Kako spoznati novega fanta?
Pozdravljeni,
stara sem 20 let in sem že več kot pol leta samska. V tem času sem spoznala veliko fantov, ampak doben mi še ni spodnesel tla pod nogami. Sem družabna, komunikativna, samozavestna… Vedno bolj pa pogrešam toplino, pogovore, objeme, zaupanje, varnost…, ki je trenutno nimam. Ampak problem je, kje fanta najt? V diskoteki so navadno fantje, ki bi imeli samo avanturo… v kafiču doben fant ne pristopi zraven… kje pol spoznat pravega partnerja? In navadno moški sploh ne pristopijo več k ženskam! Zakaj ne? Če je pa tako lepo, če te moški osvoji… Rada bi moškega, ki ima cilje v življenju, ki je odločen…star okrog 22-26. Ampak kako takšnega najt?
Želela bi slišati vaša mnenja… 🙂
Glede na to, da ženske ste vedno ogorčene če vas kak fejst fant povabi na pijačo ali vas celo vpraša za cifro, bi na tvojem mestu opustil vsako upanje in živel od avantur.
Aja, ponavadi ko sprejmete vabilo/date cifro ste že zasedene, ampak ste tako obupno potrebne pozornost da jo iščeto pri nekomu, ki ni vaš fant.
Imam čustva in ne morem živeti od avantur, ker mi na žalost že avantura navadno veliko pomeni. Fantje niti ne pristopite do punce in jo povabite na pijačo, Sistem F 🙂
Notta, to je za nekaj časa čist vredu mnenje… pridejo pa tudi dnevi, tedni.. ko pa pogrešaš toplino, objeme, pozornost, ljubezen… ko ti je dovolj žuranja, pijačk s kolegicami, izletov, itd. Želiš si ob sebi osebo, ki je nekaj več… in vsak dan ni enak drugemu dnevu :/
Začnimo na…začetku, seveda. Rada bi spoznala fanta, nato pa da noben ne pristopi. Saj ni njihova(naša) dolžnost pristopiti k tebi, ko si ti želiš spoznati nas, ane? Tudi jaz včasih vidim koga, ki bi ga nadvse rad spoznal a ne čakam, da ona pride k meni. Ja, saj vem, moški in prvi korak in vse kar gre zraven… samo to ne pomeni, da tebi ni treba narediti nič razen sedet v kakem kafiču in čakat kdaj kdo pride do tebe. Zdaj, če ti je delat prvi korak too much, potem se loti govorice telesa, in tako (mogoče) pritegneš svojo tarčo do sebe.
Itaq, da ne bom jaz pristopla do moškega, ker mislim, da je to naloga moškega – da pristopi k ženski, če jo želi spoznat. Če je ne želi, ne bo nič naredil, če tudi bi ženska pristopla. Pa kak te naj zgleda, da ženska pride do moškega? Govorico telesa pa vedno uporabljam 😉 Pa v kafiču še dobeden ni pristopil…
Naloga moškega? Kaj se je pa zgodilo z enakovrednostjo? 🙂
Naj povežem: Torej smatraš da, če želi, bo pristopil 100%; Do tebe še ni pristopil noben; torej, po tvoji logiki, si te ne želi? Zdi se mi lažje predstavljat, da je živčen… Vzemimo v zakup, da si pa ti njega želiš spoznat kljub temu da on ne pristopi; boš naredila kaj več, al se tukaj konča? Kako zgleda tvoja telesna govorica?
Mogoče ne pišem ravno najbolj milo, a to zato ker sem mišljenja da, če si človek nekaj resnično želi, bo nekaj naredil glede tega in ne čakal, da bo tista želja našla pot k njemu zaradi tega, ker je to “njena naloga”. Najlažje je nardit nič…
Ženske so ponavadi v družbi z drugimi puncami, ko so zunaj in se smejijo in izžarevajo tisto kar je v njih. Fantje to seveda opazijo, kakor tudi ženske vejo, da so nekateri moški opazili. Pogledajo okoli in se zagledajo v tistega, ki jim je všeč in mu nekako že pokaže, da si želi komunikacije 🙂
To, da bo nekdo kar tako prišel do tebe je bolj kot ne pravljica za lahko noč. Raje pojdite z kolegi uživat pa vas bo že nekdo opazil 😉
lp
Bestika
[list][list][list]»Imam čustva in ne morem živeti od avantur,
ker mi na žalost že avantura navadno veliko pomeni.« [/list][/list][/list]
Zakaj ne morete živeti od … in zakaj na žalost, če vam avantura veliko pomeni?
