Kako spremeniti željo in se uspešno fokusirati drugam?
Sem na pragu 30ih in v tem letu se je zgodilo v mojem življenju veliko preobratov.
Med drugim sem počasi prišla do spoznanja, da partnerja, ki bi bil vredu in primeren zame, v moje življenje ne bo. Ampak pojavi se problem, da v sebi čutim, kako imam veliko ljubezni, katero bi rada dajala partnerju, ki pa ne obstaja, zato ne vem, kako naj vse to preusmerim? Kam naj dam vse te občutke, jih preoblikujem in prekanaliziram v nekaj bolj koristnega? Želim postati bolj kreativna na kakšnem drugem področju in se ne ukvarjat več s smiljenjem sami sebi nad to situacijo ter izgubljati energijo v praznem upanju, da zame obstaja nekdo.
Ampak mi kar ne uspe in se pogosto čez dan zalotim z mislimi o tem, kako si želim biti srečna v ljubezni. To me izčrpava ter jemlje energijo za bolj pomembne stvari. Škoda, ker ne obstaja gumb, da bi pritisnila nanj in bi ta del življenja zame ne obstajal več, saj mi dela le napoto v mislih.
Upam, da sem razumljivo opisala svoj problem.
Mi je tole padlo v oči. Ne vem, če lahko temu rečeš spoznanje. Prej trenuten občutek. Namreč spoznati, da nečesa v prihodnosti ne bo, ne vem, če smo ljudje sposobni. Temu se reče pogled v prihodnost. Razen, če imaš ti te sposobnosti. 🙂
Partner zate gotovo nekje že obstaja, le srečala ga še nisi. Za problem, s katerim se ubadaš, pa ni hitre in preproste rešitve. Zato pač energijo trenutno usmerjaj tja, kar te veseli početi. Tiste misli, ki pa so moteče, pa verjetno prihajajo iz enega dela tebe, ki mu je po moje dobro prisluhniti oziroma vsaj ne ignorirati oziroma jih jemati kot moteče, kajti verjetno gre za kak nezaveden del tebe, ki nekaj potrebuje oziroma nekoga, da ta del tebe umiri. Mogoče je to samo čas, mogoče niti ne gre za partnerja ali kakšno osebo.
Hojla,
Ne vem sam se ukvarjam s tehniko (spajkam, lotam) in rišem s svinčnikom. Igram se z miksom geologije, elektrike, kemije in ezoterike. Tako da pri meni ni problem kanalizirati oz. transformirati to energijo/hotenje. Res pa je, da sem se že od precej malih nog ukvarjal s tem in težko je nekoga pri 30-ih spodbuditi, da začne samega sebe kar tako adacta raziskovati… ali pa. 😐
Kakšne hobije imaš kaj ? Rada bereš, pleteš, rolaš,… ?
Ja ženske ste itak večopravilne, pa to… 😀
Šalo na stran, ej si pomislila mogoče na hipnozo ? Mogoče bi se s tem kaj dalo storiti. Pozanimaj se.
Drugače pa bi rekel, da je zelo odvisno kdaj in kako pride to teh “napadov” in predvsem s strani koga iz zunanjega okolja. Recimo imaš starše, ki ti skozi bemtijo: “Ja kdaj boš pa koga že domov pripeljala ? Kdaj se boš ustalila, imela otroke ?!” in potem se ti zgodi, da ti le-ti vtisnejo željo, da bi koga imela, čeprav ti nisi trenutno (še) pripravljena na to, vendar “mind control” je bil pač uspešno izveden. Potem pa seveda privlačiš napačne ljudi v svoje življenje.
Se strinjam s predhodnikom, da je to zapisano v naše gene, vendar je precej to odvisno tudi od zunanjega okolja, ki nek hip ali določeno obdobje bolj spodbudi, intenzivira ta hotenja.
Zame je mogoče lažje, ker sem skorajda popolnoma racionalen človek in vidim v okolju (podobno kot ti), da tega kar iščem preprosto ni, zato je lažje “zapreti vrata” in se preusmeriti drugam. Ker pač imaš argumente pred seboj in se lažje odločiš.
