Cat-S pogumni niso tisti, ki se ne bojijo, pogumni so tisti, ki kljub vsemu korakajo naprej. Popolnoma normalno je, da te je panika, bi bilo verjetno narobe s teboj, če te ne bi. Greš v neznano, veš, da bo izbruhnil pekel, preden se bo vse umirilo. In ke že toliko časa živiš v stalni napetosti in temačnih vzdušjih , da sploh ne verjameš, da se je to možno, da bi bil mir. Pa je. Razen v primeru, da samo sediš in čakaš, da se bo vse samo od sebe uredilo. Ne bo se.

V peklu praviš si sedaj in v peklu misliš, da boš potem, ko boš šla. Razlika med enim in drugim je v tem, da imaš v drugem primeru veliko več možnosti, da se stvari uredijo. Tako zate, kot za otroke. In če ne zmoreš odhoda, bi že zaradi njih bilo dobro, da uvedeš korenite spremembe doma. Tvoja osnovna odgovornost si ti in otroci, mož kot odrasla oseba je odgovoren zase in dokler te odgovornosti ne bo sprejel, ni mogoča nikakršna sprememba, ker bo vedno našel žrtev, ki bo “kriva” za njegove težave.

Kaj je bolj pametno in dobro za vse vas skupaj, se boš morala odločiti sama.Mi ti lahko le povemo, kakšno kakšne so naše izkušnje. Jaz sem ukrepala dokaj hitro. Odšla brez vsega. Ni bilo lahko in trajalo je nekaj let, da se je zares umirilo in da sem se postavila na noge. Še vedno mislim, da sem se prav odločila.

GittaAna

Joj, ko berem te poste sem našla sebe v njih:(((((
Osebno sama to doživljam ampak sem odšla (to doživljam na daljavo)……nazaj domov z enim otrokom. Sedaj mi grozi, da mi bo otroka vzel…..

On neprestano dela doma, nikoli- res nikoli v 5. letih si ni vzel časa zame (edino na začetku, da me je zapeljal in mi obljubljal- nakar sedaj ugotovim, da me je žical, da bi imel otroka samo zato, da bo njegov NASLEDNJIK na kmetiji)…Njegova starša sta oz. ga kujskata proti meni- vem, ker sem to slišala na lastna ušesa….mene pa boli še vedno, da mi očita, da sem slaba, ker se ne pogovarjam z njegovimi starši – naj povem, da se z mojimi ni nikdar (ne vem sicer zakaj)….jaz pa vsa ta leta sem morala se pokoravat in kupovat darilca z svojimi prihranki za njegovo žlahto :((((( Bila sem neumna. In ko sem prenehala zapravljati denar za njegove je počilo BUM…kot jederska bomba.

Zagnusila se mi je tudi “polnjena parpika”, ko sem se nekega dne res potrudila z omako in mi partner reče, da pa take omake- tako rdeče njegova mami ne naredi in da naredi drugačno omako kot jaz :((((((.

Sedaj se bojim, ker OTROKA mu ravno ne zaupam v varstvo, ker se itak ne bo ukvarjal z njim…mu pa NE PREPREČUJEM STIKOV Z NJIM…samo bojim se, da bodo otroka nahujskali proti meni – kot so ga že (saj je to razvidno iz otrokovega pogovora))
Joj, ko bi vi to vedeli, kako je to hudo, če se vsi obrnejo proti tebi še posebno pa partner in hoče izigravat preko otroka :((((((( Jočem in trpim ter razmišljam o koncu.

Vem, kako je, če se vsi obrnejo proti tebi, predvsem, če partner potegne z njimi… To sem jez doživela že prve mesece po poroki in TAKRAT BI MORALA ODITI, pa nisem. Sem mislila, da sem res jaz kriva za vse, da se ne znam obnašat do njih, tako, kot mi je govoril mož. Zdaj, po mnogih letih, vidim, da je že takrat manipuliral z mano, pa tega nisem prepoznala. In s tremi otroci še vedno živim z njim… Itak nimam nobene možnosti, da bi lahko kam odšla. Nimam NIČ.

ana-bana ne obstaja nimam NIČ, ne morem NIČ….takšno razmišljanje je običajno za nekoga, ki že leta živi v odnosu z nekom, ki ima osebnostno motnjo ali podoben značaj. Zdi se ti,d a je vse brezupno, da ni več nobenih možnosti. Vendar je to daleč od resnice.