Zdi se mi, da zelo ozko gledate na avanturo. Ali vam je sploh jasen pomen te besede? Po slovensko bi rekli avanturi – pustolovščina. Saj ste kdaj gledali kakšne pustolovske
filme ali brali kakšne pustolovske romane. Velikokrat v pustolovščinah nastopata dva
glavna lika: ona in on. Včasih se (na začetku) srečata tudi v kakšni zakotni gostilni
(in ona prosi njega, da naj ji pomaga, da naj bo njen vodič). Včasih se srečata kar v mestu
ali v divjini …
Od začetka si (velikokrat in največkrat) nista niti preveč simpatična, celo si znata malo (po)nagajati … Vendar, skozi mnoga skupna razburljiva doživetja, medsebojno pomaganje
k reševanju iz kočljivih situacij, na koncu (v filmih in romanih celo brez poprejšnje telesnosti) spoznata, da sta se našla … in da ne moreta več drug brez drugega …
Za (gledanje) dobrega (pustolovsko-avanturističnega) filma še dve uri sta nam premalo
(ker bi ga radi gledali še in še); če gre za dober roman, je branje še nekoliko daljše.
Včasih nas branje tako pritegne, da beremo globoko v noč in celo do zgodnjih ur …
Kje ste pa videli, da taki junaki le posedajo po gostilnah in čakajo? Imajo tudi drug(ačn)e
interese, srečujejo različne ljudi, se učijo, spoznavajo in opazujejo svet okrog sebe
in vsepovsod iščejo pustolovščine, take in drugačne.
[list][list][list]Ljubezen se našim junakom – torej tudi vam – lahko zgodi kjerkoli in kadarkoli,
kar je tudi – pustolovščina ali avantura. : )[/list][/list][/list]
.
Bunko87: grem večkrat na smučanje za par dni… tudi kolesarim rada. Vendar še mi nikjer ni uspelo spoznat tapravega moškega.
Twilight: Ja, menim, da bi prvi korak moral narediti moški. Ne, če bi si ga na vsak način želela spoznat, bi tudi jaz naredla več in znam se potrudit. Moja telesna govorica pa ne vem natančno kako zgleda, ker sama sebe takrat ne vidim… in se navadno dogaja spontano.. vem samo to, da poskušam z njim najt očesni stik, da ga pogledam, se mu nasmehnem, pogledam vstran in to še kdaj – večkrat ponovim… da sedim s prekrižanimi nogami… rada si zvijam ali pa božam pramen las… drugega pa sama ne opazim. Ne vem.. pač sama sem mnenja, če nekdo ne opazi mene in moje telesne govorice, da me ne bo želel spoznavat in raje vidim, da on naredi prvi korak. Nič nisi bil prestrog v odgovorih, rada slišim mnjenje drugih in všeč mi je direktnost 😉 Ampak še vedno ne razumem… kaj lahko jaz naredim oz. kako lahko rečeš, da jaz ne naredim nič? Če enostavno niti ne opazim tipa, ki bi bil resen, odgovoren, malo starejši itd. ….
