Bestika: Sem bolj pozorno prebral. Komaj pol leta si brez fanta pa že misliš, da je konec sveta… S časom se bo že našlo 🙂

Aries: Jaz si na tvojem mestu ne bi preveč domišljal, ker nikoli ne veš kaj je v glavi drugega. Lahko, da te še razočara. Npr, kako jutro pride z žensko pa boš čisto out še nekaj časa…

Lep pozdrav, pa brez zamere =)

S čisto osebnega vidika – ajde je odvisno tudi od načina s katerim to delaš, ampak, če bi jaz videl žensko, ki sedi ob kavi pa me poskrivoma gleda in se nasmejuhe, iz principa ne bi šel zraven ker lahko išče le pozornost(zato pravim način); če bi namesto mene bil kdo drug bi se prav tako smehljala, torej ne išče moškega, pač pa pozornost in to tako, da le sedi tam in se nasmehuje a dobi to, kar hoče in rabi. Zato jaz ne bom tisti, ki jo ji bom dal. Se pravi, ta ženska mora naredit nekaj več, da si ‘zasluži’ da se približam. Šel bom tako daleč, da bom rekel, da se čuti katera je obupana, katera išče pozornost, katera je čist ‘chilled’ in katera išče zvezo. Je pa tudi tako, da se ne približajo vsi tudi takrat, ko si želijo. Nič te ne stane, če mimogrede spustiš kako linijo namesto da čakaš na nekoga, ki ti bo ‘spodnesel tla pod nogami’.
Pa, Bestika (prekmurka, al se mi samo zdi?), mislim da bi marsikomur naredila uslugo, če bi se registrirala. 😉

Pa da še z vami delim, kaj se je pripetilo danes:) Tudi danes je prišel in določene stvari so se ponovile, kot do sedaj. Spet me je tko na momente lepo pogledal in spet je bilo fanj. No, pa sem jaz danes naredila korak naprej, ampak se mi zdi, da tega nekako ni pričakoval in da se nekako ni najbolj znašel:)

Kakorkoli se bo tole razpletlo, doživela sem nekaj lepega in tudi utvar si ne delam. Pač, nekje sem prebrala, da prihodnosti še ni, preteklost pa je že minila in kaj lahko naredimo? Živimo samo za sedanjost, kar tudi sama počnem:)

GoranP, hvala ti za “opozorilo”, ampak vedno tako defenzivno in preventivno gledati na stvari ni ravno najbolj kul, ker potem ničesar ne doživiš, vedno v strahu, da morda pa to ni to…Poleg tega, nikjer nisem pisala, da se sem se zagledala, se zaljubila, govorila sem samo o temu, da mi je bil pripetljaj všeč. Nič več in nič manj od tega.

Twilight. Zakaj se ti zdi, da mora ženska naredit nekaj več, da se ji približaš? Mislim, ok, jasno je, da ima skoraj vsak rad, da so stvari čimbolj varne, neriskantne. Ampak v tem primeru gre po moje preprosto za to, da potrebuješ nek jasen namig samo zato, da lahko pristopiš brez strahu pred zavrnitvijo. Drugače si tega ne znam razlagat. Na zavrnitev ne bi smeli gledat, kot na poraz ali pa si zaradi tega slaba oseba, saj dejansko te ženska takrat sploh še ne pozna in te ne more zavrnit zaradi tega kar si. Mogoče ima slab dan, mogoče je zasedena, kup razlgov je lahko.
Zakaj si mora ženska prislužit tvojo pozornost? Saj je niti ne poznaš in sploh ne veš ali bo tebi všeč kot oseba.
Pa kaj potem, če je ena tistih, ki išče samo pozornost. Saj se skoraj vse tako obnašajo in dajejo na začetku tak vtis, da ne izpadejo lahke. Tudi ženske nosijo v sebi veliko osebnih težav, dvomov in strahu. Na tak način pa ga samo prikrivajo, tako kot vsi mi. Vsi si želimo, da bi se imeli radi, ampak hkrati se tako bojimo en drugega.

Marko se podpisujem pod tvoje besede, ker se popolnoma strinjam s tabo. Ker če damo žensko malo večji znak, mislim, da pomeni, da smo me naredile prve korake? Ali ne?

