Spoštovani,

stara sem 29 let in že 9 let se srečujem z anksiozno motnjo. Sprva je bilo težko, pogosto panični napadi, stalna napetost in tesnoba, tesnoba v prsnem košu, pospešen utrip, včasih aritmije. Po prenehanju jemanja kontracepcije se je stanje začelo izboljševati, potem sem začela tudi s psihoterapijo, delom na sebi itd. Sem na točki, ko lahko rečem, da paničnih napadov nimam več vsaj 3 leta, seveda pa se tu in tam pojavi kakšno obdobje povečane anksioznosti, tesnobe. Ampak uspešno rešujem in sem zadovoljna ter ponosna nase. Zdravil nisem nikoli jemala. Prenehala s kajenjem takoj po prvem paničnem napadu, alkoholu pa se tudi izogibam, saj mi rad povzroča tesnobo. Pomagajo mi tudi sprehodi.

V vsan tem času sem pridelala sindrom bele halje (takoj po prvem paničnem napadu, ko sem pristala na urgenci). Vedno, ko mi je zdravnik merili tlak/EKG/ saturacijo/pulz so bile vrednosti povišane (doma vedno OK), sploh pulz vedno zelooo povišan. In te težave imam še vedno, se mi zdi, da so slabše kakor so bile na začetku. Sprva sem pri zdravniku imela pulz 120/min, kar mi je bilo ogromno… če grem sedaj k zdravniku ga imam lahko tudi 170/min. Samo zaradi tega strahu. Takoj, ko je meritev končana se umirim.
Naučila sem se, da medicinski sestri/zdravniku vedno povem, da me je strah… ampak zaradi tega moja tesnoba nič ne popusti. Večina zdravstvenih delavcev se s tem sploh ne ukvarja, samo pokimajo, nič mi ne dajo časa, da se pripravim na meritev, kakor da jim je vseeno…  Strah me meritve, strah me je rezultata. Strah me je njihovega odziva. Občutim sram, nelagodje, kakor, da sem gola pred njimi. Občutim, da si o meni mislijo grde stvari (zmešana ženska, paničarka,…). Čeprav vem, da vsi moji strahovi nimajo veze, me je strah. Zelo strah. Mislim, da večjega strahu v življenju še nisem občutila, kosa se lahko s strahom pri paničnem napadu.
Kako se lahko sploh rešim tega strahu? Ne morem hodit vsak dan k zdravniku, da mi merijo tlak, da se tega navadim… če si ga sama merim doma ni težav. Ko sem imela eno obdobje strah pred tem, da grem na sprehod sama, sem to premagala tako, da sem se nalašč spravila na sprehod vsakič malo dlje. Tega pri meritvah ne znam doseči. Kako? K zdravnikom k sreči ne rabim hodit… takrat, ko pa grem pa res nebi rada imela teh težav.

Naj omenim, da sem v 23 tednu nosečnosti. Kar pomeni, da imam vsak mesec pregled in tudi meritev tlaka. Ginekolog je z anksioznostjo seznanjen. Zaradi vsega skupaj sem prosila ginekologa, da mi na pregledu tlaka ne merijo (saj si ga merim vsak dan doma in na preglede nosim meritve) ampak ne dovoli in mi ga na pregledu vedno zmerijo. Najvišji do sedaj je bil 144/88 (doma max 120/80), pulz pa je bil tudi 177/min (doma 80-100, kar naj bi bilo v nosečnosti normalno). Vedno znova me je grozno strah iti na pregled. Medicinska sestra za moj strah ve, vedno reče naj se ne obremenjujem, ampak si ne morem pomagati. Počutim se, kakor da s pištolo merijo vame.

Kako se lahko sploh rešim tega strahu? Čaka me porod, seveda me je strah bolj meritve tlaka in pulza kakor poroda… ampak ne želim, da je vsak pregled pri zdravniku tudi v prihodnje, ko bom starejša tako neprijeten.
psihoterapija mi glede tega res ni pomagala.. kaj sploh še ostane? Mogoče hipnoza? Kako to sploh deluje in izgleda? Ko bi le z nečim lahko izbrisala ta strah ali ga vsaj prepolovila..

hvala vam

Pozdravljeni,

vaša izkušnja anksioznosti in zlasti sindroma bele halje kaže na globoko strukturirane občutke strahu in nelagodja v odnosu do zdravstvenih strokovnjakov in medicinskih postopkov. Morda bi se bilo smiselno osredotočiti na raziskovanje vaših notranjih konfliktov, ki bi lahko botrovali tem strahovom.

Najprej bi se lahko vprašali, ali vaš strah pred zdravniki in medicinskimi postopki izvira iz preteklih izkušenj z zdravstvenimi institucijami, zdravstvenim osebjem ali iz vaše družinske zgodovine. Morda so vaši starši ali drugi družinski člani imeli podobne izkušnje ali občutke, ki so se prenesli na vas.

Pomembno je tudi razmisliti o tem, kako vaš strah pred zdravniškimi pregledi in meritvami vpliva na vašo samopodobo in način, kako se vidite v odnosu do drugih. Morda se občutki sramu in zaskrbljenosti zaradi tega, kar si zdravniki morda mislijo o vas, nanašajo na globlje vprašanje samovrednotenja in potrebe po sprejetosti.

Psihoanaliza se osredotoča na razumevanje in reševanje teh globokih, nezavednih konfliktov, ki vplivajo na vaše doživljanje anksioznosti. Psihoanalitična terapija bi vam lahko pomagala razumeti in rešiti te konflikte ter tako zmanjšati vaš strah pred zdravniškimi obiski in meritvami. S terapevtom bi raziskovali vašo osebno zgodovino, sanje in fantazije, da bi razkrili vzorce in prepričanja, ki so povezana s tem strahom.

Ob upoštevanju teh vidikov bi bilo koristno nadaljevati s psihoterapijo, saj bi vam to lahko pomagalo bolje razumeti in obvladovati svoj strah. Poleg tega je dobro, da ste odprti za druge oblike terapije, ki bi vam lahko pomagala pri obvladovanju strahu na drugačen način.

Želim vam vse najboljše pri soočanju s tem strahom in upam, da boste našli pristop in način, ki vam bo najbolj ustrezal.

S prijaznimi pozdravi,
Miha Štrukelj