Pozdravljeni!
S partnerjem sva bila skupaj 12 let. Živela v istem gospodinjstvu, imela vsak svoji službi, individualne hobije, prijatelje, skupne in vsak zase, skratka, nekako normalen odnos.Nobenih finančnih problemov. oba sva precej individualista, on še bolj kot jaz, s tem, da je on zelo čustveno zavrt, ne kaže čustev, niti se noče o tem pogovarjati oz. zelo težko. Velikokrat sem mu poskušala pomagati na tak način, da sem mu povedala vse kar čutim, kako čutim, da bi se mogoče tudi on odzval in povedal kaj čuti. Zelo malo kdaj mi je uspelo. Razen tega, da sva imela “probleme” zato, ker se o tem nisva mogla pogovarjati, oz. sva se premalo, problemov ni bilo. Zelo sva se ujela intelektualno (še vedno se!), vedno mi je stal ob strani.
Nato sva se (po tehtnem premisleku, nisva več med najmlajšimi) odločila za otroka. Otročiček se nama je rodil, zdrav vesel, življenje pa se je seveda obrnilo na glavo…Nobenega miru, “strašne” obveznosti, minimalne možnosti za varstvo starih staršev. Moram priznati, da se je partner maksimalno angažiral pri otročku, od prvega dne dalje. Je pa res, da je mala zahtevna v vseh pogledih in se ji je treba maksimalno posvečati. Moram priznati tudi to, da sem njegovo pripravljenost odpeljati jo nekam, da bi imela malo miru, se ukvarjati z njo, izkoriščala…V zameno za to, da sem jaz imela malo miru, je on pričakoval, da jo bom pa tudi jaz kam odpeljala in da bo tudi on lahko imel “malo miru” in časa zase…(to je povedal šele ko je “poknilo”). Skratka, to je trajalo 3 leta, ko mu je nenadoma prekipelo, kar čez noč, da ne zdrži več, da nima niti malo časa zase (kar ni bilo čisto res, ker je imel vendarle trikrat na teden športne aktivnosti, ki so se seveda vedno podaljšale v posedanje s prijatelji) in da se ne morem malo bolj angažirati okoli male ipd. En mesec po tem se je odselil. Dogovorila sva se, da se umiri, vzame čas zase in premisli o vsem, s tem, da tudi jaz premislim kaj je bilo narobe in kaj prav. Po petih mesecih, ko je bilo potrebno nekaj reči, sem ga morala skoraj prisiliti, da je nekaj rekel in je povedal, da ne ve kaj bi, oz. ne ve nič več kot je vedel pred petimi meseci in da se raje odloči, da se v takem stanju ne more vrniti domov. Ne more mi pogledati v obraz in reči nimam te več rad, ker pravi, da temu ni tako, ampak domov ne more, zaenkrat še ne, ve pa, da od mene ne more pričakovati, da ga bom še naprej “čakala”. Še vedno je zelo pozoren do mene, do otročka sploh, pripravljen vsako sekundo pomagati, nimam slabe besede kar se tega tiče, ampak…Ne vem kaj naj si mislim, ne vem ali ima smisel vztrajati in “čakati”, zdi se mi, da pač brez njega ne bo šlo, še vedno ga imam rada, res ga imam, rada bi mu pomagala, če se ne najde, pa ne vem kako. Včasih mi je tako hudo in se sprašujem zakaj? Ne vem ali ima, upoštevajoč to, kako se obnaša in da me (kao) ima še vedno rad, še smisel vztrajati ali pustiti vse skupaj in se sprijazniti z dejstvom, da je konec? Tako težko se prepričujem, da je vsega konec, ker se mi kar zdi, da ni, da se samo ne najde in da bo kar na lepem ugotovil, da dela “narobe” oz., da bo kar naenkrat začutil željo priti nazaj k nama.
Imate morda kakšen pameten nasvet kako naj ravnam?
Ali je mogoče, da sporočila ne bi objavili in bi objavili le odgovor?
Hvala za odgovor in lp!