Poznam veliko primerov, kjer so ženske (ali moški) odšle z otroci in brez vsega. Dobesedno. Pa so se pobrale, ker so se morale. In sedaj živijo lepo življenje. Nič ne pride samo od sebe. Čakanje in prepušanje malodušju nikamor ne vodi in če človek energijo namesto tega, da išče razloge zakaj ne more raje usmeri v to, kaj bi lahko, kaj bi se dalo , kaj si v resnici želi in začne po tej poti stopati ne glede na vse ovire in se z njimi začne soočati, (namesto, da bi se pred njimi vsedel na tla in si dopovedoval, da ni možno)….potem se začenjo stvari premikati in se odpirati še čisto nove možnosti, ki jih prej v megli brezupnega vsakdana sploh nisi opazil.

GittaAna

Polnjena paprika,

tvoja zgodba je podobna moji in vem, kako te boli. Ampak najprej si čestitaj, ker si odšla in si daj čas, da si zbistriš glavo in boš lahko lažje in trezneje ukerepala.
Tudi moj bivši ščuva otroka proti meni, manipulira z njim, tožariva se na sodiščih za skrbništvo itd. itd. vse grdo in nemogoče, skratka. Ampak gre, dan za dnem in znova in znova z veliko pogovora, čustvene topline in ljubezni z otrokom. Drugače pač ne gre – stike bo imel, pa če se na glavo postaviš, ščuval ga bo, škodoval mu bo in ne moreš mu zaupat. Vse to poznam, ampak tu kaj dosti ne moreš v smislu, da bi otroka popolnoma obvarovala pred njim in bi preprečila stike.
Morda bo katera dodala še kak pameten nasvet, ki ga iščem tudi sama – kako čim bolje pomagati našim otročkom, jim pomagati prepoznati te manipulacije in jih kolikor se da obvarovati pred tem, da jim MOM-i ne poškodujejo …

lep večer, l.

Kar je bistveno je, da imajo vsaj enega straša, ki je “normalen”, s katerim se lahko pogoavarjata in ki jima pove, da to, kar doživaljata ni normalno, da je z njima vse v redu, da nista kriva…..po raziskavah, ki so jih naredili pri otrocih, ki so živeli v disfunkcionalnih družinah so ugotovili, da se “živi in zdravi” izvlečejo predvsem tisti, ki so imeli vsaj eno osebo, ki jih je imela rada, jim potrdila njihova opažanja, jim dala oporo. Otrokom ni dobro skrivati, ker tako tali tako včasih celo bolje od odraslih čutijo, da je nekaj narobe in ponavadi krivdo prevzamejo nase. Zato se z njima veliko pogovarjajte in jima na njima primeren način povejte, kaj se dogaja. Npr, da nista kriva za to, kar se dogaja, da oče ( ali mama) ne vesta, ne znata kako imati nekoga rad na zdrav način in da to nima veze z njima temveč s staršem. Zelo priporočljivo je pomoč izkušenega in dobrega psihoterapevta, ki je nekakšna nevtralna oseba otroku, ki mu lahko potrdi njegova doživljanja in mu pomaga, da se lažje znajde.
GittaAna

Živjo!
Malo se vam spet javljam ( imela sem veliko dela s selitvijo, služba….prilagajanje na NOVO življenje
Če berete poste za nazaj, sem tista CORAL, ki sem opisala svoj odhod, oziroma razloge, ZAKAJ sem odšla. Tudi jaz sem bila ob odhodu stara 36….in vam povem….odločite se in pojdite…..sedaj je minilo že kar nekaj časa in……NO F…ing way DA GREM NAZAJ……včasih ni rožnato, ampak….dajte babe, zberite pogum in GREMO!!!! Lp

Pozdravljeni..
Zasledila sem tale forum, ko sem pregledovala strani o mejni osebnostni motnji.
Res je, stara sem (zgolj) 18 in imam fanta, ki je star 20 let.
En izpad-ko je zlomil računalnik- takrat sem zahtevala , da odide po strokovno pomoč.
To je tudi naredil, v trenutku, ko sem rekla, da v nasprotnem primeru odhajam.
Sedaj obiskuje psihologa+družinskega terapevta .
Zanima me, če je še čas, da se ozdravi, če je dovolj zgodaj našel strokovno pomoč in če je vredno vztrajati. ( skupaj sva 14 mesecev).

