Kako sem žalostna, razočarana….
nad seboj, svojim življenjem. Nad tem, da nisem rekla NE. Živim s človekom, ki sem ga ljubila bolj kot sama sebe, ki sem mu dopuščala stvari, ki jih ne bi smela. Imela sem priložnost biti vstran od njega, saj me je pustil, pa je prišel nazaj in mi povedal, da ne more brez mene, da mu je žal…..prosil je, jokal. Jaz pa sem mu postavila nekaj pogojev,, ki se jih je držal in sem bila srečna. Potem pa je minilo vse, razen ljubosumja. Bojim se, da bom sama postala takšna kot je on. Skupaj živiva več kot 10 let. Oba si zelo želiva otroka (sva že krepko prek 30), vendar se ne morem odločit zanj, ne morem reči da. Strah me je, kako bo imel šele takrat oblast nad menoj, kako bo. Zdaj se ne razumem z njegovo mamo, bratom in sestro, potem bi bilo še slabše. Mogoče sem res vsega kriva jaz, samo ne morem se nekomu smejati, biti dobre volje, če tisti drugi nima spoštovanja do mene, če me imajo za delo. Tašči zamerim stvari ki mi jih je delala in tega ne bom pozabila – nikoli. Saj se pogovarjava, ji pomagam, jo vozim po trgovinah, toda nikoli ne bova prijateljici, ker nenehno tekmuje z menoj. Ne vem ali bom mogla vzdržati in živeti še naprej z njo. On pa se noče odseliti. Doma, pri njih bo živel. Jaz pa ne želim. Večina vso delo je na meni. Sorodniki, obiski ob vikendih so pri meni, jim jaz strežem, oni pa sedijo. Pa to niti ni toliko. Moti me predvsem odnos fanta do mene. On bi se ženil, imel otroka… jaz pa ne morem. Nekaj mi pravi NE. Ne morem si kaj kupit brez da bi on vedel. Moja plača je za položnice in hrano, on ima svojo za drugo. Oblačil si ne smem kupovti, ker stalno kaj bolj rabiva. Ne pribvvoščiva si kina, plesa….večino sva doma. Na zabave podjetja ne smem, ker so tam moški, s katerimi bi lahko srala oz. skakala čez plot. Doma ne smem govoriti o svoji službi….on lahko, ker je med višjimi delavci v podjetju in ima zelo odgovorno delo in je zelo pomemben. Hoče zlesti v sam vrh.. Ne priznava mojega mnenja…. Skratka nesrečna in razočarana sem nad sabo in svojim življenjem. Moram narediti konec, pa ne upam. Ne upam, ker mi grozi, kaj bo. Da bo vse v podjetju poklical in povedal kakšna sem itd.. Da bo vse kar je naredil mojim staršem pobral iz stanovanja, da bo moje stvari razmetal po celi ulici. In tega me je prekleto strah, da bi morala hoditi po policiji, socialni… Že tako govori, da ga serjem z sodelavcem, ker me je enkrat poklical domov zaradi nadur… skratka rada bi se rešila vsega, pa nekako ne zberem moči. Tako pa ne morem živeti. Zbolela sem, živčna sem, skratka senca sama sebe. Nikjer ni več osebe, ki sem jo poznala pred 15 leti. Nekaj krat sem pomislila na samomor, pa tega ne morem storiti. Nimam moči. Bojim se tudi življenja potem. Kaj če za vedno ostanem sama? Kaj če zopet najdem nekoga, s katerim bo še slabše? Finančno mi tu gre uredu, psiha je na psu. Bojim se, da bom ostala brez službe. Bojim se samote. Vendar vem, da tako ne morem živeti.
Oprosti, ker je moje pismo zmedeno, vendar tako čutim. Ali mi še sploh ostaja upanje, da bom kdaj srečna?
