Kako sem našla samo sebe
Odgovor je: Ko sem dobila največjo kazen v življenju do sedaj.
Če sem si v življenju kaj želela je bil to otroček. Z možem sva se trudila in trudila toda nosečnosti ni bilo. treba je bilo ukrepati. Pregled pri zdravniku, diagnoza. Nikoli ne bova imela otroka po naravni poti. Sprejela sem dejstvo. Šla bova na umetno oploditev. In zgodba se je začela.
Pregledi, posveti, tablete, injekcije, slabosti…..vse to sem prenašala z mislijo, končno bova dobila otroka. Bila je punkcija, 10 celic in nato 5 zarodkov. Vstavili so mi dva za vsak slučaj. 8 dan po oploditvi prvič v življenju vidim tako pričakovani plus na testu za nosečnost. Krvni test po 14 dneh, šok, nosečnost je propadla. Zdravnica mi reče samo: Saj ste še mlada, imate še čas….., svet se mi je podrl, jočem, v solzah se odpeljem domov.
Jokala sem, jokala. Bila sem prazna in ta praznina je bolela. Tega, kako hudo je bilo ne morem opisati, ker ne poznam besed, da bi lahko tako neznosno bolečino opisala. Če bi se dalo bi šla iz sebe, vendar sama sebi nisem mogla ubežati. Tej bolečini nisem mogla ubežati. Po 14 dneh joka, ležanja, nesmisla, sem se prisila, vstala, odšla iz hiše. Med hojo sem jokala, vendar sem hodila, to sem ponavljala dan za dnem.
Takrat se mi je odprl nov svet, ker sem morala preživeti. Tista neznosna bolečina me je prisilila. Kaj vse sem odkrila v sebi ne bom opisovala ampak bilo je veliko okostnjakov. Morala sem začeti delati na sebi.
Tega ne bi nikoli storila, če bi zanosila ko sem si tega želela. V teh nekaj letih sem spoznala sebe, našla sem se, vem kdo sem in vem kdo je moj mož, brez te izkušnje, ki sva jo dobila skupaj ne vem kaj bi z nama bilo danes. Skozi to trpljenje sva se spoznala, začutila in ne bi ga zamenjala za nobenega drugega.
Po 4 poizkusih oploditve še vedno nimava otroka, vem pa, da tudi če ga nikoli ne bom imela bom lahko vseeno srečna. Praznino, ki je bila v meni sem hotela zapolniti z otrokom, ker ga nisem dobila sem morala obrati drugačno pot, težjo, bolj strmo. Tukaj je na mestu rek: DO CILJA KAMOR SE SPLAČA PRITI NI BLJIŽNIC. Moj cilj je bil biti srečna. Danes sem srečna.
Vesel sem za tebe, res! Močna si, da se nisi prepustila neki “črnini”. Ker na srečo pri nama ni bil problem z zanositvijo ne bom nikoli vedel kako je to hudo. Včasih pa se z meno ljubo ženo povprašava, kaj pa če ne bi bilo tako enostavno??? Takrat naju stisne…vem pa, da je ne bi zapustil!!
Jaz mislim da si že z tem da pretirano “ne žaluješ” in da si zmogla pogledat naprej, naredilo dobro potko do tistega “+”!!
Resnično upam, da vama uspe in da boš varno donosila!
Kaj pa je danes drugače? Kaj si spoznala, zakaj si danes srečna, prej pa nisi bila? Kaj se je po tvoje zgodilo v tebi, da imaš občutek, da si se našla?
Bila sem jaz in bila je praznina, ki je bolela. Takrat so se v meni začeli dogajati procesi, nekateri v takem stanju nehajo čutiti, jaz pa nisem, vse je bilo zelo intenzivno. Izstopati so začele nekatere moje lastnosti, občutki krivde, bilo je nešteto negativnih čustev. Začela sem se soočati z njimi, ker so vrele na plan, nisem imela izbire, edino kar bi lahko naredila je to, da bi vzela antidepresiv, ampak nisem.
Ugotovila sem, da ne vidim stvari, ki jih imam pred nosom, da energijo vlagam v napačne stvari, da drugim dovoljujem, da posegajo v moje življenje in mi vzbujajo slaba čustva, da živim za druge, vse to me je izčrpavalo. ob sebi sem imela človeka, ki ima zlato srce jaz pa tega nisem videla, ker nisem čutila, ker sem bila preveč obremenjena s preteklostjo, ki sem jo potisnila vase, nikoli nisem reševala problemov ampak sem jih nalagala, takrat pa je vse prišlo na plan. Bilo je grozno.
To, da nisem zanosila je bila samo kaplja čez rob in vse kar sem shranila vase je takrat prišlo ven. Lahko si misliš kakšna razvalina sem bila z vso to prtljago.
