Mori in ubija me, ko po 18 letih skupnega življenja ne čutim več moža. Z njim ne čutim strasti, privlačnosti…..Čustveno in telesno se mu umikam in z njim sem kot sostanovalka. Ne vem kaj se mi dogaja. Imam ga rada a ljubim ga ne. Ni mi do intimnosti in med nama prihaja do hudih trenj in napetosti. Skušava skozi pogovore reševati situacijo a se bojim da izvajava še večji pritisk in prepire. Ne vidim izhoda in vrtiva se v začaranem krogu. Ni mi do tega stanja, ne želim da je tako saj lahko pride tudi do razhoda. Vem da je problem v meni, ne želim ga izgubit pa kaj hitro se lahko to zgodi saj moški ne zdržijo dolgo brez seksa, občutka da ljubijo in so ljubljeni. Prosim za kaksen nasvet kako naj spet čustveno pridem nazaj, zakaj se mi to dogaja in ali je sploh še kaj upanja? Hvala.

Seveda je upanje, če si to želiš, vendar kar tako tega ne boš mogla premagati. Potrebuješ strokovno pomoč, kamor morata iti oba.
Ta pojav je dokaj pogost, kako poiskati željo, in razumevanje, da je po tolikih letih veliko bolj pomembno še kaj drugega kot samo sex, pa moraš poiskati s pomočjo podpore, kajti sama kar tako, tega ne boš rešila.

Seveda pa morata pri tem sodelovati oba.

primož

Koliko si stara? Jemlješ kontracepcijske tablete?

Malo ne štekam situacije. Torej ti ga imaš rada kot sostanovalca in tebi takšen način sobivanja povsem ustreza, ne bi rada, da se to konča. Kako ohraniti takšno stanje? Je to glavni problem?
Ali bi pač rada, da bi bilo med vama tako kot nekoč in bi moža ljubila tudi telesno? Ker če je gre za ono prvo, si navadna zažiralka in izkoriščevalka. Če gre za drugo, te pa lahko dajejo hormonske spremembe, v primeru KT pa ti mogoče (spet glede na starost) takšna oblika preprečevanja nosečnosti ne ustreza (več) in bi se ti brez tablet mogoče spet prebudil normalen libido in s tem telesno poželenje (ljubezen) do moža.

Ne ne ustreza mi takšen način. Počutim se z njim in on z mano kot da sva samo še sostanovalca. Izgubila sva se nekje in najin odnos ni več tak kot je bil pred leti. Skupaj sva že 18 let in jaz imam ta problem ki me psihično in fizično uničuje, prav tako mojega moža. Čustva so izginila. Objem je prazen. Intimnosti ni. Hudo nama je in ne znava si pomagat. Pogovarjava se tudi o razhodu ker če se ne čutiva več potem nima smisla. Otrok ne bova več imela in ne jem nobenih tablet. Imava eno hči ki je stara 17 let. Pogrešam vse to……..mož ne zdrži več, trpi ker me ne more zadovoljit, ker sem pač jaz brez čustev do njega. Ne vem kako naj to razložim kar se mi dogaja vendar si tega da bi šla z njim narazen ne želim.

edcesprit, kaj pa zakonski terapevt?

Kaj pa če greš na kakšne terapije, da z pomočjo terapevta prideš do odgovorov? Kje sploh si in kam želiš iti.
Mogoče si v depresijo padla in zato taka občutja? Pri depresiji po navadi pride do teh občutij, ko ti do ničesar ni več. Ne vem. Poskusi priti do odgovorov in na podlagi njih ukrepaj naprej. Ker pišeš, da moža ne želiš izgubiti, bi bilo verjetno dobro, da gresta tudi skupaj na kakšen pogovor.

Razmišljam da bi šla do terapevta, želim si tudi da bi odšla tja skupaj a mož ni za to. Hvala vam za nasvete in pomoč.

Vidiš, tukaj je že en velik problem, mož ne bi šel. To je zelo pogost odziv. Za začetek lahko prideš tudi sama, pa bova poiskala možnosti, kaj storiti. Pri nas imamo zelo dobre terapevte, skupaj pa oceniva, kateri so najbolj primerni.