Iz tvojega opisa, ti lahko odgovorim, še obstaja upanje in takoj moraš proč od njega. Tokrat sem se odločil, da njaprej povem, kaj naredi, sedaj pa bom še malo razglabljal.
Ko sem bral tvoje sporočilo, sem se spraševal, le kaj ljudi žene, da kljub vsej nesreči, še vedno ostajajo skupaj. Ali je strah pred ponižanjem in sramoto tako močan, da se ne upamo odditi?
Napisala si kaj vse ti bo naredil, če slučajno greš……????? IN, ali je lahko še slabše?
Pojdi draga Vera, pojdi, nikar ne odlašaj. nekaj časa bo norel, izvajal svoje akcije, ampak ti ne smeš popustiti niti za sekundo. če je vse res tako kot praviš, ti huje ne more biti, kakšna samota, raje celo življenje sama kot pa na tak način. slika je popolnoma jasna.Nikar se še dlje ne muči.
En dan si vzemi frej, pojdi do njega in ga vprašaj zakaj ne bi ti ne bi smela odditi zvečer kam ven, zakaj te nikamor ne pelje… nekaj stvari ga vprašaj, ki te pri njem mučijo… ko bo prišlo do standardnega izgovarjanja in prepričevanja, utihni.. Ko ga ne bo, pospravi svoje stvari in se odpravi. na kratko, daj mu še eno možnost, če jo bo zavrnil, se preprosto poberi. Kaj naredi je popolnoma ne važno, takšno življenje si ne zaslužiš. Vse je bolje kot pa takšno življenje, pa kaj pol kaj vse bo povedal, se zlagal v podjetju, ti se nasmehni in si reci končno bom lahko svobodna. Najslabše v partnerstvu je to,da si nekdo podjarmi drugega. ne glede na to kako živimo in kje, svoboda mora biti. Če je vkljenjeno telo ni tako hudo kot če je duša. In pri tebi duša trpi. Kaj telesene bolečine, duši pusti prosto svojo pot.
V enmu izmed sporočil sem že pisal zgodbo o fantu, ki je želel v svet. Zaradi nobenega drugega ti ni potrebno živeti, razen samo zaradi sebe. Kajdi dvomim, da bi bil on pripravljen se žrtvovati namesto tebe.
Zgodba o fantu.
Ko boš na tleh, pojdi na internet in povej in izlij svojo žalost, lahko akr tukaj na forumu. prejela boš en kup nesebičnih misli in dobrih želja, ki te bodo zopet nekoliko opomogle in sam ješ kaj pravijo:
Čas celi prav vse rane. IN tudi tukaj bo preteklo nekaj časa, na tebi pa je da vstrajaš pri odločitvi. ne moreš verjeti koliko lahko dobiš, če le prosiš za to. ne boj se in stori to, kmalu boš videla, da le nisi najbolj sama na tem svetu.
primož
Draga Vera
Lahko si še srečna in boš srečna, samo če to osebo takoj, ampak res takoj brez najmanšega obotavljanja zapustiš. Naredila si napako, ki jo dela veliko ljudi (se štejem poleg), da si dajala vedno nove možnosti za popravo napak in nekaj časa je vse lepo, potem pa pride spet isto na površje. Ko si mu dala ultimat bi moral biti to res ultimat in ne smeš popuščat. Dobro, je kar je, nekaj let si že zamudila, ni pa treba da vržeš stran celo življenje in ne smeš ga zaradi takšnega človeka, kot je on. Res je, ljudje se spremenimo, ampak ko slišiš od svojega partnerja takšne grde besede o tebi, takšno zaničevanje …. takšen človek ostane in se ne spremeni.
Fant, ki te bo ljubil ti ne bo govoril takšne stvari, ne bo se zdrl na tebe, kot na žival, ne bo ti grozil, ne bo govoril o tebi grdih stvari. Iluzija je pričakovati, da je med dvema vedno vse lepo, pridejo nesoglasja in nekaj jih moraš požreti, samo takšne stvari pa nikoli, sama se moraš imeti rada in ti se žal nisi imela.
