Kako sem našla samo sebe
Kostko, veš kaj je zanimivo, da se z nekom, ki je po tvoje prazen toliko ukvarjaš! Mogoče pa moraš ti h kakšnemu terapevtu???
Je kakšna možnost, da razumeš kaj pomeni pogledati se v ogledalo, če ni to ogledalo mišleno tisto na steni? Težko je ane.
Ne verjamem, da boš to kar bom zapisala razumel pa bom vseeno:
SOVRAŠTVO DO DRUGIH JE ENA VEČJIH NEUMNOSTI, SAJ IZHAJA IZ ENAKEGA ODNOSA DO SEBE, KOGAR SE NAJBOLJ SOVRAŽI, TA JE NAJBOLJŠE OGLEDALO, LE DA JE RESNIČNA PODOBA NA TEJ STRANI.
Pa srečno!
Kostko, kaj tebe daje? Kot, da bi bil razočaran, ker ti nekdo ni napisal navodil, kako se znebiti praznine.
Ne delaj iz nič in iz svojih domnev neke silne znanosti. Mene ne daje nič. Morda tebe kaj daje, da se vtikaš vame? Ugotovi potem kaj tebe daje ali pa to ravno ugotavljaš z vtikanjem v druge, ne da bi se tega ti zavedal.
Torej, nobene, niti najmanjše praznine na občutim v sebi, res ne. Sploh nisem nad ničemer razočaran, niti posebej navdušen nad ničemer tule, niti me ni nič prizadelo. Slučajno sem se oglasil, ker je nekdo omenil DELO NA SEBI, pa ne zna povedati, kaj to je. Povedal svoje mnenje, da je zgodbica brez vsebine, da avtorica piše o določenih pojmih tako, kot bi ne vedela, kaj pomenijo in to je pa tudi vse.
lp
“Ni druge” super napisano in prav postavila sem se v tvojo kožo….malo je ljudi, ki so sposobni stopiti preko sebe in spoznati, da morajo samo sebe malo pretresti in prezračiti in pogledati okostnjake in se z njimi soočiti.
Jaz to počnem skozi terapevtsko skupino in moram reči ,da uživam, se spoznavam in odkrivam:)
Ljudje, njihove reakcije, moj pogled na njihove napake….je res ogledalo meni:) In ko to spoznaš, se lahko spoznaš, učiš…..Postajaš to kar si, spoznavaš svoje reakcije in pročneš uživati in se imeti res rad,
Le tako naprej!
Marko in Super napisano, to sem napisala prav zaradi tako širokih ljudi kot sta vidva, ki to lahko razumeta.
Tisti, ki v mojih zapisih vidite praznino, ta praznina govori vendar je vi niste sposobni slišati.
Marko je lepo ugotovil NI RECEPTA, SAMO PREPUSTITI SE JE POTREBNO in zdravljenje se začne. prvo moraš pa biti močan, da to lahko zdržiš.
Kaj bi mi v tistem času pomagale knjige in terapevti?
UPORABIŠ LAHKO SAMO TISTO DO ČESAR PRIDEŠ SAM, SAMO TO TI BO KORISTILO IN TO BOŠ V ŽIVLJENJU LAHKO UPORABIL.
Bi lepo prosim počasi prenehala tupiti o VIDENJU praznine… NAPISALA si eksplicitno, da je v tebi praznina (Praznino, ki je bila v meni sem hotela zapolniti z otrokom, ker ga nisem….Bila sem jaz in bila je praznina, ki je bolela. Takrat so se…Praznina, ki je v resnici prepolna, polno je bilo občutkov,…To mi je povzročalo občutek praznine, in od te praznine se mi je zdelo da se …verjetno imaš ti občutek praznine, ko bereš moje zapise…. Tisti, ki v mojih zapisih vidite praznino, ta praznina govori…)
Če je niso sposobni slišati, morda samo površno berejo tvoje kreacije in je to vsa njihova širina glede tvoje praznine. :))
Poglej, dekle, me sovražim nikogar, najmanj tebe. Tvoje razlage o ogledalih so zelo zanimive in bodo gotovo komu koristile, ki tole prebira, predvsem pa tebi. Preberi se še kaj o tem, kaj je delo na sebi, pa bo.
Poglej Kostko, nisem napisala da sovražiš mene ampak sem napisala, da sovražiš SEBE. Tako pač je če ne vidiš.
Vem, da si to napisala, le da ti ne veš, da se motiš. Namreč, dobro in povsem realno vidim sebe in niti najmanj ne sovražim resnično nikogar, tu dam roko na srce, najmanj pa SEBE.
