Prosim za nasvet, ker sem se znašla v brezizhodnem položaju.
Moja zgodba je trenutno za mene precej boleča, in jo bom poizkušala čimbolj na kratko in razumljivo opisati.

Sem ločena (že 5 let ) , mati dveh otrok 8 in 6 let, z očetom otrok sva po ločitvi uspela obdržati dobre stike, skoraj prijateljske, za otroka lepo skrbi in se zanima za njiju, trikrat na teden ju ima on, ostale dni jaz. Tu ni nobenega problema.
Sem dobro situirana, imam dobro službo, v katero rada zahajam, in sem tudi uspešna v njej. Vse lepo in prav boste rekli.

A moje življenje se je zakompliciralo, ko je pred 4 leti v moje življenje stopil moški, sprva zgolj kot prijatelj. Je ločen že skoraj 9 let(dva otroka ) in nekako 6 let v eni zvezi z žensko( nič otrok ), s katero sta in spet nista v zvezi pa spet sta in spet nista. Skratka: je pa ni. Ampak, to je njegovo življenje.

Skozi vsa ta leta sva si pa midva tudi nekako bolj in bolj prirasla k srcu, in med nama se je stkalo res tisto pravo iskreno in zaupljivo prijateljstvo. Ne jaz in ne on, tega nisva poizkušala pokvariti z intimo, čeprav, ja, priznam, se je med nama precej iskrilo ves ta čas. Dolgi pogovori po telefonu, skupna srečanja, kak poljubček, kaj več si pa nisva upala. A jaz bi, pa on bi tudi, a tega si nikoli na srečanju nisva priznala, šele, ko je letos Januarja počilo, sva si po nebrzdani strasti priznala, da sva si v bistvu to želela že ves ta čas.

Najino intimno razmerje, če lahko tako rečem, je trajalo natanko 7 dni, skorajda nisva spala, vzela sva si dopust in zbežala v hribe, kjer se je kresalo. Ni mi žal, res ne, ker, mislim, da kaj takega lahko doživiš samo enkrat, ali pa vsaj jaz no. Ko sva se razhajala, sva si obljubila, da ohraniva prijateljstvo, kako in kaj naprej, pa bova videla, skratka brez kakršnihkoli obveznosti. Obema je tako ustrezalo. Obljubila pa sva si, da ohraniva prijateljstvo na tisti ravni, ki sva ga imela prej. A jaz sem vedela, da temu ne bo tako. In res ni bilo. Ne bi moglo biti, je tako? Ohranila sem trezno glavo, a v srcu je vrelo, in še vedno vre.

Jaz sem se navidezno umaknila, manj telefona, manj sms-a manj toplih emailov, manj kofetkov, manj vsega, a istočasno je on deloval na enak način, v bistvu se je še bolj umaknil.

Čakala sem ga, da bo on izpostavil stik z mano v smislu, da želi več, oz. da bi mi dal kakršenkoli namig, da si želi več, pa ga ni bilo. IN med tem časom sem spoznala, da sva v tistem obdobju, v tistih čudovitih, s strastjo prepojenih dneh ustvarila novo bitje. Bila sem noseča. Lahko si predstavljate kako mi je bilo, ko sem to spoznala. KAJ NAJ NAREDIM, je vprašanje kričalo v meni. KAAAAAAAAAJ? In ko se je gospod res nekako umaknil iz mojega življenja, sem počasi dognala, da otroka obdržim, da ga ljubim, in da mu dam življenje, ker se je spočelo z ljubeznijo. Nikoli ga ne bi mogla zavreči. Kakšno olajšanje sem doživela ob tej odločitvi, kar težko opišem. Povabila sem ga na kavico, da mu povem, kako in kaj, a še preden sem dobila priložnost da mu povem, da nosim pod srcem njegovega otroka, mi je začel pripovedovati, da želi še enkrat dati šanso svoji zvezi, poizkusiti rešiti, kar se rešiti da, in da me ne želi izgubiti, da me pogreša kot prijateljico in da me želi obdržati kot prijateljico.

KO me je prijel za roko in me pogledal toplo v oči in me vprašal kako sem, sem samo s solzami v očeh rekla, da dobro, da sem srečna za njega, vstala od mize, ga pogledala v oči, in mu rekla, da se opravičujem ampak da moram iti.