Skrbi te to, da bo vsem govoril o tem, kakšna si, kaj delaš, da ti bo vse pobral, vse vzel. Pa naj to naredi, daj mu veselje, pomagaj mu celo pakirati stvari, samo da izgine ven iz tvojega življenja.Pokaži mu, da si močna in odločna ženska brez njega. To je edina stvar, ki jo bo dobil, zgubil pa bo tebe, osebo , ki mu je vedno gledala skozi prste, druga mu skoraj sigurno ne bo. Če tudi bo o tebi trosil neresnice, se ne sekiraj, vsaka razumna oseba bo vedela, da tako grde stvari in obtožbe izreče samo nekdo, ki je na koncu z vsem in se čuti odgovornega, boji pa se reakcije in obtožbe drugih.
Zapusti ga, pojdi naprej svojo pot, ne glej več nazaj in pozabi vse grde stvari. Ko boš šla po svoji poti naprej, ti bo prav to pot prekrižal fant, ki bo s teboj ravnal povsem drugače, saj slabše kot je zdaj skoraj ne more biti. Kdo ve, mogoče je pa takšen fant že blizu … pusti se presenetit.
Bodi pametna in naredi tisto kar sama veš da je prav in se tega ne boj. Ne boš obžalovala nikoli, verjemi mi.
Vso srečo ti želim, resnično!
Lp, Mišek
Pa kaj je to takega, če ti stvari vrže na cesto, saj bojo njega imeli ljudje za norca (če ti je stalo do njihovega mnenja) in ti bodo dali za prav, da si se pobrala od tam.
Vem, najlažje je drugim deliti nasvete, vendar mislim, da ti huje res ne more biti. Če vse to trpiš, potem naredi še ta zadnji korak, pred svobodo in poberi šila in kopita. Hvala bogu, da si vsaj finančno neodvisna in zaživi svobodno življenje. Kmalu boš postala samozavestna in tako te bo tudi opazil kakšen normalen tip.
Srečno!
Življenje je kratko, še je čas! 🙂
Pozdravljena Vera,
ob prebiranju tvojega pisma, sem se kaj kmalu našla v situaciji, ki sem jo pred leti doživljala. S fantom sva bila par skoraj osem let. Res je, da sem, ko sem ga spoznala bila še zelo mlada in verjela, da je ta prva moja ljubezen res prava ljubezen. Pa sem se resnično motila. Na začetku je bilo lepo, ko sva se spoznavala,… potem pa, vedno bolj je morala veljati njegova beseda. Potem so vmes posegli še njegovi starši,… vedno so mi dajali nasvete kje bova živela, kako bova imela opremljeno hišo, kam naj grava na potovanje, kako naj se oblečem,… On pa je vedno dal veljati staršem. Vedno je stal na njihovi strani, upošteval njihove besede, mene pa v nobeni situaciji ni ščitil. Vedno sem bila za vse sama. Nikoli me ni spremljal v težkih trenutkih. Takrat, ko sem ga najbolj potrebovala, za eno samo toplo besedo, ga ni bilo. Če sem si slučajno izposodila njegov avto, je najprej pogledal koliko goriva je v njem in koliko kilometrov je prevoženih. Da slučajno ne bi porabila kaj več benzina, vedno sem mu morala doliti toliko kot je bilo prej, ali več. Nikoli pa manj, Vedno je gledal le zase. Ko sva se pogovarjala me je kar prekinil in potem imel svoj samogovor o svojem delu…
