Kako se v našem ljubem zdravstvu zapravlja davkoplačevalski denar
Rad bi povedal, kako zdravniki v našem zdravstvu odgovornost za sprejemanje odločitev prelagajo na specialiste in tako praznijo že tako prazno zdravstveno blagajno.
Pred dvema tednoma sem dal kri za ščitnico (TSH) pri splošni zdravnici (t.j. moji osebni zdravnici). Ko so čez nekaj časa prišli izvidi, je zdravnica videla, da nekaj ni vredu (TSH je bil previsok). Takoj mi je napisala napotnico za specialista v Ljubljani, naj on odloči, kako naprej.
Včeraj sem bil pri specialistu za bolezni ščitnice v Ljubljani, on pa je le rekel, da moram jesti močnejše tablete za ščitnico (doslej sem jemal euthyrox 25 mikrogramov, zdaj pa bom jemal euthyrox 50 mikrogramov, recepta pa ni napisal, tako da bom s to informacijo ponovno k moji osebni zdravnici, da mi napiše recept za zdravila.
Nepotrebni stroški, ki so zaradi tega nastali v našem ljubem zdravstvu:
Predpostavimo, da obisk pri osebnem zdravniku stane 1200 SIT, obisk pri specialistu pa 2500 SIT. Iz tega sledi, da so nepotrebni stroški (brez boleznin (zaradi obiska specialista sem moral manjkati cel dan v službi), ker mi bo bolniško za en dan kril delodajalec in ne zdravstvena blagajna, drugače bi moral pa tudi to šteti – 12.000 SIT).
Nepotrebni stroški v zdravstvu so tako znašali: nepotreben obisk specialista (2500 SIT) + dodaten obisk osebnega zdravnika (1.200 SIT) =3.700 SIT.
Glede na to, da nas je 2 milijona in da v povprečju vsakemu državljanu zdravniki zagodejo tako kot so meni (predpostavka), zdravstvo ob predpostavki enakih stroškov, kot sem jih zgoraj omenil, letno vrže v zrak 2.000.000 x 3.700 SIT = 7.400.000.000 SIT (ali krajše: 7,4 milijard SIT)!!!
Toda to še niso vsi nepotrebni stroški, ki nastanejo na ravni celotnega narodnega gospodarstva. Potrebno je upoštevati še vse nepotrebne potne stroške, ki jih morajo pri takih pregledih, ki se zgodijo le enkrat na leto ali še redkeje, pacienti plačati sami. Predpostavimo, da povprečen strošek potovanja k specialistu znaša 1.500 SIT (v eno smer). Iz tega sledi, da nepotrebni potni stroški, ki jih ima zaradi tega prebivalstvo, znašajo letno: 1.500 SIT x 2 x 2.000.000 = 6.000.000.000 = 6 mrd SIT.
Sedaj je potrebno obračunati še nepotrebne boleznine. Povprečna bruto plača znaša 270.000 SIT. Zaposlenih je približno 800.000 Slovencev, zato ti stroški nastanejo le pri njih. En dan bolniške stane: 270.000 SIT bruto mesečno/ 174 ur (toliko ur je na mojem obračunskem listu na mesec, ne vem, če imajo v drugih panogah drugače) x 8 ur dnevno x 0,9 (faktor nadomestitve pri boleznini zaradi bolezni) x 1,191 (delodajalčevi socialni prispevki in davek na izplačane plače) = 13.306 SIT na osebo. Če to številko pomnožimo s številom zaposlenih, dobimo: 13.308 x 800.000 = 10,6 mrd SIT.
Stroški (brez oportunitetnih stroškov), ki jih ima narodno gospodarstvo zaradi nepotrebnih obiskov zdravnikov, torej znašajo: 7,4 mrd + 6,0 mrd + 10,6 mrd = 24 mrd SIT.
Pri vsem tem pa je treba upoštevati še stroške izgubljenega dohodka posameznikov (10 % bruto plače) stroške izgubljenega dohodka podjetij (odvisen je od produktivnosti dela posameznika), izgubljen ugled posameznika, ki gre po nepotrebnem na bolniško, ipd. Jaz na žalost nisem eden tistih, ki imajo radi bolniške.
Jaz bi bila v tvojem primeru vesela, da je osebna zdravnica tako pomembno odločitev prepustila specialistu. Veliko nas je prišlo do primernega odmerka na težji način. Prepričana sem, da bi se osebna zdravnica kar sama potrudila z odmerjanjem zdravila, kvečjemu po posvetovanju s triažno ambulanto, če bi ji povedal, da ne želiš k specialistu. Kolikor je meni znano, je sistem žal tak, da naj osebni zdravniki ne bi pošiljali preveč pacientov k specialistu. Tistih 25 mikrogramskih tablet, ki so ti ostale, pa upam da nisi vrgel v smeti. V 50 mikrogramskih imaš toliko levotiroksina kot v dveh 25 mikrogramskih, samo polnil poješ malo več.
Lep pozdrav.
Alenka