Zaradi številnih bolečih dogodkov, sem očitno pregorela. Prišlo je do zloma, do samouničenja. Nisem bila sposobna osebno krizo preživeti in rešiti pravočasno. Vse skupaj se je predolgo vleklo. Ni bilo nobenega v moji bližini, ki bi mi nudil oporo ali podporo, ki bi mi pomagal iti naprej. V vsej tej zmedi in bolečinah sem bila sama. Nisem bila niti toliko sposobna ali iznajdljiva, da bi si poiskala pomoč, vsaj pri strokovnjakih, inštitucijah. Žal sem predolgo prebolevala in okrevala. Trajalo je kar nekaj let, da sem se spravila nazaj v življenje. Zlo, ki ga nosim iz družine in ki mi je vcepljeno od rojstva je, da se ne govori, sploh o slabih stvareh. Bog ne daj, da bi se kaj na glas povedalo, ali pa da bi se izvedelo nekaj kar bi ogrozilo imidž oziroma fasado družine. Od otroštva naprej sem bila naučena in vajena, da sem tiho, da nimam pravice govoriti, da ne smem nič nobenemu povedati, da ne smem govoriti na glas. Ko pa gre za čustva, pa sploh. O tem govoriti je bil smrtni greh. Tudi da te kaj boli nisi smel povedat. To zlo me je spremljalo celo življenje. Živela sem v prepričanju, da je treba biti tiho, da je to pač normalno. Zdaj mi moje življenje postane na trenutke ogabno, ko se zavem in ko sedaj vem kako zastrupljena sem (bila) samo zaradi slabih ljudi, ki so me vzgajali in vzgojili v robota. Robota, ki bo služil njihovim potrebam. Kolikokrat mi skozi glavo gre, da na tem svetu obstajajo milijarde ljudi, ki si ne zaslužijo biti starši, zato ker enostavno niso ljudje. Nekdo, ki lastnemu otroku ne pokaže ne veselja, ne žalosti, ne ljubezni, ne zasluži imeti otroke. Nekdo, ki svoje otroke vzgaja po merilih sistema in z željo, da bi se prek otrok dokazal, da bi svetu pokazal kako je on najboljši, ne zasluži imeti otrok.

Obtežena z bremeni sem padla v osebmo krizo. zaposlila sem se v firmi v kateri je lastnik vsepovprek poniževal zaposlene, na delavcih zdravil lastne frustracije in zagrenjenost. Nekaj časa sem prenašala, nato pa sem počila. Bila sem stisnjena v kot. Imela sem najet kredit, stroškov še pa še, iz druge strani pa doživljala poniževanja, bolečino in zastrupljanje. Prišlo je do kolapsa. Firma v kateri sem bila zaspolena je najela zunanjega izvajalca, agencijo, ki naj bi pomagala pri izpeljavi reorganizacije. Predstavnik, star prdec, ki je še vedno živel z mamo, je naredil profil zaposlenih, z nekimi testi, računalniškimi, ki jih je prekopiral iz neke ameriške spletne strani. Moji testi so pokazali še pa še pomanjkljivosti. Ko sem iste teste delala za službo – ko so me zaposlili, sem bila najboljši možni kandidat. Ko pa sem kasneje delala te iste teste, sem kar naenkrat bila zanič. To so seveda izkoristili dobro tisti, ki so imeli skrite in zahrbtne namene. Šele danes se zavedam dejanskega poteka in resničnega ozadja. No, ko se je vse skupaj dogajalo, sem bila na zelo lep in kulturen način izrinjena. Čeprav je bil dogovor kaj je moje delo in vse, so kar naenkrat moje stranke bile klicane in obiskovane brez da bi jaz sloh vedela. Kar naenkrat nič kar sem naredila ni bilo dobro, ni bilo vredno. Iz obupa nisem vedela ne kaj naj naredim ne kako naj ukrepam. Ko je vsega bilo preveč sem dobesedno izgubila stik z resničnostjo, razsodnost. Dala sem odpoved. V času ko sem bila zapufana do grla in brez prihrankov, brez kakšnegakoli backupa. Brez nove službe ipd. Takrat so se začele resnične težave. Nekaj časa sem vztrajala, iskala novo delo, imela upanje, se borila, nato pa omagala. Zlomila sem se in padla na samo dno.