Največji udarec pa je bil zame to, da so mi njegovi starši nekega dne pokazali parcelo, kje bova živela. Odločili so kar oni. In po vrhu vsega še v neposredni bližini njihove hiše. Zame je bil to največji šok, da bi jih morala še celo življenje gledati, kako mi bodo oni dirigirali življenje. Fant je bil seveda za to. Kaj lepšega, kot imeti mamo blizu, ko gre kaj narobe. Skratka, to je bilo tisto, ko sem se vprašala, ali je vredno biti z nekom, ki te ne upošteva kot človeka, te ne jemlje takega kot si. Mislil je, da bom jaz vedno njegova lutka, ki mu bo kuhala, ko bo on prišel domov ga sezula in mu nataknila copate,…
Prišel je čas, da pretrgam vse stike. In res, sem jih. Res je bilo hudo. Kar nekaj časa je preteklo, da sem sploh dojela, da tako ne morem nadaljevati. Spoznavala se sebe, kaj si želim, kakšna sem,… Bala sem se, da bom ostala sama. Njegova mama me je večkrat klicala, naj se vrnem, da on ne more brez mene, da je shujšal, da nič ne je. Da bo naredil samomor,… nič od tega se ni zgodilo, čas je zgladil vse. Imela sem pomisleke, ali je prav, kar sem naredila, s sorodniki sem se neštetpkrat pogovarjala o meni, in vsi so mi potrdili mojo odločitev. Po letu dni, sem po naključju naletela na osebo, s katero sva danes par že leto in pol. Moram reč, da sem šele ob njem spoznala, kaj pomeni ljubiti in biti ljubljen. Ob nem bi bila vedno če bi lahko. Dovol je že to, da me objame, me posluša, mi svtuje. Všeč so mi njegovi dolgi pogovori. Vedno si vzame čas zase, nikoli svoje slabe volje ne stresa name,… skratka me spoštuje. In jaz to cenim. Očitno sem morala prestati vse to in ne obsojam nobenega. To je le ena izkušnja v življenju iz katere moramo povleči nek pozitiven nauk oziroma sprejeti da je to življenje.
Vera, naredi ta korak, pusti ga. Bo težko, vendar ob taki osebi boš samo propadala, psihično te bo uničilo. Pa je vredno? Imej se rada, saj si edina. Življenje je eno samo. Poskusi najti srečo. Boš videla, da je prvi korak najtežji, potem pa bo vedno lažje. Le korajžno!
srce dej poslusi se:
– ki sem mu dopuščala stvari, ki jih ne bi smela
– me je pustil
– Bojim se, da bom sama postala takšna kot je on
– Strah me je, kako bo imel šele takrat oblast nad menoj (otroci tema)
– Zdaj se ne razumem z njegovo mamo, bratom in sestro, potem bi bilo še slabše
– nima spoštovanja do mene, če me imajo za delo
– tasca: toda nikoli ne bova prijateljici, ker nenehno tekmuje z menoj. Ne vem ali bom mogla vzdržati in živeti še naprej z njo.
– On pa se noče odseliti /Jaz pa ne želim/
– Večina vso delo je na meni
– Moti me predvsem odnos fanta do mene
– Ne morem si kaj kupit brez da bi on vedel
– obleke si ne smem kupovti
– na zabave podjetja ne smem, ker so tam moški
– Doma ne smem govoriti o svoji službi
– Ne priznava mojega mnenja
– mi grozi, kaj bo. Da bo vse v podjetju poklical in povedal kakšna sem
– Da bo vse kar je naredil mojim staršem pobral iz stanovanja
– bo moje stvari razmetal po celi ulici
– Zbolela sem
– živčna sem, skratka senca sama sebe
– Nikjer ni več osebe, ki sem jo poznala pred 15 leti
– Nekaj krat sem pomislila na samomor
MISLIM ŽENSKA! pa kaj naj ti recem kot: ali si slepa? preberi si vse tamle gor se enkrat in se resnicno vprasaj kaj za vraga se gres? ne bom se enkrat nastevala, ampak, da se ob takem moskem sprasujes:
Kaj če za vedno ostanem sama?