če se želiš oglasiti, mi piši na ZS

primož

Lepo napisano, tudi če gresta narazen kapo dol za tak odnos do moža in vajinega zakona. Iz zapisanega bi rekel da ti zelo zelo čutiš moža. Ugotovila si da trpi,ker te ne more zadovoljiti. Malo žensk tako razmišlja in to je pot k spremembam. Jaz bi rekel da pričakujeta preveč. Po toliko letih ne more biti več tako kot je včasih bilo. Niti približno ne more biti. Čustveno in fizično sta obstala nekje na sredini. Jaz takim parom priporočam naj si vzamejo 14 dni zgolj in samo za sebe. Telefone pustit doma in pojdita nekam kamor sta si želela iti. Nekam kjer bodo zgolj in samo vajini duši, brez motečih elementov. Jaz pogosto predlagam taborjenje v šotoru, zdaj pozimi pa kakšne gore. Druga pot je da resetirajta vajin odnos. Pojdita na zmenek, naj te osvaja, naj se potrudi zate. Vem, to je za moškega ki je ulovil svoj plen izjemno težko. Rabiš obilico domišljije. Ti se moraš pa tudi vesti tako kot da nisi njegova. Pari ki so to prakticirali pridejo navdušeni nazaj s številnimi zgodbami. UStvarjajta si spomine, želja je obojestranska, samo realizirajta si jo.

Pa srečno

Sem vesela vseh teh vaših vzpodbudnih besed, da si vsaj malo razjasnim situacijo. Hvala. Vem da po toliko letih ni več kot je bilo in da je treba na odnosu stalno delat in gradit……najin odnos je bil ko sva bila mlajša in nezrela poln nekih kregov, nesoglasja, iskanja, pogrešanja, trme itd.zdaj pa se mi zdi da je bil to kar velik vzrok da sva se tako intimno kot tudi psihično oddtujila. Edina komunikacija med nama je bila takrat skozi kreganje, očitanje…..nikakor nisva našla skupnega jezika. Sama sem zelo čustvena oseba in vem da sem preveč pričakovala že takrat od odnosa in skupnega življenja sploh pa od moža. Preveč sem si ga želela ob sebi in mu kradla njegov prostor. Pač mladost, zaljubljenost in povrhu še otrok. Želela sem si drugačno življenje pa sem pritiskala da bi dosegla svoje. Tako sva gurala ta odnos kot da je vse ok,se sprijaznila, mož je požru marsikatero mojo muhavost, čeprav se mi je kar spretno izmikal. Naj bi naju to skozi leta in izkušnje nekaj naučilo a namesto tega sem jaz obstala nekje brez volje, brez osebnostne rasti nič ni bilo v meni da bi si še želela to kar imam. Kar vseeno mi je pa vem da globoko v sebi ni tako. Zdaj se nama je ta težava zgrnila na glavo usedla v srce in je še huje….to sem pa že opisala. Težko in hudo je za oba, jaz pa kot da samo še tavam v temi. Da ne govorim o možu, ki se je že toliko spremenil da je zdaj tako pozoren do mene in se me želi da je že nadležno, jaz pa???? Poskusila sva že z zmenki a ne gre.

NI treba nobenega filozofiranja. Minilo te je, ljubezni ni več. Rada ga imaš kot brata, sostanovalca… Poznam to, pri meni je bilo isto in nikakor ni več mogoče obuditi ljubezni in strasti. Midva sva šla narazen, verjetno bosta šla vidva tudi. Ali pa ostaneta skupaj in še naprej živita v hladnem razmerju.

Ne vem…..verjetno je res ali pa tudi ne ker si ne želiva razhoda a oba veva da bi bilo tako še najbolje za oba. Nimava moči da bi šla narazen.

Iz lastne izkušnje ti lahko povem, da je mogoče it narazen tudi lepo, z ljubeznijo, če želiš. Midva sva bila 25 let skupaj in sva po tem, ko sva se razšla krasna prijatelja. Vsak imava svoje življenje in lepo prihodnost.

Veliko bolje, kot vegetiranje v odnosu, ki nikogar od naju ne bi zadovoljeval. In to recimo nadaljnih 30+ let. Po mojem je veliko bolje vložiti skupen napor in energijo v lep zaključek vajinega razmerja in živeti naprej. Nama obema se je življenje izboljšalo, sploh glede na zadnjih par skupnih let.

