Spoštovana gospa Debeljak,
prebiram ta forum in vaša mnenja in videnja določenih situacija zato sem se odločila napisati svojo situacijo v upanju, da mi boste mogoče lahko svetovali kako naj ukrepam in kaj lahko naredim. V naprej se vam zahvaljujem za vaš čas in odgovor.

V zadnjem času, predvsem kot posledica marsikakšnih dogodkov in sprememb v družbi, ugotavljam in na lastne oči doživljam precej negativizma in lenobe, predvsem med mladimi in predvsem sodelavci. Namreč, v službi imam cel kup ljudi, ki je enostavno len in po vrhu še nesramen. Na pogovore na temo dela enostavno dobim odgovor, da to ni moje delo in jaz tega ne bom naredil, čeprav npr. še prej s šefom govorim in tudi dobim potrditev, da bi dotična oseba morala to delo opraviti. Cel kup ljudi se pojavlja kateri so prišli na delo enostavno zato, da si zapolnijo čas, delovna vnema, produktivnost in zainteresiranost je na minimalnem nivoju.

Nekaj časa sem iskala opravičila, češ ta oseba nima dovolj delovnih izkušenj, ta je še mlad in mora dozoreti, ta je to in ono, sedaj pa se mi zdi da je splošno stanje v družbi na meji pračloveka. Čedalje bolj se potrjuje, da večina delavcev, ne samo mladih, čedalje več je odraslih ljudi 40+, ki se obnaša, kot da je enostavno vseeno, išče načine da se čim več izogne delu, o odgovornosti pa nima smisla kaj komentirati, ker te sploh ni, ipd. Kar pa je najbolj ironično ti ljudje imajo toliko samozavesti in toliko so prepričani v svoj prav, da je meni slabo ko opazujem njihovo obnašanje in to kako so napihnjeni. Velikokrat si želim da bi res imela moč in jih spustila na realna tla.

Jaz razumem, da je v Sloveniji bilo obdobje, ko so delodajalci prestopili mejo obnašanja, in se marsikakšen delodajalec še vedno igra z usodami ljudi, si jemlje preveč pravic. Vseeno pa ne morem razumeti in predvsem ne vem več kaj narediti, ker ta odnos sodelavcev neposredno vpliva name. ne samo zaradi slabe energije in slabega, zatohlega ozračja, temveč tudi zaradi količine dela. Kakorkoli obrnemo, nekdo mora opraviti delo, in če ne tisti, ki bi to moral, potem smo vlečni konji toliko bolj obremenjeni. Sevede, če to traja predolgo in preveč časa pride do kolapsa, potem so nekateri delavci v stresu, ker so preobremenjeni, tisti ki se izogibajo delu pa se veselo posmehujejo onim, ker češ poglej kako se obnaša, iščejo načine in razloge za konflikt ipd.

Še ena stvar, ki me tudi na nek način jezi je odnos delodajalcev, ki tovrstna početja vidijo vendar ne ukrepajo. Ne razumem. Imam skoraj 20 l delovnih izkušenj pa ne morem razumeti in nikakor ne najdem načina kako se potem obraniti. Gre za to, da če jaz kot dolgoletni sodelavec na glas povem da nekaj ni moje delo in se želim postaviti zase, sem napadena in označena kot slabo. Tisti, ki pa je dejansko slab, pa izpade kot bogi in žrtev. Kaj se dogaja v naši družbi? Kako se zaščiti od takšnih parazitov? Kako ukrepati in se postaviti zase preden pride do pregorelosti? Kakorkoli obrnemo je delavec v podrejenm položaju ker se vseh nalog in del ne da definirati in potem sklicevati na opis delovnih nalog iz pogodbe. Kako preživeti v okolju kjer vsak skrbi za to, da zlorabi in izkoristi drugega, ne samo delodajalec sam temveč tudi delavci med seboj. Vidiš sodelavko, ki min. 2H dnevno preživi na mobijo z mamo, sestro, in vsemi sorodniki pa nič ne moreš….se zgodi da njen del dela moraš prevzeti, ker je ona tako obremenjena, nobeden pa se ne poglobi v ugotavljanje dejanskega stanja. In, če karkoli rečeš, ti letiš ven….