SE TI NE ZDI, DA JE BOLJE OSTATI SAM, KOT ZIVETI D KONCA ZIVLJENJA S NEKOM, KI TI ONESRECUJE VSAKO MINUTO TVOJEGA ZIVLJENJA?!
Kaj če zopet najdem nekoga, s katerim bo še slabše?
LAHEK ODGOVOR: GA PUSTIS!!! ker te ONESREČUJE
Finančno mi tu gre uredu, psiha je na psu. Bojim se, da bom ostala brez službe. Bojim se samote. Vendar vem, da tako ne morem živeti.
Oprosti, ker je moje pismo zmedeno, vendar tako čutim. Ali mi še sploh ostaja upanje, da bom kdaj srečna?
Draga Vera, ta forum je poln zgodb žensk, ki so prestale težko zvezo, zbrale pogum, jo pretrgale in potem našle svojo srečo v moškem, ki jo ima rad ter jo spoštuje. Na začetku je bilo težko, na koncu pa nobena ni rekla, da ji je žal, ker je šla (tudi meni ni). Zgleduj se po teh zgodbah, naj ti to daje moč v tistih težkih časih, ko boš trgala vezi s tistim, s katerim si sedaj. Dlje boš čakala, večja možnost je, da še zanosiš. Poslušaj svoj notranji glas, ki ti pravi NE.
Hvala vam, da ste si vzeli čas in mi odgovorili.
Vem, da moram vstran in to takoj. Vendar pa je nekaj v meni (občutek strahu kaj bo v prihodnje), da si ne upam tega narediti. Premišljujem kam bi šla in kako. Partner je opazil, da je z menoj nekaj narobe. Še danes me je nadrl, ker nisem kupila apna za delavce. Mislila sem si, naj kar sam poskrbi zato, saj je že včeraj rekel, da ga bo kupil. Vem, da sem napisala zmedeno pismo, vendar so takšne tudi moje misli. Vem, da bi tudi sama drugemu svetovala, da pobere kufre in odide. Ampak to narediti. Kaj mi je pri vsem tem najtežje? Najtežje je spakirat in oditi. Potem vem, da bi bilo vsak dan bolje, če odštejem grožnje…. In tega me je res strah. Poznam ga in vem kaj je sposoben V bistvu sem ga skoz skušala razumeti, vendar še vedno ne vem, zakaj je ljubosumen name, mojo službo…če ima on vse več in bolj pomembno? Imam občutek, da bi želel, da sem čisto na dnu ali pa res brez službe. Mogoče je res krivo moje otroštvo, ker nisem imela skoraj nič lepega. Ampak odrasla sem, dolgo sem se prilagajala. Zdaj pa vidim, da kljub vsemu ne bo šlo. Želim, da bi zbrala pogum in takoj odšla. Nekatere osebe bodo prav srečne. Vem, da nisem popolna, da imam tudi sama ogromno napak, toda vztrajati ob njem bi bila napaka. In hvala, da sem našla ta forum, kjer prebiram takšne in drugačne zgodbe. Večkrat najdem sebe in razmišljam. Ob prvi priliki, bom skušala oditi. Ko me bo prvič napadel, se drl na mene – tako kot zna samo on.
HJvala vam, samo morala sem se nekomu zjokat, mu povedat, kako zelo sem žalostna, prizadeta. A kaj ko sem zato kriva sama. Pred 10 leti bi lahko bilo drugače, če takrat ne bi popustila. Zdaj bi lahko imela že družino, moža….kaj vse. mogoče bi bila srečna. Tako pa sem sama sebe zafrknila in ostala. Dobila sem to, kar sem iskala pri njem, kar sem dopustila.
