Kako se zaupati partnerju?
Pozdravljeni
Stara sem 27 let in pred tremi meseci sem doživela popoln zlom – seveda sem to pripisovala pretiranemu naporu, pretiravanjem in seveda obdobju po nosečnosti – sem mamica dveh čudovitih punčk (4,5 leta in 1 leto) …Začela sem obiskovati psihoterapije in ja, odkrila sem, da sem bila v otroštvu spolno zlorabljena …zelo težko mi je govoriti o tem, ker sem v obdobju odkrivanja in spoznavanja sebe in te boleče resnice …možu sem že povedala, da s terapevtom sumiva na spolno zlorabo v otroštvu – predenj sva odkrila da je to res bilo – ne upam pa mu povedati resnice – kdaj, kdo ….ko sem mu povedala za morebiten vzrok težav, me je objel in rekel da me ljubi ne glede na to kaj se mi je v otroštvu zgodilo, in da me podpira v vsem …ampak je tako težko priznati resnico ….in ne vem kako naj to storim …bojim se, da me bo zavrnil kot žensko – da to ni oseba s katero se je poročil …bom o tem spregovorila tudi s terapevtom, vendar rada slišim še kakšen dodaten nasvet, mnenje …
Sem v fazi prebiranja knjige Nemi kriki spolne zlorabe in novo upanje – ja, potrebovala sem kar nekaj časa, da sem zbrala dovolj moči in jo začela brati in je res – ob prebiranju je zelo hudo, ker telo kar podivja …potem novi spomini zvečer pred spanjem, ponoči nočne more …
Ali sem na pravi poti? Kdaj bom vedela, da sem predelala zlorabo? Komu o tem povedati, če sploh je prav da o tem komu povem? ja, takšna in drugačna vprašanja …najraje bi vse skupaj potlačila, ampak je toliko novih spominov na dogodke, da ne morem me je pa strah naprej – ujeta sem v nekem svetu, ki se mi zdi nerealen ….včeraj sem kar požirala knjigo, danes je pa ne upam več odpreti, ker sem imela zvečer po prenehanju branja pred očmi nov dogodek, ki sem ga potlačila …zavedam se, da to moram storit – že zaradi hčerk, da ne bi podoživljali mojih nepredelanih travm in predvsem zaradi sebe, a ne? …
Hvala za kakršnokoli besedo …
Zdravo rdečeokica,
Čeprav te ne poznam, sem ob branju tvoje objave začutila močno željo po osvoboditvi preteklih spominov.
Tudi sama sem ena izmed mnogih zlorabljenih. To sem potlačila globoko v sebi, dokler nisem imela svojih otrok. Pri vsakem otroku sem globje padala v ”krizo”, ki mi je jemala energijo. Nekega dne sem si rekla: ”Dovolj je!”
Začela sem obiskovati Skupino za žrtve zlorab, in svoje preteklo življenje sem videla še skozi oči drugih. Hvaležna sem za to izkušnjo, ker sem lažje ”zadihala”.
Te zlorabe ne bom nikoli čisto pozabila, ampak skozi terapijo sem odložila s sebe to breme krivde.
Se strinjam, da je treba travme predelati, drugače se ti vzorci prenašajo na naše otroke.
Srečno !
Pozdravljena!
Sama zloraba na psihi pusti določene simtome, težave in občutek manjvrednosti. Skozi knjigo se seveda podoživljajo slike in dejanja. To je normalen pojav in zaradi tega so včasih čustva še bolj zmedena, sploh na začetku. Kako nekomu povedati za zlorabo? Ja, v začetku je prav gotovo težko, ker se še sami soočamo s stvarmi, ki jim nismo kos. Kasneje, ko je slika nekoliko bolj jasna in izoblikovana, pa je seveda lažje. Zbere se tudi več poguma, pripravi se nekako na zagovor. Zato bi svetovala, da se počaka z vso izpovedjo partnerju, edino če je lažje da se sproti pove o stvareh ( to ve vsak posameznik, kaj mu je lažje ). Nikakor pa nikamor hiteti. Seveda pa je v tem primeru plus, ker partner stoji ob strani in te ljubi ne glede na vse. Izhajaj iz tega, da imaš podporo in ramo za jok. To bo dalo dodatno motivacijo, da se bo šlo oz. gre lažje skozi travme iz otroštva in spomine. Zagotovo pa se pogovorita s terapevtom, kako hitro in kakšen tempo bosta ubrala.
Seveda pa je potrebno predelati zlorabo zaradi nas samih, pogleda na odnos in svet okoli sebe ter zaradi hčerk.
Kar pogumno stopaj po tej poti in vse se bo razrešilo tako kot si želiš!
Srečno!
Pozdravljena!
Zaenkrat je dovolj samo ena knjiga, kajti že ta je verjetno težka na momente. Priporočala bi, da se knjiga prebere do konca in morda v nadaljevanju še knjiga Pogum za okrevanje. Če se pokaže potreba !
Menim, da se vse nadalje da pogovoriti s terapevtom!
Srečno!