Vaš partner :
deloven človek,
poštenjak,
lahko se na njega zaneseš,
v službi recimo “obrajtan”,
do soljudi ustrežljiv in spoštljiv,
ne pije, ne zapravlja,
obvlada tudi domača; gospodinjska dela…

Doma pa vaš patrner do vas deluje tako:
skoraj nikoli ne pohvali,
zelo redko vas objame,
še bolj poredko vam pove, da vas ima rad,
nikoli vam ne reče, da vas je morda pogrešal,
na kakšno božanje in crkljanje je že davno pozabil,
intimnost je pa itak “izjemni dogodek”…

Radi ga imate, dobro se razumeta, pogrešate pa vse našteto v drugem stolpcu:((

Kaj bi naredili/e, spremenili/e, kaj sprejeli/e ali nesprejeli/e…

Toplo pozdravljeni,

Prvo bi vas vprašala, koliko tega, kar vam manjka zmorete vi dati v odnos? Če želite dober odnos, šteje vedno tisto, kar daste v odnos, ne kar prejmete. Kar prejmete je le posledica. Če vsega tega ne čutite od partnerja, pomeni le, da niste šli dovolj globoko v njegov svet in ga tam začutili. Čakate nanj in ga pogrešate, upate, da vas bo opazil, začutil, on pa na drugi strani prav tako kot vi čaka, upa in je ob vas sam. Ko si enkrat kot ženska dovoliš idi preko sebe in priti bližje partnerju v tem, kar on čuti in doživlja, kar si želi, kako živi in doživlja svoj svet, ko enkrat zmoreš resnično tja z občutkom sprejemanja in topline, takrat veš in tudi čutiš, da si tvoj partner zelo želi pohvale, bližine, toplega dotika, da v sebi zelo pogreša toplo in umirjeno žensko. V tem čutenju odnosa preprosto veš in čutiš, da te ima resnično rad.
Ženska ste, v sebi po naravi čustvena in nežna, vnesite sebe v odnos na način, da vama bo obema lepo.

Vse dobro vam želim in srečno.

Spoštovana,
iskrena hvala za vaš cenjeni odgovor.

Dovolite, da odgovorim na tole vprašanje:

“…Prvo bi vas vprašala, koliko tega, kar vam manjka zmorete vi dati v odnos?…”

Pa smo tam…
Vse kar je opisano v drugem stolpcu je z moje strani pokazano in dano; problem pa nastane, da pa je malo od tega prejeto nazaj:(( In to je ta čustvena praznina in žalost…

Hvala za odgovor in vaš čas.

Lepo pozdravljeni,

težko je z nekaj stavki odgovoriti, kaj je topel partnerski odnos, v katerem boste imeli občutek varnosti in zaupanja. Sedaj oba bivata v odnosu, kjer je osamljenost in žalost v vsem zagonu. Zdrav odnos je odnos, kjer začutiš partnerja na drugi “frekvenci”. Kjer začutiš vso njegovo ranljivost, pogrešanje, hrepenenja, žalost, osamljenost, cilje, vizije, sanje. Ko preprosto veš, kje se nahaja v svojem svetu in ga v tem sprejmeš. Na zunaj vam kaže hladno in prazno držo, ker ne vzdrži občutij svojega pogrešanja in žalosti. To so resnično močna, agresivna, čutenja in veliko ljudi se v obupu zapre vase.
Če se naučite priti do njegovega notranjega sveta, ki ga pred vami pridno skriva, boste ugotovili, da je ta svet zelo pisan, globok, poln hrepenej in potreb po bližini. Vsi smo ljudje, smo socialna bitja, če kot otroci nismo imeli zadovoljenih potreb po bližini, smo jih zatrli, to pa ne pomeni, da jih več nimamo. Vaš moški je zelo ranljiv in živi s strahom pred bližino, ki bi ga lahko naredila ponovno ranljivega. Ranljivosti pa se boji, ker misli, da ga naredi šibkega. Raziščite ta njegov svet, presenečeni boste, kaj vse je v njem.

Vse dobro vam želim.

Z vsem spoštovanjem, ampak s takim odgovorom si človek ne more kaj dosti pomagati…

Ker imam podobne težave, me zanima še kakšen nasvet.

Kaj pa če ima človek občutek, da veliko vlaga v odnos, v zameno pa ne prejme dosti? Oziroma vlaga objeme, nežnost, pohvale, stokrat pove kako ga ima rad ipd., vse kar bi si sam želel, z druge strani pa ne prejme podobnega feedbacka? Pomembno je tudi tisto, kar prejmeš. Kar drugi daje v odnos. Ne moreš samo dajat. Se strinjam da je v svojem bistvu v odnosu zelo pomembno dajanje. Ampak samo z razdajanjem pač ne moreš preživet. Vsak si zasluži, da ga ima drugi rad in da to občuti.