Kolikor vem, terapija pri MOM traja približno 2 leti, da se stvari res začnejo premikati. In to zgolj, če je pri osebi z MOM resnična volja in če psiholog ali psihoterapevt res ve kako ravnati z nekom, ki ima osebnostno motnjo, saj ne moreš uporabiti vseh psihoaterapevtskih pristopov in nekateri lahko vse skupaj še poslabšajo. Takšnih , ki vedo kako z MOM je pri nas malo.. Nikoli ne bo povsem ok, vendar se lahko toliko izboljša, da je življenje tako zanj, kot za okolico lažje.

GittaAna

ni lahko verjamem in vem!
A ob najmanjšem znaku ……pa verjemi da imam prag občutljivosti zdaj dokaj nizek

viaaaaaaaaaaaa adijo! in ne pozabi izklopit telefon!

vse lepo želim

da se javim….pri meni se je začela situacija premikati….
bom kratka… Na podalgi neke odločbe, sem jaz na čisto en navaden dan v pogovoru izjavila, “najbolje je da se ločiva” in mi odvrne čisto hladnokrvno, “saj imaš prav, dajva se ločit”. Kod da bi me porinil kdo čez vrata, drug dan sem šla takoj do notarja, da mi je povedal kaj in kako, vse materialne stvari sem mu pustila, on se strinja da otroci pripadajo meni (skrbništo), v notarski zapis sem dala tudi napisat, da mi mora ob odhodu (če/ko se zgodi) izplačati xxxxx eur. Z vsem se strinja, ker igra na karte, da bo državo okol prinesel in bo več denarja….bla bla bla….mene pa briga za državo, samo da se jaz sporazumno ločim, ker drugače nebi NIKOLI podpisal. Tudi za višino preživnine sva se dogovorila….. Saj vem kaj boste rekli, da sem neiskrena in hinavska, ampak sem prišla že do te meje, da mi je čisto vseeno kar si kdo misli, samo da se ga rešim, pa kakorkoli že.

Ista žrtev, pozdravljena!

Spremljam te in vidim kako je pospešeno zorela tvoja odločitev. Čestitam ti za opravljene poteze. Glede goljufije s financami pa bi jo naredil s teboj ali brez tebe… Kaj bo kdo rekel, je res vseeno, saj ne bo nihče namesto živel… Ko se “požvigamo na vse” je običajno odločitev res prava. Čestitke za 8 marec in naj ti bo vsak dan v letu praznik. Lp Odmev

Bravo!!!!! Pri osebah z MOM dostikrat ne moreš igrati po istih pravilih, kot bi jih z drugimi ljudmi. Z nerazumnimi ljudmi se ne moreš pogovarjati razumno in z nepoštenemi težko igraš pošteno igro. Glavno, da ti je uspelo narediti korak naprej!
GittaAna

BRAVO; BRAVO in še enkrat BRAVO !

Pozdravljena Ista žrtev !

Hvala Bogu ena manj. Popolnoma se strinjam in odobravam tvoje dejanje. Kot je že zgoraj navedeno s takimi moraš bit takšen. In kot sama praviš, hitro se lahko premisli in potem je konec. Mnogokrat ni vse tudi tako , kot se zmenita in podpišeta na sodišču in pri notarju, ampak, pomembno je , da odidete z otroci. Na varno TO JE NAJBOLJ POMEMBNO. Konec bo tega in onega samo svoboda in še enkrat svoboda. Kako si srečna, da ti kar malce zavidam. Pa ne tisto , ampak tako malo , za hec. Srečno tebi in otrokom. Pa oglasi se kaj, ko boš uredila. Čav !