Imej se še naprej lepo na svoji temi. Mimogrede, preberi The Dark Side of the Ligt Chasers od Debbie Ford, vsekakor vredno branje, o ogledalih, o delu na sebi, da boš znala komu razložiti, kaj to je..:)
Ne delaj iz nič in iz svojih domnev neke silne znanosti. Mene ne daje nič. Morda tebe kaj daje, da se vtikaš vame? Ugotovi potem kaj tebe daje ali pa to ravno ugotavljaš z vtikanjem v druge, ne da bi se tega ti zavedal.
Torej, nobene, niti najmanjše praznine na občutim v sebi, res ne. Sploh nisem nad ničemer razočaran, niti posebej navdušen nad ničemer tule, niti me ni nič prizadelo. Slučajno sem se oglasil, ker je nekdo omenil DELO NA SEBI, pa ne zna povedati, kaj to je. Povedal svoje mnenje, da je zgodbica brez vsebine, da avtorica piše o določenih pojmih tako, kot bi ne vedela, kaj pomenijo in to je pa tudi vse.
lp[/quote]
Kakšne znanosti? Vprašanje je bilo kratko in preprosto. Vsaj zame. Ne vtikam se vate, pač pa se vtikam v debato. Daje me pa občutek, da želiš nekoga v nekaj prepričat, kljub temu, da ga ne razumeš o čem piše, kar priznavaš sam. Torej ne vidim v tem nekega smisla, razen tega, da te nekaj daje. 🙂
Če nečesa ne razumeš, še ne pomeni, da drugi ne ve o čem govori. Če ti znanstvenik fizike razlaga neko teorijo in je ti ne boš razumel zaradi nepoznavanja te teorije oziroma premalo izkušenj, še ne pomeni, da on ne ve, o čem govori.
Zakaj pa ti ne napišeš svoje kreacije o delu na sebi oziroma svoje izkušnje? In zakaj recimo ne vidiš, da je avtorica o praznini pisala v pretekliku? Zakaj jo dojemaš kot sedanjost? (odgovori si po tihem, odgovori so zate, ne za nas, lahko jih pa tudi javno napišeš).
Če bi avtorica navajala naslove knjig, imena terapevtov bi bila junakinja za nekatere od teh polnih ljudi. Sedaj ko pa je sama rešila svoje težave jo pa označujete, da naklada.
Prav zaradi tega kako znate vi polni ljudje rešavati svoje težave se je rodilo na tone vedeževalcev, kvazi terapevtov…..
In ja ravno praznina je to kar vas sili, da kupujete, najemate kredite in spet kupujete!!!! Nekateri pa ta materialni svet znajo prerast se poglobit vase in postat najbogatejši.
Ni.druge čista 10.
ni.druge, lepo napisano.
Ja, za to, da se človek sooči s svojimi okostnjaki je potrebno veliko poguma in volje, ampak vsako takšno soočanje ti prinese nekaj kar je neprecenljivo: rast, spoznavanje samega sebe, spoznanje resničnih vrednot v življenju kot je napisal(a) jazzz, sprejemanje sebe in drugih in še marsikaj drugega. Velikokrat je pot soočanj in samospoznavanja polna strahu, zelo težkih trenutkov, momentov groze, včasih ti ni všeč kar vidiš, včasih ti ni všeč kar spoznaš o sebi, a resnica te počaka in ji ne uideš… in če si dovolj odprt in pripravljen na to, da stopiš izza zidov in pokukaš na plano, se pokažeš in zaživiš, izkusiš stvari o katerih si mogoče prej lahko le sanjal, življenje pa postane bolj polno in bogato.
Pot je lahko dolga, rast se dogaja počasi, po korakih in se pravzaprav nikoli ne konča, traja celo življenje. In se strinjam s tistimi, ki pravijo, da je nemogoče napisat točen recept, ki bi pomagal vsem enako. Verjamem, da se ti preizkušnje v življenju dogajajo takrat, ko si naj njih pripravljen in nesmiselno je prehitevat ali izsilit karkoli. Spremembe se dogajajo počasi in jih moraš začutit v sebi… in če pri tem poslušaš sebe, prideš tja kamor moraš priti. Pri tem ni nujno, da prebiraš knjige in obiskuješ terapevte. Ti ti sicer lahko pomagajo, lahko pa tudi ne. Vsak mora najti svojo pot in svoj način “ozdravljenja”. In včasih je resnično težko povedat kaj točno je tisto kar ti je pomagalo… včasih moraš samo procesom v sebi dovoliti in dati čas, da naredijo tisto kar morajo narediti.
Srečno vsem, ki se borite s svojimi okostnjaki!