Sočustvujem z vami. Si predstavljam vašo situacijo, zelo dobro ste jo opisali. In sploh ni redka. V marsikaterem delovnem okolju se pojavlja enaka situacija kot pri vas. Tudi jaz tako kot vi ne odobravam vedenja vodij, ki dovoljujejo tako stanje. Ker se običajno ni prijetno ukvarjati s tistimi, ki iščejo krivine, kot se lahko reče po domače takim ljudem, raje vso situacijo pustijo pri miru, dokler je delo opravljeno. Ko pa delo ni več opravljeno, se pa spet običajno išče najlažji način, da bo delo ponovno narejeno. Standardi, koliko in kako kakovostno mora biti posamezno delo opravljeno, pa so v različnih delovnih okoljih različni.
Bi se strinjala z vami, da delo ni več taka vrlina kot je bila. Pa saj je za razumeti. Po moji oceni kar nekaj elementov vpliva na to. Npr., če imaš dva otroka in si prejemnik denarne socialne pomoči, glede na vse ugodnosti, ki jih prejemaš: subvencija najemnine, subvencija vrtca, kosil v šoli, brezplačno dodatno zdravstveno zavarovanje,..… dobiš na mesec več sredstev, kot če delaš cel mesec za minimalno plačo. Pa npr. poglejte koliko poklicev smo kot družba razvrednotili. Za veliko staršev je nesprejemljivo, da bi njihov otrok hodil kam drugam kot na gimnazijo. Pa lahko vidimo, kako nespoštljivo se veliko ljudi obnaša do trgovcev v trgovinah. Pa vse to propagiranje, da si »frajer«, če nič ne delaš in imaš veliko denarja. Pa še bi lahko naštevala dejavnike, zakaj je delo izgubilo na svoji vrednosti.
Kolikor opažam so pri nas v Sloveniji velik problem odnosi na delovnim mestih. Pri nas v Sloveniji je zelo slabo razvito delo s človeškimi viri. Delo s človeškimi viri pomeni, da se nekdo v podjetju ukvarja z ljudmi, da se dela na medsebojnih odnosih, na zadovoljstvo posameznega delavca. Ne vem, zakaj je tako težko razumeti, da zadovoljen delavec vedno naredi več kot nezadovoljen in kako veliko nam da kakovostno medčloveško okolje.
Včasih se mi zdi, da se tako pozablja na to, da smo kot človeška bitja minljiva in da vsaka ura našega življenja šteje. In preživeti petkrat na teden, po osem ur v okolju, kjer se ne počutiš dobro, kakšna izguba življenja. Veliko ljudi je pripravljenih delati tudi za manjši denar, samo, da se res dobro počutijo na delovnem mestu. Seveda so pa tudi taki, ki jim je pomemben le denar in včasih težko izbiraš, ker nujno rabiš delo. Pri nas pa še vedno velja prepričanje, če se delavec ne obnaša tako, kot si delodajalec želi, je potrebno nanj samo pritisniti, da bo izgubil službo, in že bo tiho.
Naše notranje počutje je veliko boljše, če v svoje delo vlagamo srce in svojo pozornost. To naj bi veljajo za vodje še bolj kot za podrejene, saj oni so zgled, saj naj bi bili in vodilo. Seveda je na začetku bolj naporno delati zavzeto in s srcem ampak te kasneje trud obogati. Celo matematično je dokazano, da če se poskrbi za vse vpletene, da ima vsak posameznik več, kot če posameznik znotraj skupnosti poskrbi samo zase. Ampak tako razmišljanje v našem okolju ni domače. Premalo se upošteva naravna zakonitost, da kar sejemo, žanjemo. Da nismo osamljeni otoki ampak povezani v skupno kolektivno zavest, ki jo vsi pletemo, tako podrejeni kot nadrejeni, tako delovni kot leni….vsi….
Pa naj se zdaj osredotočim še na vaš položaj na delovnem mestu. Pravite, da si želite, da bi imeli moč, da določene svoje sodelavce spustite na realna tla. S tem mislite v svoj svet. Oni so na svojih realnih tleh, v svojem svetu, ki je drugačen kot vaš. Ni v vaši moči, da bi vaši sodelavci prevzeli vaš svet vrednot, razen, če se tako sami ne odločijo. To je v moči vaših nadrejenih, ki pa tega ne storijo.