Pozdravljena

Rojstvo otroka v partnersko zvezo vedno prinese spremembe, saj sta partnerja postavljena pred povsem nove izive. Morata se prilagoditi in prevzeti novo odgovornost za otroka in družino, zato morata bolj sodelovati. To pa tudi bolj razgali njun odnos in ga postavi pred novo preizkušnjo. Kot opisujete, je bilo vse to obema težko, vaš partner pa očitno ni zdržal.

Vse prevečkrat se zapletamo okrog tega, koliko imamo koga radi, koliko ima on ali ona nas, kako ne moremo živeti brez drugega,… Ob tem pa spregledamo čisto preprosta, zlahka vidna in zelo pomembna dejstva. V vašem primeru se je partner odločil, da pobegne pred odgovornostjo. Z vami in otrokom noče deliti vsega slabega in dobrega, ampak se je raje umaknil. Še vedno je »zelo pozoren do vas in do otroka še posebej«. Morda res, vendar samo takrat, ko njemu ustreza in z možnostjo varnega umika nazaj v svoj svet. Pišete, da bi mu radi pomagali, da se najde. Ne samo, da mu ne morete pomagati, on tovrstne pomoči sploh ne potrebuje. On se je že »našel«. Trenutno živi točno tako, kot mu ustreza in počne, kot se mu zljubi. S svojo »pozornostjo« na nek način miri svojo slabo vest, predvsem pa vas drži na svojem dosegu. Naredi točno toliko, da ga vi še kar naprej čakate. Ko vas rabi, ste mu tako ali tako vedno na razpolago, ko ste mu odveč, se gre pa spet malo na varno »iskat«. Namesto da se ukvarjate z njim, poskušajte raje pomagati sebi. Še eno kruto a zelo očitno dejstvo je, da vas je partner zapustil in ste ostali sami z otrokom. S tem ko čakate, da se bo partner »našel«, ne pomagate nikomur. Sprejmite, da ste sami, poskušajte se postaviti na noge in v življenju najti kakšen nov smisel. Energijo, ki jo usmerjate v napačno smer, raje poklonite svojemu otroku, ki vas potrebuje in edini resnično rabi vašo pomoč. Naj bo še tako težko, s partnerjem prekinite vse stike, razen tistih, ki so nujno potrebni zaradi skupne vzgoje in skrbi za otroka. Če boste to zmogli, boste še najbolj »pomagali« tudi njemu. Edino na ta način se bo soočil tudi z neprijetnimi posledicami svoje nezrelosti in razvajenosti. Ali ga bo to kaj spremenilo, je žal ali na srečo povsem njegova stvar. Vi morate kljub temu naprej.

Zavedam se, da zgoraj napisano izgleda zelo ostro. Vendar je prvi, morda celo najtežji korak k rešitvi, da odpremo oči, spregledamo in stvari sprejmemo take, kot so. Od tu naprej običajno ni več tako hudo, seveda če smo sposobni sprejeti odgovornost zase in svoje življenje. Želim vam, da v tem čim prej uspete.