Sedaj po letih okrevanja se soočam s posledicami. Z obžalovanji, z obtoževanjem sebe o tem kakšno neumnost sem naredila. Bolečina je še kako živa. Še vedno se nisem popolnoma postavila na noge. Še vedno tavam in upam, da bo enkrat boljše. Delam delo za katerega sem mislila, da ga nikoli ne bom delala. Na nek način sem še vedno na dnu. Niti približno nisem na nivoju na katerem sem bila in ki je meni primeren. Kar pa seveda mojo krizo in prebolevanje še bolj poglablja. Vse skupaj me mori. Vse skupaj je zelo naporno in težko prebavljivo. Velikokrat se vpršam kaj mi je tega bilo treba. Zakaj sem naredila takšno neumnost? Ali sem res toliko zabita da sem delala v lastno škodo? Kje mi je bila pamet?

Trenutno stanje ni zavidanja vredno. In to je še večji problem. Zdi se mi kot da je to kazen za moje nepremišljeno in brezglavo ravnanje. Zdi se mi kot da je to kazen ker nisem dovolj cenila in čuvala to kar sem imela. Ker nisem premislila, se posvetovala, se s kom pogovorila preden sem se karkoli odločila.

Bolečina in nenenhni konflikti so še kako živi. Imam občutek da sem si uničila življenje. Da sem naredila največjo neumnost kar jih je. Čeprav danes vem in imam dokaze, da je vse skupaj bilo na nek način vodeno in je dejansko bila situacija v kateri je ena oseba morala leteti ven iz firme. In to sem pač bila jaz, po svoji neumnosti. Zakaj nisem najprej našla novo delo nato dala odpoved? Zakaj mi je bil problem potrpeti še nekaj časa dokler se ne najde boljša rešitev? Zakaj sem si naredila toliko škode?

In po tolikih letih je najtežje to sebi oprostiti, najtežje je preboleti in iti naprej. Vse skupaj me je toliko zaznamovalo, da se počutim dobesedno brez volje za življenjem.

Toliko si želim to preseči, odmisliti, nehati premlevati, se obtoževati, pa tega ne zmorem. Kar naprej priplava n površino Priplavajo vsi občutki zlobe, poniževanja in zaničevanja, ki sem jih doživela takrat. V želodcu se mi obrne, ko pomislim kako grdo je vse bilo do mene, kako prebrisano in umazani ugor so se šli z menoj. Nisem oseba, ki bi drugim želela kaj slabega, ampak tem ljudem žal ne morem privoščiti nič dobrega. Žal ne zmorem in ne premorem kaj pozitivnega ko gre za njih.

Pozdravljeni!

Vprašanja, ki nas najhitreje pripeljejo v depresijo in podobna stanja so: Zakaj se je to meni zgodilo? Zakaj ravno meni? Kaj sem zagrešila? Ali je to kazen?
Ni kazen, niste bili slab človek in niste slab človek. Obtičali ste, tako kot sami ugotavljate. Včasih se nam zgodi, da obtičimo. Plavamo s tokom, se uspešno umaknemo tej skali, pa oni, pa še eni…hop potem pa trčimo v eno in ne gre več naprej. Potem se pa lahko v nedogled sprašujemo, zakaj smo se zataknili in to obžalujemo lahko pa se vprašamo, kako iti ponovno naprej, kako ponovno pluti s tokom. Seveda je zaradi pridobivanja izkušenj in s tem modrosti, odlično, da se vprašamo, kaj lahko naredimo drugič drugače, da se bomo izognili enakim ali podobnim posledicam naših dejanj. Ampak to naredimo na način spoštovanja do sebe in našega bistva.
Bolečina in konflikti se gotovo v veliki meri ne pomirijo tudi zaradi tega, ker si ne morete odpustiti. Glejte, naredimo to, kar mislimo, da je v dani situaciji najboljše. In seveda naredimo tudi napake, sprejmemo nepremišljena dejanja, saj smo samo ljudje. Vsi delamo napake, po tem smo si ljudje podobni. Močno pa se razlikujemo po tem, kako močno in koliko časa se obremenjujemo za posamezno napako.
Odpustite si gospa. Odpustite si za vse, kar sedaj ocenjujete za nepremišljeno, napačno. Zapomnite si to kar ste se pozitivnega naučili in pojdite naprej. Poskusite vse te negativne misli v svoji glavi zamenjati za druge misli. Počnite tisto, kar vas veseli, kar vas napolni s pozitivno. Niste naredili največjo napako. Največjo napako v svojem življenju boste naredili, če si ne boste odpustili, si dejali to je del preteklosti.