Za lepoto je pravijo čas do dvajsetih, za predelavo čustev do tridesetih, za pridobivanje znanja in materiala do štiridesetih od tam naprej pa naj bi si človek širil zavest, spuščal ego in živel ustvarjalno, pa kljub temu v miru.

Če hočeš slediti življenju moraš biti ves čas v pogonu, se ves čas učiti in izpolnjevati, sprejemati novitete in spremembe. Boljši kot je pretok lepše je življenje. Če pa nekje vmes zastaneš v kakšni razvojni fazi (na primer v fazi postaranih čustev) in te življenje prehiti potem nisi več usklajen z okolico, to pa vedno prinese trpljenje s katerim te skuša življenje prebuditi in te prisiliti v spremembe.

>Prosim za kaksen nasvet kako naj spet čustveno pridem nazaj, zakaj se mi to dogaja in ali je sploh še kaj upanja?
Seveda je upanje, dokler si živ je upanje. Po moje se ti vse to zdaj dogaja, ker si obstala na mestu (v postaranih čustvih, ki ti ne prinašajo sreče) in si premalo aktivna. Najprej si moraš nabrati znanja o življenju (knjige, skupine, terapevti…). Potem moraš biti fizično aktivna (sprehodi, delo, hribi, šport, joga…). Če bi lahko, je dobro, da si ustvarjalna (umetnost, izdelovanje česa, poučevanje…) Preko vseh takšnih in podobnih aktivnosti se moraš napolniti z življenjsko energijo in postati moraš srečna. To je tvoja naloga in ni ga partnerja, ki bi lahko to opravil namesto tebe. Nihče te ne more polniti z energijo, nihče te ne more v nedogled osrečevati. Lahko te samo podpira in ti tako malenkost olajša prizadevanja.

Ko boš močna in srečna, boš lahko vprašanje »Kaj mi nudi moj partner?« zamenjala z »Kaj lahko jaz ponudim svojemu partnerju?« (pri čemer je čisto vseeno ali misliš na sedanjega ali na bodočega partnerja) Aktivnost v tej smeri izboljša odnos. Vendar kako naj berač kaj da, če sam ničesar nima? Nemogoče. Če hočeš podariti dobro voljo moraš najprej postati dobre volje. Če hočeš podariti znanje, ga moraš najprej imeti.

Na močnejšemu in sposobnejšemu partnerju je, da začne kolo sreče vrteti v pravo smer. Ko to vztrajno nekaj časa počne pa je prav, da pogleda v svojega partnerja in se vpraša ali jaz vse to dajem pravemu človeku ali se tudi on trudi in spreminja skupaj z menoj – potem se lažje odločaš glede ostati/oditi.
Veliko moči in dobre volje ti želim.

Lepo napisano. Ja verjetno sem res nekje obstala. No vsaj tak občutek imam zdaj ko sem že skoraj 40….kot je bilo napisano lepota do dvajset, čustva do trideset in znanje do štirideset.
Ukvarjam se s športom, hodim v naravo, med ljudi, berem knjige…..sem aktivna. Polnim se z energijo ki me osrečuje in spravlja v dobro voljo in nasmehom na obrazu a kaj od tega bi si želela tudi s svojim partnerjem. Da počneva kaj skupaj. Vem da mora imeti vsak človek svoj prostor in srečo si ustvarjam sama. Poskušava oba biti pozitivna a kot da nekako nisva na isti valovni dolžini. Želela sem si spet imeti bolj povezan odnos zdaj ko je že hči odrasla, pa gre vse v obratno smer. Ne vem……tišči me, zmedena sem, trudiva se….vrtiva se v krogu.

Takšno stanje je najin odnos “skurilo” v pičlih 4 letih. Še sreča, da ga je in sva šla lepo narazen, kajti sedaj veliko srečneje in umirjeno živim, kot prej.
Kot je razbrati, sta vidva zelo mlada vstopila v resen odnos in hitro imela otroka. Odnos pa ni bil na nekih trdnih temeljih in bi bilo zanimivo vedeti, če bi sploh tako dolgo vztrajala skupaj, če otroka ne bi imela? Kajti večina ljudi se potem nekako potrudi in vztraja zgolj zaradi otrok. Poznam nekaj takšnih parov in po nekaj desetletjih so te osebe takšne razvaline, da vsem ostalim prav nič ni prijetno v njihovi družbi, saj vsenaokoli sejejo to negativno energijo, ker v življenju niso zadovoljni.

