Hojla, vsem!

To pa, vsekakor se moramo srečati. Najbolje je, da svoje želje napišemo na e. mail naslov: [email protected] in bosta potem moderatorki oziroma GittaAna potem usklajevali med nami. Mene v času od 23.9. do 30.9. 2012 ne bo v Sloveniji.
Prijetne in uspešne dni vam želim. Lp Odmev

Oh, coral, kako si pogumna! In da si vse lahko pustila za seboj. Verjetno imaš službo, pa te vsaj to rešuje. A imaš že odrasle otroke?
Ali ga nisi nikoli prijavila policiji za nasilje? Tak človek nima kaj delat na policiji – če sem prav razumela tam dela. Jaz moram rečt, da imam vsaj zaenkrat najboljše izkušnje s policijo, dali so mi veliko koristnih informacij, so korektni, prijazni – vsaj na naši PP. Ampak vseeno še imam nekaj strahu pred njimi, da jih ne kličem brez veze.

Pozdravljena Coral!

Kako sem vesela zate. Iskrene cestitke za tak pogum! Vse, kar si napisala mi je poznano.
Nic ni vec vredno kot to, da ponovno zazivis, si svoboden in da ponovno najdes samega sebe.
Resnicno si zelim, da bi bilo vec tako pogumnih zensk in da si ne bi dovolile toliko ponizevanja,
psihiranja, zatiranja…To delajo moski, kateri imajo mocne zenske in podzavestno cutijo, da jim
niso kos.

SRECNO!!!

OMB, coral…… prav z glavo sem se priklonila. resno. Si izredno pogumna ženska.

Post (razen odhoda) pa je kopi pejst mojega zakonskega življenja.

Sama sem popolnoma brez samozavesti, prestrašena kaj me bo čakalo…. in še kar “vztrajam”. Čisto sem izmučena in z vsakim dnevom, ko odlašam z odhodom mi samozavest še dodatno kopni.
Vsak dan se pripravljam, da povem, da grem…… imam nešteto možnosti….. pa še vedno nisem rekla.

Postavljam si milijon scenarijev kaj bo, ko bom šla…… kako bom pregurala prvo noč…… pa še milijon takšnih….. res sem izmučena….. resnično. Vem kaj hočem, vem kam grem….. samo še ubesediti moram…..

Mobala včasih človek nima dovolj energije, da bi to storil sam, še posebej če je še kakšna dodatna prtljaga iz preteklosti zraven, ki dol vleče. Zato je dobro, če poiščeš nekoga, pa naj bo to modra in dobra prijateljica ali dober psihoterapevt, da ti pomaga spet najti samo sebe in svojo moč.
Je pa tudi takšen forum in pogovori tukaj v veliko pomoč!
Ostani z nami!
GittaAna

Mobala, zakaj meces stran svoje zivljenje?? In celo nesteto moznosti imas. Jaz nisem
imela nobene, pa se kljub vsemu sla in nikoli mi ni bilo zal.
Zmaga je na strani pogumnih!

na žalost in srečo vse to že imam. Super terapevtko in seper prijateljico. Prijateljica seveda ne hodi v mojih čevljih tako, da ji je zelo težko razumeti zakaj tako mencam.
Terapetvtka pa seveda razume.
Delam na sebi….. vidim vzorce, povezavo….. ampak še vedno znova prevlada ta moj prestrašeni otrok v meni. Ta, ki kriči in ga je strah samote.