Nisem še uredila, ker notar pravi da je nekaj zakomplicirano glede premoženja. Pristala sem na vse, tudi dohodnino ali davek ali kaj že bom plačala, samo da se rešim iz tega pekla. V nedeljo sem ravno razmišljala, da je že nekam dolgo mir, brez izpadov, z rožo je prišel za 8.marec domov, vse kot v filmu, potem bumf…včeraj kot strela iz jasnega ko sem prišla zvečer iz sestanka v šoli, nisem ga prav pogledala, nisem taka in taka, in kriči po hiši, pravim naj se neha dret, in potem tist stavek…..sej ni čudno da sem tak, kake mi pa delaš, omaro je zapru tako, da so skoraj vrata dol padla, jaz sem dobila pa v tistem sms (sestre), mi je pa rekel, da mi bo tist telefon enkrat u r.. utaknu.( WTF????), aja, nisem ga prav pogledala ko sem prišla iz sestanka, ko gospod sedi na sedežni z nogam v luft, ko je bil tam pa tam in ko ga briga kaj in kako je z otroci v šoli, imajo nalogo….hiša pa razmetana do nezavesti. Nisem prav pogledala, mogoč so mi res oči vn padle ko sm ga vidla, da leži na sedežni z nogami v luft, jaz pa ne vem kje naj začnem….Ma brezveze, ne da se mi več tipkat teh argumentov. Pravim samo srečne tiste ki so ga zamudile!!…aja še to, je zadnjič izjavil, da on si dobi drugo babo v treh mesecih….pa da vidmo.

Ma naj jo dobi, če je tak mačo. Nekaj časa ji bo nosil “rože med zobmi”, kot kakšen plesalec tanga. Potem pa se bo počasi prelevil v to kar je v resnici.
Si pa res nemogoča, da po celodnevnem laufanju in skrbeh, tako čudno gledaš. Pa še s SMS ga motiš v stanju blažene sproščenosti.

Črni humor na stran!

Glede premoženja se posvetuj z odvetnikom. Notarji se ukvarjajo z zadevami, ki so sporazumno dogovorjene med strankami. Zberi vso dokumentacijo o premoženju, kreditih, tvojem morebitnem posebnem premoženju, če ga imaš in pojdi do odvetnika. Evidentiraj si vse, ampak res vse, kar sta v trajanju zakonske ali izvenzakonske skupnosti ustvarila. Na njihovem portalu si poišči takšnega, ki se ukvarja z družinskim pravom in ima veliko izkušenj z reševanjem takšnih sporov. To so ljudje, ki v desetih minutah spremenijo deset mnenj in odločitev. Ne vem, če ga boš na “lep način” ali “zahrbten” pripravila, da bo podpisal sporazumno razdelitev premoženja. Trdni argumenti so ti v največjo korist.

Pa še nekaj: vso dokumentacijo odnesi na varno mesto, ker če ti jo uniči ali kako drugače odtuji, boš imela nemalo sitnosti, da pridobiš “uradne prepise listin.” Svetujem ti, da si najameš v kateri od bank sef in vse spraviš tja. V NLB na TR3 stane letna najemnina za osnovni sef 40 eur. Ni omembe vredno.

Zavedaj se, da se ne bo zlepa sprijaznil s tvojim odhodom in razdelitvijo premoženja, ker NJEMU JE V TAKŠNEM DREKU LEPO, ker mu je domač in ga pozna. Tako je v Nedelu opisala dr Dernovškova stanje osebe z MOM.

Zdrži in vztrajaj!

Če sem iskrena bi bilo super, da si najde kakšno drugo, ker bi potem dal mir ( vsaj malo bolj). Četudi to lahko vseeno zelo boli je še vedno bolje, kot da je prisesan na vašo energijo in mu služite kot boksarska vreča za njegovo nezadovoljstvo s samim seboj in celotnim svetom.