Super, da si aktivna in srečna, ko si sama. To je že zelo veliko. Vendar ljudje smo tako narejeni, da moramo sodelovati z drugimi. To nam vedno prinese največji napredek in je najbolj koristno za nas same. Če ni ta partner, bo pa čez čas drug, ki se bo prvi dve leti zdel boljši (zaljubljenost) potem pa jovo na novo spet vse po starem. Če se odločiš biti sama, boš pa teste dobila drugod – služba, trgovina, sorodniki, otroci…

Mož ti sedaj predstavlja dober vadbeni poligon in predno se odločiš oditi, bi bilo vseeno dobro izkoristit možnosti za trening odnosov. Do česar se dokoplješ sedaj, se ti kasneje ne bo treba in še nekaj – vse kar počneš drugim v dobro, v resnici okrepi tudi tebe. Vedeti je treba, da napetost je vedno med dvema poloma. Dokler oba držita iskre preskakujejo, dovolj je da samo eden od vaju spusti in napetost bo prekinjena.

Prvi najpomembnejši korak je, da si sama močna in zadovoljna – to praviš že imaš – bravo! Predlagam ti, da se postaviš v vlogo močnejšega partnerja, to je tistega, ki ima toliko moči, da poskrbi sam zase in še kakšno malenkost podari svojemu partnerju.

Podariš lahko pohvalo in priznanje. Tvoj mož ima tako kot mi vsi ljudje nekaj dobrih in nekaj slabih lastnosti. Bodi tako dobra in vztrajna opazovalka, da boš našla eno teh dobrih stvari in ga iskreno pohvali. V tej fazi ne rabi čustev, samo razum in voljo. Vidim, da ti pohvala ni tuja (še mene si pohvalila). Podariš mu lahko tisto, kar si mož želi in ne tisto, kar ti misliš, da on potrebuje. Če sam ne izrazi želje, ga nujno moraš vprašati. Pohvalo in izpolnjevanje želje moraš oddelati čisto na razumski ravni brez pričakovanj po vračilu. Opazuj ga, če se bo razveselil, bo morda to tvoje plačilo.

S svojimi čustvi se moraš za zdaj, dokler med vama še ni globje vezi soočiti sama. To je zares velik podvig in se strinjam s tistimi, ki so ti tukaj predlagali strokovno pomoč, bilo bi ti lažje. Najprej prepoznati (jezo, zamero, zaskrbljenost, sovraštvo…). Nato kontrolirati svoje vedenje in besede, ki jih zahtevajo ta tvoja težka čustva. Vso čustveno navlako moraš odvreči sama, najbolje skupaj s kakšno fizično aktivnostjo nekje daleč proč od drugih ljudi. To je hudo čiščenje in svinjarija gre ven obupna, zares moraš paziti, da je ne mečeš v druge ljudi. Umažeš jih in potem dobiš od njih nazaj. Ko se očistiš, lahko poiščeš vzroke, ki so sprožili čustva in narediš načrt, kako se boš spremenila, da se vzroki odpravijo trajno.

Tudi tvoj mož se bo čistil svojih čustev. Da bi se znal čistiti sam zase, kot sem predlagal tebi ni pričakovati. To da se čistiš sam, je mojstrovina, ki je povprečen človek ni sposoben. Super mojstrovina pa je, da znaš prenašati čiščenje nekoga drugega na tak način, da pri tem ostaneš miren, nepoškodovan, neprizadet. Nikakor si ne smeš dovoliti, da bi se vključila v njegovo čiščenje. Biti odmaknjena neprizadeta, pa vendar fizično prisotna.

Je pa čiščenje stalna naloga vseh nas. Razlika je samo v tem, da se eni tega zavedamo in potem čiščenje poteka na drugačen način (delo, fizična aktivnost, ustvarjanje, meditacija…), kot pri tistih ki ne vedo, kaj se jim dogaja, poteka podzavestno, tu so čiščenja v hujših oblikah (infarkti, bolezni, blokade, močna negativna čustva, depresije, govor brez smisla in brez konca…). Po čiščenju si bolj odprt in takrat je čas za novosti, ki so vedno dobrodošle.

