Draga edcesprit
Danes kršim lastna pravila. Oglašam se namreč na tvojo pošto v kateri ni nobenega vprašaja, niti ni čutiti, da bi si želela še kakšnega nasveta. Ampak res ni mi vseeno zate, to pomeni, da sem se čustveno vpletel in če bo šlo tako naprej, bom kmalu sam zase prosil za pomoč vrle forumovce.

Imam občutek, da si popolnoma obstala, izgubila smisel, voljo in moč. Čakaš, da se bo kaj spremenilo samo od sebe. Življenje s katerim zdaj ne greš v korak je neizprosno in opozarja te na tak način, da ti je hudo in trpiš. Ampak to ni zadnje opozorilo, to je šele začetek, opozorila bodo vedno bolj jasna in vedno močnejša – življenje gre vedno do konca. Če ne boš popustila svoje trme in izboljšala odnosa s sabo in do bližnjih bo življenje poskrbelo, da se boste ločili, saj takšno trpljenje ne more trajati v nedogled brez posledic. Če nihče ne bo hotel v drugo stanovanje, ga bo življenje preselilo v bolnico ali pa še kam naprej. Nikakor ne bi želel, da se tebi ali tvojim bližnjim kaj takega zgodi.

Zdaj si zapornik v ječi svojega visokega ega, ki se kaže v obliki tvoje trme. Čakaš in čakaš, da bi ti kdo prišel odklenit vrata, a nikogar ni. Tisti, ki pridemo pa nimamo ključa in ga tudi zaman iščemo. Saj ključ je dobro skrit in skrbno varovan. Nahaja se namreč nikjer drugje, kot v tvojih rokah. Ko si boš želela priti ven, boš morala odklenit ječo sama.

Za konec imam skromno prošnjo zate. Sporoči nam kaj je tvoj mož napravil dobrega na današnji dan.
Pošiljam ti lepe misli, naj te okrepijo, naj ti pokažejo pot
Vitomir

Dragi Vitomir

Življenje gre res do konca in imel si prav. Ločujeva se in moram se odselit. 🙁 zdaj se šele vse začne ko se vse podira.

vitomir sklepam, da ste poklicni terapevt….in vas vprašujem za vaše mnenje :
dogaja se mi enako kot avtorici te teme, ki je sedaj napisala, da se ločuje….poročena sem 25 let in spolne ljubezni do moža ne čutim že kakšno leto, spolnih odnosov pa nimava nekaj mesecev ker jaz ne čutim v sebi do njega nobenega poželenja več…..
kot, da sem sama v sebi prazna….nič ne čutim….oziroma ko bi naj čutila tudi nekaj spolnega-se dobesedno upre in zablokira v meni vse
tudi nobeden drugi moški me ne privlači , v resnici so mi moški brezvezni in prav nič poželjivi takoj, ko odprejo usta…po pravici pa me tudi telesno ne pritegnejo
nisem lezbika, ženske me ne privlačijo spolno
je pa res, da sem že v menopavzi….
ampak…..
no, mož pa je po abrahamu ravno v nasprotnem doživljanju spolnosti – dobesedno nori, kar naprej me išče in čutim, da mi bo ušel…..ampak to me sploh ne prizadene
kaj naj ? grozno je vse to….otopela sem….depresivna….ne zmorem se ne trudit za njega in ne posiljevat samo sebe z njim….enostavno mi ni več do spolnosti

kar pa ne pomeni, da ga imam še zmerom rada…..da, rada imam tudi moje življenje glih takšno kot pač sedaj je….rada imam zmerom bolj mene samo, mojo umirjenost, rada se umaknem v moj svet, rada sem z vnuki….rada sem z njim v kontekstu družine kot s prijatlom, kot z očetom mojih otrok, dedkom mojih vnukov…..da, rada grem z njim na kak sprehod, kratek izlet, skupno kosilo v dvoje – in tudi če se imam tam z njim lepo, se enostavno spolno ne zmorem več vžgat in ne imeti z njim spolnih odnosov

vem ja, hudo mu je in verjetno trpi bolj kot mi pokaže – ampak jaz sama proti sebi ne zmorem ….

vprašanje za vas vitomir je sledeče – se naj zaradi tega ločim ?! je vredno se ločit pri teh letih samo zaradi nepoželenja ? in če naprimer tudi on čez nekaj let gre v andropavzo, ima npr.probleme s prostato ….?

v sebi razmišljam in sem na tem, da mu predlagam spolno svobodo dokler pač je še potreben spolnosti – in ja, se zavedam tudi, da če se bo zaljubil oziroma katero ljubil, da bo on odišel….

ampak….

jeba je vse to….totalna jeba….in čisto nič ni tako enostavno kot nekateri razlagate in poenostavljate…..ker kar na horuk se ločevati, pa vsakih nekaj let menjavati partnerje za malo več seksa ter adrenalina kot se ga ima doma – ne vem no, je to v resnici vredno ?

ga imaš rada, a ga ne ljubiš. Bi mu privoščila ljubico oz. ga celo vzpodbujala k temu, zato da bo on zadovoljen, ti pa tudi. Misliš, bi to šlo? Tvegano, a morda se s takim scenarijem razpucajo nekatere notranje dileme. Morda si ženski cuckold, ali pa se ti samo zdi, da ga imaš rada. Morda ga samo ceniš in spoštuješ, a par več nista.

Najprej hvala lepa za zaupanje in vprašanje. V medsebojnih odnosih je tako, da smo vedno vsi drug drugemu terapevt, vendar jaz tega ne opravljam poklicno, res pa je, da precej vadim in pri tem uživam.

