Pozdravljeni,

prepričana sem, da je bilo o tej temi že govora ampak enostavno ne najdem linka, zato bo več kot zadovoljna če mi bo kdo posredoval ne odgovor ampak vsaj link do odgovora.

Imam babico (82 let), ki so ji pred neka meseci postavili diagnozo raka ( začel naj bi se nekje med maternico in črevesjem)…če sem odkrita sedaj ne vem natančno kako so ga poimenovali…skratka…po nekaj obsevanjih paliativnega zdravljenja je ostala doma ( na vsake 2-3 mesece jo naročajo na preglede) in ji menjavajo zdravila…predvidevam, da vsakokrat močnejša. Je izredna ženska…po 2 hudih možganskih kapeh je s svojo voljo do življenja presenetila marsikaterega zdravnika. Žal ji boj s to boleznijo ne bo uspel…problem je v tem, da je izredno-pravzaprav preveč trpežna ženska in pri zdravniku ne pokaže kako zelo trpi…tudi doma ni nič zahtevna, ampak vidim kako zelo trpi v krčih in bolečinah.
Prosim vas, če mi lahko svetujete kako ji lahko pomagamo. Kje bi se lahko pozanimala kako poteka njena bolezen? Čez kakšne faze bo šla?
K zdravniku je šel z njo le njen partner, ki pa je žal z informacijami zelo skop ( takšen tip človeka…težko razložim). Ali menite, da bi tudi jaz dobila od zdravnika kakšne informacije?

Kakršenkoli odgovor bo dobrodošel. Težko mi je ko vidim kako trpi….rada bi ji pomagala ali vsaj stala ob strani.

lp,
Špela

Brez njenega soglasja zdravnik informacij nikomur ne sme posredovati. Pravice pacietna so nad pravicami svojcev. Rajši se poskusi pogovoriti z njo o tem, kar te zanima. Že to, da na primeren način začneš ta pogovor, ji bo dalo občutek, da ji želiš stati ob strani. Če pa o tem ne bo želela govoriti, pa spoštuj njeno zasebnost.

Ko se je babici razvil rak na dojki, sva jo z mamo preselili domov k nama. Bila je prav tako kot tvoja zelo trdoživa in nikdar ni pokazala bolečin, ki jih je čutila. Tudi med pogovorom z njo nisi nikdar zaznal, da ima bolečine. Morfij je odklanjala do zadnjega meseca njenega življenja, ko pa so jo bolečine le premagale. Najbolj boleče zanjo je bilo, ko se je začela nabirati voda v pljučih. Bilo je prav grozovito gledati, kako hrepi po sapi. Sicer je bila precej samostojna in pokretna do zadnjega meseca. Potem pa je le še ležala v postelji in se nekega jutra ni več prebudila. Pomagala ji boš le tako, da ji boš omogočila tiste majhne radosti življenja – da ji skuhaš tisto česar se najbolj veseli, da ji prineseš kakšno knjigo, ki jo bo z veseljem prebrala, pa da boš ob njej in ji delala družbo. Lp Sara