Prepričan sem da, če bi me bolj poznal potem se o strahu pred pristopom ne bi pogovarjali.
Naslanja samo na ‘attention’ ženske, ne za vse – gre se za to, da… če ženska išče pozornost, jaz pa nekaj več (kratkotrajo/dolgotrano razmerje,…) in jaz to vem pa kljub temu pristopim, potem ona dobi to, kar je hotela, jaz pa ne, kar mi ni všeč in je preprosto škoda mojega časa in se smatram kot nekaj več kot le moški za filanje takovrstnih ženskih potrditev. Zato sem izpostavil načine – taka ženska mora naredit nekaj več, da si zasliži mojo pozornost. Vse skupaj mi ni lahko opisat…
Ko se gre pa za žensko ki mi je všeč, postanem prav neučakan s pristopom oziroma, se v naslednjem trenutku pogovarjam z njo, ampak, to je že moja zgodba in se ne naslanja na to temo.

Jaz sem že 8 let samska, pa upoštevam večino naštetih nasvetov, pa nič.

No ziher “ena pač tam ” zdej bo kmalu spomlad in siguren se bo kdo sprehajal po kakših stezicah ali pa kakšna turca z kolesom

lp Bunko87

no Bestika si še zelo mlada in verjemi da bo kmalu prišel kakšen primeren fant mimo:).
Samo bodi pozitivka pa bo, verjamem kako se počutiš, saj sem sama že 5 let samska, pri mojih 25 letih sem še vedno pozitivna, da bo prišel kak mimo. Ne gre vse tko kot si zamisliš, samo bodi v krogu ljudi pa bo se že vse poklapalo. Pa res moraš tudi ti kdaj narediti prvi korak, ker fantje so precej sramežljivi. Upam da se bo najdel kdo zate;).

Dobrodošla v klubu samskih! 😉

Ne bom pametovala, bom govorila iz izkušenj – mogoče navdahnejo. 🙂

Sama sem fanta že dvakrat spoznala preko interneta (pred več leti nazaj še na ircu, dve leti nazaj pa na Netlogu). Profil sem imela zaradi prijateljev in zato, ker se rada pogovarjam. Na internetu je manj sramu in vse je bolj sproščeno, tako da se je vedno našel kdo na novo, ki me je dodal za prijatelja in če je bila prilika, sva kakšno rekla. Če je bilo zanimivo (in resno) so se pogovori nadaljevali, dokler vez ni prerasla v zaupanje, v obojestransko všečnost in beseda je slej kot prej nanesla na to, da se srečava in spoznava tudi v živo. Za vsak slučaj sem pazila, da je bilo prvo srečanje obvezno na javnem kraju in ob času, ko so okoli ljudje, saj nikoli ne veš 100% na koga naletiš. Naklučje (ali pa tudi ne) je hotelo, da sva si bila všeč in internetni klepet je prerasel v dolgoletno zvezo.

Soseda npr. je popolnoma drug tip in hoče že na začetku kontakt v živo. V diskotekah je res težko najti stik, ki bi trajal kaj več kot eno noč, ima pa več izkušenj z lokalnimi zabavami, zabavami prijateljev, sorodnikov ipd. Izkoristi vsako priliko, da gre s prijatelji ven, ti prijatelji imajo običjno še druge prijatelje/sorodnike in mreža poznanstev se nenehno širi, z njo pa možnost, da srečaš ‘ta pravega’.

Prijatelj pa se je lotil celo zelo radikalno zadeve: svoje sodelavke je direktno povprašal, če poznajo kakšno fajn punco zanj. Naklučje (ali pa ne 😛 ) da so mu sodelavke uredile zmenek na slepo in po letu in pol sta že srečno poročena.

Dobra prijateljica je svojega fanta spoznala na planinarjenju. Ko se je včlanila v društvo in začela osvajat zelene vrhove, je kmalu srečala tistega ‘ta pravega’, ki je osvojil njeno srce. 😉

Zgodb in priložnosti torej kolikor hočeš, le družit se je treba, zato nikakor obupat in izkoristit možnosti kolikor se da. Pa še moje opažanje: ko sem iskala ljubezen, je nisem našla, ko pa sem se prepustila, je ljubezen sama našla mene 😉

sam imam iste tezave z zenskami:(bmti…pa mi tudi nič ne manka…mogoče malo samozavesti, ampak ce je danes svet tak cudn:(vsi nekam hitijo, nisce ti ne nakloni minute, vcasih sem celo okregan, ce katero nagovorim, ceprav na nevsiljujoč način in prijeten…brez kaksnih for…nvm…pomoje si zenske iscejo sebi enakega partnerja, ce je kdo lep, pameten ali malo bolj razgledan, govorim nasplosno, se te enostavno punce vstrasijo…sem probaval pri samih “luzerkah”oprostite izrazu, ni blo uspeha, potem pa cist kontra pri “postimanih”, ampak se mi je zdelo se tezje, nekako imajo nekatere zenske prevec samotavesti, krila in letajo previsoko, ces…kdo si pa ti..:)( ceje malo lepsa, bognedaj, da izobrazena in finačno dobro preskrbljena)in opazam,da je cedalje manj ljudi z moralnim i vrednotami, pozabi prijateljstvo, spostovanje, iskrenost itd. sem drugace bolj umirjenega tipa, na svet gledam pozitivn, realno…vcasih kar zalosten, ko gledam zaljubljene ljudi, nekateri sploh ne gredo skupaj zal…ampak vseeno…jaz ostajam sam… ni konca ne kraja, ce pa ze zahaklam katero, imam samo tezave, od izkoriscanja, laganja ipd. verjetno zato, ker sem predober, ne da se mi kregat, rad se o vsem pogovarjam…je kje katera temu dorasla:)??