Se pa strinjam, da za vse je čas, vendar pride pa tudi obdobje, ko te mine ali pa si se toliko navadil na določen stil, način življenja, tako da ko se priložnost pojavi, ne tehtaš ali bi zagrabil ali ne, temveč razglabljaš koliko ti bo ta oseba omejila ali celo inhibirala tvoj dosedanji življenjski slog. Pa starejši kot si, manj ti je do kompromisov, pa zahtevnejši si kot pa pri 20-ih npr.
jah, ženske smo itak strokovnjakinje, da lahko počnemo nekaj, da se zamotimo, pa še vedno premišlujemo o srčnih željah. edino v res tapravem srčem hobiju se pa da pozabiti na to. Verjemi. Pobrskaj malo po tem, kaj res zelo rada počneš!
Mislim, da tebe malo daje tik tak biološka urica, kajne.. Ne se tega ustrašit. Ne negativno mislit, da ti pa zato ni usojen primeren moški. Če boš to mislila, boš pri temu ostala. Ne sili se , saj veš- če iščeš, ne najdeš.. drugi čutijo tvojo nujo in bežijo stran. Ali pa privabiš drugega, ki ima isto nujo. A čez leta vidiš, da je bila le nuja in ne ljubezen..
Preveč si se fokusirala v to, da želiš ljubiti. Svojo ljubezen žarči na ljudi, ki so okoli tebe. In uživaj v stvareh, ki te veselijo. Ne bodi odvisna od te ljubezni, ki si jo tako želiš. Samo prisili se, da to energijo usmeriš v stvari, ki te res zanimajo. Tudi ženske zmoremo to!
@Takole “In uživaj v stvareh, ki te veselijo. Ne bodi odvisna od te ljubezni, ki si jo tako želiš. Samo prisili se, da to energijo usmeriš v stvari, ki te res zanimajo. Tudi ženske zmoremo to!”
Mislim, da si ona želi preusmeriti energijo ampak jo bolj zanima kam oziroma kako.
Ja, saj sem razumela pojnt njenega pisanja. Vsak ima pač svoj način, kako do tega priti. Preostane ji pač to, da se prisili in počne stvari, ki jo navdušujejo in začne v njih uživati. Če ne ve, katere so te stvari, naj raziskuje to. In ne sanjariti o romantični ljubezni, ki je trenutno pač še ni. Moj način verjetno ni pravi zanjo, tudi tvoj mogoče ne. Zato ga mora sama poiskati zase. Jaz ji lahko rečem- ko slikam sem izpolnjena. A to njej ne bo nič koristilo..
Bom poskusila kar skupaj odgovoriti.
Hipnoze še nisem poizkusila in bi me bilo kar malo strah, da me “zmeša”, saj ta zadeva ni nekaj takšnega, kot recimo opustitev kajenja.
Iskreno povedano nimam (na srečo!) nikogar, ki bi me bombardiral z vprašanji, kdaj bom imela partnerja, kdaj se bom poročila, itd. Res, tukaj imam srečo, da takšnih težakov ni v mojem življenju, tako da v tem ni problem.
Prav tako ni problem v tem, da bi mi tiktakala biološka ura, ker iskreno povedano se poročiti in imeti otroke nisem nikoli želela. Edino imeti partnerja, to pa sem si želela. Dopuščam možnost, da bi ob pravem partnerju tudi vzklila želja po otrocih ali poroki, ampak nekaj “na suho” (če nimam partnerja) pa jaz teh želj nimam. Ne vem, takšna sem.
10 let nazaj sem razmišljala: uh, najti pravega partnerja je zelo enostavno!
Takšno mišljenje sem imela zato, ker je nekdo, ki mi je blizu, brez nobenega truda in zelo hitro v življenju našel svojo sorodno dušo.
Sedaj, 10 let kasneje, ugotavljam, da je to tako težko, če ne že misija nemogoče.
Sama sem se prepustila toku življenja in nikoli nisem capljala obupano za moškimi ter tega še zdaj ne počnem, ker mi je mimo. Ampak to, da sem se prepustila toku življenja, sicer občasno spoznavala moške ter imela eno zvezo 3 leta z nekompatibilnim moškim, je bilo samo to. Priznam, od 1. dne dalje sem vedela, da midva nisva dolgoročno za skupaj, ampak želela sem si novih izkušenj.
Preprosto se nekako ne ujamemo. Kogarkoli spoznam, nikakor nismo na isti valovni dolžini, ali kako bi rekla. Lahko se skoraj z vsakim človekom pogovarjam, če le ni izredno tihe narave, pa še takrat se da. Ampak vsak pogovor še ni pogovor, če me razumete.