Skupne aktivnosti dajo partnarskem odnosu smisel in prav je, da jih spodbujaš. Za začetek mu lahko ponudiš, da on izbere, kaj bi skupaj počela. Ko imata takšen skupen čas, se je treba zadržati vseh razčiščevanj, dogovarjanj, očitanj, planiranj in drugih pogovorov, ki bi jih spoznala kot pritisk. To je čas za brezskrbno uživanje, sproščenost in pripovedovanje.

Takšna praksa ti bo koristila pri vseh na daljnih odnosih. Trud je ogromen, vendar zavedaj se, da vse to delaš v prvi vrsti zase, bodo pa tudi mož in vsi ostali bližnji imeli koristi. Upam, da ti bo uspelo.

Kot je razbrati, sta vidva zelo mlada vstopila v resen odnos in hitro imela otroka. Odnos pa ni bil na nekih trdnih temeljih in bi bilo zanimivo vedeti, če bi sploh tako dolgo vztrajala skupaj, če otroka ne bi imela?

Ja res je. Prehitro sva vstopila v nek resen odnos. Svojo mladost tako rekoč nisem izživela oz.nobenih izkušenj, pa tudi razočaranja nisem dala čez. Otrok je bil kmalu. Poznala sva se dobro leto.
Verjetno nebi ostala skupaj saj sva že kmalu po rojstvu bila vsak na svojem. Takrat so bili udeleženi tudi moji in njegovi starši pa prepričevanja da morava ostati skupaj zaradi otroka in da bo še vse vredu. Pa ni bilo nikoli vredu. Splet okoliščin takih in drugačnih pa pritiska sva ostala skupaj in si pri njegovih starših naredila stanovanje. In od tam naprej….malo gor in malo dol predvsem pa stalno dokazovanje čustev in borba.

Vitomir….res hvala za tako izčrpno razlago. Vesela sem vsakega komentarja pozitivnega in pa tudi negativnega. Zdaj res preživljam sama s sabo pekel, borbo s čustvi in stotimi vprašanji.
Sem dosti pozitivna in močna a vseeno ne vem če bi lahko poskrbela za vse kar je potrebno kadar si sam. Samostojnost. Vedno rabim nekoga ob sebi ki me podpre in pomaga. Včasih res preložim kakšno stvar partnerju ki bi jo z lahkoto opravila sama oz.bi jo morala. Iščem bližino in stik. Zavedam pa se da sem kot mlajša posvečala vse družini in odnosu in nič sebi in svoji svobodi. Brez prijateljic za čvek , kavico ali kakšno športno ali drugo aktivnost izven doma. Kot da je moje poslanstvo samo to da grem v službo, po službi domov, po otroka, kosilo, pospravljanje……vsak dan isto. Kar priznam se nad tem nisem niti pritoževala in nič mi ni bilo težko in večinoma sem bila sama doma z otrokom mož pa je imel svoje opravke in se vračal domov zvečer. Zdaj po vseh teh letih pa meni ni več dobro tako. Hči je odrasla že po svoje hodi, midva sva pa osamljena v srcu in duši.

Se mi je kar zdelo, da je bilo tako. Jaz temu rečem, da se skupaj silijo biti ljudje, ki niso za skupaj. Brrr, to mora biti pravi pekel.
Jaz zase vem, kaj bi naredila, ampak tebi je to problem, ker nisi vajena samskosti in samostojnosti. Sploh ne veš, kako osvobajajoče je biti sam in v družbi samo s sabo, kjer se lahko imaš neštetokrat bolje, kot z napačnim partnerjem. Ampak dokler ne poizkusiš, sploh ne veš 🙂

Se bojim kar za oba……ni mi do tega da bi šla narazen in uničila družino, in morda kasneje obžalovala vse skupaj. Ja mi je težko tudi sedaj tako, njemu tudi, ampak navezanost na dom konec koncev tudi na naju, na vse kar sem ustvarila z njim…..enostavno si ne predstavljam da bi pustila vse in šla.