Sem prebrala vse to…pa vam po pravici povem, da sem se zjokala… naj napišem svojo zgodbo. Poročena 16 let, trije otroci. Prišla sem zelo mlada živet k njemu-razvajenemu edinčku, v spodnji etaži še mama in oče… 13 let je bilo peklenskih – zraven njegovega prepričanja, da drugje pa res ne moremo živeti kot pri njegovih starših, sta bila še tast in tašča po pravici povedano zelo žleht. Od tega da sem bila dobesedno sužnje vsem trem, prala, likala, kuhala…za vse, nisem bila vredna nikoli nič. Najbolje za njih je bilo, ko sem bila 1,5leto brez službe, da je bilo vse v piko poštimano, ko so prišli domov…Tašča je vedno očitala, da vse pojemo kar ona kupi za v hladilnik, ko pa sem možu lepo predlagala, da si stroške razdelimo, je znorel, da kaj mi je, saj bosta ati in mami že plačevala… Pustimo zdaj to. Aja, tašča je tudi redno odpirala mojo pošto, vsa moja žlahta je bila butasta, ničvredna, sestra moja je bila k… Prijateljice nisem imela nobene, ker je vsakega človeka ki je prišel k hiši dobesedno s svojim jezikom “ubila”. Redno je pregledovala mojo omaro in omare od otrok-kaj sem kupila in česa nimamo-jo…Potem sem jaz prodala svoj avto in kupila parcelo za novo hišo-sledili so peklenski dnevi… Tast in tašča sta mi očitala predvsem to, da ju nisem vprašala za nasvet ali parcelo kupiti ali ne…(zdaj ko se berem, ne morem verjet), mož pa je to opravičil kot, da bomo imeli na parceli samo vikend, da stanovali bomo še vedno pri njima…. Jaz ( budalo) sem vse vlagala v novo hišo , sočasno pa so se prepiri med možem in mano stopnjevali… Vedno vse po njegovo, vedno nič vredna, vedno izpolnit vse njegove želje, ko sem jaz kaj rekla, je bila prva beseda NE, potem pa, no povej (kaj čem pa razlagat, ko pa sem že na pladnju dobila odgovor preden sem usta odprla)… Skratka nekega dne sva se z možem spet prepirala, ker sem jaz hotela oditi od njega in od njegovih staršev, takrat pa se vrata oprejo in tašča zavpije…pro..kle…ta k…. a bo že enkrat mir pred tabo….. TAKRAT SEM ŠLA!! bila je nedelja, vedela sem za eno stanovanje ki se oddaja, šla po ključe in se odselila z vsem 3 otocim z eno potovalko.
Mož pa je takoj pricapljal za mano, me prosil, jokal, naj se umirim…moje besede so bile…samo mrtvo me dobiš nazaj!! Potem so sledila “pogajanja”, otroci so prosili, da ga vzamemo k sebi in res sem ga ( NAPAKA!!!).
Prvi mesec v najemniškem stanovanju je bilo kot v flimu, šel je po kredit, da smo v terh mesecih dokončali novo hišo in se vselili( prej ni bilo časa za to)… Sedaj pa vem in priznam, da za moje grenko življenje nista bila “kriva” ne tast ne tašča , ampak tiran, ki ga imam zraven sebe še danes… Vsakodnedni klici v službo tudi po 10x na dan, delam v pisarni, in če se takoj ne oglasim, že sledi ponoven klic zakaj se ne javim, kdo je v pisarni, kdo me gleda, kje sem…. vmes še 2 sms-ja kako se me želi in da je nor name ( kar mi po 16 letih zakona in 19 letih skupnega življenja nikakor ni normalno), obvezen sex 1-2x na dan, če pravim da mi ni za to, imam že drugega. Će se uredim za v službo-imam drugega, zato se uredim. Če sem doma urejena-koga čakam? Če grem v vrt in se preoblečem-aja, za mene si pa taka dobra? Če predlagam da kaj uredimo okoli hiše-ni časa, ni denarja…. Naj povem, da vsak dan popoldan po službi gre k staršema in je tam največkrat do trdne teme. Ko ve, da imam kak opravek popoldan, me kliče non-stop, ko sem doma, je vseeno. Tako sem ponavadi cele popoldneve in vikende sama (otroke večkrat vzame s sabo) ali pa z otroci, prem, kuham, likam, pospravljam, delam okrog hiše, vrt… On pa veselo streže in “živi” pri starših. Naj povem še to, da sem sama z otroci prijavljena v novi hiši, on je ostal stalno prijavljen pri starših in se tudi ne misli prijavit k nam… Ko kaj kupim, vedno zapravljam in je treba šparat, ko kupi on kaj, bog ne daj da vprašam, če je bilo to potrebo. Družba njegova je vedno dobrodošla, tudi ko privleče ob 10ih domov 15 pijanih sodelavec, ko pride kdo k meni, so vse prijaeljice k…in lene b*be…Grozen egoist je in bolj ko breme tale forum, ja tudi MOM ima, nenadni napadi jeze, da se bo ubil, ker ga bom uničla, parkrat je že “skala če balkon” ker se bo ubiu, iskal vrv za obesit se, tekel z nožem po hiši, ker si bo prerezal vrat…skratka GROZA! In to vse zato, ker ga z najlešim, najbolj prijaznim in vljudnim, spoštovanim in ne vem še kakšnim besedam vpraša, če res mora bit VSAKO popoldan in CELE VIKENDE pri starših…
Rada bi šla, a vem, da mi ne bo dal miru. Če ostanem…vem da mi ne bo dal miru…ne živim…životarim, nič nima od življenja, stara pa še nisem celih ….36 let.

ojoj, ti če ne boš nekaj ukrenila si boš res lajf uničla. toliko časa z njim? kako si zdržala? saj sta bila še zelo mlada. zakaj tebe ni nekdo stresel iz hlač in ti vbil da pojdi čimprej nekam stran in reši otroke, ker tip ni normalen. si predstavljaš kakše vzorce bodo od njega pobrali. tip je za v bolnico. čimprej ločitev, pojdi nekam stran, ne se dati. on pa naj nori. itak je bolan.