Misli, ki se mi podijo po glavi v zadnjem času, so predvsem v smislu zgroženosti ob tem, da meni to področje življenja preprosto ne funkcionira. Da vidim, kako je to enim enostavno in se skoraj bolj kot ne zaletijo skupaj ljudje, ki so si usojeni, a v mojem življenju se preprosto nič ne zgodi.
Z zadnjim odstavkom se pa lahko poistovetim, medtem ko mi iz prvega sporočila sploh ni bilo jasno, kaj hočeš povedati.
Mene partnerstvo enostavno duši. Ne morem dojeti, da se nekdo zaljubi vate, ker si mu všeč, tako kot si, z vsemi napakami vred, očaraš ga s svojo energijo, živahnostjo, pregnanostjo, smislom za humor, in tako naprej in tako naprej … potem te pa skuša spremeniti, oblikovati po svojih željah, ukrotiti, udomačiti, zadušiti, ubiti boga v tebi. Bolj direktno ko povem, da meni to ne leži, večji je pritisk. Res je, da sem na prvo žogo precej nekomplicirana oseba, zaradi drobne postave imajo mogoče moški občutek, da potrebujem varuha, usmerjevalca, nekoga, ki bo skrbel zame. Ali kaj – ne vem, tako si razlagam. V resnici je to tako, kot bi se mi vsedel na prsni koš – ne morem dihati, ne morem se premikati.
Ko imaš nekoga rad, se že sam prilagodiš in korigiraš, saj če želiš biti z nekom, se spremeniš avtomatično, ker drugače ne gre. A nekaterim to ni dovolj, oni bi te vlili v svoj kalup, čeprav vidijo, da ne gre.
Predstavljaj si, da bi nekaj takega hotela narediti s prijateljem, prijateljico … Ne bi te prav dolgo gledali. Ampak v partnerstvu se pa to zgodi? Ta posesivnost, to lastninjenje – ne dojemam. In zdaj ne vem, ali se nekateri toliko laže prilagodijo, ali so jim toliko uspešneje vcepili v glavo, da je partnerstvo pač takšno – lastništvo osebe – in to nekritično sprejemajo ter plujejo s tokom? Ker nekaterim gre tole sužnjelastništvo v paru dobro, celo odlično.
Ja, že slišim nekatere, da niso zasužnjeni, a ne poznam para, kjer eden ne bi bil podrejen do te mere, da je na tri četrt izgubil samega sebe. Tisto, kar ostane, so samo drobtinice. Vi se kar tolažite, ampak vas ni več. Obstajate le še kot en usb priključek svojega partnerja. Imam dobrega prijatelja, ki svojo ženo obožuje, ampak se non stop kregata, ker zraven nje ne more dihat. Njej njegova ljubezen ni dovolj, hoče tudi njegov čas, njegovo energijo, njegovo fizično prisotnost … noro, res. Funkcionirata tako, da se on vsake toliko odseli, ker ne zmore več in ker samo tako pride do svoje svobode.
Mislim, da bi jaz lahko funkcionirala le v kakem sodobnem poligamnem zakonu z enim moškim in tremi, štirimi ženami. Tako bi imela dovolj miru in svobode, hkrati pa partnerja in prijateljice, ko/če bi jih potrebovala.
Mene muči, ker bi rada imela človeka v življenju, ki bi mu bila predana na način, ki je meni blizu. Sem lojalna oseba, poštena, iskrena – partnerju se ne bi bilo treba nikoli bati zame. A žal takih moških, ki bi me pustili, da jadram, ko moram jadrati, ni. Oni me hočejo imeti ves čas na tleh.
Živi življenje, premlevaj stvari, saj boš le tako prišla do spoznanja. Če probleme odrivaš, se vztrajno vračajo. Ko boš našla ta spoznanja, kot sem jih jaz, boš samo še občasno malo žalostna, drugače se boš pa veselila vsega ostalega, kar ti življenje prinaša lepega.
Ena svobodna, ki mora dihat.
Prilagam 2 povezavi do člankov, ki pojasnjujejo marsikaj:
– http://www.smh.com.au/lifestyle/life/why-women-lose-the-dating-game-20120421-1xdn0
– https://danielmiessler.com/blog/the-dating-power-flip-at-age-30/
In kdo je bil to oz. katerega spola je bil-a (bolj pomembneje) ? Če si sedaj nekaj čez 30, takrat pa recimo, da si bila nekaj čez 20 – ja logično, takrat se pobere kar se (med 20 in 28 recimo). Čeprav današnje osnovnošolke, ko bodo prišle v 20-ta pa nobeden ne bo hotel, ker že sedaj vidiš, da se (vsaj) oralno zadovoljujejo vsepovsod. Takrat jim tudi tista mladost ne po pomagala.