Druženje z drugimi ljudmi je nujno. Ko smo otroci se družimo z odraslimi zato, da lahko preživimo. Ko znamo sami preživeti, se družimo zato da napredujemo in se učimo, da nas razmere silijo v spreminjanje samega sebe. Svet tehnološko napreduje z velikimi koraki in smo zato v dobi izobilja za vse, pa vendar ne bo nikoli mogoče, da bi človek obstajal sam brez stika z drugimi – napredek gre vedno v smislu sodelovanja. Ljudje, ki živijo sami so bistveno bolj občutljivi, zahtevni do drugih, nezahtevni do sebe, kot tisti, ki živijo v dvoje. Seveda je še bolje za razvoj, če imaš priliko živeti z večimi skupaj, ki so različnih generacij, izobrazb, nazorov – takrat se začne pravo mojstrenje v medsebojnih odnosih in s tem tudi razvoj osebnosti posameznika.

>se naj zaradi tega ločim ?!
Osebno mislim, da je pravi čas za ločitev takrat, ko dva sedita skupaj ure in ure in med njima ni nobene komunikacije, nobenih občutkov – niti dobrega niti slabega. Predvsem nobene zamere. Vse vesta drug o drugem vse sta se že naučila drug od drugega in ničesar skupnega ne počneta. Ničesar več ne potrebujeta drug od drugega in ničesar ne želita več dati. Dokler med njima nekaj je, vztrajamo. V dobrih stvareh uživamo, iz slabih se pa učimo. Česar se ne naučimo v trenutnem odnosu, se nam kot problem pojavi v naslednjem odnosu. Tako dobre kot slabe stvari v odnosu je treba vzeti kot koristne.
Seveda so izjeme, če gre med dvema toliko slabe energije, da si v svoji nevednosti močno škodita (bodisi z mislimi, besedami ali z orožjem) ampak o tem tukaj ni govora. Zato ti predlagam, da ostaneš in neguješ razvijaš in vlagaš svoj trud v tisto, kar je dobrega.

>pa vsakih nekaj let menjavati partnerje za malo več seksa ter adrenalina kot se ga ima doma – ne vem no, je to v resnici vredno ?
Vsak zase postavlja merila in se potem odloča po svoje. Seveda se bo tudi tvoj mož odločil glede na svoja merila. Takrat se bo pokazalo katere so vrednote, ki mu pomenijo največ.

Neverjetno je, kako smo lahko ljudje prilagodljivi. V kaj vse se lahko pripravimo, če je volja. Zavestno lahko vplivamo na svojo podzavest, čustva, spreminjamo lahko svoje fizično telo, nekateri zmorejo celo kontrolirati bitje svojega srca in umrejo takrat, ko se za to odločijo. Ko smo v partnerskem odnosu se mora vsak zase potruditi, da pridobi takšne sposobnosti, ki koristijo njegovemu partnerju, da ga lahko podpira. Ali bo tvoj mož uspel umiriti svoj spolni nagon, oziroma ga preusmeriti tako, da odnosu ne bo škodoval, je vprašanje za tvojega moža. Ali boš ti uspela moža podpreti v toliko zanj pomembnih stvareh, da mu bo ob tebi lepo, je vprašanje zate.

>kaj naj ? grozno je vse to….otopela sem….depresivna….ne zmorem se ne trudit za njega in ne posiljevat samo sebe z njim….enostavno mi ni več do spolnosti

Ključno vprašanje je ali se želiš spremeniti?

Predlagam ti, da se poskusiš spremeniti (iti preko sebe) vendar z majhnimi koraki. Spreminjanje sebe, učenje in sprejemanje novega je namreč edino, kar v življenju nekaj pomeni. Majhni koraki, pa pomenijo, da ne greš preko sebe tako, da se prisiliš in v tem trpiš. Preko sebe lahko greš samo toliko, kolikor si sposoben iti z navdušenostjo, radovednostjo in igrivostjo. Ko si rečeš zakaj pa ne bi še tega preizkusil, me res zanima kako bo? Ko spreminjaš sebe posledično vplivaš na vse okoli sebe in z zanimanjem lahko opazuješ, kako se tudi oni spreminjajo.
Veliko sreče in uspeha!

No, z zgoraj citiranim se ne strinjam. Ko sem še živela v dvoje, sem bila bistveno bolj občutljiva in zahtevna do drugih, kot sedaj, kot sem sama.

Pozdravljena »ne drži«,

Ko se pogovarjata dva, so vedno prisotne tri resnice. Ena je od prvega sogovornika, druga od drugega sogovornika in tretja je tisto kar je v resnici res. Sprejemanje sogovornika zahteva, da vzamemo njegovo resnico na znanje in v razmislek in hkrati dopušča, da se odločimo kaj bomo zaradi novega vedenja napravili s svojo resnico. Če tako ravnamo, smo si dali priložnost, da se približamo tistemu, kar je v resnici res.

Popolnoma ti verjamem, da si sedaj, ko živiš sama manj zahtevna do drugih in manj občutljiva. To v tvojem primeru velja.

Vendar moje izkušnje kažejo, da je v povprečju (ki seveda dopušča izjeme) ravno obratno. Pa tu ne gre zdaj izključno za partnerski odnos, gre za vse odnose z različnimi ljudmi. Če delaš s strankami 8 ur dnevno in potem 2 uri popoldne preživiš v intenzivnem ukvarjanju z otroci, to šteje sigurno več, kot če srečaš svojega parterja vsak dan samo za pol ure.

Šele pri stiku z drugimi ljudmi imaš priložnost zares spoznati samega sebe v globino in poznavanje samega sebe je nujen prvi korak k napredku.

Če kdo govori o drugih, mu z zanimanjem prisluhnem, saj takrat najbolje opiše sam sebe.

Želim ti lepe praznike