Ko se odločimo za otroka je treba na prvo mesto postavit otroka,ne sebe in svoje potrebe,ker je otrok tisti ki je neuboglen,ko otrok malo zraste se lahko malo sprostiš in nadaljuješ tisto kar si si pred otrokom začrtal,pa naj bodo potovanja,izobraževanje itd..veliko stvari lahko počneš tudi skupaj z otrokom potuješ,se šolaš ko je malo večji,lahko tudi z dojenčkom,ampak vidva imata pač težave,sej kdo jih pa nima,vsak novopečeni starš je malo zgubljen itd..
jaz ti predlagam,da se vsedita dol,naredita si urnik,prilagodita svoj prosti čas,jemlita hčerkino zahtevnost kot izziv,kot radovednost,verjemi da zmoreta parirati mali deklici,imata priložnost ponovno prebuditi otroka v sebi,se plaziti,po otroško smejati,afnati-pa nihče vaju nebo imel za nora zaradi tega-ker v drugem slučaju bi vaju hitro označili :),poglej s tega vidika,imata priložnost za razne norčarije,ki ju lahko izživita,nevem koliko je star otroček,ampak ko je bil moj dojenček,malček sem bila hujša od tega malčka.Najlažje je oditi ko nekaj ne zmoreš-to podpiram ,vendar samo pri eni zadevi sem striktno proti temu,ko so v igri otroci,takrat se ostaja,ker so otroci naša odločitev in je treba sprejeti odgovornost,tu ni premislil sem si,ne zmorem-seveda zmoreš-zmoreš otroka,organizacije ne zmoreš.Organizacije pa se da priučiti,ne obupajta nad vajino punčko,nikdar in nikoli -kajti prav to kažeta s tem,ko se je on odselil,vi pa ga čakate da se vrne.Tu ni kaj čakati je samo hočeš -nočeš.In če je njegov odgovor da noče,naj še enkrat premisli,ker pred seboj pobegnit nemoremo,lahko smo samo na begu.In vsak beg se nekje in nekoč konča,ponavadi v škodo in ne v korist.Zato pogumno sej ni konc sveta,če se je vajin svet spremenil,prilagodita se mu pa ne zaradi otroka,kot sem prebrala se imata še vedno rada in je spor le zardi tega ker se ne najdeta v vlogi staršev,zaradi sebe,če pa se nimata rada,pa vsak svojo pot in to čim prej.Otrok je pa še vedno odgovornost obeh.
Pa ne pustita strahu,da vlada z vama ,še manj pa nervozi,nima smisla.Srečno

Živjo!
Moški, moški,… Ko pride otrok in z njim kup odgovornosti, pa dajo rep med noge in že jih ni več. Zakaj? Ker si tako niso predstavljali življenja in so takooo nesrečni, da na koncu zapustijo družino.
Tudi meni se je to zgodilo pred tremi meseci in g. Gašperlin je zelo dobro opisal takega moškega: nezrel, razvajen in beži pred odgovornostjo.

Najhuje pa je, da mojega bivšega celo zagovarja njegova mati in pravi, da je tako vseeno, kdaj bi me pustil, če je pa tako nesrečen in da on tako ni bil za nas, ker oni so revni in bla, bla, bla. Svojega sina spravlja v manjvreden položaj. Pa skoraj 14 let sva bila skupaj!

Tudi moj “lepo skrbi” za 5 in pol letno hči in 6 mesečnega sina. Njo vsak dan pokliče in enkrat na teden prespi v njegovem novem stanovanju. Sina pa je prišel pogledat le parkrat. Pravi, da ko ne bo več polno dojen, ga bo vzel in peljal k babici in dedku. Kako naj gre dojenček stran od matere z očetom, ki ga sploh ne pozna?
S tem zadovolji svoje potrebe po otrocih – kaj pa otroka?! Onadva pa ga potrebujeta, predvsem starejša hči, ki je prvošolka.

Bodi pogumna in vedi, da te ni vreden, če ti naprti vso odgovornost, on pa živi kot ptičica na veji…

