kako sfolgati…
Hvala za tvojo izkušnjo. Torej podobno moji situaciji. Ja, potem enkrat, ko se rešim dolgov še za nazaj (obdobje, ko sem bila z bivšim in mi dejansko ni dovolil hoditi v službo, ker je mislil, da se bom tam kurbala z drugimi… bolestno ljubosumen je bil), bom morda občasno kaj honorarno delala, ne pa tako, da bom izmozgana. Samo sem računala, da bom morala tak tempo držati še vsaj pol leta, nekje do pomladi.
Ja, verjela ali ne, je. Kot oče ni slab.[/quote]
Vsak oce, ki je vreden te besede, ve, da otroci ne zivijo od zraka in temu ustrezno prispeva. OK, ce se nista dogovorila grede visine prezivnine, ampak nekaj pa bi vsekakor moral dajati ze sedaj. Saj ne spijo na oblaku in zivijo od sonca in zraka. Ti pred kolapsom z eno sluzbo + honorarcem + 3 ure spanja na noc, oce pa ne prispeva nic… Preden crknes v prenesenem ali dobesednem pomenu besede, se poskusi na lep nacin dogovoriti, da prispeva vsaj nekaj do dogovora o prezivnini.
Ja, res ne počni tega predolgo, ni vredno. Nič ne odtehta zdravja. Raje malo oklesti izdatke, malo bolj preprosto živi, dokler se situacija ne uredi, nikar pa si ne uničuj zdravja. Ker veš, poleg vsega ostalega, si potem itak še bolj brez vsega, ker še delat ne moreš več.
Vse dobro ti želim. Pa seveda ti bo uspelo, kar pogumno.
Ja, verjela ali ne, je. Kot oče ni slab.[/quote]
Vsak oce, ki je vreden te besede, ve, da otroci ne zivijo od zraka in temu ustrezno prispeva. OK, ce se nista dogovorila grede visine prezivnine, ampak nekaj pa bi vsekakor moral dajati ze sedaj. Saj ne spijo na oblaku in zivijo od sonca in zraka. Ti pred kolapsom z eno sluzbo + honorarcem + 3 ure spanja na noc, oce pa ne prispeva nic… Preden crknes v prenesenem ali dobesednem pomenu besede, se poskusi na lep nacin dogovoriti, da prispeva vsaj nekaj do dogovora o prezivnini.[/quote]
saj če jih on pazi pri sebi, jim očitno daje za jest, ne?
Kar se tiče financ, lahko povem samo to, da smo že prej skoraj 2 leti in pol živeli bolj kot ne samo na moj račun, on ni prispeval nič oziroma je svoj denar zagonil. Reševalo nas je samo to, da so pač imeli streho nad glavo, stanovanje njegovih staršev, sedaj pa moram plačevati najemnino…
Na lep način od njega denarja ne bom dobila, sem že to v štartu poskusila, pa mi je prav lepo rekel, ja, saj dosedaj si tudi ti vse financirala. In potem sva šla na sodišče.
Ne mislim pa sedaj igrati na karto otroka- da prepovem stike itd., zaradi tega denarja in osebnih zamer. Se me ne zdi pošteno. Pa ne do bivšega, boli me k… za njega, samo hči ga pa ima rada. Pa čeprav se mi zdi večinoma skrajno bedasto, da moram večinoma še hrano za takrat, ko gre k njemu, spakirati za s sabo.
Drugače pa kot sem rekla- tudi prej sem kdaj honorarno delala, ampak v dosti manjših “količinah” recimo. Da nisem bila tako utrujena. Sedaj pač moram ta tempo vzdržati še par mesecev, potem pa, ko se rešim dolgov, ko se postavim na noge, pa samo za sproti. Imam takrat dovolj svojo plačo, pa če še kdaj pa kdaj kaj tako počnem za zraven nič hudega, dokler me ne bi preveč obremenjevalo.
Poslušaj, tole je strašen tempo in velika možnost je, da ne boš zdržala in boš kolapsirala.
Kaj boš potem? Kdo bo poskrbel zate, kdo bo poskrbel za otroka, dokler se pobiraš in nimaš
prihodkov za življenje, če je oče otroka do kraja nesposoben vsaj za to, da mu omogoči kruh in marmelado?
Pojdi na CSD, razloži situacijo, povprašaj po dodatni pomoči. Pozanimaj se, če je mogoče bivanje v t.i. varni hiši za nekaj časa. Tako boš imela čas, da se sestaviš, da rešiš finančno situacijo sebe in otroka in ne kolapsiraš pri tem. Zaprosi za državno preživnino. Ker postopek sodne izterjave se bo vlekel, otrok bo prej odrasel, preden bo dobil od svojega očeta kakšen cent. Naj se z izterjavi ukvarja država, ti ne moreš čakati, da se bo oče “spomnil”, da njegov otrok ne živi od zraka.
Pišeš tudi o fizičnem nasilju nad tabo. Si 100% prepričana, da otrok ni ogrožen?
Sem bila v podobni situaciji, ločitev,podnajem, dolgovi, dve-občasno tri službe, en otrok, starši 100 km stran.Pa sem zdržala in preživela,s tem pridobila ogromno na samozavesti in zdaj me ni ničesar več strah.
Tako da, če imaš cilj, željo,motivacijo ni nič težko. Samo ne se smilit sami sebi in ne poslušaj tiste, ki imajo polno rit vsega in te strašijo.
Ob toliko dela in tako malo spanja bi morala biti čudežen človek, da ne bi bila utrujena. Ni kakšne druge varjante (cimri, starši), da znižaš strošek? S takim tempom namreč lahko še zboliš, tvoj otrok pa verjetno tudi nima nič od tebe, saj nimaš dovolj časa zanj, da ga vzgojiš v ljubečega, pozornega in odgovornega človeka, kar pa je dolgoročno najpomembnejše!