Moj je bil pa v gostilni vec kot doma. Sedaj sem mu hvalezna, saj ce bi bil doma, bi otrokoma
naredil se vec skode.
Ista zrtev, vedno obstaja izhod, le poiskati ga je treba. Zelim ti, da ga najdes cim prej.

ma zakaj bi ti šla in iskala novo stanovanje z otroki? On naj ostane lepo pri starših. Kaj pa otroci? Če hodijo z njim k starima dvema so se že kaj nalezli njihovih navad? Mislim, da nimaš veliko časa za ukrepanje.

ženske ve imate doma otročačje, nedorasle joškarje, tečkee mečke, hlipavce in labilneže. tapravi moški bi sprejeli po moško, to kar tvoj dela, da joka in stoka in laufa z nožem in se hoče obesit- a dej no.. sorry, to obnašanje froca. reci mu naj se končno obnaša kot moški in sprejme tvoj odhod po moško- mogoče ga bo pa malo zadelo, ker ni hujšega kot to da moškemu rečeš da to ni 🙂

Nihče me ni stresel iz hlač, kot pravi “gabriell”, ker je za okolico enkraten človek, prijazen, priden, pripravljen pomagati vsakomur, v službi marljiv, ko se vrata zapro, vem samo jaz kakšen je. Že sedaj, če komu kaj omenim, kake počne, me vsi gledajo, kot da sem jaz zmešana in si zmišljujem.Zato sem tudi vesela, da sem odkrila to stran, da vidim, da nisem jaz nora, ampak da z njem nekaj ne štima. Mami sem večkrat povedala, da bi šla, da je tiran, psihopat…pa mi vedno reče, da morm potrpet zaradi otrok, da kam bom pa šla.
To da bi šel on nazaj k staršema, ni šans. milijonkrat sem ga že PROSILA, prepričevala naj enostavno gre nazaj…NI ŠANS, kaj bodo pa rekli, okolica, familija, da je ON zapustil družino, kje pa!
To pa da je eno razvajeno dete, vem pa že dolgo časa! Lahko mu rečem tudi da ni dec…pa je spet na tapeti, kdo pa potem je za tebe dec….že spet nekdo-ki ne obstaja!
Vrtim se v začaranem krogu. Rabila bi samo eno “inekcijo” poguma. Sem človek, ki lahko zapusti vse materialne stvari, briga me, samo da imam mir in da končno enkrat živim s polnimi pljuči.

EVO, kot da bi ta post napisala jaz!!!!!

ampak jaz grem z otroci, samo ko najdem eno majhno garsonjerico.

Enaka izkušnja,za druge super,tudi v resnici je bilo tako,doma druga zgodba…

Jaz v sebi vem in sem pripravljena pustiti vse materialne stvari, vem da bom šla-to čutim v sebi, seveda z otroci. Ampak manjka mi tista kaplja poguma, da odrinem “DANES”.
Ampak ne morem verjet…po vseh vaših postih, res nisem nora, res nisem tista, ki se ne znam prilagodit, res nisem neka hudičevka ki mu ne dam dihat, res ga ne j… v glavo (tako mi vedno govori), res vedno ne začenjam krega in tega, da je on upravičeno jezen….res je z njem nekaj hudo narobe… Lažje mi je že to, da končno enkrat lahko mislim s svojo glavo in vidim da mislim prau. Hvala vam!!

to so čustveni invalidi, mama jih je čist sprala. ni rečen da je mom, pač nasilneži, mamini sinkoti, nekaj jim fali. in niste ve ženske dolžne pomagat pa ugotavljat kaj jim fali še manj pa prenašati vse to kar prenašate, ker itak veste da na otroke zelo slabo vpliva. za otroke si vsak želi vse najboljše, ve ste pa tiste, ki jim to lahko omogočite. kot rečeno, niste prav nič dolžne da boste te stare osle pestovale in ujčkale iskala neke rešitve – za koji k*?, ženske, deci so dovolj stari da “vedo” kar delajo. in niste psihiatri.

se pa vprašam za “isto žrtev” pa tudi ostale: kaj oz. zakaj ste toliko let dovolile to vse? mogoče slaba samozavest, misel saj ne morem dobiti boljšega? (slabšega pa tudi ne:)) )
pa da ti potem še mama reče, vztrajaj zaradi otork- slabo ti rata, kajti ravno zaradi njih moraš stran. pa tud zaradi sebe, ker imaš pravico živeti življenje tako kot si ga TI želiš in ne kot ti pravi tvoj “moški”.
ker kdo so oni da vam bodo krojili življenje? s kakšno pravico?