Od takrat se nisva več srečala na kavici, samo še kakšen email, sms, na telefon se nisem oglašala, čeprav me je redno poklical enkrat na teden.
Odločila sem se, da otroka obdržim, in da za njega ne bo zvedel, ( k sreči živi na drugem koncu Slovenije ). Odločitev, ki sem jo sprejela, je v meni prinesla duševni mir in srečo. Odločila sem se, da ga vzgajam sama, in da ne bom njega prisila v nekaj, kar si ne želi ( velikokrat je rekel, da prezira ženske, katere moške prisilijo v neko zvezi z nosečnostjo ), in tudi zaradi tega, sem se odločila, kot sem se odločila. In s to odločitvijo tudi izključila njega iz mojega življenja. IMel je svoje življenje v katerem ni bilo prostora za mene in za tisto nekaj več. Bila sem pomirjena, in začela sem se res veseliti novega življenja. Imela sem pripravljene že odgovore na vprašanja, kdo je oče tega otroka, tudi otrokoma doma bi vse lepo razložila in vem da bi na koncu bilo vse lepo in prav.

A na začetku petega meseca nosečnosti pa sem mojo malo pikico izgubila, bil je spontani splav, kar iznenada sem začela močno krvaveti, in moji mali punčici ni bilo več pomoči. Od takrat se sedaj počasi pobiram, čeprav sem padla v veliko depresijo, šele prejšnji teden sem šla prvič v službo, za 14 dni sem odšla iz Slovenije k prijateljici, in si tam samo malo opomogla. Mogoče mi bo sedaj v službi malce lažje. Bom videla. Ne vem.
Hvaležna sem., da je moj bivši vzel otroka, brez vprašanj, in lepo poskrbel za njiju. Sedaj pa je ta prijatelj prejšnji teden prišel k meni v službo,( ker se mu nisem javila na email, niti na telefon in sms ) me povabil na kosilo, sprva sem ga odklonila, a na koncu pristala samo na kavici, kjer mi pove, da je spoznal, kako da me ima rad, da je njegova zveza končana, da je že mesec dni, da si je ta mesec vzel čas, da dobro premisli kaj in kako, in da je spoznal, da si želi mene, mene kot prijateljico in da želi nadaljevati najino prijateljstvo, ga poglobiti in mogoče začeti zvezo. Ko me je vprašal za moje mnenje, sem vstala in brez besed odšla od mize. NIti zajokati nisem mogla.Vem da mu ni nič jasno, meni je še manj. Vem da si želi resnice, a mu je nisem pripravljena povedati. Šele doma, vpostelji sem se izjokala, kot majhen otrok. Katastrofa, to res nisem več jaz. Globoko sem v stiski, in ne vidim več iz nje. Kasneje zvečer sem mu samo poslala sms, da ga prosim za čas. Odpisal je nazaj samo: dajem ti časa, kolikor ga potrebuješ, samo prosim te, sporoči mi , kako se boš odločila in ne pozabi, imam te rad.

V meni pa sedaj kriči, ne zmorem jasno misliti, jemljem antidepresive, psihično sem na koncu, energije je samo za neko slabo in površno delo v službi ( še dobro da sem se prej izkazala, če ne vem kako bi bilo ), in za otroka, za vse ostalo je pa ni. Prej sem bila živahna ženska, polna energije, pozitivnih misli, sanj, želja in ciljev. Sedaj pa,…. Po eni strani si ga močno želim, ker ga imam res rada. Vem, da ni naredil nič narobe. Bojim se mu povedati resnico, da sva imela skupaj otročička, in da sva ga izgubila. Naj povem, da v njem, kot moškem najdem tisto, kar sem dolgo časa iskala pri moških, je izpolnitev mojih sanj. A jaz ne zaupam, ne morem in ne zmorem iti v nekaj. Pa bi, pa ne morem. Kaj? Kaj naj naredim? Kam naj se obrnem po pomoč? Zakaj ni prišel k meni s to željo ko sva bila skupaj na kavici? ZAKAJ? Kako naj mu sedaj povem, da sem bila noseča in spontano splavila, in da mu nisem povedala, da sem noseča? Kako? Resnično ne vem. Pravzaprav pa mu sploh ne želim tega povedati. TO je bila moja skrivnost, zakaj bi jo morala deliti z njim, če si tega ne upam in ne želim ker se bojim kako bi prenesla, da bi me zapustil in zavrgel, ko bi izvedel resnico. Ne vem. Res ne vem.