V svojem življenju sem opazila, da običajno ljudje veliko bolj zamerijo ljudem, kot ste vi, ki veliko naredite v delovnem okolju, ko se enkrat postavite za to, da ne boste več toliko delali, kot nekomu, ki že tako ni veliko naredil. Žal.
Kaj lahko naredite? Lahko se od svojih sodelavcev naučite taktike, kako malo delati. Veliko podatkov že imate, saj dobro opazujete. Zdaj se tega lotite samo manj čustveno vpleteno in bolj analitično. Glede na svoje sposobnosti bose taktiko hitro in dobro osvojili. Mogoče boste postali še bolj uspešni v tem kot vaši sodelavci, če se boste odločili za to pot. Samo uvajajte spremembe počasi v svoje obnašanje. Vaše delovno okolje je sistem in sistem se upre, če so spremembe prehitre in preveč radikalne. Vi kot vlečni konj, kot se poimenujete, ste pomembni element sistema in spremembe, ki jih boste uvajali v svoje vedenje na delovnem mestu, bodo pomembno vplivale na ostale. Zato bi vam jaz svetovala počasne spremembe. Lahko seveda tudi na hitro spremenite svoje obnašanje, samo zavedati se morate, da bodo po vsej verjetnosti sledile burne reakcije sodelavcev in gotovo tudi šefa.
Druga možnost je seveda ta, da zamenjate službo. To ni lahka odločitev, saj je s tem povezano veliko strahov, ali se bo dobila nova služba, ali bo kaj bolje…..Tudi tukaj greste lahko v to spremembo počasi in mogoče kot prvi korak začnete spremljati oglase za nova delovna mesta. Se kam prijavite na kakšno delovno mesto, greste na kakšen razgovor. Če ne zaradi drugega, saj zato, da dobite malo občutek kako je v drugih delovnih okoljih. Mogoče boste ugotovili, da je pa pri vas še vedno dobro napram drugje in boste začeli ceniti določene stvari na svojem delovnem mestu, ki so vam zdaj samoumevne, ali pa boste videli, da je drugje resnično bolje in da se res splača potruditi za novo delovno mesto.
Tretja možnost je ta, da začnete pri sebi uporabljati veščine asertivnega vedenja. Osnova asertivnega vedenja je »Jaz sem v redu, ti si v redu.« Pomaga nam, da se ljudje počutimo močnejše, lahko izražamo svoje občutke in zanje prevzamemo odgovornost. Rečemo: »Ne, ne morem več, potrebujem pomoč.« Se zavedamo pravic, ki jih imamo. Znamo ravnati s konflikti v svojem življenju in v odnosih. S tem, da spoštujemo tudi drugo stran, prepoznamo in spoštujemo čustva in občutke drugih. Nauči nas sklepati kompromise, jasno postaviti meje.
Ker velikokrat se pri ljudeh kot ste vi, zgodi, da težko postavite meje: jasno izrazite, kdaj imate dovolj dela in nase jemljete več dela, kot bi bilo treba, s časoma pa se ostali ljudje navadijo na to in postane samoumevno, da naredite več in nihče ne ceni vašega napora.
Če se vam tole glede asertivnega vedenja zdi uporabno: kako na spoštljiv način poskrbeti zase v odnosu do drugih ob upoštevanju tudi drugih in njihovih potreb, vam priporočam, da si preberete kaj na to temo. Jaz uporabljam priporočnik z naslovom Asertivnost od Polone Petrovič Erlah in Simone Žnidarec Demšar.
To so trije moji predlogi, seveda je predlogov še več. Lahko so vam moji spodbuda, za iskanje vaših individualnih rešitev. Bodite inovativni, dajte domišljiji prosto pot. Vso to vnemo, ki jo sedaj vlagate v delo, začnite vlagati še v sebe, v iskanje možnosti, da se boste bolje počutili. Bodite si dragoceni. In če vas premalo pohvalijo drugi, pohvalite sami sebe. Vse, kar naredite, narediti v prvi vrsti zase in ne za druge. Zase, ker si vi tako želite. In če si ne želite, iščite stvari ob katerih vam bo srce zaživelo. Iščite življenje, ne iščite zatohlosti, kot sončnica se obračajte proti soncu. In zapomnite si, majhne spremembe prinesejo bistvene spremembe. Preizkušeno na lastni koži.
Srečno!
Mateja Debeljak, univ.dipl.soc.del