Se pridružujem Isti pesmi….previdno z vsemi dokumetni ali čimerkoli, kar je pomembno za vas. Nujen posvet z dobrim odvetnikom in takoj shranit vse stvari na varno. Morda je bil do sedaj mir, ker je imel že ugledano novo žrtev, vendar razhod z osebo z MOM ponavadi ne poteka gladko. Tudi če ga ne zanimate več, ste v njegovi glavi še vedno njegova lastnina, ki mora početi, kar ji je ukazano in kar je pričakovano in ki se nikoli, ampak res nikoli ne sme imeti bolje, kot se ima on sam.

Se splača vstrajati in potrpeti kakorkoli je že vmes zagotovo hudo. Ko si enkrat ven in se razkadi megla in ponovno svobodno zadihaš ti je žal vsake minute, ko nisi že prej ukrepal.

GittaAna

Pospraviti pomembne dokumente in ostale stvari na varno je tudi del taktike “morate poskrbeti zase.” Vem iz lastnih izkušenj, da je sef najvarnejši prostor, za hrambo tega. Poleg tebe-najemnika, lahko pooblastiš še zaupanja vredno osebo, ki bi ti v primeru, da se ti kaj nepredvidenega zgodi priskrbela zahtevane papirje.

Kar je pri osebi MOM vedno vse nepredvideno, takšna taktika ni zanemrljiva. Dostop imaš vse delovne dni po urniku poslovalnice. Razmisli in mu ničesar ne razlagaj, pojdi do odvetnika, začni s postopkom in se držita “taktike presenečenja.” Dober odvetnik je tudi dober psiholog, ki ni čustveno vezan na nobenega in ti bo svetoval, kako in kaj. Če se vmešajo odvetniki, to ni več “družinski prepir”, ampak resna obravnava, ki vsakega postavi pred dejstvo, da se mora odločiti.

Ne rečem, da so to zanemarljivo majhni stroški, ampak, če si se že “skoraj odrekla vsemu v njegovo korist”, poskrbi še za to. Na tvojem mestu mu ne bi kar tako pustila vsega, ne glede kako hudo bo “obračunaval s teboj.” V današnjih negotovih časih je težko spet kaj ustvariti.

Razmisli in ukrepaj.

Ista pesem ima prav. Ne glede na to, kaj boš naredila, bo zanj NAROBE. Tudi če mu boš vse pustila, mu popustilav vsem kar bo želel, bo še vedno našel kaj kar delaš NAROBE in padal ven. Zato raje poskrbi zase!! V vsakem primeru bo nezadovoljen, ti boš pa vsaj na boljšem, kot bi bila drugače.
GittaAna

Pozdravljene,
z notarjem urejeno, imava uraden podpis v naslednjem tednu. Mu povem, me najprej gleda čist začudeno ( siromak je že pozabil da je izrazil željo da se ločiva, JAZ PA NISEM ), mu povem vse kako bo vse napisano, kako bo vse napisano na njega….z vsem se strinja… Danes je spet imel neke izpade…prišla sem do te situacije, da mi je že res čisto vseeno kaj govori, kaj dela, kod hodi, kaj naklada….. Sprijaznila sem se, da se na njega ne morem zanest niti 0,5%, da moram sama skrbeti za otroke, za njega je naš dom, samo hotel all inclusive. Jaz si pa v glavi samo ponavljam…še malo, samo še malo…pa če si že toliko preživela in prejokala cele noči, bežala sredi noči ko me je odrival po kopalnici, zaloputal z vrati od omare, tekal z nožem po hiši da se bo zaklal, iskal štrik da se gre obesit, stojalo za perilo zabrisau v kuhinjske elemente, da se je razletelo, skakal čez balkon…… ker nisem tiho, ker nisem taka pa taka, ker nisem prav naredila to in to, ker nisem ponižna, ker gobcam, ker hodijo prijateljice k meni ki so vse lene in skur*ane, ker premalo zaslužim, ker je moja žlahta nič vredna, ker so sami lenuhi in luzerji…..toliko je tega, da že sploh ne vem več kaj še ni bilo.
Jaz pa po tihem že ogleduje stanovanja v najem, našla sem si dodatno delo( očitno mi je res namenjeno da sedaj pa končno odrinem), da bom lahko preživela sebe in svoje otroke in zaživela lepše življenje. Imam občutek da sem res proti koncu tega strašljivega tunela…vidim svetlobo. 🙂