Prosim, pomagajte s kakšnim pametnim nasvetom.

Vseskozi si tako lepo ravnala, da res ne razumem, zakaj bi te zapustil in zavrgel, ko bi izvedel resnico. V resnici si potrebna tolažbe za nazaj, ker si šla skozi hude čase sama. Najbolj si verjetno potrebna njegove tolažbe, a ravno tu si se že tolikokrat ustavila.
Tvoje ustavljanje, da mu ne poveš, je povzročil on, ker se ni odločil zate takrat, ko si zanosila. Takšnemu pač ne greš jokat… tako pač jokaš sama …
On si je vzel čas, ki te je zelo bolel in te potem ojačal, sprejela si lepo odločitev, da boš zmogla sama. Zdaj si verjemi, da boš še en čas zmogla sama, ker je najhujše že za tabo. Vzami si čas, kot sta se dogovorila. Pa poskusi nehat tuhtat, zakaj je bilo vse ravno tako, zakaj takrat, zakaj zakaj… ker tu ni nobenih odgovorov. Je že moralo tako biti. Saj sproti uro za uro človek ravna, kot pač takrat misli, da je najbolje. Raje si pošteno spočij, pojdi v naravo, poskusi užiti poletje in si napolniti baterije.
Potem, ko bosta spet skupaj, če boš to želela, pa mu boš povedala, kar boš želela.
Moram reči, da te občudujem, da si to zmogla. Res si vedno ravnala odgovorno. Samo na žalost te je to izčrpalo in to zdaj plačuješ.

Res sem izčrpana. NIsem si mislila, da lahko izguba otročička tako spodkoplje duševno in telesno energijo. Pa ne me narobe razumet. Z izgubami se srečujem že vse svoje življenje, smrt očeta v najstniških letih, pa metere pred nekaj leti ( ravno v času ločitve ), pa prijateljev v prometnih nesrečah, skozi nekaj, a je vse to šlo skozi žalovanje, katerega sem dajala skozi na svoj način: skozi glasbo. Človek bi rekel, da bi morala vedeti, kako sedaj priti k sebi, pa ne zmorem. Mogoče je bilo res vsega preveč, in sem se sedaj podrla. Ravno sem prišla s sestanka s šefom, kateri me je dobronamerno vprašal, če lahko karkoli pomaga, in ker sem rekla da ne, da imam osebne težave, mi je samo ponudil, da grem na dopust v avgustu za 21 dni, in ne za 14 dni, kot je bilo sprva načrtovano, a mi je dal tudi jasno vedeti, da potem nekako pričakuje, da bom te osebne stvari razrešila in jih pustila doma, in se vrnila v službo takšna, kot me pozna iz prejšnjih časov. Res sem mu hvaležna za vse to. Ne smem ga srati. To vem, a meni dol visi. Bo že!

oj!
poklici ga. se mi zdi, da bo vse razumel. ne tuhtat, saj ga imas rada, samo strah te je. saj nas je vse necesa strah. stvari so v bistvu vedno preproste. tega kar se sedaj dogaja, ne mores resiti sama…. poklici.
lp

..želim ti, da se ti stvari uredijo, tako da boš zadihala, pametna ženska (iz prebranega sodeč definitivno)… veliko volje in lep dan..