Iskreno se zahvaljujem za odgovor. Potolažila sem se, v določenih izjavah prepoznala in seveda razveselila vašega pogleda na tovrstna dogajanja, kakor tudi vseh nasvetov.

Ravno danes premišljujem o tem da je dejansko največji problem, da je večina ljudi sebičnih in večino časa nameni premišljevanju o tem kakšno korist bo danes priskrbela zase – za sebe osebno. Vidim in doživljam dnevno kako ljudje razmišljajo samo o tem kako bodo in kaj bodo zase naredili, jih ne zanima nič drugega. In proti temu se ne moreš boriti. Ker če se spustiš na ta nivo, ti enostavno zmanjka energije za delo, in časa tudi. Ne vem. Jezna sem nase ker vidim kako sem naivna in neumna, ko od marsikoga doživim šus v glavo ker se mi spet postfestum posveti, da me je nekdo prinesel okrog samo zato ker jaz ne razmišljam in se ne spuščam preveč v to kaj bi kdo od mene, s kakšnimi nameni je nekdo prišel k meni ipd. Jaz sem pač iskrena in direktna, kar je v 99% zlorabljeno. In sem prav jezna nase….. Zakaj hudiča nisem jaz tako prebrisana in z vsako žajfo namazana, da tovrstne situacije hitro prepoznam in se v pravem trenutku postavim zase….

Asertivni način poznam, ga prakticiram, pa vendar to se v praksi pokaže velikokrat neuspešno, predvsem zato ker je danes enostavno večina ljudi egoistična. Dogaja se potem to, da dotična oseba gre do šefa, na hitro nekaj zmuti, spet sebi naredi dobro in jaz izvisim. In seveda, ker dotična oseba ve in se zaveda, da če bi jaz vedela in bila zraven, ji ne bi uspelo nekaj izplejati do konca, to uredi na hitro in sama. In potem, ko jaz povem da to ni prav in Ok, je spet problem…..seveda sem jaz problem…a ne, ker jaz se bunim in nobeden drug.

Meni je slabo od takšnega načina razmišljanja kakor tudi od takšnega načina obnašanja. Skoraj 20 let delovnih izkušenj imam za seboj in nikoli nisem morala čas zapravljati na kaj drugega kakor na delo samo. Sedaj pa se v službi ukvarjamo z vsem drugim kot z delom samim. Zato pa vse propada. Denar prinaša delo in ne ukvarjanje z medsebojnimi odnosi v firmi. Vsi si bi se radi dobro počutili v službi, prejemali direktorsko plačo, ves čas pa namenjali samo temu kako še bolj firmo oskubiti in sodelavce nategniti. Žalostno. Če bi vsak pri sebi imel malo več pospravljeno pod streho, bi tudi stanje bilo drugačno.