Želim vam, da vam uspe.

Mateja Debeljak

Pozdravljeni.

Razumem vaše sporočilo, ne morem pa se kar tako naravnati na nekaj. Žal se vsake toliko pojavi kakšna stvar, oseba, situacija, ki me spomni na preteklost, na konkretno situacijo. Sploh zato, ker sem sedaj na slabšem – če upoštevam gmotno stanje in trpljenje, ki sem ga preživela od tistih dogodkov do danes. Boli me ker se na nek način zavedam, da bi danes lahko bila veliko bolj uspešna ne samo na poslovnem, tudi na osebnem področju, bi imela več od življenja. Namesto tega, danes še vedno živim v stresu in preživljam iz meseca v mesec. Da bi si kaj konkretnega privoščila pa so le sanje…… in ravno zato je toliko težje vse skupaj pozabiti, odmisliti in odpustiti. Ne vem, ne znam, ne najdem načina niti tolažbe s katerimi bi si pomagala. Ti občutki krivde so tako močni, da me dejansko in zares boli, vse čutim tako živo, čeprav je nekaj let od tega. In, če bi po tistem se še pravočasno rešila bi bilo drugač. Tako pa je trajalo in traja stanje stresa, negotosti….in občutki krivde.

In ko za trenutek pomislim, da sem že zunaj, da gre na boljše, da je najhujše za menoj, me spet kaj doleti in se spet zavrtim v začaranem krogu…..

Pozdravljeni!