Zgodilo se je to, da sem se soočila z okostnajki. Morala sem se pogledati v ogledalo in ni mi bilo všče to kar sem videla. Danes je drugače to, da mi je tisto kar vidim v ogledalu všeč. Drugače je to, da čutim, ker si to dovolim, drugače je tudi to, da gledam in poslušam s srcem, zato tudi veliko vidim. Da sem srečna pravim zato, ker, me nič več ne teži, ker imam čisto dušo, ker ne iščem vzrokov za srečo ampak preprosto sem srečna ker sem.
ni.druge,
z zanimanjem te berem, sem pa malo firbčna. Nič konkretno nisi napisala kaj si delala, ko si “delala na sebi”. Saj nočem da greš v podrobnosti, le namigni kakšne “okostnjake v omarah ” si našla. Če se ti ljubi, daj malo bolj na široko opiši svojo zgodbo. Postopka umetne oploditve ni treba še enkrat razložiti.
Isto sem hotel vprašati jaz; kakšni okostnjaki so ti padali iz omare?
Kaj vse si odkrila v sebi?
Kako si rešila naložene pretekle probleme in kateri so to bili?
Kaj si naredila, da ti je danes tisto, kar vidiš v ogledalu, všeč?
Kaj tam vidiš danes in kaj je bilo tisto, kar je bilo poleg tega vidno prej?
Kaj te je prej tako težilo?
O kakšnih občutkih krivde govoriš?
Komu si dovoljevala, da je posegal v tvoje življenje in ti vzbujal slaba čustva?
Za katere druge si živela?
Kako si delala na sebi in kaj si delala na sebi, da se je nesreča obrnila v srečo, itd. itd…?
Iz teksta so ti izpadle bistvene zadeve, ki so omenjene s parimi besedami, zato sprašujem. Povej še kaj o tem, ker danes si videti evforično srečna.
Kostka vprašala si me kaj sem delala. Nič nisem delala, nisem brala globokih knjig, nisem iskala odgovorov, nisem se pogovarjala o tem kaj se mi dogaja, ker če bi takrat začela govoriti bi najbrž ljudje mislili, da se mi je zmešalo.
V tistem času sem ostala tudi brez službe in nisem imela kam zbežati. Bila sem sama ampak prvič v življenju nisem bila osamljena. To bolečino o kateri govorim ves ta čas, sprejemam kot porod, porod same sebe. Skozi tisto bolečino sem prišla na plan. Prej me ni bilo.
Tako se je začelo:
Ko je moja mama ugotovila, da je noseča z mano se ji je podrl svet. Dobra ženska je, ampak me nikoli ni mogla imeti rada kot mora imeti mati rada svojega otroka. Tak odnos kot je imela ona do mene sem imela tudi sama do sebe. Nisem se upoštevala, nisem čutila, ker nisem vedela kako in počasi sem se izgubila v sebi. Živela sem za druge. Ampak v podzavesti se je vse kar sem doživela shranjevalo in ko je bila skodelica polna je začelo kipeti. Moje stanje v tistem trenutku težko opišem. Praznina, ki je v resnici prepolna, polno je bilo občutkov, pa nisem vedala kam naj z njimi, jokala sem, takrat se mi je zdelo, da niti toliko puguma nimam, da bi se ubila, zdaj vem da je bilo ravno obratno. Bila sem pogumna to me je obdržalo.
Besedo okostnjaki uporabljam za tiste situacije, ki so se nerešene shranile v mojo podzavest, v najhujših trenutkih pa so se prikazale. To mi je povzročalo občutek praznine, in od te praznine se mi je zdelo da se bom razpočila, želela sem si da bi lahko šla iz sebe ven, ker sem se počutila tako tesno. Imela sem odprte oči pa nisem videla, zdelo se mi je da bom znorela. To je trajalo, ampak se je tudi čez noč končalo. Nekega jutra sem se zbudila in bila sem mirna, nisem bila več jezna, nisem imela potrebe da naredim milijon krogov po kuhinji, lahko sem se v miru usedla in me nič več ni preganjalo.
Začela sem obstajati in od tisega dne naprej se učim. Slišim kaj mi imajo ljudje za povedati. Imam zlato prijateljico, ki mi pove točno tisto kar moram slišati, pa ni vedno lepo in mojega zlatega moža, ki je takrat naredil točno tisto kar je moral pa še sam ni vedel kaj počne.
Spremenila sem odnos do sebe in tako so tudi drugi spremenili odnos do mene.
Kostko verjetno imaš ti občutek praznine, ko bereš moje zapise.
Opisujem občutke, tisti, ki so v življenju že kaj izkusili bodo razumeli o čem pišem, ostali pa ne morete razumeti tudi tega se zavedam.