V prvem članku je precej dobro pojasnjeno zakaj se nič ne najde po 30-em.
Ženske isto počnete (poskušate dresirati že udomačenega psa). Saj berem po drugih forumih, pa tudi v službi slišim zgodbice. Vendar fenomen je pa potem ta, da te ženske potem spet kritizirajo svoje moške kako so copate in se oblizujejo ob barabah.
Res, vendar odvisno od posameznika kakšen je. Mislim da nas večina žal pač preveč udobno živi in smo postali sebični. Zato se nočemo podrejati, spreminjati. Kdo ve, mogoče bo še ena vojna to spremenila… 😐
Kaj si bila v zvezi, kjer si se podredila in se ni izšlo po tvojih bioloških pričakovanjih ? Sedaj si se pa odločila nekaj v smislu Here I go Again ?
Naj si on ali ona tole prebere (za začetek). Takšni pojavi se lahko končajo tudi tragično in zgodbe potem pridejo v medije.
Preberi in razumi. Ve ste nasedle RockeFeller-skemu feminizmu, mi ne. Mi smo ostali isti.
Druga zadeva je pa ta, da ti lahko, da njemu nisi dajala takšnih signalov (da si poštena, iskrena,…) preko dejanj, gest, kontradiktornih izjav, zato pa se je počutil nesigurnega in te je poskušal v zlatni kavez zapreti. Večina žal tako odreagira, redki pustijo svobodo oz. zapustijo oder.
V službi sem tudi slišal za zanimivo prigodo, ko je bojda fant prišel svoje dekle iskat ob desetih zvečer za novoletno službeno zabavo. Takrat sem mislil, da je pač on “čudak”. Ko sem pa sodelavko bolje spoznal, sem pa videl, da ga rada flirta. Sam bi seveda takšni dal priložnost, da se zdivja (sam bi pa našel kaj bolj umirjenega), vendar lahko, da je tudi sam toliko obupan, da boljšega ne bo dobil. Priznam, privlačen (on) res ni kaj.
12th_DNA, že spet ti ne bom mogla odgovoriti na tvoje vprašanje, katerega spola je bila oseba, ki je meni blizu in našla svojo sorodno dušo. Kajti osebi sta mi v enakih % blizu ter moškega in ženskega spola.
V linkih, ki si mi ju pripel, nikakor ne najdem sebe ali svojega problema v povezavi z moškimi.
Sama prej naletim na moškega 30+, ki se je željan resno vezati, kot na moškega, ki ni. Ampak problem, ki ga jaz vidim pri določenih moških je ta, da so nekateri tako obupani, da bi imeli kar vsako žensko, ki jim pride na pot. Samo, da bi se zanimala zanje in hop, že bi jo radi ujeli in bi bila njihova žena in maternica za rojevanje otrok, ki si jih tako zelo želijo. Sploh jih niti najmanj ne zanima, kakšna je ženska po inteligenci, karakteru in če se ujemata. Samo, da je.
Takšnim moškim raje povem, da ne, hvala. Ne bom samo zato z nekom skupaj, da bom izpolnjevala neke kvazi družbene norme, katere imajo namišljene v glavi. Naj še 1x povem: ni mi pomembna poroka in ni mi pomembno imeti otroke, zato mi nobena biološka ura ne tiktaka in ne norim nevrotično za moškimi ter iščem oplojevalca.
Meni moškega ni problem dobiti, ampak moškega, ki je inteligenten in ima vsaj podobna načela in humor, kot jaz, to pa mi je misija nemogoče.
Pa sploh ne iščem nekega karierista (prej upam, da takšen ne bo), ker sem sama daleč od karieristke (no, spet nekaj, s čimer se v članku ne morem poistovetiti). Sicer izobražena sem, a od moškega nikakor ne zahtevam, da ima fakultetno izobrazbo. Če je inteligenca na pravem mestu, lahko ima tudi srednjo šolo, zakaj pa ne?
Bolj opažam, da je problem v tem, da sem zelo drugačna od drugih, ki živijo oziroma bi radi živeli po nekih ustaljenih kalupih. Saj s tem imam problem tudi na drugih področjih. Kamorkoli grem, vedno nekje “štrlim” iz povprečja ali se soočam s problemom, katerega niti tisti, kateri se naj bi ukvarjali z rešitvijo tega problema, ne znajo rešiti.