O.k. razumem, kaj mi želite sporočiti. Torej gre za travmo, ki jo podoživljate. Ja travme so zelo trdovratna »zadeva«. Pot iz travme vključuje tudi predelavo na telesni ravni. Ne vem gospa, kaj vse zajema že vaša pot okrevanja, kajti po vaših besedah sodeč, ste že marsikaj storili za svojo pot iz stiske. Kar je samo pohvale vredno. To kaže na vašo moč. Na vaše zdravo jedro. Moj namen prvega odgovora je bil ta, da bi dali še večji poudarek na svoje zdravo jedro znotraj sebe, da bi ga še bolj okrepili. Zato sem vam dejala, da usmerite svojo pozornost na to, kaj vas veseli in s tem krepite svoje zdravo, neranjeno bistvo. Imate prav, stvari se ponavljajo, vedno znova se zavrti krog. Ampak ali opažate kakšno razliko v trajanju trenutkov, ko trpite, ko ponovno podoživljate ta čustva? Ali pridete hitreje iz teh občutij ali trajajo manj časa?
Na letošnjem Liffe festivalo sem gledala dokumentarni film Volčja druščina, ki govori o skupin otrok – bratje in ena sestra, ki so živeli zaprti v stanovanju v New Yorku. Starša jih nista spuščala ven, razen izjemoma nekajkrat na leto. Tudi šolala sta jih doma. Zanimivo mi je bilo, da so bili otroci glede na razmere, doživljali so travne, ostali tako nepoškodovani. Gotovo je ljubeča mati prispevala k temu, da so jo tako dobro odnesli in tudi to, da jih je bilo toliko – sedem otrok. Oče je bil tisti, ki je izvajal glavni teror. Druga stvar, ki pa je po moji oceni vplivala na to, da so ostali tako nepoškodovani, pa je, da so dneve preživljali tako, da so preigravali prizore iz filmov, ki so jih imeli na razpolago za ogled. Sami so sestavljali kulise, si izdelovali kostime in igrali prizore. Večino so bili to prizori nasilja, tako so iz sebe dajali jezo, nemoč, zamero…. Torej ustvarjanje in izražanje telesa se mi zdita bistvena elementa, da so preživeli, da se jim ni zmešalo.
Travma se vedno zapiše tudi v telo. Ne samo v razum, spomin, v možgane ampak tudi v telo. In za celovito ozdravitev je potrebna tudi ozdravitev na telesni ravni.
Seveda je pri vseh predelavah travme zaželeno, da imate ob sebi strokovnjaka, ki vam pomaga iti čez predelavo. Toda glede na vašo finančno situacijo ne vem, če si to lahko privoščite. Preverite, če je v vašem okolju možna vključitev v kakšno brezplačno terapevtsko pomoč, ki bi vam ustrezala. Seveda so pa tudi metode, ki jih lahko izvedete sami. In predvidevam, da ste veliko že naredili. Nekaj jih bom omenila.
Če se vrneva na izražanje telesa. Poleg preigravanja situacije je možno tudi gibanje telesa po prostoru. Telesu damo možnost, da se izraža. Na primer skozi ples ali pa samo skozi gibanje po prostoru. Vzamete si čas. Poskrbite, da vas ne bodo motili. Si na primer prižgete svečko. Oblečete obleko, ki je udobna ali nekaj posebnega. Mogoče prostor napolnit s posebnimi vonjavami. Zaželeno je, da si uredite prostor, ki vam bo dajal občutek varnosti, topline in svečanosti – zato so pomembni obredi, da se vzpostavi občutek posebnega vzdušja, ki pripomore k premikov v pozitivo. In nato daste namero, da želite izraziti in s tem pozdraviti travno, ki jo imate v sebi. In samo plešite. Mogoče vam bo na začetku čudno, nelagodno, a vztrajajte. Če pa imate do tega načina izražanja popolni odpor npr. lahko poskusite tudi s tem, da takrat ko se začno pojavljati občutki iz preteklosti, začnete opazovati, kje v telesu še posebej občutite napetosti, stisko. In nato svojo pozornost usmerite na ta del telesa. In nato opazujte ta del telesa. Z ljubeznijo in sočutjem. Opazujte kakšna energija je tam, ali je bolečina. In če je bolečina, kakšna je, je konstantna ali npr. utripajoča. Si mogoče lahko predstavljate kakšno barvo na tistem področju telesa. Ali si lahko za občutenje tega dela telesa predstavljate kakšen simbol. Lahko ta simbol daste iz telesa in si ga pogledate izven telesa in ga nato vrnete vase. Ga vprašali, če vam ima kaj za povedati.
Kaj pravite na moje predloge? Bi šlo kaj takega? Lahko tudi npr. rišete svojo travmo. Osredotočite se na negativna občutenja znotraj sebe in jih daste na platno. In potem lahko sliko, ki tako nastane, simbolno uničite.

Kar se pa tiče poslabšanja gmotnega položaja, verjamem, da je to zelo težko sprejeti, iti iz boljšega na slabše. In životarjenje nikakor ni ,milo rečeno, prijetno. Pa vendar bolj, ko doživljamo, kako smo revni, težje je povečati naše blagostanje. Da se začnemo premikati na bolje, velikokrat pomaga, da opazimo ljudi, ki jim gre še slabše od nas. In glede na to, da živimo v Evropi, je takih ljudi na svetu res veliko. In pomislimo, kaj bi ti ljudje dali, da bi imeli tak gmotni položaj kot ga imamo mi.
Naj še enkrat poudarim, zavedam se, da vam ni lahko; vem, da se trudite in to je hvalevredno in verjamem, da je pot iz vaše situacije ter verjamem, da vam bo uspelo.
Je pa vedno, ko obtičimo, potrebno iskati rešitve tam, kjer jih še nismo, izven okvirjev poznanega in udobnega.

Upam, da sem vam kaj pomagala na vaši poti do okrevanja.

Mateja Debeljak