Pozdravljene!

Jaz se oglašam po dolgem času. Vaše poste bom prebrala, ko bo čas (trenutno sem v službi, doma pa lahko pišem in berem le, ko sem sama – najbrž ni treba razlagat, zakaj).

Samo to: pri nas je bil zdaj dolgo časa mir. Tao da sem že skoraj opustila misel na to, da bi kdaj šla in sploh začela dvomit, da je z njim kaj narobe. No pa sem se uštela….včeraj je spet počilo. Prejšnji dan je bli še normalen, včeraj ko sem pršla iz službe pa ne. Pa se je vse začelo čisto nežno, prikrito… Najprej med kosilom. Spekel je ribe. In me vsaj 16x v raznih oblikah vprašal, če so dobre, če so take kot sem si jih zamislila (!)… Kakih petkrat sem odggovorila, potem pa sem se le zbudila in rekla, naj neha, da sem že odgovorila in da ne bom več. Oh, potem se je ponavjalo v raznih oblikah celo popoldne in cel večer.. Vsakič iz drugega razloga… Vsakič ciklično ponavljanje enega in istega… Seveda nisem ostala hladna, večkrat sem pop***ila in potem slišala, da sem zblojena, da naj se poslušam, kaj govorim, da nisem normalna, da sem bolana v glavo, počena, pokvarjena.. Da ne more več… Haloooooooooooooo!! On ne more več???

Stavit grem, da bo normalen,ko pridem iz službe. Dvomim, da bo včerajšnji dan sploh omenil. In če ga bom jaz, bo ves začuden rekel: kaj pa je blo tacga??? Omenim še to, da zdaj ves čas, ko je bil mir, ni pil alkohola, ker se je držal neke diete… Ves sva bila na morju, tam diete ni blo več, zato je teklo tudi pivo… In teče še naprej, teklo je tud včeraj… Najbrž mi ni treba omenjat, da alkohol vse poslabša, saj to veste same.

Kar me mori ta trenutek, je: kako naj se obnašam, ko pridem domov? Naj kaj rečem? Naj sploh ka

Veste kaj: Ljudje delajo z vami tako kot dopustite in samo ti imaš možnost spremeniti stvari in v vezi dobiš točno tako vlogo kot jo dopuščaš. Amen na to! Iz lufta padlo ne bo nič, čarobne palice pa tudi nihče nima, žal.
Dolga leta odpuščanja = rezultat jasen. Hkrati mi pa ni jasno čemu potem sploh 2, 3, … otroci z takim možem, predvidevam da je že prej bil tak in ste vedele? Veste kaj, niso samo možje krivi vsega.

cell’s dinner, se delno strinjam. res delajo z nami samo tako kot dopustimo, in res imamo možnost spremeniti stvari. le da včasih hudičevo dolgo traja, da sploh ugotoviš, da je nekaj narobe, da tako ne gre… odpustiš prvič, odpustiš drugič…vsakič si rečeš, da je sicer grozno, ampak bo minilo… in ko odpustiš stotič, si rečeš, hej, pa kdo je tu sploh nor? Jaz, ker to prenašam!!!!
pa niso samo možje krivi, res. ampak glej. jaz njemu povem,kaj me moti (enkrat na tri tedne recimo) in on mi reče, da se ves čas (VES ČAS!!!!) nekaj pritožujem. in navrže, da tudi njega marsikaj moti, da ne bi slučajno mislila, da sem popolna… in ko ga vprašam, kaj vprašam, prosim ga, naj mi pve,kaj ga pri meni moti, da bom to lahko popravila, ne reče ničesar!!!!!! pomenljivo se zmrden, češ, dobro veš!!!! seveda, kar voham naj….

kaj potem počet s takim??? krivde ugotavljat splh nima smisla. ali vse to zmoeš ali pa ne, toje vse. in se potem odločiš, ali misliš tako živet še naprej ali ne. no, ta odločitev me čaka.