Vera,
ti samo pojdi, pozabi na grožnje, če praviš,d a te nadere brez veze, vzemi kovčke in pojdi, nikar se ne obsojaj, da si sama kriva. Mogoče si bila pa samo boljša od večine in si ga sprejela nazaj. to, da smo dobri po srcu nas velikorat tepe. Zato si zapomni, nisi kriva in se ne obsojaj. Čimpreje se odloči vzemi kovčke in oddidi neznano kam. Kaj potem če te ni v službi, jo boš pa zamenjala, vse je bolje kot živeti na tak način.
Veš kako je bilo enkrat, ko je šel urejen gospod po cesti in ustavil drugega gospoda, ki je imel obut smao en čevel. Zasmilil se mu je in mu rekel: “gospod izgubili ste en čevelj” Gospod ga je pogledal se nasmejal in rekel:” Ne . enega sem našel”
nekateri ne znajo biti srečni z obema nogama in se obremenjujemo, ali bi imeli rajši rjave ali črne čevlje. Ko pa vidiš zadovoljnega človeka na vozičku, je kar naenkrat tvoj problem izjemno majhen.
Že tisto, kar imaš moraš sprejeti. mogoče bo imel vedno več kot ti, mogoče ti nikoli več ne boš imela ničesar. Ampak ti boš vesele in srečna on pa še vedno bogat. Finančno mislim.
Sprašuješ se kam. Za božjo voljo, vseeno je kam.
Primož
Ljubica, tvoj problem je tako standarden in navaden, da je kaj.
Tip ti je tako zbil samozavest, da si skoraj prepricana, da sama ‘ne bos prezivela’, kjub temu, da si zaposlena, odrasla, delavna…ne boj se. ZASE bos vedno lahko poskrbela, ves?
Pa strah.
No, TO pa lahko razumem. Glede na norce, ki zelo mirno zivijo v nasi ljubi dezelici in z blagoslovom drzave ustrahujejo vse okrog sebe, te razumem. Hja, tezko ti svetujem…cudi me, da nimas ‘svojih ljudi’, ki bi se potegnili zate in te branili…verjetno si sama?
Samo nekaj ti povem – v trenutku, ko on z groznjami (stvari na cesto, sluzba itd) doseze, da si z njim….ej!!! Takrat je SKRAJNI cas da gres. Ker ti bo grozil do smrti…
To so vse malenkosti. Ce bo kaj metal naokrog, pojdi mirno narej, naj sam pobira za sabo…v sluzbi sefu pa se kaksni boljsi prijateljici povej da ga zapuscas, pa da je tip precej mascevalen….v takih situacijah NI NAROBE prositi koga za pomoc…imas pravico do nje, do lastnega zivljenja, do svobode…tudi s pomocjo policije, ce je treba…
Ce si iz okolice Ljubljane, ti lahko kaj pomagam…pa se kdo na tem forumu zelo verjetno…ne obupaj.
Vem, da si ‘prazna’ in brez energije…vecni strah in zalost cloveka izcrpata…vendar pomisli na cas, ko bos spet vesela in polna energije planirala SVOJE zivljenje. Ker…nikoli ni prepozno.
Vem Vera najtežje se je sprijazniti s tem, da si sama sebi največja ovira. Zgovarjaš se na tirana zraven sebe v resnici pa nimaš izdelane vizije kaj bi brez njega. Poznam ta občutek. Mislim, da v življenju ni napačnih odločitev temveč samo različne možnosti. Odločimo se za eno, kako pa bi bilo, če bi se odločili drugače pa ne moremo vedeti. Če ga boš zapustila boš prav tako živela naprej samo brez nekoga, ki bi ti nažiral zdravje in voljo do življenja. Zjutraj boš vstala šla v službo, ko boš prišla domov boš malo pogospodinjila nato pa imaš prosto…Vse hiše, ceste, trgovine, ljudje bodo na istih mestih kot sedaj, samo ti boš brez svojega mučitelja. Ali pa se bojiš prav tega?
Ne čakaj na to, da se bo spet drl nate. To je samo izgovor, odlašanje, da se ti še ni treba odločit.