Si zelo v redu clovek, imas pa eno hudo napako. SEBE VEDNO POSTAVLJAS NA ZADNJE MESTO, NAMESTO NA PRVO. Vedno tuhtas o tem, kaj hocejo drugi in kaj bodo oni lahko pokazali, namesto tega, kaj hoces in jim lahko pokazes ti sama. Ce hoces biti z nekom, mu moras to jasno in glasno to tudi povedati. Ce te noce, lahko gre se vedno stran. Se razumeva?
S tem, da si razumevajoca in tiha, drugim dajes ogromno manevrskega prostora, da lahko bluzijo sem in tja in razmisljajo s kom bi pravzaprav bili – se zlasti, ce je moski tudi sam cincar in ne prevec samozavesten, kot je v tem primeru, ko se se odloca, s kom bi pravzaprav bil – mogoce tudi zato, ker mu tudi sama glede moznega vajinega razmerja nisi rekla ne bev ne mev! S tem, ko mu enostavno nisi povedala za nosecnost, mu tudi nisi dala nobene priloznosti, da pokaze svoj odziv – ne dobrega in ne slabega. Lahko da bi te presenetil in bi mu prav to dalo zagon za odlocitev.
Ljudje nismo telepatska bitja. Nihce ne more brati, kaj si ti zelis. Komuniciramo z besedami in pogovorom. Jasno izrazi, kaj si zelis, in potem zahtevaj jasen odgovor nazaj in nato presojaj od tam naprej. Moski je jasno izrazil, kaj bi on rad. Zdaj pa se sama izrazi to kar bi rada – po mojem to, da bi sicer bila rada z njim, vendar ti mora on jasno ne samo z besedami, temvec tudi z dejanji dokazati, da se lahko nanj zaneses kot na partnerja in da ce misli, da lahko kar leta od ene do druge, to zate ne pride v postev, ker tebe on zanima samo, ce misli resno.
Tako govori samozavestna zenska. Ona je ze v tebi, samo pusti ji do besede. S tem ko poslusas tisto samozrtvujoco se revico, ki vstane s stola in odide, si zares mocno kompliciras zivljenje. Zdaj ko si jnjen vzorec prepoznala, jo mirno pusti doma, ker je ne rabis.

Pokliči ga , povej mu vse (tako kot si tu) in boš videla da ti bo lažje. Glede njega pa, če je res OK bo stvar razumel in ti dal podporo ter te pocrkljal (kar sedaj rabiiiiiiiiš), če ne pa je bolje da gre.

Ženske, pa če še tako močne, rabimo da nas kdo malce objame…. v tvoji situaciji (vse te katastrofe – moje sožalje za pikico) pa rabiš (vsaj jaz bi ga) en veliiiiiiiiiiik objeeeeeeem……

Naj te ne bo strah, pokliči ga in ne si “nabasati” še te skrbi (skrivnosti, ja ne….), predvsem pa opusti antidepresive, to je eno veliko zasvojljivo sranje (dobronamerno priporočilo).

Velikooooo srečeeeee!!!!!

Draga Klementina!

Najprej si moraš vzeti čas, da zaceliš rane in preboliš vse hudo in vse lepo, kar se ti je zgodilo. Zakaj tebe boli še bolj – zato, ker si vse breme in odgovornost prevzela na svoja ramena. Ampak če si tako storila, moraš zdaj izpeljati do konca. Dovoli si, da ti pomagajo bližnji ljudje, prijateljice,…Pusti si pomagati, zdaj pomoč res rabiš. Pri otrokih naj ti pomaga njihov oče.

Glede odnosa s tem moškim sem prepričana, da se moraš nekoliko odmakniti do njega. V vajini dolgoletni zvezi je manjkalo nekaj bistvenega – zaupanje, zaupanje, da ti bo bližnji pomagal, ko si v največji stiski. Ti si bila v veliki stiski, ki je on ni opazil, povedala mu pa tudi nisi, zato globoko v sebi čutiš njegovo vedenje kot izdajo. Zdaj mu ne moreš zaupati.

Ali je zaupanja sploh vreden glede na to, da ima čudno zvezo, ki je ni prekinil in razčistil sam s sabo. Na tvojem mestu bi začasno prekinila stike, vsaj za eno leto ali dve in mu dala vedeti, da ga po tem obdobju še čakaš. V tem času pa si mora urediti življenje, zaživeti sam in opraviti s svojo zvezo. Karkoli resnega lahko začneš samo z nevezanim človekom. Nevezanost je osnovni pogoj, da ga še kdaj pogledaš in si pripravljena z njim iti na zmenek kot ženska. Tisti čudoviti teden v gorah ne pomeni nič, če se na človeka ne moreš zanesti in mu zaupati.