Čedalje bolj imam občutek, da se z nabrisanimi, preračunljivimi ljudmi ne more človek zaščititi ali jih premagati. Vsakič, ko se naučiš enega načina, že najdejo drug da te pretehtajo….in ta krog se vrti in vrti.

To, da odgovorni oziroma vrh ne naredi ničesar pa ni presenetljivo. Takšen način razmišljanja in obnašanja prežema ne samo firme temveč tudi celo državo. Kamorkoli se obrnete je tako. Nihče ne bi nič naredil, nihče ne bi ukrepal, nihče se ne bi izpostavil, dobrobit k nekdo postavi svojo grbo pa bi vsi izkoriščali. Takoj, ko nekaj dobrega narediš / se izboriš, so vsi paraziti zraven.

Pri razmišljanju o tehnikah asertivnega vedenja, se mi poraja naslednje vprašanje: kako lahko uspešno izvajam tehnike asertivnega vedenja, če imam opravka z egoističnimi in manipulativnimi osebami? Pri meni se to ni izkazalo za uspešno taktiko.

Poraja se mi tudi eno drugo vprašanje: treba je spoštovati čutenja, osebnost, potrebe drugega in istočasno vztrajati pri svojih potrebam. Torej empatija vzporedno z egoizmom, kar pa po moji logiki ne gre skupaj. Nekdo, ki ga zanimajo samo lastne potrebe in ne odstopa od svojih želja, potreb, ni empatičen in seveda ne odstopa od svojega kar posledično povzroči konflikt. Če sta na obeh bregovih dve empatični osebi, do kofliktov sploh ne pride, ker tisti ki ima vsaj delček empatije se zaveda, da je včasih potrebno popustiti, ne terjati vedno samo svoje, se prilagoditi ker slej kot prej se vloge obrnejo. In, če jaz vedno vztrajam pri svojem potemtakem bo naslednjič ko bom jaz na drugem bregu, pač nekdo drug vztrajač na svojem in bo spet konflikt.

Kje je princip prilagajanja, ki je včasih bil kot ena pomembnih vrlin za zdrav medčloveški odnos? Pa tukaj mislim na iskanje kompromisov, ne na prilagajanje v smislu popuščanja zahtevam/potrebam drugega.

Spoštovani,
se strinjate z menoj, da smo več kot samo naša telesa in to kar se nahaja znotraj naših teles: čustva, misli, občutja…. Ampak da naš vpliv seže tudi širše. Gotovo se. In da je pomembno, kaj vnašamo v medsebojne odnose, v širši prostor od sebe. Z različnimi ljudmi gradimo različne imaginarne svetove z različnimi pravili. V določenih svetovih nam je bolje in v drugih slabše. Moje gledišče na svet je tako, da se vedno poskušam iz situacij, ki mi niso najljubše, kaj naučiti. Življenje vprašam, kaj je namen, da se mi to dogaja in potem »prisluhnem«, »prisluhnem« odgovoru, ki se pokaže na različne načine. Ko osvojim lekcijo, situacija, ki mi je bila neprijetna, izgine. Vedno in povsod lahko vplivamo samo nase in na svoje obnašanje. Če jaz izberem asertivno obnašanje, se bom bolje počutila, kot če ga ne, četudi se tisti na drugi strani ne bo obnašal tako, kot sem si zamislila. Povedala bom, kako se počutim v določeni situaciji, in to je za samopodobo in samospoštovanje veliko bolj zdravo, kot če v sebi držiš občutja in misli. Iz mojega vidika, se splača vaditi asertivnost. Verjamem, da s srčnim delom na sebi, v svoje življenje privabljamo vedno bolj srčne ljudi. Kot pa sem rekla, obstajajo pa tudi ljudje v naših življenjih, ki nam niso tako ljubi, in jih srečujemo, da se ob njih naučimo življenjskih lekcij.
Srečno!

Mateja Debeljak