Sprašuješ zakaj je ljubosumen nate… Ker ni sam siguren vase. Ker globoko v sebi ve, da te kot žensko ne more zadovoljiti, zato se poslužuje takih načinov, da bi te zadržal.
V resnici te nima rad. Samo za njegov ego se mu gre, za to, da v očeh drugih ostane moški, ki ima žensko, jo poseduje. V resnici ne zna ljubiti. Ker ga je njegova mamica preveč navezala nase in mu onemogočila, da bi se lahko resno navezal na drugo žensko.
Zato si naredi načrt, kako boš izpeljala selitev, najdi si prijatelje, ki ti bodo pomagali. Razmišljaj konkretno, ne pa, da boš enkrat odšla. Daj si datum, poišči si mesto, kjer boš lahko živela. Predvsem pa si poišči ljudi, ki te bodo podpirali. Tako bo lažje.
Vera, POJDI, TAKOJ!!!! Dobro veš, da spremenil se ne bo, vedno slabše bo in ti boš imela vedno manj moči, da odideš.
Poglej, jaz sem bila s svojim ex možem 11 let, hči je stara 8 let in lani jeseni sva odšli od njega stran. Tudi jaz sem na začetku mislila, da je pač ljubosumen, ker me ima rad. Živela sva pri njemu, v hiši s starši. Sami zase so mislili, da so najboljši, pa so v vsako stvar vtaknili svoj nos. Povrhu vsega pa je še edinec. Kot da sem poročena z vsemi tremi, ne z njim. In verjemi, najtežje mi je bilo, ko sem morala sama sebi priznati, da to ni življenje kot sem si ga želela. Z otrokom se ni ukvarjal, mislil je, da je dovolj da jo pazijo njegovi starši in to je bilo z njihove strani dovolj. Vedno so bili oni trije in jaz, nikoli midva. Tudi jaz sem razmišljala, da sama ne bom zmogla, z mojimi domačimi nisem imela stikov, prijateljic nisem imela, ker me je uspešno odtujil od vseh. Hodila sem samo v službo, popoldan pa v trgovino in knjižnico, pa kar je bilo potrebno zaradi hčerke.
In, Vera, verjemi, ko sem se lani definitivno odločila, da odidem, je bilo hudo, ampak toliko moči kot takrat še nisem imela v svojem življenju. Vse je delalo zame. Stanovanje sem si našla in se tudi preselila v enem tednu. Pustila sem mu stanovanje in avto, samo da imam mir. In potem sem spoznala čudovitega moškega, ki je bil v podobni situaciji kot jaz. In danes sva srečna in veva, da sva našla vsak svojo drugo polovičko duše. In če pomislim nazaj, mi ni žal niti za sekundo, da sem vztrajala 11 let s takšnim človekom, ker sem se ogromno naučila o človekovi psihi in ker danes vem, da je bilo to potrebno zato, da sem sedaj srečna. In prepričana sem, da se vsaka stvar zgodi z določenim namenom. Pa če je še tako slabo in hudo, se mogoče šele čez leta izkaže, da je bilo za nekaj pa le dobro.
Zato, Vera, dvigni glavo. Ne zaslužiš si takšnega moškega, ker nekje nate čaka boljši. Imaš svoje angele varuhe, pokliči jih na pomoč in videla boš, da se ti bodo stvari začele odvijati v tvoje dobro. Samo verjemi vase, verjemi, da zmoreš in nikar se ne boj, kaj bo tvoj počel in govoril. Moj ex je raztrosil cele kupe laži o meni, ampak se ne sekiram. Jaz imam čisto vest, v slabo luč pa postavlja samo sebe. Mnenje drugih naj te še najmanj skrbi.
Vso srečo in držim pesti zate!
Hvala vam.