Lepo pozdravljeni,
Kar ste napisali je res, odnos ni samo dajanje, je tudi čutenje drugega, razumevanje, podpora, sprejemanje, sodelovanje, bližina, toplina, varnost in še veliko več. Če ne zmoreta s partnerjem najti sočutja in topline, vam zgoraj našteto ne pomeni nič. Prazne besede. Partnerja moraš resnično začutiti.
Tukaj so še razmejitve, ko veste, kaj čuti partner in kaj čutite vi, ker če tega ne veste, je med vama nenehna krivda, jeza in zamera, ker vse, kar partner počne, vzamete nase in obratno. Tukaj so še lastne meje, do kje si dovolite, oz. si ne dovolite, torej da drugi jemlje preveč, ali kakorkoli zlorablja, izkorišča, ponižuje. Lahko bi rekli tudi lastna pričakovanja, ko drugi preprosto ve, kje mu je meja in kaj mu je dopustno. Tudi to je v veliki meri vprašanje tistega, ki dopušča.
Veliko jeze je med vama, vi ste neopaženi, on je neopažen, vi ste sami, on je sam, vi ste jezni, on je jezen in temu ni konca in ga tudi ne bo, če ga eden od vaju ne bo naredil. Odnos, ki ga živita je zelo zavezujoč za vaju, neobvladljiv, poln besa, kljub temu, da si oba globoko v sebi še vedno želita lep odnos in bližino, občutek, ko bi me vsaj še malo imel rad/rada.
Ženske v svoji osamljenosti, žalosti, samoti, nesreči, večnem občutku čakanja in pogrešanja velikokrat zelo pogosto kritiziramo moške, z namenom, da bi slišali, razumeli, kako nam je, s tem pa naredimo neskončno razdaljo med nami. Moški beži od kritične ženske, ker se je boji. Vprašajte moškega, kaj si v odnosu najbolj želi, odgovoril bo, »da se nebi toliko drla, težila«, torej, da bi bila do mene bolj nežna, topla, umirjena. S tem odnosom se ne da z moškim pogovoriti prav nič. Ne poslušajo skorajda nič, temveč se samo upirajo, negirajo žensko, se umikajo. To pa je ravno tisto, kar žensko požene v še večje nerganje in jezo, nezadovoljstvo.
Glede na to, da ste izpostavili dajanje, ker se vam zdi, da ga preveč poudarjam, bi rekla, da ženska mora imeti tudi in predvsem sebe. Vedeti mora poskrbeti zase, biti sama s seboj pomirjena, imeti svoje interese, skratka skrbeti zase na način, da se počuti dobro in zadovoljno. Potem pa lahko kot ženska vstopi v odnos in daje, ker je to dajanje ne prazni in pušča v čakanju, temveč jo napolni.
Odnos je resnično veliko več, kot to, kar lahko napišemo na teh straneh. Zato pa imamo trimesečne terapevtske procese, da se par počasi začuti in najde stik. Če dvajset let nimaš stika s partnerjem, ga težko najdeš po enem odgovoru, ali prebrani knjigi.
Po vsem napisanem bi dodala, da vsi odnosi niso rešljivi in nimajo srečnega konca, ker sta za odnos potrebna oba. Toda tega velikokrat ne poudarjam, ker večina ženska živi v odnosih, kjer so same, nesrečne in imajo občutek, da preveč dajejo, da je moški postavil steno, skozi katero se ne da priti do njega. V tem opisu bi se lahko našla skoraj vsaka ženska. Pa vendar vam lahko iz prakse v terapiji zagotovim, da je veliko teh moških zelo ranljivih in imajo potrebo po bližini, ki se jo da nasloviti in podreti njegov zid. Močnejši kot je zid, več je bolečine, strahu in pogrešanja. Svojega moškega se morate naučiti najti tam, kjer je najbolj ranljiv, tega ne more nihče namesto vas. Lahko pa vas izkušen terapevt usmeri v to smer. Tud sedaj sta v odnosu, kjer se najdeta ravno tam, kjer sta najbolj ranljiva in si samo še zadajata globlje rane. Začutiti, kje je partner ranljiv in kje ga najbolj boli ter se s tem pomiriti in dati sočutje v odnos, pomeni preseči stari odnos in zgraditi novega, na temelju spoštovanja in bližine.
Vse dobro vam želim n srečno.

Ja, najprej mora ženska začutiti sočutje do sebe, daga bo lahko tudi do partnerja. Kako naj ženska, ki se počuti osamljeno, ranjeno, gre preko sebe, teh občutkov (za katere se sploh ne zaveda, od kod izhajajao) in bo sočutna do njega? Prej verjetno bo svojo žalost, obup, jezo projicirala vanj. potem pa res pride do tiste situacije, ko se ona “teži, dere”, poskuša na tak način priklicati partnerja v tisti stiski, pa ga s tem pahne se dalje stran, ne razume, kako je lahko tak, on pa se tudi umakne ali pa z vso silo udari nazaj… Mislim, da je tak krog najlažje prekiniti že z drugim načinom komunikacije, OK, če pač se osredotočimo tukaj na žensko: da postane bolj ranljiva, da prepozna, kaj čuti in pove, torej v smislu, vem, da sem tečna, ampak to sem zato, ker mi je hudo, ker se je zgodilo to in to, torej brez očitkov in pripisovanja partnerju, da govori samo o sebi.
Že to lahko pripelje do drugačnega ozračja,drugačne komunikacije.

Vilid, narediti ne moreš ničesar, ker on nima takih potreb kot ti. Medtem ko so tvoje potrebe po ”dobrem gospodarju” v hiši zadovoljene, po partnerskem toplem odnosu pa ne…..je stvar, da ti bo vedno deloval hladno kar koli bo naredil, ker bi on raje kaj naredil, to je človek servisiranja, ne pa čustven do ravni kot si ti želiš.

Navadno le zakonska kriza kaj spremeni, če kaj sploh spremeni.