lep dan

Će ti je v tolažbo, jaz sem že tudi več kot pol leta sama po 4 letni zvezi (stara sem 22) in v tem času prav tako nisem spozala nikogar dopadljivega, čeprav lahko rečem da kar veliko hodim ven, predvsem zadnja dva meseca. Je pa res, da v klubih in diskotekah navadno ne spoznaš nikogar od katerega bi lahko pričakoval kaj več kot “mutnjo”. Oziroma moraš najbrž imeti res srečo in bit ob pravem času na pravem mestu.
Ti nasveti “bodi kar si, ne obremenjuj se s fanti, ljubezen te bo sama našla ko je ne boš iskala” so lahko res dobro namerni, in teoretično v redu, v praksi pa ne preveč učinkoviti, vsaj ne vedno in ne dolgotrajno. Človek je le človek in če si navajen topline in bližine drugega človeka od prejšnjih zvez, je težko noč za nočjo, za nočjo, za nočjo spat sam, zraven pa gledat kako so drugi okoli tebe poparčkani in zadovoljni. Je že res da je druženje s kolegicami zabavno, pa da imaš ogromno časa zase, ampak tudi tega ima človek zadosti.
Aja pa to da mora ženska naredit prvi korak je bullshit. Pa da se mora nasmihat. Ok, razumem da nekako pač moreš pokazat da ti je tip všeč, ampak isto velja tudi za tipa. Zame je nasmihanje in spogledovanje prvi korak. In v večini primerov je res ženska tista, ki mora to narediti, ker pač moški morajo najprej vedet da imajo šanso pa da se ne bojo osramotili in šele ko je sigurno bodo kaj naredili. Kar pa je precej sitno če si sramežljive sorte.

Preveč kompliciramo.

Ko smo bili stari 15 let, smo šli na vse ali nič – nekako si našel način do komunikacije z nasprotnim spolom in po domače povadano “probaval” na vse možne načine. Seveda si bil na takšen način dosti-krat na psu in zavrnjen. Vendar se je pa vsaj dogajalo in si bil prej ko slej uspešen.

Sedaj (+10 let), grem(o) pa vse bolj na ziher. Kot je Louisee napisala, je najprej neko spogledovanje in če ti simpatija vrne pogled, greš na naslednji korak itd. Vse je predvidljivo, zazihrano in samo vprašanje pri katerem koraku bo nekdo naredil napako usodno za drugega.

Fanttttt, to je pa čista resnica kar si povedal. V najstništvu ne vem ali si toliko neobremenjen, toliko več pogumen(da se skoz nekaj naprej mečeš) ali je v čem drugem skrivnost, ampak enkrat ko zajadraš v “svet odraslih osvajanj” postane vse drugače. Nesposobno, obremenjeno, konstantno tipanje terena in sekiranje za nepotrebnim. Mislim, da je razlika ravno v tej neobremenjenosti da se mlad človek vrže v situacijo brez razmišljanja, tudi udarce sprejema s tako lahkotnostjo, potem pozneje pa na podlagi nekih izkušenj začne kalkulirati in biti previden, polžji, prežet s strahovi iz preteklosti. Sedaj so cele (nepotrebne) procedure potrebne (seveda zaradi lastnih miselnih konstruktov), da z nekom vzpostaviš kontakt…brez veze. Ampak človek gre težko iz svoje kože, žal.