Olajšala sem si dušo in dali ste mi podporo. Dolgo, dolgo že vem kaj moram storiti. Ampak nisem imela moči. Pri njem ostanem brez poguma, volje itd…Mislila sem, da me boste tudi vi karali da sem sama silila v to, da sem sama kriva. In kar mi je zadnjič rekla teta, da je pač treba malo potrpet in ne za vsako stvar oditi. To je rekla zato, ker je tudi v njihovi družini prišlo do ločitve. Nočem ničesar od njega. Naj ima vse. Rada bi samo živela. Že v srednji šoli so mi sošolke rekle, da bom z njim imela zlato kletko. Vedno bolj se zavedam teh besed. Res imam vse, več kot večina. In če ostanem sama nimam niti ene žlice. Upam, da me ne boste obsolali, ker sem dolgo let mislila, da materialne stvari odtehtajo. Zdaj v zadnjih dveh letih sem spoznala da ne. Hodim v službo, moja plača ni visoka, vendar verjamem, da bom zmogla. Najbolj me muči to, ko bom pakirala, ko bom odšla. Pa potem klici, ki jih ne bo konca ne kraja. Omenila sem mami. Rekla je , da je brez veze, da hodim domov, ker bom čez par dni šla nazaj. Hotela sem da mi verjame. Pa vem, da sem sama kriva. Res je, odvisna sem od tega razmerja. Sama ne vem zakaj. Kljub vsemu ga imam rada oz. še vedno me je strah kako bo brez mene. Čeprav točnbo vem, da mu bo šlo bolje. Nimam pa ga rada kot partnerja. Ne tako kot naj bi imel rad človeka s katerim deliš življenje. Res, verjemite tega mi je dosti, zato sem spregovorila. In zbrala sem pogum, da pogledam resnici v obraz. Zdaj moram samo še storiti.
Koliko resnice je v vaših pismih, samo odpreti moraš oči. Jaz pa sem si zavezala oči, čeprav sem vedela da ni prav.
Všeč mi je ker sodeluješ zelo iskreno. V tem rpimeru bi ti vsi radi svetovali najbolje, vendar nihče ne ve kako je v tvoji koži. Sem pa vesel, da lahko pomagamo, še bolj da sodeluješ, saj nisi edini primer v tej Svloveniji, ki ne bi bil v enakem ali vsaj podobnem položaju. Če drugega ne si veliko naredila za prihodnost ostalih parov ali oseb, ki se bodo znašli na tem forumu, na tem sporočilu. Morda lahko brez veliko pisanja naredijo tisto kar je prav.
Ti pa le zberi pogum in pojdi in nikar se ne obremenjuj kako bo. Nekako že bo, samo vrni se nikdar več, ker potem bo pa veliko težje.
primož
če odgovorim na vprašanje: ne, s tem moškim ne boš nikoli srečna, s kom drugim pa boš. On te omejuje, najhujše od vsega pa je da te ne spoštuje. ne posluša rad o tvoji službi (torej ga ti ne zanimaš), rad govori le o sebi (torej je izredno sebičen in egoističen), grozi ti!!! (na ta način manipulira s tabo, ker ve da boš nasedla).
na tvojem mestu bi prišparala denar in se odselila. najbolje da najameš svoje malo stanovanje. pa kaj te toliko briga kaj bo on naredil, če ga pustiš?!? pa tudi če bi začel govoriti o tebi slabe stvari, še vedno bi ti lahko povedala svojo verzijo in grem stavit da bi ti kdo verjel. to, kar ti živiš, to ni nikakršno življenje. slej kot prej boš morala zbrati pogum in iti iz tega pekla, ker srečna ne boš nikoli, srečna boš le na svojem in v svojem novem življenju brez njega. razmisli o prihodnosti in videla boš da ni rožnata. pa še dovolj velik dejavnik je tvoja vest, ki ti pravi: NE! Draga Vera, ne obsojam te, le prosim te začni na novo brez njega, ker ob njem nisi in ne boš srečna! moje skromno mnenje.