Glede na tvoje ravnanje pa se mi zdi, da spadaš med ženske ki preveč ljubijo, zato ti toplo priporočam. da prebereš knjigo “Ženske ki preveč ljubijo” , Robin Norwood. Čas je, da si vzameš čas zase in se posvetiš sebi, da raziščeš zakaj se v stiski ne moreš obrniti na druge ljudi, da se začneš odpirati, zaupati svoja čustva bližnjim

LP

Daj si novo priložnost. Sebi in njemu.
Vsak se lahko zmoti, včasih smo ljudje zelo zmedeni glede svojih čustev… Daj si priložnost in zaživi ponovno. Vem, da je spontani splav hudo izkušnja, ampak boš prebolela – samo nekaj časa mora preteči…

Daj tej vezi priložnost, saj nočeš ostat sama celo življenje…?!

Probaj,

Pa res ne vem kaj toliko kompliciraš?! Ti ga imaš rada, on te ima rad, IN? Zamerila si mu, ker je imel pred tabo rad drugo, samo v tem je problem. Skušaj ga razumeti, saj je samo človek. Pridi z besedo na dan in bodi iskrena do njega, saj je bil tudi on do tebe. Pogovor bo zgladil vse nesporazume in zna se zgoditi, da bosta zaživela srečno življenje. Kaj pa lahko zgubiš? Če ne poskusiš, ne veš!

Srečno!

V vsem mojem partnerskem stazu sem ugotovila, da sta komunikacija in iskrenost BISTVENA.
Ena od moznosti, zakaj ti takrat pri kavici ni povedal, da si zeli biti skupaj s teboj, je tudi ta, da je imel obcutek da jo bo dobil on, pa ti jo je vnaprej serviral – lahko je npr. zelo dobesedno razumel tvoje strinjanje o prijateljstvu, tudi zaradi tega, ker si se sama distancirala od njega (sicer z drugim namenom).
Mislim da oba prevec bereta med vrsticami in si ne povesta kaj v resnici mislita.
Izguba otroka je gromozanski sok. Moje sozalje. Razumem kako se pocutis. Pocasi bo bolecina manjsa in bos lazje razmisljala o njem, pozabila pa ga ne bos.
Pa se hormoni ti delajo zmesnjavo. Za del tvoje situacije lahko krivis njih, za del si pa odgovorna sama.
Nehaj se smiliti sama sebi in razmisljati kaj bi moral tvoj prijatelj narediti, da si zasluzi nazaj tvoje zaupanje. Raje razmisli, kaj lahko naredis sama. Vzemi svoje zivljenje v svoje roke. Edino ti si odgovorna zanj. Povabi ga na kozarec vina in povej mu vse, spucajta ozracje. Ne obtozuj ga, ne manipuliraj.
Ce je res tako idealen kot mislis, te bo razumel in bosta lahko zacela znova. Konec koncev, kaj pa dejansko lahko izgubis? Ce ni izpolnitev tvojih sanj in te bo zavrgel (ce uporabim tvoje besede) bos kaj na slabsem kot si sedaj? Prijatelja kot si ga imela, ze nekaj casa nimas vec.
Ne dvomim v to, da bos zmogla. Saj bo slo. Drzim pesti zate.

Draga Klementina

Pojdi naprej z dvignjeno glavo, kot si to delala do sedaj, če lahko?

Naj prezgodaj rojeni otrok ne bo skrivnost, ker potem boš vedno neaj skrivala, kar ti sedaj pri njemu ni bilo potebno.

Ali se bosta skupaj zjokala in iz solz sestavila simbiozo, ki ji ni para, ali pa se bosta razšla.

Samo ne boj se in pojdi naprej, ampak moje nasvet je brez skrivnosti in laži.
Držim pesti za oba.
Z toplom objemom, Ana

Daj šanso njemu predvsem pa SEBI; se mi zdi da zelo trpiš, ampak brez potrebe. Kot sem razbrala iz tvojega pisma se mi zdi, da si nora nanj, da je on človek zate, torej GO FOR IT!!!

Kar se tiče nosečnosti; jaz mu ne bi povedala, to je zgodovina, sama pri sebi boš morala zadevo nekako prebolet (če se to sploh da).

Pa veliko sreče ti želim.