Nimam tega črednega nagona, da bi z vsemi ovčicami v tropu skakljala.
Jah, moškega, ki bi hotel samo sex in neko površno zvezo res ni težko najti, se strinjam.
Zato pa preusmeri svoje razmišljanje. če misliš o moškem, misli samo o takem moškem, kot si ga želiš spoznati. Nič dodajat besedo- misija nemogoče! Tu ustaviš možnost manifestacije v realo. Samo reci si , s kakšno lahkoto spoznavaš moške, ki so…. poljubno dodaj lastnosti, ki jih želiš, da ima.
Ker nisi ovčica, boš slej ko prej spoznala moškega, ki tudi ni ovčica.
Ob to sem se mogla spotaknit, kar se mene tiče sorodne duše ne obstajajo, le ljudje ki se v danem trenutku fizično in karatkerno ujamejo. Od tam naprej gradijo skupno pot ali jo ne, še ta pot valuje z vzponi in padci kot samo življenje, se prekine ali whatever. To mi je padlo v oči, ker se mi zdi pogled v stilu, da nekje nekdo po svetu tava in išče drugo polovico, ki si po možnosti ti, pretirano tragično romantičen in precej neživljenjski.
Sem prepričana v to, da obstaja moški tudi zate in se na pragu tridesetih nikakor ni treba kar odločit, da ga ni in se sprijaznit s samoto ter obkrožiti z večjim številom mačk. S takim odnosom si sama zapreš še teh nekaj šans za zadovoljivo ljubezensko življenje.
Namesto, da skušaš misli preusmerjat, se jim raje prepusti, pogovori se s kom, ki mu zaupaš in ti je pripravljen odkrito nazaj povedati svoje mnenje, ne tako kot srednješolske prijateljice, ki skomignejo in rečejo “sej bo bolš”. Taki pogovori so lahko zelo terapevtski, poleg tega, da se razbremeniš, včasih spremeniš mnenje, pogled, dobiš drugačno perspektivo.. Meni je pomagalo tudi zapisovanje stvari v dnevnik, poleg dnevnih dogodkov, sem opisovala svoja čustva in misli in sem se počutila precej boljše.
Lep sončen dan 🙂
Takole- nisem imela v mislih moškega, ki išče samo sex, ker presenetljivo, mi takšni sploh ne prekrižajo poti. Kar imam opravka z moškimi, so do zdaj še vsi iskali resno zvezo, ampak na način, kot sem že zgoraj opisala. Mudi se jim, zato je vsaka ženska že kar vredu, samo da bodo poročeni in imeli otroke.
Se strinjam, da gledam preveč negativno oziroma sem že vrgla puško v koruzo.
ViciousVixen- mislim, da govoriva o podobnem, s tem da jaz to poimenujem sorodna duša. Kajti verjamem, da nekako si s tistim človekom globje povezan in se ujemaš, ne samo fizično in karakterno. Sem že spoznala moškega, ki je bil fizično super, karakter je imel tudi super, inteligence ni nikjer primanjkovalo, ampak midva se sploh nisva ujela. To se mi ni zgodilo samo enkrat.
Aha, kaj pa če bo iskreno mnenje nekaj, kar njej (padla na realna tla) ne bo všeč oz. ne bo hotela slišat?
Fizično super, karakterno super, inteligenten, toda se nista ujela in to ne samo enkrat. Lahko podrobneje opišeš, kaj zate pomeni fizično in karakerno privlačen ter inteligenten tip? Kje je počilo? Zakaj se s temi oh in sploh tipi ni izšlo?
Definiraj inteligenco, kakšna načela, humor ?
Ja s tem se strinjam – formalna indoktrinacija oz. izobrazba ni zmeraj merilo za neko razgledanost, čeprav mojih par izkušenj pa govori ravno obratno.
Sam tudi štrlim vendar saj veš kaj nek japonski pregovor pravi, ne ? Žebelj, ki štrli iz deske bo zabit nazaj dol, ha ha. 😀
Katerih področjih ? S kakšnim problemom ?
Sam tudi ne, že od nekdaj sem imel probleme z avtoriteto (no družbo kot takšno). Ampak imam vseeno neke delne kameleonske sposobnosti, da se lahko infiltiram v katerokoli subkulturo. No danes mogoče težje, v mlajših letih sem bil pa mojster. 😛
Če hočeš lahko kakšno rečeva tudi preko ZS.