke najbolje, če skupaj z njimi ostanejo v nasilnem odnosu (psihičnem, čustvenem), saj vendar je to družina, pa tudi modric (še) ni?!
– Dodala bi še navedbo gospe strokovnjakinje in sicer »(Morda paradoks, vendar oseba z osebnostno motnjo ne vpliva toliko negativno na otroke, kot na njih vpliva pravzaprav tista oseba, ki je z osebo ki ima MOM, stalno v stiku, pa se tega še zaveda ne. Take primere srečujemo vsaj enega tedensko).«
Poglejte kakšen neverjeten paradoks paradoksa … vendar oseba z osebnostno motnjo ne vpliva toliko negativno na otroke, kot na njih vpliva pravzaprav tista oseba, ki je z osebo ki ima MOM, stalno v stiku
Gospa strokovnjakinja no, potem je verjetno res bolje, da ta oseba, ki nima MOM ni stalno v stiku z osebo z MOM. In, če sta ti dve osebi v stalnem stiku, kar zagovarjate, potem bi vprašala: Kako pa potem pozdravite osebo brez MOM?
– V zapisanih stališčih obeh postov gospe strokovnjakinje žal ne najdem objektivnosti, ki jo zagovarja. Morda je pa jaz ne vidim.

Morda pa še tole, če predpostavimo, da gospe strokovnjakinji brezpogojno verjamemo, kar je zapisala in ji brezpogojno verjamemo, da je strokovnjakinja lahko je tudi strokovnjak (moškega spola) bi ji želela dati le moj sicer laični pa vendar z izkušnjami glede tematike MOM/NOM podkrepljeni namig; predlagam vam, da se poglobite vase in raziščite svoje travne, ki ste jih doživljali v življenju, saj jih le tako ne boste prenašali s seboj v strokovno prakso.
Želim vam, da vam uspe.

Carmina je moj MOŽ. Šele sedaj sem obiskala forum.

Uf žensle zdaj vas še bolj cenim, seveda tudi naše fante, ampak danes pa vidim , da smo skupaj prišli zelo daleč in si med seboj lahko podelimo že mogoče kakšen strokovni naziv. Seveda zaupam tudi strokovnjakom kot je dr Drnovškova in tudi psihoterapevtki, ki sem jo spoznala preko FB in mi je ponudila brezplačno pomoč za kar sem ji neizmerno hvaležna in jo bom še naprej uporabljala za njene plačljive usluge, ker mi je v dani situaciji pokazala , da si zasluži moje zaupanje. Ta psihoterapevtka mi ni nikoli omenila, da je strokovnjak na kakem specialnem področju, ker mi je pomagala samo spoznati sebe in svojo resnico napake in slabosti, danes pa vem, da ima izkušnje iz svojega lastnega življenja, po tej izkušnji si je poleg doktorskega naziva pridobila še naziv psihoterapevta.
Ko sem spoznala sebe in svoje napake ( od kot izvirajo) ter združila izkušnje iz foruma so se kocke zelo hitro zložile. Na tej osnovi ne potrebujem nobene diagnoze več., še najmanj pa ne diagnoze celotne družine mojega partnerja , ker iz petnajstletne izkušnje poznam kje je korenina problema, ki seže v več generacij. Kako se to imenuje me ne zanima vem samo kaj je moja naloga.
Dodam lahko samo še to, da je bila moja življenska želja obdržati družino in je tako tudi še danes. Ta družina mora biti zdrava za nas in ne lepa za okolico samo ta rezultat je bil namen mojih analiz. Obdelala sem petdeset let in verjetno sto ljudi.
Še enkrat hvala drage moje strokovnjakinje vesela sem da sem del vas.

Še vedno nisem prebrala vsega, vem pa, da je to pisal moj mož, našel me je, ker ima dostop do mojega maila. Preveč sem lahkomiselna, vendar sedaj tudi sama vidim, da je res vsaka beseda odveč.

Res je najram, besede tu niso pomembne, le dejanja štejejo, pa tudi z nerazumnimi ljudmi, se človek ne more razumno pogovarjat. V odnosih z momsterji ( pa tudi drugimi ljudmi) ne deluje in tudi ni prav, da jih poskušamo spreminjati, temveč je nujno, da razmislimo sami pri sebi ali nam je njegovo vedenje ok, smo ga pripravljeni sprejemati ali pač ne. Vsak ima pravico, da počne kar hoče ( dokler ne škoduje drugim) in vsak ima pravico, da reče, da takšnega početja pri sebi ne bo sprejemal in se od njega oddalji.

Na tem forumu pa velja pravilo, da takšen načina komunikacije, kot ga je izvajala Carmina ( kdorkoli pač že to je) ni dobrodošel in ga tu ne bo.

Je pa res, da življenje z njimi ni nikoli dolgočasno in da znajo poskrbeti za filmske zaplete :-)). Jaz sem sama pri sebi ob tem dialogu bolj premišljevala o tem, da ni čudno, da tako nore ideje, kot na primer, da morajo otroci trpeti za dobro njihovih staršev in podobno, še vedno pogosto veljajo pri nas, saj za ljudi z osebnostno motnjo velja, da imajo težavo z identiteto in si zato pogosto izberejo poklice, ki jim ponujajo strukturo in s tem tudi navidezno identiteto. Na primer vojska, policija, učitelji, uradniki, politiki…. zelo pogosto pa se pojavljajo tudi v medicini in psihiatriji. Tudi poklic psihoterapevta je naravnost idealen, saj imajo poleg navidezne identitete tudi popolen nadzor nad odnosom, avtoriteto, ki bazira na “strokovnosti” in z lahkoto manipulirajo s svojo “žrtvijo”. Sama sem srečala kar nekaj “strokovnjakov” ki so bili prav očitno moteni ( tudi po mnenju njihovih kolegov). In ker so takšni še posebej glasni, poleg tega, da se lahko precej brezobzirno zavihtijo na avtoritativne pozicije, se radi sončijo tudi pod lučmi medijev in tako pripomorejo k temu, da pri nas v nekaterih strokah še vedno veljajo totalne nebuloze, ki so ne samo nestrokovne in bazirane na osebnih dramah t.i.strokovnjakov ampak so lahko škodljive za celotno družbo.. Ljudje z osebnostnimi motnjami, ki so visoko funkcionalni so namreč lahko v svojem poklicneem življenju zelo uspešni in se njihove drame bolj kažejo doma, za zaprtimi vrati in jih je včasih nekomu, ki je laik težje prepoznati.

Na srečo pa se situacija v zadnjih letih, tudi s pomočjo tega foruma in vas počasi obrača in je zavedanje o osebnostnih motnjah, kako se izražajo in kakšne so lahko posledice njihovega vedenja čedalj večje, tudi v stroki, tako da sem prepričana, da bodo šle stvari samo še na boljše. Slabše kot pred nekaj leti, ko niti stroka ni prav dosti vedela o tem, kaj šele laiki tako ali tako ne more biti :-).

GittaAna