Opisovati situacije bi bilo nesmiselno. Opisala sem kako je zgledal moj zlom, kako mi je bilo ko sem bila na dnu in kako sem se pobirala. Vse sem napisala samo prebrati je treba.
Res je, kdor ni bil nikoli na dnu, tega ne razume, oziroma težko. Pa ni mišljeno nič slabega s tem, bodite srečni, da so vam take stvari bile prihranjene. Ni druge, je pa vseeno skoraj neverjetno, da si se s tem soočila čisto sama v sebi, brez pomoči knjig, kakšnih terapij ali kakršnekoli pomoči. Napiši še kaj več o okostnjakih, sem prebrala tvoje poste, pa nas kljub temu še kaj več zanima. Enostavno zato, da vidimo, s čim se je nekdo soočil, se pobral, in to daje eneergijo in upanje vsem ostalim. In da res, kot je nekdo zgoraj nekej že zapisal, do teh ciljev ni bližnjic, včasih želimo “goljufati” in mislimo, zdaj pa sem ven iz tega, pa pride potem vseeno za tabo…Pred samim sabo ni mogoče ubežati. lp in vse dobro vsem
Tisti, ki se vam zdi, da nisem nič napisala ste lahko samo srečni, da imate lepo življenje in posledično takšnih stvari ne morete razumeti.
Napisala sem vse kar sem začutila, da moram, če je to za koga nakladanje o.k., napisala sem za tiste, ki to rabijo, tisti bodo razumeli.
tamika88, v življenju je vse mogoče. Kaj vse človek lahko preživi spozna takrat, ko mora, ko ni.druge.
A bejž no, bejž, malo ga lomiš tule, se ti ne zdi? V drugih vidimo to, kar v njih je, kakršni se kažejo, pa to še zdaleč ne pomeni, da smo vsi enaki.
Če si ti virtualno in tudi resnično tako prazno bitje, kot daješ vtis in se to dejansko na daleč vidi, kot to lahko vidi vsak iz tvojih postov, iz tvoje teme in če si ti sama enako prazna lupina, kot je prazna tvoja zgodba, pomeni, da so vsi, ki to vidijo, tudi prazni????? Oprosti, ampak malo si pomešala neke pojme.
Slišiš se kot nekdo, ki je od daleč slišal za par floskul o okostnjakih, o praznini, katera ti je zelo domača, o delu na sebi in je iz tega naredil celo svojo, oprosti, popolnoma prazno temo. Videti je, kot da nimaš več kot 18 let in se delaš ali celo si, spet oprosti, rahlo mejni primer in če je vse res, kar tule nakladaš, pojdi k urgentno psihiatru in zaključi lastno hoby psihoterapijo ob pomoči folka tule. Če pa si se prišla pohvalit, da si sedaj kljub praznini srečna, so pa vsi slišali ob prvem, prebrali in razumeli so zagotovo prav vsi in vsi smo sedaj srečni, po tvoje, a ne?
Sedaj pa še obrazloži, kako si delala na sebi na ta način, da nisi nič delala, vse to zelo zanima, kakšno delo na sebi je to, ki daje tako odlične rezultate, ko se po večih leih nedela na sebi nekega jutra zbudiš brez vseh nakopičenih težav in je vse v najlepšem redu in si naenkrat srečna (in še brez okostnjakov);
Nič nisem delala, nisem brala globokih knjig, nisem iskala odgovorov, nisem se pogovarjala o tem kaj se mi dogaja, ker če bi takrat začela govoriti bi najbrž ljudje mislili, da se mi je zmešalo….Besedo okostnjaki uporabljam za tiste situacije, ki so se nerešene shranile v mojo podzavest, v najhujših trenutkih pa so se prikazale. To mi je povzročalo občutek praznine, in od te praznine se mi je zdelo da se bom razpočila, želela sem si da bi lahko šla iz sebe ven, ker sem se počutila tako tesno. Imela sem odprte oči pa nisem videla, zdelo se mi je da bom znorela. To je trajalo, ampak se je tudi čez noč končalo. Nekega jutra sem se zbudila in bila sem mirna, nisem bila več jezna.
Oprosti, če tvoji zgodbi ne verjamem.
Mogoče nisem bil dovolj precizen; ti PIŠEŠ o praznini v sebi in izključno zaradi BRANJA ZAPISA o TVOJI PRAZNINI (ki je zapisano dejstvo in ne kaj drugega, domneva nekoga npr.), ni nihče nič bolj prazen, pa tudi nič bolj poln, le nekaj časa je mogoče izgubil, da se je prebil skozi tvoj zapis; toliko še na tvojo temo, upam, da razumeš.