Mislim, da ni toliko razlike med tem v katerih letih si ko iščeš ljubezen, kot v tem, med katerimi ljudmi iščeš ljubezen 😉
Pa nočem bit stereotipna, ampak vedno več je takih, ki so na hopa cupa za v pojstlo in ker obstajajo take, pri katerih se ni treba trudit, potem fantje pri tistih, okol katerih se bi pa blo treba mal potrudit, ne zgubljajo časa… če lahko nekaj nekje dobi za pol manj vloženega truda.
Seveda ista zgodba v obratni smeri spolov prav tako velja…

In potem par noči tako mino, pa si star 30 let in ne veš več kje najti eno ”spodobno” ali obratno okoli ene spodobne hodijo sami nepridipravi in jo zagrenijo, ker počasi začne človek metat vse v isti koš, vseeno pa globoko v sebi čaka na princa na belem konju, ki bo drugačen od vseh…

Ljubezen je zelo preprosta stvar, če sta oba za in zelo zakomplicirana če je že samo en nekje vmes… 😉

Pa se mal drugacen pogled…

Recimo da imas resne namene, zelis spoznati nekoga za resno zvezo, pa ni vazno ali si fant ali punca. Zakaj tolk taktiziranja, rezervacije in kompliciranja preden se kaj zgodi, celo prvi korak? Strah pred zavrnitvijo? Seveda. Ampak to ni vse. Drugi, morda celo pomembnejsi, pa je strah pred tem, da se custveno zapletes, skratka “uspesna” zveza, ki pa zaradi takega ali drugacnega razloga, npr. nekompatibilnosti, potem nima prihodnosti. In po par takih “resnih” zvezah clovek postane sila previden. In je kakor je… se samo od dalec gledamo.

Tudi ja bi ljubezen. Se tako oh in sploh zivljenje brez ljubezni zna biti sila prazno. Ampak ko se ti parkrat sfizi… se zapres. Punce, utrudile ste me. Custveno. Pa vas mam rad in bi vse to. Ampak kaj ko je vse taka loterija…

Se popolnoma strinjam s tem in točno vem kaj misliš.
Pri dvajsetih ima človek drugačen pogled na svet in ima drugačno razmišlanje. Vsaj pri meni je bil v tistih letih glavni kriterij za izbor punc izgled. Osebnost mi je bila zadnja briga. Pri tridesetih, ko se parkrat opečeš, pa postaneš bolj previden. Spoznaš, da po parih letih stvar nikamor več ne pelje, če se partnerja ne ujameta tudi pri načinu razmišlanja. Izgled ni več glavni kriterij ampak so osebnost in skupni cilji, hobiji pomembnejši in takrat pa se izbor potencialnih partnerjev močno zoži.
Imam občutek, da je pravzaprav to tisti glavni razlog, da je težje spoznati primernega partnerja. Jaz osebno niti nimam energije, da bi vsakič, ko vidim kakšno prijetno punco, letel do nje in začel z osvajanjem.
Je nekdo svetoval kolesarjenje in hojo v hribe. Lahko rečem, da mi na tak način še nikoli ni uspelo spoznati nobene punce. Pa sem kar veliko časa vsako leto na kolesu.

No, da se vrnem k osnovnemu vprašanju.. Kje spoznati fanta/ punco? Mogoče je ravno splet tisti pravi odgovor. Na ta način dejansko lahko spoznaš novo osebo in z njo preko pogovora ugotoviš, če sta za skupaj. Poznam precej parov, ki so se spoznali na ta način. Tako da.. Že ta forum in osebna sporočila so mogoče pravi način za spoznavanje.

Podpišem se pod tole, vsako besedo posebej.
Dvorjenje, pravila, neke igrice, vse skupaj neka navlaka, ki krade čas in povzroča stroške 😉
Tudi jaz sem utrujen in se mi ne da igrat loterije znova in znova. Če si želimo neke trdne zveze je zanjo pač treba delati, ne gre za lucky dobitek. In po vsakičnem igranju enkrat pač zmanjka energije ravno takrat, ko bi jo človek rabil največ in najbolj.
Kar je ostane pa lahko pametno uporabiš za kaj drugega – predvsem zase, prjatelje in konjičke.

Podpišem se pod tole, vsako besedo posebej.
Dvorjenje, pravila, neke igrice, vse skupaj neka navlaka, ki krade čas in povzroča stroške 😉
Tudi jaz sem utrujen in se mi ne da igrat loterije znova in znova. Če si želimo neke trdne zveze je zanjo pač treba delati, ne gre za lucky dobitek. In po vsakičnem igranju enkrat pač zmanjka energije ravno takrat, ko bi jo človek rabil največ in najbolj.
Kar je ostane pa lahko pametno uporabiš za kaj drugega – predvsem zase, prjatelje in konjičke.[/quote]

No, še ena, ki se strinja z napisnim. Opečeš se, ljubiš močno enkrat, dvakrat, trikrat, se opečeš vsakokrat…. potem si tega preprosto ne dovoliš več! In si raje sam, občasno kak zmenek, neuspešen morda tudi zato ker osebi ne pustiš preblizu….pač, ni več energije, da bi se prepustil… in če pomislim na vse prebolevanje, jokanje in vse kar sem dala skozi…. mi je definitivno bolje tako!