Barbara

Uh…
S tem kar je napisal g.Gašperlin se strinja ena polovica “mojih možgan”.Ja, on živi kot ptičica na veji, počne kar ga je volja, 3x na teden je z malo, kaj počne ostale dni pa niti ne vem. Druga polovica “mojih možgan” pa tehta in analizira njegove besede, ko razlaga, da misli na mene, na naju, vsako jutro, vsak večer, pa še vmes, da sva prvi v njegovem življenju, da sicer ne zna opisat kako čuti do mene, da pa mu ni vseeno. Potem pa se sprašujem kaj bi naj to pomenilo? Kupil je stanovanje, 3 sobno in potem reče, zakaj pa misliš, da sem kupil tako veliko????…Kao, če bi se pa le kdaj “pošlihtali”, da bi imeli kje skupaj živeti (to stanovanje, kjer sva ostali z malo, je by the way tudi 3 sobno!!!,ampak sedaj ima očitno neko fobijo pred njim???)Ne vem no, kaj naj si mislim. Vem, da bi morala ravnati tako, kot je rekel g. Gašperlin, ampak po drugi strani…Vse bi dala za to, da bi ga lahko enostavno odrezala iz svojih misli, iz svojega življenja…Pa ne morem. Zaenkrat še ne. Pa dokončno ga tako ali tako nikoli ne bom mogla, ker naju veže otrok. Mislila sem celo, da glede na to, da sva si nekako še vedno naklonjena, oba kultivirana, da bi lahko živeli tako, da bi še vedno kdaj skupaj kam šli (pred enim mesecem smo bili n.pr. tudi skupaj en teden na dopustu…), da bi prišel kdaj kar tako na kavo, da bi ostal kdaj tudi zvečer, ko gre mala spat (bolj zaradi nje, ker ga zvečer najbolj pogreša), pa sem to predlagala in je rekel, da mogoče, vendar “ne prepogosto”…Halo!?! Pustil si je odprta vrata, brez rokov. Oz. tako bom rekla, jaz sem mu pustila odprta vrata, kajti če bi jaz de facto sprejela njegov “konec je”, bi me pustil pri miru, tako pa ga dejansko jaz ne pustim, ker se ob vsem skupaj ne morem kar sprijazniti s tem. Mogoče bi bilo bolje, če bi mi rekel, nimam te več rad, pusti me pri miru in se ne bi niti odzival na moje inpulze (sms, maili), tako pa počne vse kaj druga in je težko, v takem čustvenem stanju, kot sem trenutno, razmišljati drugače.
Ne bom tu opisovala, kaj mi je v najini vezi tako “zameril”, povem le to, da ima delno prav. Pravi, da vidi, da sem se spremenila, da se spreminjam, vendar ne verjame (vsaj trenutno še ne), da bo to dolgoročno. Res je, da je taka oseba, ki življenjskih odločitev ne sprejema čez noč. Težko je bilo oditi, še težje bi se bilo vrniti. Verjamem, vendar še vedno mislim, da si vsak zasluži še eno priložnost. Potem se pa sprašujem ali je res vredno? Da me ima en moški v šahu, ker ve, da ga imam rada, da si želim, da bi ponovno zaživeli skupaj???Potem pa pride dan (predvsem vikendi so najhujši, da sploh ne pomislim na božične praznike!!!) ko se začnem smilit sama sebi in mi je tako hudo, da me bolita duša in srce in se sprašujem ali sem bila resnično tako slaba v življenju, da sem si zaslužila trpeti tole bolečino? Zdi se mi, da živim iz dneva v dan, da nimam nobenih planov razen tega, da je moja mala zadovoljna in “srečna” kolikor se le da. Zase si pa mislim, bo že prišel čas tudi zate…Skratka zmedena sem, čeprav se kar “držim” in ponosna sem na to, da že 5 mesecev delam stvari sama in za katere si pred tem ne bi nikoli mislila, da jih bom zmogla. Le zvečer, ko mala zaspi mi je hudo in mi misli bežijo tja kamor bi razum rekel, da ne smejo…
Hvala vsem za odgovore in podporo!
LP

Živjo!

Samo eno vprašanje imam – ali še imaš spolne odnose z odseljenim partnerjem?

Ker predvidevam, da je odgovor da, predlagam da malo preveriš, koliko držijo njegove besede, kako kar naprej misli nate in te ima rad.

En mesec se odpovej spolnosti z njim. Pa boš videla, ali ima rad tebe kot osebo ali samo spolnost brez posebnih obveznosti.

Na žalost je življenje kruto in včasih nočemo videti, kaj se v resnici dogaja. Upam, da bo tebi uspelo spregledati.

LP

Dovolj resno se je za vprašat, kaj pomenijo njegove sladke besede!! V kolikor besedam ne sledijo dejanja, so namenjene samo manipuliranju s tabo! Hja, spregledat bo treba. Saj ne gre z lahkoto, ampak potem ko spregledamo, je pa fajn, nepopisno fajn!