GoranP: Ja, se popolnoma strinjam. Toda jaz sem zdaj že nekaj mesecev žurala, uživala s kolegicami in še uživam, žuram.. pa še vedno nisem spoznala nekoga… 🙂
MyD: Hvala za tako dobro razlago besede avantura 🙂 Mi je malo razširila mnenje… jaz sem namreč gledela na to besedo kot to, da greš v posteljo z neznancem za eno noč, kjer niso vključena čustva in s katerim se ne vidiš nikoli več ali vsaj nimaš več odnosov s to osebo. Ja, to je popolnoma res, da je to proces avanture – pustolovščine, potreben da se ljubezen, zaljubljenost začne, nadaljuje itd. Pustolovskih filmov, romanov pa ne gledam, berem rada. Sem se zdaj s temi besedami veliko naučila o povezavi pustolovščina – ljubezen. Hvala 🙂
Pozdravljena,
ja tole je pa večno vprašanje, tud za moške, kako najti oz spoznati novega. Po moje so ti že tak povedli, da je res, da se moraš udejstvovat na več področjih. Samo je tudi to tako, garanta ni nobenega tudi tu. Lahko, da se najde kak, ni pa nujno. Zdej bi ti mogu pa spet naložit o tem, da moraš imeti najprej sebe rada in vse tiste pesmice 🙂
Ti bom napisala, kaj se trenutno meni dogaja. Mislim, da že več kot 1 mesec hodim zjutraj pred službo na eno hitro kavo. Vedno v isti kafič, kjer imajo za moj okus res najboljšo kavo daleč naokoli. Pred morda 2 tedni je začel zjutraj zahajati v taisti kafič en fant, ki je umirjen, prijazen, tih, …vedno, ko vstopi, prijazno pozdravi, se nasmehne, naroči isto kavo in gre ven skadit cigaret. Vse traja kakšno minuto, ampak vedno pusti vtis. Oddaja tako prijetno umirjeno enegrijo, za razliko od nekoga drugega, ki je tudi pogosto v tem istem kafiču, ki se na vse pretege trudi bit zabaven, duhovit, z vulgarnimi komentarji in predrznimi opazkami. Skratka, ta prvi je prijeten, ta drugi mi gre pa na živce:) No, ravno danes se je zgodilo, da je bil pred mano v kafiču in ko nama je natakarica postregla, je šla ven na cigaret. Pa sem se obrnila proti njemu in mu rekla: “pejt, greva tudi midva ven na čik”. In sva šla. Skratka, tiste 2 minuti, ko smo vsi skupaj stali zunaj na mrazu in pili kavo…zreven je prišel še en tip, s katerim se sploh ne poznava, vem pa, da sva se zadnjič slučajno srečala v mestu rekla par besed in danes je bil tudi on zraven. Ful je blo fanj, ker smo se navidezni (ne)znanci lepo prijetno zaklepetali kr tko…brez nekih namenov ali pa dogovorov…kr spontano:)
Ni blo nič “posebnega”, nč ogromnega, sam lepo smo se imeli in ko sem tudi jaz odhajala, sva se jaz in on pogledala in pozdravla, pa čeprav pojma nimam, kako mu je ime in tudi on mislim, da ne ve mojega:) Pa kaj potem…
Kakšen je point moje zgodbe?, da tudi tako čisto slučajno, lahko nekoga srečaš in morda se iz tega razvije prav prijetno druženje, morda pa ne…. in če se ne, je bil samo lep trenutek, ki je minil…in bo prej ali slej prišel drugi takšen trenutek…samo ne se silit, ker ti bo na čelu pisalo, da iščeš tipa.
Pa še to..ko sem hodila proti službi, sem se spomnila trenutkov, ki sem jih doživela, ampak jim nekako nisem dajala pozornosti. On me že nekaj časa opazuje, jaz čutim njegov pogled na sebi zjutraj, ko pijem kavo in mi je ta pogled zelo všeč. Ker ni vsiljiv,ne strmi ali bulji vame, ampak me vsake toliko čisto neopazno pogleda,…to je dosti lepše in boljše, kot pa tisti vsiljivi, prepotentni in “nasilni” pogledi. To je vsaj moje mnenje:) Do danes temu res sploh nisem posvečala pozornosti, ampak “čez čas mi je odvrtel film- za nazaj”
Če želiš nasvet, živi svoje življenje, počni stvari, ki so ti všeč in ki jih rada počneš in se ne obremenjuj s tipi…vse bo prišlo ob svojem času, verjemi.
Dam ti svoj mail, pa če želiš lahko kakšno rečeva. 🙂 Imam pa 25 let.
[email protected]