Tudi jaz mislim, da je nujno si vse povedat. Tudi za nosečnost ne skrivaj. Saj je sam reked, da prezira ženske, ki prisilijo moškega v poroko zaradi nosečnosti. Torej povej, da si kljub vsemu želela tega otroka, (umaknila si se, da ne bi bil prisiljen v zakon ali parterstvo) vendar mu ni bilo dano, da bi zagledal luč sveta.
Če te zaradi tega ne bo še bolj ljubil in spoštoval potem verjemi, da te ni vreden.
Vem, da sem napisala malo čidno ker nimam ne vem kakšnega daru za pisanje pa vendar upam, da si razumela bistvo mojega sporočila.
Poročaj kako sta uredila zadevo. Pozdrav iz Lj.

Pod tole se podpišem tudi jaz.

Klementina1965, vzami ta nasvet od swarovski v premislek. Prepričana sem, da najboljša rešitev.

Pozdravljeni,

Najprej bi se rada res lepo zahvalila vsem, ki ste mi podali svoja mnenja. Priznam, da sem jih kar nekajkrat prebrala, in res veliko premišljevala. Priznam, da ko sem prebirala vsa ta vaša mnenja, je bilo, kot da so vse skrbi, nemoč, obup, žalost, negativne misli, in predvsem strah, počasi izginjali. Rada bi vam povedala, da sem zbrala pogum, in ga poklicala, ker je bilo v meni preveč vsega. Enostavno nisem več zdržala vsega tega pritiska. Šla sva na dolg sprehod, in mu povedala vse. Brez histerije, obtoževanja, ampak mirno in počasi vse. Tudi to, da sem hotela otročička vzgajati sama, in to ga je, med vsem drugim, še najbolj prizadelo. Takrat sem se odločila, kot sem se, in vem samo to, da če bo med nama kdajkoli kaj več, ne bi bilo dobro iti v nekaj z neiskrenostjo. Kaj pa bo med nama , pa ne veva. Priznal mi je, da rabi čas, in sama tudi potrebujem čas. Ostaneva v stikih, oba sedaj greva na dopuste s svojimi otroki, ko prideva nazaj, pa se bova, vsaj misliva in čutiva tako, zopet sestala in pogovorila.

Hvala vsem, ki ste podali svoja mnenja. Neizmerno sem vam hvaležna za to. HVALA.

K.

oj!
cestitam za pogum in pametno in iskreno dejanje. mislim, da se samo na taksnih temeljih lahko zgodi kaj dobrega in trajnega.
in iskreno upam, da se bo koncno na tem forumu zgodil kak heppy end!
in pravzaprav me sploh ne zanima, ali je ta zgodba resnicna, ali samo poletna paradiznikova juha….
srecno in dober tek

bloody spelling- hAppy end. sry 4 my misstake.
matr sem pismen- ha!
lp

Ta moški bo prihajal in odhajal in te nikoli ne bo čustveno potešil. Če rabiš takšen odnos mu daj zeleno luč . Bojim se, da bo odnos z njim eno samo jemanje pomirjeval in jokanje v blazino. In to v samoti.Že zato, da bi se gospod dobro počutil in ti nebi zbežal, ko bi videl, da si “komplicirana”

Draga Klementina!

Zdaj si pomembna samo ti in tvoje počutje. Naredi kaj zase; pojdi na masažo, v kino, kakšno dobro restavracijo, kamorkoli, samo glej, da se boš res dobro pocrkljala 🙂 Ker zdaj to rabiš. In zadnje kar je, da se obremenjuješ s tem, kaj si misli tvoj ljubimec in kako bo se bo odzval. Po tem kar si napisala, človek ne ve kaj bi rad in pravzaprav ne vem če mu lahko zaupaš. Nenazadnje “bega” iz ene veze v drugo, kako pa veš, da ne bo tega naredil tudi tebi. Drugič. Zato ker enkrat je to že storil. Za otroka bi mu pa jaz povedala . Konec koncev, sta seksala brez zaščite in kot odrasla človeka bi morala vedeti, da je možnost, da zanosiš. Sooči ga s posledico, zato da bo vedel , da imajo posledice tudi njegova dejanja.

Srečno!